Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 18:
==I==<br />
 
Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.<br />
Popotnik se dviza po rdečem kolovozu, navzdol, navkreber, kakor je pač svet v teh krajih, in ureja korak z zamahi desnice. Z drugo roko napenja oprtnico, na kateri visi platnena torba. Tako prispe do pod Obrova in stopi na cesto, ki je sonce še ni oblilo.<br />
Drugače pa ji ne manjka sonca tej ljubi, stari cesti, ves dan se greje na njem. Le tam, kjer steče skozi naselje, pade včasih nanjo za klobuk orehove sence. A kaj bi s tem! Vasi so redke in popotnik, če se je že odpravil z doma, ne kani posedati v hladu. Vdan v božjo voljo tepta po prahu, hiti s pripeko in svojo skromno mislijo ...<br />
Takšna je cesta poleti.<br />
Pozimi tudi ni najti na njej pravega zavetja, ker je speljana po vleknjenem žlebu, po nekakšnih ogromnih naravnih nečkah. Te pa so nagnjene na sever. Prav tako bi se moglo reči, zakaj tod se poizgubljajo brkinske hribine, od juga pa rasto čičarijske gore. Nikakih toplih sap potemtakem, zgolj mraz in sneg in burja ...<br />
Burja! Fiii...<br />
In zameti?<br />
Zameti, kajpada, kakor morski valovi!<br />
Ubogo sirotno rastje vzdolž ceste! Nič drugega, če se vzame, ko brinje in pritalno rašelikovje, nič drugega ne more uspevati.<br />
Ljudje pa, ti so na moč ponosni na svojo staro žilavo cesto. »Se bog, da jo imamo,« pravijo in pomolče ob spoštljivi misli. »Še dobro, res!«<br />
Kdo ve kdaj v davnini je nastala! Bržčas spočetka sploh ni bilo ceste, marveč nekakšne stezine. In na teh se je kasneje utrdila vozna pot. Ali to je trajalo... Vsekakor pa ljudje niso odnehali, na vsak način so hoteli priti do morja in so šli: eni na to, drugi na ono stran, kakor mravlje. Tako se je najbrž oblikovala cesta v oni dobi. Prejkone je bilo tako, dokler niso prišli od morja do morja, od Kvarnera do Tržaškega zaliva.<br />
Poslej cesta na soncu ni imela več miru. Kdo ve koliko bremen je prenesla — oba zaliva bi nemara zasuli z njimi. Ljudje so na njej bogateli in propadali, bila jim je v veselje in trpljenje, mnogim, premnogim je prinesla pogin...<br />
A kdo bi govoril o tem!<br />
Popotniku se privid razlije čez sive obzidke: vijugavi beli lisi na kraški plani se pritaknejo hiše, mesto, morje — potem vse to izzveni v pritajenem krčemskem vrvežu, v nabijanju izlizanih podkev... Hii! Poglejte no, kako se je naglo stemnilo! Seveda, noč je in brlivke pcmrka-vajopocmrkavajo v skladu s klokotanjem razsušenih koles ...<br />
Tako mineva čas. Sonce se je dvignilo in popotnik ima že dobršen kos poti za seboj. Ugrel se je nekoliko, nekoliko ulačnil, torej bo sedel v senco in se oddahnil. Zemlja se je tudi ugrela in nad njo drhti prozorna opa-sicaopasica izhlapele rose. Na tleh in v zraku je popolna tišina ...
Popotnik vzdihne in odloži torbo. Potem se njegov neveseli pogled izgubi na osamljeni cesti. Ah, da ... reče potrto. Kdo bi si bil mislil... Takšna je torej cesta, ki vodi iz preteklosti v prihodnost. Molčeča, brezbrižna, vase zaprta. Nič ne pove in je je ena sama skrivnost. Še dobro, da od časa do časa stopi nanjo človek ...<br />
»Bog!«<br />
»Bog.«<br />
»Počivaš?«<br />
»Počivam.«<br />
»Ali si tudi ti namenjen v Podgrad?« »Da, tja sem namenjen.«<br />
Tako, tako. Tujec je prisedel. Obrisal si je potno čelo, potem je vprašal:<br />
»Ali imaš opravke v Podgradu?«<br />
Ne, on nima nikakih opravkov. Bržčas se sploh ne bo ustavil tam; dalje gre.<br />
Poglejte no! Dalje! »Hodiš že dolgo?« »Iz Loč.«<br />
»Iz Loč, praviš? Ali iz Malih?«<br />
Ne. Mar ne vidi, od kod prihaja?<br />
Prav res, lahko bi bil opazil. »Tako je pač, staramo se... Iz Velikih, torej. Jaz, vidiš, sem iz Hotične. Nekakšne ledenice gradite, tako sem slišal.«<br />
»Da, da, ledenice.«<br />
»To je povsem nekaj novega. Zlomek vedi, zakaj to počno, komu bo vse to hasnilo.«<br />
Nič takšnega, navsezadnje. Jamo izkopljejo — ampak jamo! Globoko dolinico bi se reklo, in počakajo zimo. Pozimi na vozijo vanjo ledenih škrli, sklad na sklad, sklad na sklad, vse do roba. »Tako, vidite. Človek bi res komajda verjel, a led se menda obdrži vse tja do jeseni.«<br />
»Kaj ne, pod zemljo!«<br />
»Tako vsaj trdi Bubnič. On bo pač vedel...« »Torej si je on to umislil! Slivarski stariha?« »Kajpada! Ali naj bi si bili Ločanci?« Ločanec se je moral nasmehniti.<br />
Hotiščan se je čudil, majal je z glavo: »Vidi, vidi...« Končno je vprašal, kaj bodo s tem, bi se reklo, vskla-diščenimvskladiščenim mrazom, počeli.<br />
»Zvozili ga bodo! V Trst ga bodo zvozili. Vse bo šlo tja čez poletje. Ali ni to pametno?«
Seveda. Hotiščanu se je tudi zdelo tako. Toda denar! Le kdo ima toliko denarja, da ga trosi v takšne namene, to bi rad vedel.<br />
Ločanec navsezadnje ni mogel kaj več povedati o tem.<br />
»Nekakšen Dejak,« je rekel.<br />
»Vrag vedi, kje se je ta vzel?«<br />
»Vrag vedi...«<br />
Tako gresta. Tlačita pot proti Podgradu in se pomenjkujeta; o tem in onem pač.<br />
»Ti se, potemtakem, odpravljaš v svet?«<br />
»No, da! Tako je naneslo,« meni Ločanec vdano.<br />
Toda v to smer, proti Reki, tega si Hotiščan nikakor ne more razložiti...<br />
»No, ti boš že vedel,« reče končno — in kaj je še nameraval vprašati? — Kako to, res, prav sedaj, ko v Ločah, pri tistih ledenicah ne bo manjkalo zaslužka?<br />
Ločanec predene torbo in se smehlja v zadregi. Hodi lagodno, njegov korak je še vedno kos opoldanski senci, vtem ko drobni Hotiščan kakor ovca; zasopel je in ga komaj dohaja. Kaj bi mu pravil! »Tako je pač naneslo,« reče znova in zre v daljo. Tam se cesta izgublja med griči, nov svet obeta na oni strani. Prav takšna je, ta stara, izprana cesta, kakršna mora biti: nekoliko valovita, ovinkasta, da bi ne omalodušila popotnika, da bi mu ne vzela poguma. In pokrajina se spreminja. Polagoma, polagoma, na ta način se oko prej privadi novemu videzu, nego zazna spremembo. Jata vranov se je dvignila nad cesto in odpahljala... Le kam se nesejo?<br />
V Podgradu sta šla vsaksebi. Hotiščan na davkarijo ali tja nekam, Ločanec je samo postal nekoliko, toliko pač, da je premeril dan, da se je poslovil.<br />
10
Srečno torej!<br />
ovinkasta, da bi ne omalodušila popotnika, da bi mu ne vzela poguma. In pokrajina se spreminja. Polagoma, polagoma, na ta način se oko prej privadi novemu videzu, nego zazna spremembo. Jata vranov se je dvignila nad cesto in odpahljala... Le kam se nesejo?
Srečno!<br />
V Podgradu sta šla vsaksebi. Hotiščan na davkarijo ali tja nekam, Ločanec je samo postal nekoliko, toliko pač, da je premeril dan, da se je poslovil.
Nato je krenil dalje.<br />
Srečno torej!
Le kdo se je mogel v davnini toliko truditi s poimenovanjem vseh teh brkinskih krajev, vasi, bregov, potokov ... Nemara to niti ni bil en sam, marveč tisoči, ki so se tod udomačili. Bili so domiselni kakor še dandanes, in vsak je znal nekaj povedati: ta je krstil loko, oni brežino, tretji zopet porasli greben in imena so bila tu. Navsezadnje je bil to zelo preprost opravek. Domačin je potreboval primerno deblo za oplen ali nekaj podobnega. Stopiti je torej moral v zaraščeno strmino in poiskati ustrezno drevo. In ko se je vrnil, je povedal: »V Grebenu sem bil!« Medtem pa je njegov sosed vlačil k postavljenim temeljem cerove hlode prav tam izpod škrljevca. »Od kod, praviš?« »Izpod Škrljevca pač!« Kako le naj bi se reklo drugače pogozdenemu brdu, ki je kazalo škriljasta rebra na to stran proti potoku! Pokrajina je potemtakem sama narekovala primerne vzdevke posameznim koščkom te čudovite lapornate zemlje in človek ni imel s tem nikakih težav. Zadostovalo je, da se je ozrl okrog: beseda je padla in se prijela tal.<br />
Srečno!
Na ta način, čast bodi bogu, je našlo ime tudi onih sedemnajst ognjišč, ki jim še vedno pravijo Velike Loče, na oni strani reške ceste tudi Vele Loče. Hiše pravzaprav niso grajene na ravni, stopničasto rastejo iz podnožja hribine, ampak okrog te je razlita podkvasta loka, ki je prejkone posoda nekdanjega jezera. Da, da, okolje in požiralnik v Ponikvi razločno pričajo o tem: iztrhlenela kraška tla niso mogla vzdržati teže, vdala so se in posrkala jezero, ne da bi se odžejala. Kdo ve, koliko vode steče brez haska skozi tale preluknjani Kras!<br />
Nato je krenil dalje.
Ločanci, seveda, ti se prav nič ne menijo za nekdanje jezero, še bog, da se je nekam odcedilo! Po utrjeni kopnim gospodarita danes kosa in motika, in še tam, kjer je dno ostalo močilasto, se je ločje toliko oplemenitilo, da ne reže konjskih čeljusti.<br />
Le kdo se je mogel v davnini toliko truditi s poimenovanjem vseh teh brkinskih krajev, vasi, bregov, potokov ... Nemara to niti ni bil en sam, marveč tisoči, ki so se tod udomačili. Bili so domiselni kakor še dandanes, in vsak je znal nekaj povedati: ta je krstil loko, oni bre-žino, tretji zopet porasli greben in imena so bila tu. Navsezadnje je bil to zelo preprost opravek. Domačin je potreboval primerno deblo za oplen ali nekaj podobnega. Stopiti je torej moral v zaraščeno strmino in poiskati ustrezno drevo. In ko se je vrnil, je povedal: »V Grebenu sem bil!« Medtem pa je njegov sosed vlačil k postavljenim temeljem cerove hlode prav tam izpod škrljevca. »Od kod, praviš?« »Izpod Škrljevca pač!« Kako le naj bi se reklo drugače pogozdenemu brdu, ki je kazalo škriljasta rebra na to stran proti potoku! Pokrajina je potemtakem sama narekovala primerne vzdevke posameznim koščkom te čudovite lapornate zemlje in človek ni imel s tem nikakih težav. Zadostovalo je, da se je ozrl okrog: beseda je padla in se prijela tal.
Ločanska dolina, vidite, je bila pravcato gnezdišče strahov in duhov, čarovnic, tošihov, hostnikov in tako dalje. Brž ko se je zgostil mrak, na, že so prežali izza grmja, izza vsake vrbe, a tudi po listnjakih so šarili, po skednjih, hlevih in hramih, na svetu povsod se jih je bilo nadejati — človeku so se morali jeziti lasje! Konec koncev: nobenega Ločanca niso ugonobili ne upepelili, grozili pa so brez prestanka — nikdar se ni moglo vedeti, kdaj bo prišlo najhujše. Torej jih je bilo treba odvračati? Kaj pa drugega! Imeli so blagoslovljeno vodo in vse svetnike; s temi so uspešno krotili duhove, vso ostalo hostniško drhal pa z rotenji in zaorokami.<br />
Na ta način, čast bodi bogu, je našlo ime tudi onih sedemnajst ognjišč, ki jim še vedno pravijo Velike Loče, na oni strani reške ceste tudi Vele Loče. Hiše pravzaprav niso grajene na ravni, stopničasto rastejo iz podnožja hribine, ampak okrog te je razlita podkvasta loka, ki je prejkone posoda nekdanjega jezera. Da, da, okolje in požiralnik v Ponikvi razločno pričajo o tem: iztrhlenela kraška tla niso mogla vzdržati teže, vdala so se in posrkala jezero, ne da bi se odžejala. Kdo ve, koliko vode steče brez haska skozi tale preluknjani Kras!
Da, da, živeti je treba v božjem strahu, z dobrim namenom in nič se ti ne more zgoditi...<br />
Ločanci, seveda, ti se prav nič ne menijo za nekdanje jezero, še bog, da se je nekam odcedilo! Po utrjeni kopnim gospodarita danes kosa in motika, in še tam, kjer je dno ostalo močilasto, se je ločje toliko oplemenitilo, da ne reže konjskih čeljusti.
Ločanska dolina, vidite, je bila pravcato gnezdišče strahov in duhov, čarovnic, tošihov, hostnikov in tako dalje. Brž ko se je zgostil mrak, na, že so prežali izza grmja, izza vsake vrbe, a tudi po listnjakih so šarili, po skednjih, hlevih in hramih, na svetu povsod se jih je bilo nadejati — človeku so se morali jeziti lasje! Konec koncev: nobenega Ločanca niso ugonobili ne upepelili, grozili pa so brez prestanka — nikdar se ni moglo vedeti, kdaj bo prišlo najhujše. Torej jih je bilo treba odvračati? Kaj pa drugega! Imeli so blagoslovljeno vodo in vse svetnike; s temi so uspešno krotili duhove, vso ostalo hostniško drhal pa z rotenji in zaorokami.
Da, da, živeti je treba v božjem strahu, z dobrim namenom in nič se ti ne more zgoditi...
Poleg tega je bilo varstvo Loč in Ločancev zaupano trem železnim bogcem. Ti so rjaveli, da se ne reče viseli, vsak na svojem križu in vsak na svojem razpotju. Podobni, kakor so si bili, bi se zdelo, da so bili odzibani v enem in istem tvorilu, prav tako bi se zdelo, da jih niso ločile barve životkov in pestrih cvetličnih vencev. Toda postavljeni so bili z najboljšim namenom. Majhne žrtve velikih zaobljub, nemara... Kdo bi mogel to vedeti! Vsekakor so bili postavljeni z najboljšim namenom.
Kajpada se primeri, vse prečesto se lahko primeri, da Ločanec ne utegne upoštevati dobrega namena, ko se mu, postavimo, utrga prevez, vrag mu... ali se plaveč omuhava in ga dregne v dimi je. Si videl compa, a? Ti sveča! Henj, henj, dvakrat, trikrat s kolenom plavca v trebušino ... tedaj pač mora zakleti. Rezko, sočno, hoho, kako pa naj si drugače ublaži jezo in bolečino. Še dobro, da so svetniki takoj pri roki in se dado uporabiti tudi pri takšnem trudu!<br />
Nič takega navsezadnje! Toda v splošnem, to se lahko reče, je bil greh zelo redka zel v tem ličnem brkinskem zahrbtku.<br />
12
H koncu stoletja pa, takrat se je marsikaj spremenilo.<br />
mu, postavimo, utrga prevez, vrag mu... ali se plaveč omuhava in ga dregne v dimi je. Si videl compa, a? Ti sveča! Henj, henj, dvakrat, trikrat s kolenom plavca v trebušino ... tedaj pač mora zakleti. Rezko, sočno, hoho, kako pa naj si drugače ublaži jezo in bolečino. Še dobro, da so svetniki takoj pri roki in se dado uporabiti tudi pri takšnem trudu!
Neke nedelje sta se pripeljala Bubnič in Dejak ter si ogledala okolico. Slivarski Bubnič je dobro poznal dolino, sam je imel tod nekaj sveta. Tako je lahko vse lepo razkazal Dejaku. Končno je Dejak vprašal, kako je z vodo.<br />
Nič takega navsezadnje! Toda v splošnem, to se lahko reče, je bil greh zelo redka zel v tem ličnem brkinskem zahrbtku.
S kakšno vodo?<br />
H koncu stoletja pa, takrat se je marsikaj spremenilo.
No, da ne bi, denimo, zmanjkalo vode!<br />
Neke nedelje sta se pripeljala Bubnič in Dejak ter si ogledala okolico. Slivarski Bubnič je dobro poznal dolino, sam je imel tod nekaj sveta. Tako je lahko vse lepo razkazal Dejaku. Končno je Dejak vprašal, kako je z vodo.
Ej, vode v Brkinih nikoli ne zmanjka! Na toliko krajih izvira, da si človek komaj vse zapomni. In kakšne vode so vam to! Najsi bo olužena potočina, čista in mehka, kakor nalašč za pranje, ali pa ledena studenčnica — kakor živa voda, vam pravim: človek se napije in ozdravi...<br />
S kakšno vodo?
Toda poti so slabe.<br />
No, da ne bi, denimo, zmanjkalo vode!
Poti? Dajte no! Ali je vredno govoriti o tem?<br />
Ej, vode v Brkinih nikoli ne zmanjka! Na toliko krajih izvira, da si človek komaj vse zapomni. In kakšne vode so vam to! Najsi bo olužena potočina, čista in mehka, kakor nalašč za pranje, ali pa ledena studenčnica — kakor živa voda, vam pravim: človek se napije in ozdravi...
O tem res ni bilo vredno govoriti!<br />
Toda poti so slabe.
Vrnila sta se torej v vas in sklicala gospodarje. Tako in tako. Bubnič je pričel dopovedovati, predstavil jim je Dejaka ter zaključil, da bi bil to po njegovem mnenju zelo koristen, na moč koristen in dobičkanosen podvig.<br />
Poti? Dajte no! Ali je vredno govoriti o tem?
Ločanci, oprezni in previdni, kakor so bili, so se sprva pomišljali. Nikake vneme niso kazali za Bubničeve in Dejakove nakane; samo poslušali so. Nekateri so kimali, nekateri so pritrjevali, da, da, kajti Dejak je bil Čič in je na dokaj zabaven način oglaševal svoje misli.<br />
O tem res ni bilo vredno govoriti!
Markov Lovre si je zaslonil uho.<br />
Vrnila sta se torej v vas in sklicala gospodarje. Tako in tako. Bubnič je pričel dopovedovati, predstavil jim je Dejaka ter zaključil, da bi bil to po njegovem mnenju zelo koristen, na moč koristen in dobičkanosen podvig.
»Kaj pravi?«<br />
Ločanci, oprezni in previdni, kakor so bili, so se sprva pomišljali. Nikake vneme niso kazali za Bubničeve in Dejakove nakane; samo poslušali so. Nekateri so kimali, nekateri so pritrjevali, da, da, kajti Dejak je bil Čič in je na dokaj zabaven način oglaševal svoje misli.
»O nekakšnih ledenicah govori, tako se mi vidi.« O ledenicah?<br />
Markov Lovre si je zaslonil uho.
Tako je s kmečkimi gospodarstvi v Brkinih: dvigajo se in razpadajo, zrastejo na novo, pa zopet skopnijo, za to pač skrbe zaporedni rodovi na kmetijah. Kako naj bi bilo drugače? Ako človek dela na brkinski zemlji, mora z njo vskladiti tudi svoje življenje.<br />
»Kaj pravi?«
Le poglejte, kako se zemlja na poletje razbohoti in obogati — kamorkoli se ozreš, eno samo obilje: gore sena, sadja, žita. Potem, na jesen, pričnejo rasti še gomile listja, slame in praproti, vtem ko se v topli grudi debele sočni gomolji. A komaj se leto obrne, izgine bogastvo. Brkinska igna, ledine in plešivice osirotijo, prav nič niso na boljšem od ločanskih bajtarjev — še dobro, da se siromaštvo lahko skrije pod snegom!<br />
»O nekakšnih ledenicah govori, tako se mi vidi.« O ledenicah?
Siromaštva v vasi pa sneg ne more prikriti. Tam sedaj bogati nekaj hiš. Bogati!... No, premoženje se pač množi, ker je hiša rodila prizadevnega gospodarja. In tak gospodar je kakor dobra letina: hišo popravi ali prezida skedenj, dokupi zemljo, gozdove, hlev napolni z dobro pasmo. Vse to lahko stori kmet s trdo roko in gibčno pametjo.<br />
Tako je s kmečkimi gospodarstvi v Brkinih: dvigajo se in razpadajo, zrastejo na novo, pa zopet skopnijo, za to pač skrbe zaporedni rodovi na kmetijah. Kako naj bi bilo drugače? Ako človek dela na brkinski zemlji, mora z njo vskladiti tudi svoje življenje.
Hribar, postavimo, in Štakar imata konje in nekakšne stroje: slamoreznico, vejalnico. Vse to je zraslo iz nič, prav tako bi lahko rekli, iz niča!<br />
Le poglejte, kako se zemlja na poletje razbohoti in obogati — kamorkoli se ozreš, eno samo obilje: gore sena, sadja, žita. Potem, na jesen, pričnejo rasti še gomile listja, slame in praproti, vtem ko se v topli grudi debele sočni gomolji. A komaj se leto obrne, izgine bogastvo. Brkinska igna, ledine in plešivice osirotijo, prav nič niso na boljšem od ločanskih bajtarjev — še dobro, da se siromaštvo lahko skrije pod snegom!
Mar niso do pred nekaj rodovi tudi Štakarjevi otroci pobirali suhljad, gobe in odpadlo sadje? In potem se tudi Hribarjevim ni vedno smejala slanina na mizi, ej no, nič bolje niso shajali kakor danes Palčičevi.<br />
Siromaštva v vasi pa sneg ne more prikriti. Tam sedaj bogati nekaj hiš. Bogati!... No, premoženje se pač množi, ker je hiša rodila prizadevnega gospodarja. In tak gospodar je kakor dobra letina: hišo popravi ali prezida skedenj, dokupi zemljo, gozdove, hlev napolni z dobro pasmo. Vse to lahko stori kmet s trdo roko in gibčno pametjo.
Tem pa, Palčičevim, so takrat cveteli sadovnjaki! Čemu bi sicer zidali tako veliko hišo, hišo s tolikšnimi prostori? Tamle stoji hlev za dvanajst govejih repov in par konj, he-he, danes se v njem komaj obrača kravica. Na enem koncu se je križem zrušilo tramovje. Preperelo je, nič več ni moglo nositi skedenjske teže in je popustilo. Hiša je torej še ostala s kaščami in hrami, a kljub temu da se po njej množijo pajki in miši, je vsekakor preveč prostorna za Palčičeve ljudi. Skoda! Kosa hiše ni mogoče odprodati, Palčič je že razmišljal o tem. Njive, ledine, vrtovi — da, da, nekaj se jih je preselilo k Matevževim, nekaj k Racetovim in tako naprej.<br />
Hribar, postavimo, in Štakar imata konje in nekakšne stroje: slamoreznico, vejalnico. Vse to je zraslo iz nič, prav tako bi lahko rekli, iz niča!
Palčič je bil pač slaba letina. Na moč slabo je gospodaril, toda živel je dobro. Saj si človek lahko misli: pogoste poti v Materijo, v Podgrad, na Reko, v Trst... Tako so pač zahtevali opravki. Kakšni opravki vendar? Vrag vedi, nemara so bile to uradne poti, zakaj v Materiji je bilo županstvo, v Podgradu sodišče. Medtem so dom oskrbovali hlapci in dekle. Toda čim bolj se je krčilo število njiv in ledin in vzporedno s tem število služinčadi, tem bolj so se množile Palčičeve uradne poti.
Mar niso do pred nekaj rodovi tudi Štakarjevi otroci pobirali suhljad, gobe in odpadlo sadje? In potem se tudi Hribarjevim ni vedno smejala slanina na mizi, ej no, nič bolje niso shajali kakor danes Palčičevi.
In po teh poteh ni bilo mogoče hoditi v obnošeni kmečki suknji, dajte no, Palčič je vendar občeval z gospodo! Samo slišati bi ga morali, kako se je on menil po laško z baronom iz Odoline, če se vzame, vpričo čednega dekleta: Se jim ne zdi, gospod baron? To bi bil grižljaj, le nekoliko snažneje bi jo morah obleči...<br />
Tem pa, Palčičevim, so takrat cveteli sadovnjaki! Čemu bi sicer zidali tako veliko hišo, hišo s tolikšnimi prostori? Tamle stoji hlev za dvanajst govejih repov in par konj, he-he, danes se v njem komaj obrača kravica. Na enem koncu se je križem zrušilo tramovje. Preperelo je, nič več ni moglo nositi skedenjske teže in je popustilo. Hiša je torej še ostala s kaščami in hrami, a kljub temu da se po njej množijo pajki in miši, je vsekakor preveč prostorna za Palčičeve ljudi. Skoda! Kosa hiše ni mogoče odprodati, Palčič je že razmišljal o tem. Njive, ledine,
Da, da, mladost Janeza Palčiča ni surovela ob brani in plugu, niti ni venela v sramežljivem zatajevanju kmečkega okolja. Pogospodila se je. Mamilo jo je vse, kar je bilo lepo, ljubeznivo, plemenito: konji, odlična družba, izbrana beseda, in potem se je navduševala tudi nad lepoto zelenja in cvetja, posebej takrat, ko je raslo na ženskem oblačilu.<br />
16
Ah, kolikanj je Janezu Palčiču prijalo takšno življenje! Dolgo, dolgo se ni mogel ločiti od njega. A časa ni bilo mogoče pridržati — bil je nestrpnejši od Palčiča in je hitel dalje... Mar to ni bilo krivično: prav v letih — in bilo jih je nekaj čez štirideset — ko se mu je um toliko izostril, da bi si mogel z nabranimi izkušnjami dokaj uspešneje osoliti in osladiti samsko mladoletje, na, pa se mu zrahljajo zobje. Čim bolj se redči šop na temenu, tem bolj se razraščajo čopki obledelih dlačic v ušesnih školjkah. Ah, kako naglo, kako neusmiljeno je čas hitel pačiti dotlej prikupno zunanjo podobo.<br />
vrtovi — da, da, nekaj se jih je preselilo k Matevževim, nekaj k Racetovim in tako naprej.
Seveda, Palčič se je staral. Premoženje se je tudi staralo, vendar je kopnelo dokaj bolj naglo, nego je sivel gospodar. In ko se je Palčič odločil za ženitev, je bilo prav takšno, kakor obrezek tolstega semenskega krompirja: oskrbljeno najbolj sočnih, najplodnejših grižljajev.<br />
Palčič je bil pač slaba letina. Na moč slabo je gospodaril, toda živel je dobro. Saj si človek lahko misli: pogoste poti v Materijo, v Podgrad, na Reko, v Trst... Tako so pač zahtevali opravki. Kakšni opravki vendar? Vrag vedi, nemara so bile to uradne poti, zakaj v Materiji je bilo županstvo, v Podgradu sodišče. Medtem so dom oskrbovali hlapci in dekle. Toda čim bolj se je krčilo število njiv in ledin in vzporedno s tem število služin-čadi, tem bolj so se množile Palčičeve uradne poti.
Palčič je o tem najprej govoril s Kastelcem.<br />
In po teh poteh ni bilo mogoče hoditi v obnošeni kmečki suknji, dajte no, Palčič je vendar občeval z gospodo! Samo slišati bi ga morali, kako se je on menil po laško z baronom iz Odoline, če se vzame, vpričo čednega dekleta: Se jim ne zdi, gospod baron? To bi bil grižljaj, le nekoliko snažneje bi jo morah obleči...
»Tak tako?« Kastelic je pogledal nekam začudeno, a končno je priznal, da bi bilo to najbolj pametno. »Le dovolj ugodno priložnost bi bilo treba najti,« je rekel.<br />
Da, da, mladost Janeza Palčiča ni surovela ob brani in plugu, niti ni venela v sramežljivem zatajevanju kmečkega okolja. Pogospodila se je. Mamilo jo je vse, kar je bilo lepo, ljubeznivo, plemenito: konji, odlična družba, izbrana beseda, in potem se je navduševala tudi nad lepoto zelenja in cvetja, posebej takrat, ko je raslo na ženskem oblačilu.
Navsezadnje tudi to ni bilo nekaj tako nemogočega — manjkalo se je takih priložnosti! Toda nerazumevanje, s katerim so kmečki veljaki sprejemali odličnega snubca, ni budilo nikakih obetov. Kakor so se hčere otepale postarnega fanta, tako in nemara še bolj so se očetje bali črede njegovih trmoglavih upnikov. Zakaj malo, prav malo je manjkalo, da mu ti niso odbobnali še tistega nekaj, kar je ostalo, bi se reklo, razdejane hiše in kilavih ograd na griškem svetu.<br />
Ah, kolikanj je Janezu Palčiču prijalo takšno življenje! Dolgo, dolgo se ni mogel ločiti od njega. A časa ni bilo mogoče pridržati — bil je nestrpnejši od Palčiča in je hitel dalje... Mar to ni bilo krivično: prav v letih — in bilo jih je nekaj čez štirideset — ko se mu je um toliko izostril, da bi si mogel z nabranimi izkušnjami dokaj uspešneje osoliti in osladiti samsko mladoletje, na, pa se mu zrahljajo zobje. Čim bolj se redči šop na temenu, tem bolj se razraščajo čopki obledelih dlačic v ušesnih školjkah. Ah, kako naglo, kako neusmiljeno je čas hitel pačiti dotlej prikupno zunanjo podobo.
Da, da, v tistih dneh se je Palčič močno zresnil. V zapletena razmišljanja se je poglabljal in razen z bogom in Kastelcem se z nikomer ni menil. Sicer tudi od teh dveh ni bilo moč pričakovati posebnih koristi, ali v stiski se je vendarle moral na nekoga opreti. In bolj na boga, nego na Kastelica. — No da, nič ni mogel reči, Kastelic je bil zvest prijatelj, umen prijatelj. Sam nasvet ga je bil in tolažba. A čim bolj je odpiral usta, tem bolj je zatiskal mošnjo... Bog pa je bil vsemogočen! V takih okoliščinah je mogel nekaj več pričakovati le od njegovih skrivnostnih namigov.<br />
Seveda, Palčič se je staral. Premoženje se je tudi staralo, vendar je kopnelo dokaj bolj naglo, nego je sivel gospodar. In ko se je Palčič odloČil za ženitev, je bilo prav takšno, kakor obrezek tolstega semenskega krompirja: oskrbljeno najbolj sočnih, najplodnejših grižljajev.
In teh ni bilo malo...<br />
Palčič je o tem najprej govoril s Kastelcem.
V vsaki sanji, v vsaki dozdevni prikazni je bilo opaziti božji prst.<br />
»Tak tako?« Kastelic je pogledal nekam začudeno, a končno je priznal, da bi bilo to najbolj pametno. »Le dovolj ugodno priložnost bi bilo treba najti,« je rekel.
Mnogokrat je zadostovala nastava preproste miselne zanke, in glej, že se je vanjo ujela nujna Palčičeva želja. Nič zato, če se ni, jutri je bil tako in tako še en dan. Če pa se je, denimo, jata škorcev nad Grebenom vendarle usmerila tja proti Podgradu, potem so bili to veseli svatje, ki gredo po mlado nevesto, po zalo Barčanovo Maro. (O, Mara, Mara, ali je bilo vredno, da se je Palčič potopil v to črno muko zgolj zato, da bi se dotipal do tvoje bele kože!) Mar to ni bilo zanesljivo znamenje? In koliko je bilo takih in podobnih znamenj!<br />
Navsezadnje tudi to ni bilo nekaj tako nemogočega — manjkalo se je takih priložnosti! Toda nerazumevanje, s katerim so kmečki veljaki sprejemali odličnega snubca, ni budilo nikakih obetov. Kakor so se hčere otepale po-starnega fanta, tako in nemara še bolj so se očetje bali črede njegovih trmoglavih upnikov. Zakaj malo, prav malo je manjkalo, da mu ti niso odbobnali še tistega nekaj, kar je ostalo, bi se reklo, razdejane hiše in kilavih ograd na griškem svetu.
Zato Palčič nikdar ni legel, preden ni počastil vseh štirih strani neba, preden se ni priporočil vsem štirim vetrovom; nikdar ni vstal, preden ni otipal srebrnega laježa na roženi palici, ne stopil čez prag pred popolnim duhovnim očiščenjem: »Odpusti mi, gospod, vse grešne misli in dejanja, storjena pod to streho, in ne daj, da bi moja noga stopila na pot pogubljenja...« Dušo, ki je toliko let medlela pod otrdelo skorjo grešne nesnage, pa si je izprašil z brezovo metlo. A tudi potem, ko je stopil čez prag, ni dal mesu in volji, da bi se valjala v leni vem udobju in samopašnosti; o, kajpada! Krotil ju je in pestil s samopremagovanjem, z manjšimi in večjimi žrtvami, tako da je, postavimo, izšepetal nekaj več molitvic ob znamenju v potoku; da je mimo bližnjice ubral napornejšo pot proti Materiji; da se je prisilil v spokorniško podoživljanje trpljenja svetniškega patrona, namesto, da bi se prepuščal razuzdanemu plesu zapeljivega sanjarjenja. Sam bog je poznal moč trikratnih rotečih vzdihov, sam bog — in Palčič je pridržal klobuk pedenj nad glavo — je vedel za milost, ki lahko kapne gorečnežu po takšni duhovni umeditvi.<br />
Da, da, v tistih dneh se je Palčič močno zresnil. V zapletena razmišljanja se je poglabljal in razen z bogom in Kastelcem se z nikomer ni menil. Sicer tudi od teh dveh ni bilo moč pričakovati posebnih koristi, ali v stiski se je vendarle moral na nekoga opreti. In bolj na boga, nego na Kastelica. — No da, nič ni mogel reči, Kastelic je bil zvest prijatelj, umen prijatelj. Sam nasvet ga je bil in tolažba. A čim bolj je odpiral usta, tem bolj je zatiskal mošnjo... Bog pa je bil vsemogočen! V takih okoliščinah je mogel nekaj več pričakovati le od njegovih skrivnostnih namigov.
Dogodki torej, ki so se potem vpletli v Palčičevo življenje, le niso bili zgolj priložnostni naključki, marveč vprav posledica dolgotrajne duhovne priprave. Bili so sad trpkih odpovedi in neomahljive, globoke prepričanosti. Ah, kaj vse je zmogla takšna prepričanost! Gore boste premikali, gore! Tako je zapisal evangelist.<br />
In teh ni bilo malo...
V vsaki sanji, v vsaki dozdevni prikazni je bilo opaziti božji prst.
Mnogokrat je zadostovala nastava preproste miselne zanke, in glej, že se je vanjo ujela nujna Palčičeva želja. Nič zato, če se ni, jutri je bil tako in tako še en dan. Če pa se je, denimo, jata škorcev nad Grebenom vendarle usmerila tja proti Podgradu, potem so bili to veseli svat-je, ki gredo po mlado nevesto, po zalo Barčanovo Maro. (O, Mara, Mara, ali je bilo vredno, da se je Palčič potopil v to črno muko zgolj zato, da bi se dotipal do tvoje bele kože!) Mar to ni bilo zanesljivo znamenje? In koliko je bilo takih in podobnih znamenj!
Zato Palčič nikdar ni legel, preden ni počastil vseh štirih strani neba, preden se ni priporočil vsem štirim vetrovom; nikdar ni vstal, preden ni otipal srebrnega la-
ježa na roženi palici, ne stopil čez prag pred popolnim duhovnim očiščenjem: »Odpusti mi, gospod, vse grešne misli in dejanja, storjena pod to streho, in ne daj, da bi moja noga stopila na pot pogubljenja...« Dušo, ki je toliko let medlela pod otrdelo skorjo grešne nesnage, pa si je izprašil z brezovo metlo. A tudi potem, ko je stopil čez prag, ni dal mesu in volji, da bi se valjala v leni vem udobju in samopašnosti; o, kajpada! Krotil ju je in pestil s samopremagovanjem, z manjšimi in večjimi žrtvami, tako da je, postavimo, izšepetal nekaj več molitvic ob znamenju v potoku; da je mimo bližnjice ubral napornejšo pot proti Materiji; da se je prisilil v spokorniško po-doživljanje trpljenja svetniškega patrona, namesto, da bi se prepuščal razuzdanemu plesu zapeljivega sanjarjenja. Sam bog je poznal moč trikratnih rotečih vzdihov, sam bog — in Palčič je pridržal klobuk pedenj nad glavo — je vedel za milost, ki lahko kapne gorečnežu po takšni duhovni umeditvi.
Dogodki torej, ki so se potem vpletli v Palčičevo življenje, le niso bili zgolj priložnostni naključki, marveč vprav posledica dolgotrajne duhovne priprave. Bili so sad trpkih odpovedi in neomahljive, globoke prepričanosti. Ah, kaj vse je zmogla takšna prepričanost! Gore boste premikali, gore! Tako je zapisal evangelist.
Čemu bi potemtakem trmoglava vera ne premaknila človeka; če se vzame, samega cesarja. Koga? — No, prav tega, ako se pokaže potreba znova poudariti, kako svojevrstna pota zna ubirati božja previdnost. Gora, kajpada, teh ni bilo mogoče prenašati kakor senene lonce — navsezadnje evangelist tudi ni bil tako otročji. Bil je nekoliko zanesen in je ljubil krepke prispodobe, to je bilo očitno, ampak...
Avstrijski cesar se je v tistih dneh res premaknil in odpotoval na jug. Šel je tja ne toliko zaradi razvedrila, kolikor zaradi državniške dolžnosti in vedoželjnosti: uveriti se je bilo treba, ali utrjenim kopnim temeljem samodrštva ne preti nevarnost, da bi klecnil nosilec, ki ga je
razjedala morska voda; ali je pod njim v resnici več cementa nego utvare, o tem se je bilo treba prepričati.<br />
Šel je torej tja, da presodi, koliko se lahko zanese na trdnost puljske luke, tega edinega avstrijskega obmorskega oreha, na katerem naj bi si sovražniki lomili zobe. In potem? No, potem bi se njegovo veličanstvo lahko nekoliko oddahnilo. Lahko bi si, če bi ravno naneslo, v brionskih ali opatij skihopatijskih vodah oplaknilo vladarske ude. To naj bi se zgodilo na povratku.<br />
Toda istrskih in brkinskih podložnikov se je ob takšnih novicah lotila velika vznemirjenost.
Cesar, pravite...?<br />
Ločanski gospodarji so nekaj dni postavali z rokami v žepih. Kakor po požaru ali pozimi, so postavali. Okrog njih pa se je smejalo poletje in delo je močno trpelo.<br />
Le kdo naj se zanese na vse te čenče. Vsak izmed njih je že bil v Divači ali na Kozini. Kaj pa je bilo to: poldrugo uro hoda! Sedaj pa naj bi se tam skozi vozil cesar, njegovo veličanstvo, ali kako se mu reče? ...<br />
Da, tako je povedal Palčič.<br />
Palčič, seveda, on bi bil vedel marsikaj pojasniti, a vse tiste dni je preždel v Materiji. Sploh ga ni bilo na spregled.<br />
Zaradi tega je bila zbeganost še večja. Joškov Ježin je videl cesarja na ognjenem vozu; kakor sveti Elija je drvel v Istro. Kozinci in Herpeljci so klečali ob poti z obrazi v prahu. A to so bila le ugibanja, kdo bi o tem govoril naglas! Nemara Jernej, on je tu in tam kaj prelistal. Ali naj gredo v krčmo? Šli so torej tja in pili pozno v noč...<br />
Pa je zopet buhnilo tam pri ledenicah. V zraku in pri tleh je vršalo. Dvignila se je jata vznemirjenih vranov, kvra, kvra, v Grebenu je srdito odjeknilo, uuh, je reklo, a tudi Škrljevci so pritajeno tožili nad vsem tem hrupom.<br />
Spokojno zatišje, zasanjano v vekovno bajavost, se je vznemirilo. Surovost glasov je pregnala rodove skrivnostnih bitij goščave. Zapuščala so zeleni vaški venec in se zatekala globlje v gozd, nekatera so se umaknila v Ponikvo. Samo iz daljave so se potem oglašala na klic vaščanov. Še divjad in ptice so se plašile divjega kričanja.<br />
20
Po vsem tem se je zavzel tudi gospod župnik v Slivju. On, ki je lahko ocenjeval duše tudi po spovedniškem šepetu, je sprva nemel v začudenem prisluškovanju. Razmišljal je o tem, končno pa se je odločil, da bo udaril po prižnici. Kajpak, po prižnici bo udaril. Toda bil je blag, duhovnik po milosti božji, bi se reklo, in si ni usojal kazati s prstom na grešnika. Ali z nečim se jih je vendarle moral lotiti, Ločancev. Z dobrim zgledom nemara? Sam takega vzgleda ni mogel dati, a zaradi tega nikakor ni mogel priti v zagato. Manjkalo se je svetnikov in mučencev, ki so se žrtvovali v takšne namene! Do potankosti se je nato pomenil o tem s svojim bogom in si izbral primerno nedeljo.
Spokojno zatišje, zasanjano v vekovno bajavost, se je vznemirilo. Surovost glasov je pregnala rodove skrivnostnih bitij goščave. Zapuščala so zeleni vaški venec in se zatekala globlje v gozd, nekatera so se umaknila v Ponikvo. Samo iz daljave so se potem oglašala na klic vaščanov. Še divjad in ptice so se plašile divjega kričanja.
Ko se je kašljanje porazgubilo pod oboki, je gospod župnik pomembno dvignil roko. Najprej je spregovoril o telesnem trpljenju. O odtrganih udih, o odsekanih glavah in cerkev se je na mah napolnila z grozotnimi prividi. Po mršavih hrbtiščih faranov so pričele polzeti ledene znojne kapljice; prejkone krvave tudi te, zakaj nihče ni mogel upati, da se bo izvil iz te posvečene klavnice brez krvavih madežev. Še dobro, da je bog rešil nekaj mučencev iz vrelega olja in pokazal s tem na svoje neskončno usmiljenje!<br />
Po vsem tem se je zavzel tudi gospod župnik v Slivju. On, ki je lahko ocenjeval duše tudi po spovedniškem
šepetu, je sprva nemel v začudenem prisluškovanju. Razmišljal je o tem, končno pa se je odločil, da bo udaril po prižnici. Kajpak, po prižnici bo udaril. Toda bil je blag, duhovnik po milosti božji, bi se reklo, in si ni usojal kazati s prstom na grešnika. Ali z nečim se jih je vendarle moral lotiti, Ločancev. Z dobrim zgledom nemara? Sam takega vzgleda ni mogel dati, a zaradi tega nikakor ni mogel priti v zagato. Manjkalo se je svetnikov in mu-čencev, ki so se žrtvovali v takšne namene! Do potankosti
se je nato pomenil o tem s svojim bogom in si izbral primerno nedeljo.
Ko se je kašljanje porazgubilo pod oboki, je gospod župnik pomembno dvignil roko. Najprej je spregovoril o telesnem trpljenju. O odtrganih udih, o odsekanih glavah in cerkev se je na mah napolnila z grozotnimi prividi. Po mršavih hrbtiščih faranov so pričele polzeti ledene znojne kapljice; prejkone krvave tudi te, zakaj nihče ni mogel upati, da se bo izvil iz te posvečene klavnice brez krvavih madežev. Še dobro, da je bog rešil nekaj mučencev iz vrelega olja in pokazal s tem na svoje neskončno usmiljenje!
Ali župljani vedo, kaj pravi Suplicij Sever? Ves svet je bil oškropljen z mučeniško krvjo in bolj so kristjani takrat hrepeneli po mučeniški smrti, nego sedaj nekateri hrepene po škofovskih palicah.
Ah, ta gospod Janez! Vedno se je skliceval na tega ali onega neznanca. Seveda, tukajšnje župnije se niso mogle ponašati s takšnimi mučenci; toda že tamle nad Dolino se je skrival sveti Socerb. Nekaj časa se je skrival tam brez pretiranega hrepenenja po mučeništvu, potem so ga seveda umorili, medtem ko so tržaškega patrona kratko in malo utopili v morju.<br />
A kaj naj bi bilo trpljenje mesa z nepopisnimi duševnimi mukami, postavimo, svetega Avguština. On, vi¬ditevidite, je ginil v brezupnih dvomih in glodajoče kesanje njegovi vesti ni dalo obstanka. Ali morejo, dragi župljani, vse to doumeti?<br />
Nikakor ne, akoravno so se tudi Orehovcev in Kovča-novKovčanov, Hotiščanov in Ritancev kaj krat lotevali nekakšni pomisleki. O, bili so trenutki, ko so se tudi preprostemu umu vsiljevale pregrešne, bogokletne primerjave. A kdo bi pravil o tem! Skušnjavec pač, ki ga je bilo treba odganjati z neomahljivo vernostjo. Ali sveti Avguštin ni delal tega? Samo z otročadjo, s to je imel človek cesto težave. In kaj tudi hočemo: otrok je otrok in od njega ni moč pričakovati, da bi ločil nespodobnost lastne golote od nagote angelskih ritk, ki venčajo stranske oltarje.<br />
Vse to trpljenje je bilo pohleven dežek v primeri z gorjem v posmrtnem peklenju! O, ti moj bog nebeški!<br />
Malone razločno je vzdihnila Luknjarjeva staruška nad tolikšno grešnostjo moških, in tudi zato, da je preložila težo telesa na manj otrplo koleno.<br />
Na tak način se je znal gospod Janez približati svojemu smotru. Umedenih, z veščo besedo zrahljanih duš sedaj ni bilo težko naščuvati proti trem nevarnim razbojnikom: proti denarju, ki ga nekateri niso znali umno obračati, proti pijači, proti kletvini...<br />
Navsezadnje je bilo konec tudi te maše, vsake maše je enkrat konec. Gospod Janez je pomil in pospravil tisto svoje posodje in odšel v zakristijo. Hram svetega Martina se je praznil in župnijski patron se je znašel zopet sam v neživljenjskem svetniškem in angelskem spremstvu; s tem bi moral sedaj prevejati in ophati vredne in nevredne vzdihe rotečih priporočil in tajnih sklepov, ki so se izpremešani s kadilom in odlomki latinske molitve zagatili v cerkvenem podstropju. A kazno je bilo, da Martin nikakor ni bil voljan lotiti se občutljivega opravka, kakor se že desetletja ni bil voljan ločiti od narezane polovice posrebrenega plašča. In tako je vse skupaj ostalo le pri dobrem namenu...
Kaj bi ne, ko je bil zunaj dan tako živ, tako poln svetlobe in oddaljenih, znanih glasov.<br />
Tistih nekaj ločanskih mož se je obotavljaje, brez naglice pomikalo proti pokopališkemu izhodu. Da ne bo kdo mislil, da se jim kam mudi — prav nič ne! Vsak si ogleduje svoj klobuk, poravnava ga in gladi, kakor se pač spodobi človeku z mirno vestjo, preden si pokrivalo natakne. Takšno vreme! de nekdo z vsakdanjim glasom. Da, da, vreme je bilo res nedeljsko. Na ta način so se izmotali na pot. Šli so skozi vas. Tja proti Bubniču, kakor po navadi.<br />
Ko so se nekoliko osamili in se jim je v nosnicah porazgubil vonj po smodečih se stenjih, se je zrahljal tudi pritisk božje besede.<br />
»Če ta pridiga ni bila namenjena Ločancem...« je rekel Markov Lovre, potem naj ga strela ubije.
He-he, pridiga. Vsakdo je vedel, komu je bila namenjena.<br />
»Vsaka pridiga je nekomu namenjena,« je rekel Ježin Joškov. »Neka Korinčanom, neka Rimljanom. Ta je bila namenjena Ločancem«<br />
Pri Bubniču, seveda, tam tudi ni bilo mogoče govoriti o čem drugem. Čast, komur čast! Gospod župnik je znal svoj prav zelo spretno obrazložiti. In tudi temeljito podpreti.<br />
»Podpreti, podpreti.«<br />
Toda pri tem se sklicuje na neznane ljudi. Na Tomaža, postavim... Akvinskega...<br />
Akvinskega. Ali ga kdo pozna? Kjee!<br />
Človeku res ne ostane drugega, ko da zamahne z roko.<br />
Iz vsega tega mu potemtakem ne morejo zrasti žulji. Žulji mu res ne morejo zrasti.<br />
Ali delo na loki ali v gozdu, to ti je docela nekaj drugega. Človek zavihti cepin, s koristnim namenom ga zavihti, pa se mahne po kolenu. Hvaljen Jezus, ali kaj naj bi rekel?<br />
Ali pri ledenicah ...<br />
Da. In tamle okoli svetih treh kraljev, če se vzame. Ko ti od brčin visijo strogi j i, huu! Mraz razganja cerovo deblo, človek pa mora vztrajati v Paldinu. Biti moraš tam in s premrlimi parklji nakladati ledene škrli. Z nečim se torej moraš ogreti. A s čim? S slivovcem, menim, in še bog, da ne zmrzne!<br />
Da, da, človek marsikaj prenese. Gospod župnik ne more vedeti kdo ve kaj o tem. On se lahko vsaja nad tremi razbojniki, pozimi pri peči, poleti v senci. Alkohol, pravi.<br />
Nič ne rečem zaradi kletvine. To nikakor ne more koristiti, toda denar. O njem ne bi smel tako govoriti. Na njem je cesarska podoba. In navsezadnje, vsega mu vendar ne morem znositi za maše.
To se je dogajalo spomladi, v prvem letu ločanskih ledenic. In tedaj se še ni moglo reči, na kakšna tla je padlo seme župnikovega modrovanja. Prav nič se še ni moglo reči o tem.<br />
24
 
 
Vrstica 167 ⟶ 156:
==II.==<br />
 
Kravje stezine se spuščajo po tisti grdi strmini iz vasi, potem vodijo mimo napajališča naravnost v Ponikvo. Tik ob mlinu torej in Bržan nima nikakih težav z vaško čredo. Je, klikne, je, in stopi v mlin. Čreda parklja zlagoma dalje, ven iz Ponikve proti Robu, kjer se bo zdaj zdaj razlila sončna luč po leskov ju, po brinju, po griškem mlečniku.<br />
Ni dneva, da bi Bržan ne pogledal k Valentu v mlin.<br />
Tod je še temačno, ker je nad kotanjo malone poveznjena visoka stena. Stena? Odklan grič bi se reklo, mrzel in siv in gol na tej strani. Na vrhu se izhiran hrast krčevito drži previsnega roba, vsak čas mu lahko zmanjka tal. Zato napreza žive korenine, da bi ostal na poraslem temenu. Še više nad hrastom je kos višnjevkastega neba. In to je od zarje.<br />
Bržan odmakne vegasto dver ter se nasloni na podboj. Polovica Bržana je zdaj v mlinu, polovica pred vrati; vrata so v tečajih glasno cvrkutnila, a Valent se sploh ne ozre. Dovolj opravka ima pri kamnih ob tej uri, poleg tega je mlin poln momljanja, poln neskladnih, zatikajočih se glasov, ki spremljajo premikanje lesenega drobovja. Kajpak, mlin je živ stvor: giblje se in nekaj pripoveduje.<br />
Ali Valent nič ne sliši?<br />
»Valent!«<br />
Nemara tudi nič ne vidi ob tisti omokani petrolejki.<br />
»Dobro jutro, pravim!«<br />
Vendar še počaka, dokler Valentu spremenjeni občutek ne pove, da ni sam v mlinu.<br />
»A, ti si...« reče. Nato popusti delo. Skuša se zravnati, a to se mu nikdar prav ne posreči; brž ko spokonči trup, se mu upognejo kolena, potem skuša zravnati noge, na, pa se v dimljah prelomi na dvoje — le kdo bi se mučil!<br />
Toda to se ponavlja sleherni dan in Bržan je tega vajen. Nikakega sočutja nima z mlinarjem. Stoji tam pri vratih in se muza.<br />
»Tisti tvoj križ,« reče prizanesljivo.<br />
»Križ, križ,« de Valent veselo. Potem pridrsa bliže. Ali naj bi tarnal nad to svojo nesrečo? Eh, vzdihne. Sem in tja vzdihne, zgolj iz navade, zgolj zato, da se nekaj reče.<br />
Migne z brado tja proti luči in spotoma otresa zaprašene rokave. Tako Bržan ve, kaj mora storiti: iztegniti se nad petrolejko, toliko pač, da doseže na črvivi gredi zeleno cilerico. Prav to, bog jo je dal!<br />
Potem se krepčata med pomenkom.<br />
»Tak tako, praviš?«<br />
»Da, toliko vrvenja je sedaj okoli tistih ledenic, on je pa kar šel.«<br />
»Na Hrvaško, praviš?«<br />
»Tja nekam.« Ali Valent ve, kje je Kastav? »Med gozdarje, potemtakem.«<br />
To je povedal Bržan o Kalčevem Janezu. Toda sedaj mora odriniti, nič več ne utegne postavati tod okrog mlina.<br />
Na ta način je Valentu vedno očito, kaj se dogaja v vasi. Nič posebnega, navsezadnje, vas je majhna, ljudje so počasni in strpni. Nič takega, res, a mlinar živi z njimi. Udeležuje se njihovih prigod, žalostnih in veselih, pri najdrobnejših doživljajih vasi se zamuja. Tako na daljavo, po črednikovem posredovanju se zapleta v vrvež soseske.<br />
Ločanci, seveda, ti ne vedo prav nič o tem... Mlin v Ponikvi je starikava, trhlena naprava. Nagnita kolesa toliko toliko da se še obračajo pod nasilnim slapom. Le v oskrbljenih kamnih je še nekaj nekdanje živahnosti, le ti še nekam voljno poskakujejo nad krhkim zrnjem, drugače... prava sreča, res, da se še kaj giblje v teh izobljenih, zrahljanih ležajih. In vse to je od starosti. Na belem kamnu zmleta pšenica je komajda za pogačo ali mlince. Ali je to moka? Prav nič boljša od ržene, to se lahko reče. In tudi drugače je čas krnil koristnost starega predjamskega mlina.<br />
Čez brv pride kmetica s culo na glavi, postavimo, iz Markovščine. »Proso sem prinesla,« reče.<br />
»Proso?«<br />
»Da. Tole culico,« pravi ona.<br />
Glejte no! Mlinar se ne more načuditi. »Le kje ste ga pridelali,« vpraša zavzeto. Ne, s prosom ne bo nič, stope počivajo, nerabne so, mrtve. Kdo ve, kdaj so zastale, niti Valent bi ne vedel tega povedati.<br />
Kmetica zmaje z glavo pod culo. »Kje smo ga pridelali?« Otep kosmati, si misli in gre dalje. Manjka se mlinov v Brkinih!...<br />
Navzlic temu mlin v Ponikvi ni pogrešal vode in žita, ne vode na žita. Ločanci, Ritanci, Kovčani, Slivarci, ki so sejali ajdo in ječmen in proso in rž in pšenico in zlato koruzo, so vse to poželi in znosili k Caretu ali v Padež. Toda Ciči, ljudje z one strani reške ceste, niso bili tako občutljivi. Ho-ho, ti so komajda ločili moko od zdroba, pa so kljub temu rasli veliki in trpežni. Mlin v Ponikvi jim je bil najbližji in so potemtakem hodili kar tja.<br />
Bržan je torej moral hiteti za vaškimi kravčeti in Valent je ostal zopet sam s svojim delom. Sele potem, ko se je dodobra zdanilo, je prišla Luca.<br />
Najprej je upihnila luč, potem si je zatisnila ruto na glavi — tako! Moški, kajpada, bi si bil na ta način pljunil v roke. Torej bo pomagala?<br />
Eh, da! Valent si bo lahko nekoliko oddahnil. Tu je bila sedaj Luca, krepka ženska, prizadevna ženska s svojimi zdravimi ledji, ki niso klecala pod bremenom. Valent naj samo za lek poprime, toliko pač, da vreča ne omahne. Zakaj vreča, polna rži, ni krcelj ali butara otave; prav nikakega življenja ni v njej in z vso tisto mrtvo težo sili k tlom. Človek se mora pretrgati!<br />
Valenta pa je šivalo v križu. V lakteh je imel še silno moč, to je bilo res, toda samo z rokami si človek tudi ne more vselej pomagati. Prej ali slej, tako je menila Luca, si bodo morali koga najeti. In tega ni povedala prvič.<br />
Valent pa bi si zopet ne mogel želeti boljšega hlapca od Luce.<br />
»Boljšega hlapca bi si res ne mogel želeti,« je rekel. Tako se je šalil, mislil zares in se vendarle šalil. He-he ...<br />
Vsekakor se je Valentu začelo dozdevati, da se življenje v Ponikvi nekoliko zapleta. Usedel se je za hip na pograd pod oknom in hudomušno gledal na Luco. O nečem je razmišljal, to se je videlo, le da je misel bila nekoliko presmela: Luci bi je ne smel povedati, niti v šali bi je ne smel izreči...<br />
»Pomeniti se bom moral z Martinom,« je rekel.<br />
Zunaj je lajal Šek na ošabnega petelina. Bržčas se je petelin drznil priti v vežo, kajpak, z vso tisto svojo družino je prišel v vežo. Luca bo torej morala ven, da na-nakrmi kokoši. Hlev in svinjak sta tudi spadala k mlinu in potem so bili tu še ljudje: vsi Mlinarjevi pač! Teh res ni bilo mnogo, nemara premalo, tem več pa je bilo dela. Martin in Valent in Luca in Lenka. Martin je mrlič, ako se sme tako reči, Lenka je še otrok... ah, ta deklina! Valent pogosto res ni znal prikriti svoje sreče. Toda če je Luca prišla v Ponikvo gospodinjit, potem je prišla sem gospodinjit — kdo naj bi vedno hlapčeval v mlinu! No, no, navsezadnje je bilo vse skupaj le stvar pomenka, zgolj stvar zrelega pomenka.<br />
»Z Martinom?«<br />
krmi kokoši. Hlev in svinjak sta tudi spadala k mlinu in potem so bili tu še ljudje: vsi Mlinar j evi pač! Teh res ni bilo mnogo, nemara premalo, tem več pa je bilo dela. Martin in Valent in Luca in Lenka. Martin je mrlič, ako se sme tako reči, Lenka je še otrok... ah, ta deklina! Valent pogosto res ni znal prikriti svoje sreče. Toda če je Luca prišla v Ponikvo gospodinjit, potem je prišla sem gospodinjit — kdo naj bi vedno hlapčeval v mlinu! No, no, navsezadnje je bilo vse skupaj le stvar pomenka, zgolj stvar zrelega pomenka.
»ZDa, Martinom?z njim.«<br />
Luca je vdano kimnila. »Vsekakor bo treba nekaj ukreniti,« je rekla in šla iz mlina.<br />
»Da, z njim.«
Z Martinom navsezadnje ni bilo težko pogovarjati se. Ležal je malone nepremično na podu vse od lanske spomladi — čakajte no — človek je bil še v kožuhu! Seveda, v kožuhu! In z vsem tem je potem zdrsnil z brvi nad jezom, ko se je vračal iz Obrova. Da, da, s poštenim človekom, z vrednim človekom nima bog prav nikakega potrpljenja.<br />
Luca je vdano kimnila. »Vsekakor bo treba nekaj ukreniti,« je rekla in šla iz mlina.
Z Martinom navsezadnje ni bilo težko pogovarjati se. Ležal je malone nepremično na podu vse od lanske spomladi — čakajte no — človek je bil še v kožuhu! Seveda, v kožuhu! In z vsem tem je potem zdrsnil z brvi nad jezom, ko se je vračal iz Obrova. Da, da, s poštenim človekom, z vrednim človekom nima bog prav nikakega potrpljenja.
Martin bi bil zaklical, dvakrat, trikrat bi bil zaklical, ni vrag, da bi ga ne slišali v mlinu. Tam je bil Valent, ki je nekoliko naglušen, in to od večnega brbotanja, od nenehnega hrestljanja, toda v hiši, tam sta se mudili Luca in Lena — ko bi bil le zaklical: Pomagajte, ali nekaj takega pač...
V tem pravzaprav ni bilo nikake nevarnosti, prav nič ne, samo oglasiti bi se bil moral. Tako pa je brodil do pod pazduhe v vodi.<br />
Vse skupaj ena sama otročarija, le voda je strup v taki dobi. Torej se je bilo treba čimprej izvleči iz te strupene globanje. Oprezno, v največji tišini, da bi vrag ne nesel tega komu na uho: Luci ali Lenki, ali Luci in Lenki. Tako se je nekaj časa namakal v tistem nesrečnem plav-nikuplavniku, hlastajoč z rokami po bregu. Nič! Breg je bil strm, nič takega ni raslo tam, za kar bi se bil mogel oprijeti in kožuh se je bil že dodobra napojil. Navsezadnje je le moral zaklicati — Čujete!...<br />
A kdo bi si bil mislil, da ga bo potem tako prizadelo!<br />
Čujete!...
Z Martinom se res ni bilo težko pogovarjati. Bile so ga same oči in dolge obledele dlake na izsušenem obličju. Vse ostalo je bilo pogrnjeno z rumeno ponjavo. Obledele dlake so se zganile le takrat, ko je Martinu krč zategnil lične mišice, tedaj so se neokusno naježile in bodle Valentovo vest. Kajpak, obriti ga mora, še nocoj ga mora obriti. Toda oči! Ah da, v Martinovih očeh so bili poslej zgoščeni vsi občutki strte duše, vse življenje nerabnega telesa.<br />
A kdo bi si bil mislil, da ga bo potem tako prizadelo!
Zvečer je Valent sedel ob Martinovi postelji. Sedel je tam in brskal s topimi prsti po svoji gosti bradi. Nekakšno zrnce je tičalo v njej, ali kaj? »Da, da,« tako je rekel od časa do časa s prepričljivim glasom. »Tako, vidiš, Martin,« je dejal. Nato je dodal veselo prigodo iz mlina — res ali ne — prav burkasto prigodo z Golčanko. Eh, ta Golčanka... Toda v Martinovih očeh ni bilo nikakega veselja.<br />
Z Martinom se res ni bilo težko pogovarjati. Bile so ga same oči in dolge obledele dlake na izsušenem obličju. Vse ostalo je bilo pogrnjeno z rumeno ponjavo. Obledele dlake so se zganile le takrat, ko je Martinu krč zategnil lične mišice, tedaj so se neokusno naježile in bodle Valentovo vest. Kajpak, obriti ga mora, še nocoj ga mora obriti. Toda oči! Ah da, v Martinovih očeh so bili poslej zgoščeni vsi občutki strte duše, vse življenje nerabnega telesa.
Nič takega, navsezadnje, Čičke človeku lahko vedno kaj nakanijo...<br />
Zvečer je Valent sedel ob Martinovi postelji. Sedel je tam in brskal s topimi prsti po svoji gosti bradi. Nekakšno zrnce je tičalo v njej, ali kaj? »Da, da,« tako je rekel od časa do časa s prepričljivim glasom. »Tako, vidiš, Martin,« je dejal. Nato je dodal veselo prigodo iz mlina — res ali ne — prav burkasto prigodo z Golčanko. Eh, ta Golčanka... Toda v Martinovih očeh ni bilo ni-kakega veselja.
Valent se je moral torej zresniti. Pričel je govoriti o delu. Delo je raslo, vrag znaj kako, a je raslo. Vedno več ga je bilo, »jaz pa s pokvečenim hrbtom. Da ni Luce...« Valent je dvignil roke. Pa saj se bo Martin lahko sam prepričal, je rekel spodbudno.<br />
Nič takega, navsezadnje, Čičke človeku lahko vedno kaj nakani j o...
Martin je trenil z desnico pod rjuho toliko, da so muhe za hip vzletele in zopet sedle na tisto mesto. V očeh mu je vztlel plamenček zanimanja, tega ni bilo težko opaziti.<br />
Valent se je moral torej zresniti. Pričel je govoriti o delu. Delo je raslo, vrag znaj kako, a je raslo. Vedno več ga je bilo, »jaz pa s pokvečenim hrbtom. Da ni Luce ...« Valent je dvignil roke. Pa saj se bo Martin lahko sam prepričal, je rekel spodbudno.
Valent je mencal, stiskal dlani med koleni, odganjal muhe, končno je rekel: »Sleherni dan ji ponavljam, da bo treba nekaj ukreniti. Nekoga bo treba najeti. Ali Luca...«<br />
Martin je trenil z desnico pod rjuho toliko, da so muhe za hip vzletele in zopet sedle na tisto mesto. V očeh mu je vztlel plamenček zanimanja, tega ni bilo težko opaziti.
Martinu je vzdrgetala spodnja čeljust, zdelo se je, da bo zdaj zdaj spregovoril, tako se je zdelo spričo mučne napetosti v njegovem obrazu... Nič razločnega, samo nekakšno pridušeno grčanje, samo to je slišal Valent. In Martin je nameraval to neizgovorjeno dopovedati z očmi.<br />
Valent je mencal, stiskal dlani med koleni, odganjal muhe, končno je rekel: »Sleherni dan ji ponavljam, da bo treba nekaj ukreniti. Nekoga bo treba najeti. Ali Luca...«
»Luca?... Ona, vidiš, noče nič vedeti o tem!«<br />
Martinu je vzdrgetala spodnja čeljust, zdelo se je, da bo zdaj zdaj spregovoril, tako se je zdelo spričo mučne napetosti v njegovem obrazu ... Nič razločnega, samo nekakšno pridušeno grčanje, samo to je slišal Valent. In Martin je nameraval to neizgovorjeno dopovedati z očmi.
Martinove oči še vedno niso bile prepričane. Tako, so vpraševale, tako?<br />
»Luca? ... Ona, vidiš, noče nič vedeti o tem!«
»Noče!« je poudaril Valent. Bil je užaljen zaradi Lucine trmoglavosti, ali kaj.<br />
30
To je na mah izgladilo trdost na upadlem licu, tudi roteče oči so našle svojo vsakdanjo spokojnost. Torej bi Martin privolil?<br />
Martinove oči še vedno niso bile prepričane. Tako, so vpraševale, tako?
Kajpada! Mar Valent ne zna takoj razbrati tega iz odobravajočega, voljnega pogleda? O-o, z bratom Martinom se je Valent vedno zlahka domenil.<br />
»Noče!« je poudaril Valent. Bil je užaljen zaradi Lucine trmoglavosti, ali kaj.
V jeseni je prišel v Ponikvo Jeroman, velik, samozavesten junačina. Prišel je tja in na mah uvidel, da ni dobrodošel. A bil je mlad in se je smehljal. Ker pa sta si bili očesci pod nasilnim čelom preblizki in ustnice nekam pretanke, smehljaj ni mogel nikogar ogreti.<br />
To je na mah izgladilo trdost na upadlem licu, tudi roteče oči so našle svojo vsakdanjo spokojnost. Torej bi Martin privolil?
»Aha,« je rekel Valent, »ti nam boš torej pomagal.«<br />
Kajpada! Mar Valent ne zna takoj razbrati tega iz odobravajočega, voljnega pogleda? O-o, z bratom Martinom se je Valent vedno zlahka domenil
Tako je pač, človek se mora včasih prijazno nasmehniti. Lenka, kajpada, ona se še ne zna malce pohliniti in lahko gleda sovražno novega gosta, Sek pa je žival, kdo bi se menil za njegove pasje občutke. Jeromana komajda povoha in se takoj odstrani s povešenim repom.<br />
V jeseni je prišel v Ponikvo Jeroman, velik, samozavesten junačina. Prišel je tja in na mah uvidel, da ni dobrodošel. A bil je mlad in se je smehljal. Ker pa sta si bili očesci pod nasilnim čelom preblizki in ustnice nekam pretanke, smehljaj ni mogel nikogar ogreti.
Vtem pa drhti Luca v vse drugačni neučakanosti — lačnega človeka, bi se reklo, ki se mora zaradi spodobnosti braniti žlice. Menca nekaj, menca, naša Lenka, reče mimogrede, in skuša spraviti te nezaupljive ljudi. Govori vabljivo, prisrčno, z nekoliko nagnjeno glavo in si briše roke v predpasnik. Potem ga povpraša po domu. Če so vsi zdravi, to bi hotela vedeti.<br />
»Aha,« je rekel Valent, »ti nam boš torej pomagal.«
»Ali naši?« vpraša Jeroman.<br />
Tako je pač, človek se mora včasih prijazno nasmehniti. Lenka, kajpada, ona se še ne zna malce pohliniti in lahko gleda sovražno novega gosta, Sek pa je žival, kdo bi se menil za njegove pasje občutke. Jeromana komajda povoha in se takoj odstrani s povešenim repom.
»No, da. In naši?«<br />
Vtem pa drhti Luca v vse drugačni neučakanosti — lačnega človeka, bi se reklo, ki se mora zaradi spodobnosti braniti žlice. Menca nekaj, menca, naša Lenka, reče mimogrede, in skuša spraviti te nezaupljive ljudi. Govori vabljivo, prisrčno, z nekoliko nagnjeno glavo in si briše roke v predpasnik. Potem ga povpraša po domu. Če so vsi zdravi, to bi hotela vedeti.
»Ali naši?« vpraša Jeroman.
»No, da. In naši?«
Ti so tudi bili zdravi, hvala bogu, in torej ni bilo potrebno še naprej govoriti o tem.
Valent je nekaj zamrmral o praznih grotih ali kaj in se pobral iz hiše. Lenka tudi ne more dolgo prenašati reznega tujčevega pogleda in gre tudi ona. Po vsem tem se je mogla Luca z Jeromanom zaupneje pomeniti; bila sta rojaka in ju je marsikaj zanimalo. Postavimo Valent.<br />
Jeroman se zvedavo ozira okrog. Čudno, nenavadno v tej hiši, si misli, še zanj, za potepa, nekam nevsakdanje.<br />
»In tule imate studenec?«<br />
Da, tamle v steni ob ognjišču je izvirala voda. Luca se je morala smejati Jeromanovi začudenosti. Jeroman pa je krčil tanke ustnice, majal je z glavo, potem je vprašal:<br />
»Ali je to tisti Valent?«<br />
»Da, to je Martinov brat.«<br />
»In Martin?«<br />
Luca se je zravnala, samo oči in obrvi je obrnila proti stropu.<br />
No, tu sta sedaj.<br />
Motrita se z dolgimi, resnimi pogledi. Mnogokaj si objasnita na ta način, mnogokaj s pomembnimi kretnjami. Prav tako kakor v cerkvi ali vpričo spečega človeka se vedeta. Smešna res, ta olesenela igra nemirne vesti.<br />
Iz mlina pa so prihajali vse drugačni glasovi. Tam sta se zopet sporekla večna prepirljivca, le kdo naj bi ju še poslušal! Valent že zopet vsiljuje Lenki moža, z vso vztrajnostjo ji ponuja novega ženina, s katerim se je bil baje že domenil in mu res ni kaj reči. To naj bi bil Joškov Jožin, zelo postaven mož, brkat in bradat.<br />
Lenka se je hudovala. Valent pa se je šalil dalje in v hlinjeni resnosti skrival pretirano nežnost. Včasih mu ni bilo do šale, bil je utrujen in pobit in mu ni bilo do norčij. Razmišljal je o čem, morda o Martinovih živih očeh, potem je vzdihnil in nekaj rekel Lenki. Gor pojdi, ji je rekel. In Lenka je šla. Cestokrat pa se je lotil Lenke po ovinkih, z zvijačo ali norčavo ukano. Joškov Jožin, ta res ni bil več mlad, toda bil je dedec. Poleg tega se je ponašal z zlatim uhanom. Kaj meni Lenka o tem?<br />
32
Nič! Lenka se je raztogotila in stekla na pod k očetu. Od ondot je bilo potem čuti njene pritožbe.
Tako je Valent ostal sam v mlinu in je lahko nemoteno vzdihoval nad bolečinami v križu. Morda niti ne nad tem, ampak zaradi tegobe v preobčutljivem srcu, zaradi neusmiljene Martinove usode? Nemara zaradi novega znanca, ki je ta dan prišel v Ponikvo, zaradi Jero-manaJeromana? To so bili mučni trenutki. Takim trenutkom se človek ne sme prepuščati in zaradi njih koprneti.<br />
V železni skrinjici pod ležiščem je Valent hranil nekaj drobnarij. Nič posebnega pravzaprav, razen tanke knjižice s črnim ovitkom. Tam je bilo nekaj denarja in kak izsušen cvet med orumenelimi listi, poleg tega je bila tam tudi steklenica starega slivovca. Slivovec je imel moč nad zastarano boleznijo, otopil jo je nekoliko, v črni knjižici pa je bila spravljena zgodba mladega Valenta. V zgodbi je bilo mnogo radosti in mnogo bolesti. A kakor je znal slivovec lečiti telesne bolečine, tako je umel čas do nepomembnosti oddaljiti nevesele dogodke. Valentu je ostal ohranjen kos mlade sreče, ki je le tu in tam zadrhtel v prizanesljivi otožnosti.<br />
Sedaj Valent ni bil več mlad in vid mu je pričel slabeti. Ali vid? Nič posebnega res za mlinarja; vreč in kamnov, ho-ho, teh nikakor ni bilo moč zgrešiti. Toda črke v dragi črni knjižici so bile drobne in so se spreminjale vse pogosteje v živ in nagajiv razsev. Komaj se je pogled naslonil nanje, so se vznemirile, potem so zaplesale in se pričele igrivo skrivati za motnimi oblački. Z vragom, takšna norčavost! Valent ni ljubil veselosti ob svojih spominih. Moral je dvigniti oči. Navzgor je pogledal, med prekrižano staro tramovje, v zgrbljeno, omo-kanoomokano steno in žalostno razmišljal.
Ta dan je sklenil, da se bo morala Lenka priučiti tujemu branju. Vsekakor se bo morala priučiti temu, si je rekel.<br />
Medtem se je Jeroman seznanjal s Ponikvo. Stara, mrka globanja ga je nekoliko oplašila. Kje je nebo, pri streli? Nagnil se je vznak in pogledal kvišku, na, pa se je zganila tudi pečina, prav nanj se je hotela povezniti. Ha, ta skalina, kako se je oblastno namestila v trobastem zagatku! Mar ji je bilo ljudi! Kazala jim je pošastno lice z odtrgano čeljustjo in dvojnim žrelom in topo zrla v surovo preteklost. V tisočletja pač!<br />
Da, da, samo čas ima takšno obličje...<br />
zagatku! Mar ji je bilo ljudi! Kazala jim je pošastno lice z odtrgano čeljustjo in dvojnim žrelom in topo zrla v surovo preteklost. V tisočletja pač!
Da, da, samo čas ima takšno obličje ...
Jeroman se je stisnil kakor pišče. On je bil vajen trde ceste, prostrane griže, to pa je bila Ponikva. Na brvi se mu tudi ni zdelo varno; jezljivi slap se je penil in hrumel brez prestanka. Caral je omotično prejo in lovil nekoga vanjo. Človek se nikakor ni smel prepustiti temu zvodljivemu hladu.
Jeroman je nemel, Ponikva pa je bila polna skrivnostnih glasov. Toda človek se vsemu privadi in tako je Jeroman ostal v Ponikvi.<br />
Prišla je nedelja in veliki dogodek je potrdil tudi gospod župnik s prižnice. »V bližnjih dneh,« je dejal, nato je ponovil vse ono, kar je bilo ljudem že znano. Pri večernici pa je litanijam žalostne matere božje pridal nekaj pobožnih misli na umrle in: »Za našega modrega vladarja in njegovo vladarsko hišo, oče naš...«<br />
»Velik grešnik, res,« so menile ženske, vračajoč se po zavrteh v dolino. »Nič kaj prida človek,« so sodili možje pri Bubniču, »čemu bi drugače zanj tolikanj molili.«<br />
Nemo posta vanje na pokopališču s pokrivali na dim-IjahdimIjah jih je bilo naveličalo in tako so si zdaj tu odpočivali.<br />
V vse drugačni mrzličnosti so se znašli v Materiji in na Kozini. Tam pač, kjer sta stolovala župana. In ta dva sta bila vsekakor dolžna nekaj ukreniti. Nič posebnega pravzaprav, kakor je pričal dopis z glavarstva, ker obisk tako in tako ni bil namenjen tem krajem.<br />
»Bržčas se cesarsko-kraljeva garnitura sploh ne bo ustavljala na vmesnih postajah, a priporočljivo in umestno bi bilo, da bi tamkajšnji župani...« in tako dalje. »Vse-Vsekakor pa naj prizadeti župani v morebitnih dvomih s koristjo upoštevajo blagohotne nasvete visokorodnega gospoda barona iz Odoline.«
Potemtakem se je Kastelic lahko oddahnil. Tak tako, je dejal. Nikake nevarnosti ni bilo videti, da bi se človek zameril ali osmešil. Dobro, dobro... Skočil je torej k baronu v Odolino, nato sta s Palčičem sklicala v Materijo nekaj najveljavnejših občinskih mož.<br />
34
»Vidite,« jih je nagovoril Kastelic, opletajoč z levico približno tako, kakor baron iz Odoline, »prejkone nas bo doletela čast, bilo bi torej...« in jim je obrazložil, kaj bi bilo priporočljivo in umestno.<br />
kakor pa naj prizadeti župani v morebitnih dvomih s koristjo upoštevajo blagohotne nasvete visokorodnega gospoda barona iz Odoline.«
Starci so zbrano poslušali. Potem pa, ko je župan umolknil, so bili v veliki negotovosti. Nekateri so si molzli brade, drugi so z izpahnjeno čeljustjo zbirali primerne besede, take da bi bilo vredno z njimi skaliti neprijetno prisluškovanje. A komu, pri streli goreči, bi kapnila pametna misel! O davkih, če se vzame, ali občinski tlaki je vedel vsakdo nekaj povedati. Prav tako ni manjkalo umnih nasvetov pri ugibanjih o izbiri plemenskega bika. Toda o cesarju... Mar je kdo vedel, kako se vodijo uradni pomenki o cesarju?<br />
Potemtakem se je Kastelic lahko oddahnil. Tak tako, je dejal. Nikake nevarnosti ni bilo videti, da bi se človek zameril ali osmešil. Dobro, dobro... Skočil je torej k baronu v Odolino, nato sta s Palčičem sklicala v Materijo nekaj najveljavnejših občinskih mož.
Končno je Kastelic vendarle nekaj rekel. Vprašal jih je, ali so vse razumeli.<br />
»Vidite,« jih je nagovoril Kastelic, opletajoč z levico približno tako, kakor baron iz Odoline, »prejkone nas bo doletela čast, bilo bi torej...« in jim je obrazložil, kaj bi bilo priporočljivo in umestno.
Kaj ne, so rekli.<br />
Starci so zbrano poslušali. Potem pa, ko je župan umolknil, so bili v veliki negotovosti. Nekateri so si molzli brade, drugi so z izpahnjeno čeljustjo zbirali primerne besede, take da bi bilo vredno z njimi skaliti neprijetno prisluškovanje. A komu, pri streli goreči, bi kapnila pametna misel! O davkih, če se vzame, ali občinski tlaki je vedel vsakdo nekaj povedati. Prav tako ni manjkalo umnih nasvetov pri ugibanjih o izbiri plemenskega bika. Toda o cesarju... Mar je kdo vedel, kako se vodijo uradni pomenki o cesarju?
In če jim nemara ne hodi kaj navzkriž?<br />
Končno je Kastelic vendarle nekaj rekel. Vprašal jih je, ali so vse razumeli.
Navzkriž? Ne! Sive glave so se zamajale.<br />
Kaj ne, so rekli.
Potemtakem naj vsaka vas odbere svojega moža. Slope, Ritomeče, Brezovica, Vrtviže, Ojstrica, Padež, Kozjane, Tatre, Mrše, Orehek, Kovčice, Slivje, Velike Loče, Markovščina, Skadanščina, Golac, Vodice, Jelovice, Gradišica, Bač, Materija, Povžane, Rožice... bi se reklo nekaj nad dvajset mož; z njim, županom, in Palčičem dovolj vrednih predstavnikov matarske občine.<br />
In če jim nemara ne hodi kaj navzkriž?
To je bilo potemtakem urejeno. Vendar se je vse skupaj izteklo nekoliko drugače, kot je predvidevalo glavarstvo.<br />
Navzkriž? Ne! Sive glave so se zamajale.
Na kozinski postaji je bilo vse na svojem mestu, to se lahko reče. Očancev je prišlo več, kot sta jih potrebovala herpeljski in matarski župan in vsi ti so se lepo zvrstili pod ozelenelo lopo. Prednje so potem nagnetli nekaj šolske otročadi iz naj bližnjih vasi; toliko pač, kolikor je bilo potrebno dedom prikriti slabo obutev in obnošene hlače. Gruče zijal so segnali za ograjo.<br />
Potemtakem naj vsaka vas odbere svojega moža. Slo-pe, Ritomeče, Brezovica, Vrtviže, Ojstrica, Padež, Kozja-ne, Tatre, Mrše, Orehek, Kovčice, Slivje, Velike Loče, Markovščina, Skadanščina, Golac, Vodice, Jelovice, Gra-dišica, Bač, Materija, Povžane, Rožice... bi se reklo nekaj nad dvajset mož; z njim, županom, in Palčičem dovolj vrednih predstavnikov matarske občine.
Tako! Vse na svojem mestu torej in kakor se je spodobilo: najstarejši in najmlajši občinarji naj vzradostijo vladarjevo oko, če bi se, kakopak, utegnilo ozreti v to smer, večurno čakanje pa naj priča njegovemu veličanstvu, v kolikšni spoštljivosti in vdanosti mu rasto ondotni podložniki.
To je bilo potemtakem urejeno. Vendar se je vse skupaj izteklo nekoliko drugače, kot je predvidevalo glavarstvo.
Ampak sonce, to je imelo nad Krasom dokaj več moči kakor v Brkinih. Se onim trem orožnikom, ki so pretisnjeni in pozapeti stopicali ob progi, še njim je vročina jemala dostojanstvo. Kaj ne; pot jim je ščemeče curljal po vseh žlebičkih in pod razgreto čelado so se spočenjale drzne misli. Čemu ne bi smel človek žrtvovati zaprisežene dolžnosti za leskov grm, za vabljivo senco leskovega grma v leoni kotanji... če bog in cesar pretiravata.<br />
Na kozinski postaji je bilo vse na svojem mestu, to se lahko reče. Očancev je prišlo več, kot sta jih potrebovala herpeljski in matarski župan in vsi ti so se lepo
Vtem je za gričem nekaj pomomljalo, zaukalo je in vlak je bil tu. U-uf, je sapnil, u-uf, ter se ustavil prav tam pred lopo.<br />
zvrstili pod ozelenelo lopo. Prednje so potem nagnetli nekaj šolske otročadi iz naj bližnjih vasi; toliko pač, kolikor je bilo potrebno dedom prikriti slabo obutev in obnošene hlače. Gruče zijal so segnali za ograjo.
Tega glavarstvo res ni moglo predvidevati...<br />
Tako! Vse na svojem mestu torej in kakor se je spodobilo: najstarejši in najmlajši občinarji naj vzradostijo vladarjevo oko, če bi se, kakopak, utegnilo ozreti v to smer, večurno čakanje pa naj priča njegovemu veličanstvu, v kolikšni spoštljivosti in vdanosti mu rasto on-dotni podložniki.
Na mah je bil prostor med lopo in vlakom poln ljudi iz pripovedk, kraljev in cesarjev, ali kaj?. Oni trije orožniki so oleseneli ob svojih puškah. Domačini so onemeli. Zamaknili so se v ta čudoviti svet gospodujoče samozavesti, ki se je, nabijajoč s petami, kretal v dostojanstvenem strogoredju; v pestre obrobke in okraske, v zategnjene opasice, v izzivajoče zavihke so strmeli — dokler se ni v popolni tišini pojavilo pravo veličanstvo.<br />
Ampak sonce, to je imelo nad Krasom dokaj več moči kakor v Brkinih. Se onim trem orožnikom, ki so pretis-njeni in pozapeti stopicali ob progi, še njim je vročina jemala dostojanstvo. Kaj ne; pot jim je ščemeče curljal po vseh žlebičkih in pod razgreto čelado so se spočenjale drzne misli. Čemu ne bi smel človek žrtvovati zaprisežene dolžnosti za leskov grm, za vabljivo senco leskovega grma v leoni kotanji... če bog in cesar pretiravata.
Vtem je za gričem nekaj pomomljalo, zaukalo je in vlak je bil tu. U-uf, je sapnil, u-uf, ter se ustavil prav tam pred lopo.
Tega glavarstvo res ni moglo predvidevati...
Na mah je bil prostor med lopo in vlakom poln ljudi iz pripovedk, kraljev in cesarjev, ali kaj?. Oni trije orožniki so oleseneli ob svojih puškah. Domačini so onemeli. Zamaknili so se v ta čudoviti svet gospodujoče samozavesti, ki se je, nabijajoč s petami, kretal v dostojanstvenem strogoredju; v pestre obrobke in okraske, v za-tegnjene opasice, v izzivajoče zavihke so strmeli — dokler se ni v popolni tišini pojavilo pravo veličanstvo.
Tak je potemtakem! Prav nič drugačen nego na srebrnem goldinarju, res! Le nekam manjši od predstave v domišljiji in nekam manj cesarski.
Vzlic temu je njegovo veličanstvo Kastelica močno ostrašilo.
O, ti moj bog nebeški! Ali ni nemara tu v bližini kje Odolinčan, on, ki bi se edini mogel znajti v tem krona-nemkronanem vrvežu, ker je tudi sam take pasme. Ne, barona ni bilo videti. Bržčas zato, je pomislil Kastelic, ker se ta čas raje nego v cesarski, valja v milosti brezovske učiteljice...<br />
Toda časa za ugibanje in oklevanje je bilo vražje malo. Njegovo veličanstvo je bilo že na tleh in naravnost proti lopi je krenilo.<br />
36
Kaj? Kako?<br />
čas raje nego v cesarski, valja v milosti brezovske učiteljice ...
Nič! Palčič je tedaj stisnil svojo palico v najbližjo roko. Skrivaj je dregnil oba župana in tako so vsi trije stopili za korak iz gruče. Tako, nekaj je bilo storjenega; togost je popustila, župana sta si nekoliko oddahnila. Ah, ta Palčič!...<br />
Toda časa za ugibanje in oklevanje je bilo vražje malo. Njegovo veličanstvo je bilo že na tleh in naravnost proti lopi je krenilo.
Ko se je cesar ustavil, so se globoko priklonili. Nato je Palčič premišljeno in v cesarskem jeziku povedal, da se tukajšnje prebivalstvo vdano in ponižno klanja njegovemu veličanstvu. Nepopisno je srečno, da je doživelo ta dan. Njegovo veličanstvo naj blagovoli sprejeti enodušne pozdrave in gorečo željo vseh občanov, da bi mu bilo v zadovoljstvo potovanje skozi te kraje.<br />
Kaj? Kako?
Glejte no, cesarju je bilo všeč. Tenko se je nasmihal, nekajkrat je spodbudno kimnil z glavo. Očitno je skušal Palčiču pripomoči do srečne izpeljave nerodnega leporečja, zakaj pozdravna molitvica, izrečena ob toliko priložnostih, mu je bila bližja nego preprostemu govorniku, ki si jo je bil šele pred kratkim prisvojil iz dunajskega »Družinskega Usta«. Odličnemu, z odlikovanji obvešenemu spremstvu, ki je tako bohotno uspevalo v varstvu dvojne cesarske brade in njegovega dvoglavega ptiča, bržčas tudi ni bila neznana — čemu bi se drugače tako prizanesljivo muzalo.<br />
Nič! Palčič je tedaj stisnil svojo palico v najbližjo roko. Skrivaj je dregnil oba župana in tako so vsi trije stopili za korak iz gruče. Tako, nekaj je bilo storjenega; togost je popustila, župana sta si nekoliko oddahnila. Ah, ta Palčič!...
Kljub temu se je cesar za počastitev zahvalil. Potem je vprašal:<br />
Ko se je cesar ustavil, so se globoko priklonili. Nato je Palčič premišljeno in v cesarskem jeziku povedal, da se tukajšnje prebivalstvo vdano in ponižno klanja njegovemu veličanstvu. Nepopisno je srečno, da je doživelo ta dan. Njegovo veličanstvo naj blagovoli sprejeti enodušne pozdrave in gorečo željo vseh občanov, da bi mu bilo v zadovoljstvo potovanje skozi te kraje.
»Sedaj smo torej v Istri?«<br />
Glejte no, cesarju je bilo všeč. Tenko se je nasmihal, nekajkrat je spodbudno kimnil z glavo. Očitno je skušal Palčiču pripomoči do srečne izpeljave nerodnega lepo-rečja, zakaj pozdravna molitvica, izrečena ob toliko priložnostih, mu je bila bližja nego preprostemu govorniku, ki si jo je bil šele pred kratkim prisvojil iz dunajskega »Družinskega Usta«. Odličnemu, z odlikovanji obvešene-mu spremstvu, ki je tako bohotno uspevalo v varstvu dvojne cesarske brade in njegovega dvoglavega ptiča, bržčas tudi ni bila neznana — čemu bi se drugače tako prizanesljivo muzalo.
Kljub temu se je cesar za počastitev zahvalil. Potem je vprašal:
»Sedaj smo torej v Istri?«
»Da, veličanstvo, tu se začenja Istra.« Palčič se je priklonil, župana tudi. »In ... kako živite?«
»Ni sile, veličanstvo. Živimo pač...« Palčič se je priklonil in župana sta ga zopet posnemala.<br />Palčiču se je ukresala smela misel, tako, o siromaštvu... in bi jo bil povedal, a njegovo veličanstvo je bilo tako nestrpno. Koliko da imajo do morja, to je hotelo vedeti.<br />
Do morja? »Poldrugo uro, veličanstvo. Z vozom tudi manj...« Palčič je iztegnil roko proti zahodu — vrag vedi, če je bilo to spodobno — in jo je naglo povesil.<br />
»Lepo. Vi ste, kajpada, župan v teh krajih?«<br />
»Ne, veličanstvo,« in če njegovo veličanstvo dovoli... Palčič se je priklonil, nekoliko se je umaknil. »Ta dva moža ...« je rekel.<br />
Župana sta se znašla v veliki stiski in sta se vedla kakor pri povzdigovanju. Cesar je resno pokimaval, lepo, lepo, je rekel, potem je s Palčičevo pomočjo izvabil od najbližjega dekletca šop divjega cvetja. Cvetja? Posvalj-kanPosvaljkan zagrabek uvelih pekuvic in modric, bi se raje reklo, ki so sirotno odmrle v oznojenem stisku zdolgočasene otroške roke. A kdo si je mogel misliti, da se bo hotela vzdihujoča parnjača odžejati prav tu, prav na kozinski postaji. Kdo? ...<br />
Cesarju je bilo torej všeč. Poslovil se je od vdanih podložnikov med zopetnim nabijanjem peta, med treska-njemtreskanjem železnih vrat; prav s tistim klavrnim okraskom v roki se je poslovil...
Toda spomin na odmaknjeni dogodek ni bil prav nič klavrn. Palčič je ob njem rastel in se širil. Po malem se je pripovedovanje raztreslo povsod: ob reški cesti, po brkinskih gričih, po kraških vaseh...
»Potemtakem se je res menil s cesarjem?«<br />
»če ti rečem! Z njim se je menil.«<br />
Kajpak o davkih, o slabih letinah in marsičem še. Ah, kolikanj je takšnole dobronamerno pretiravanje godilo ločanskemu Palčiču; glejte no, kaj vse mu je bil na-drobilnadrobil, cesarju! Tako si je mislil.
Po vsem tem je postalo življenje dokaj bolj prijetno. Orožniki, vzemimo, so ga odslej spoštljivo pozdravljali. Domačini so se z rastočim zaupanjem obračali nanj in marsikomu se je zareklo: Kaj praviš, Palčič — vi, ki se spoznate na to ... Palčič se je namuznil, he-he, in povedal svoje mnenje.
Ves zatopljen v svoje misli se je včasih ustavil sredi loke. Ali na griži. Sel je in se nenadoma ustavil in odkril. Klobuk je podržal spoštljivo pred sabo in se smehljaje poklonil. Dober dan, gospod sodnik, je rekel. (Čestokrat je bila plemenita gospa.) Potem se je pokril in se pomudil v kratkem pomenku z gospodom sodnikom. Vi ste torej tisti, bi moral reči med drugim sodnik, Janez Palčič iz Loč? Slišal sem, slišal. Srečali ste se z njegovim veličanstvom. Takšno čast ste imeli. Palčič se je skromno nasmehnil. Da, da, je rekel, imel sem pač to čast. Nato je znova privzdignil klobuk. Pozdravljeni, torej! In je stopical dalje čez loko.<br />
Navsezadnje se je spričo tega slovesa na novo odprlo tudi nekaj predalov, ki so se bili prej zataknili. In to je bilo najpoglavitnejše. Da, da, gore boste prestavljali...<br />
38
Vendar na tak način nikakor ni bilo mogoče še dalje vztrajati v samotarjenju in odpovedi. Veriga storjenih sklepov se je zrahljala, natrgala se je že ob tem prvem uspehu — kje naj bi človek ob nenadnih spremembah zmogel toliko zbranosti, da bi jo znova zakrpal? Tega Palčič res ni zmogel, vse preveč je bi zapreden v misel na ženitev. Vest pa, če je ravno hotela imeti svoj prav, je glušil z žvenketom srebra, ki se mu je ta čas nabralo v žepu.<br />
je bila plemenita gospa.) Potem se je pokril in se pomudil v kratkem pomenku z gospodom sodnikom. Vi ste torej tisti, bi moral reči med drugim sodnik, Janez Palčič iz Loč? Slišal sem, slišal. Srečali ste se z njegovim veličanstvom. Takšno čast ste imeli. Palčič se je skromno nasmehnil. Da, da, je rekel, imel sem pač to čast. Nato je znova privzdignil klobuk. Pozdravljeni, torej! In je stopical dalje čez loko.
Navsezadnje se je spričo tega slovesa na novo odprlo tudi nekaj predalov, ki so se bili prej zataknili. In to je bilo najpoglavitnejše. Da, da, gore boste prestavljali...
Vendar na tak način nikakor ni bilo mogoče še dalje vztrajati v samotarjenju in odpovedi. Veriga storjenih sklepov se je zrahljala, natrgala se je že ob tem prvem uspehu — kje naj bi človek ob nenadnih spremembah zmogel toliko zbranosti, da bi jo znova zakrpal? Tega Palčič res ni zmogel, vse preveč je bi zapreden v misel na ženitev. Vest pa, če je ravno hotela imeti svoj prav, je glušil z žvenketom srebra, ki se mu je ta čas nabralo v žepu.
Torej sta se Barčan in njegova Mara vendarle omejila? Dajmo no! Barčan je živel ob veliki cesti, poleg tega je bil trgovec, premeten trgovec, ki je znal po enaki ceni kakor sir prodajati tudi luknje; in svoje blago je le redko dajal na up. Nikdar pa tako, da bi pri tem še dodajal, nikoli ne!
S cesarjem da se je menil?<br />
»Dobro, dobro, nič ne rečem, ne bi bil napačen takle snubec. Ali beseda, čeprav cesarjeva, še ni zlatnik.« Takšno je bilo njegovo mnenje.<br />
Akoravno je bil Palčič iz lesa, ki marsikaj prenese, Marinih čarov ni mogel tako naglo pozabiti, a ker se je pri vsem tem nekaj neprijetnega dotaknilo njegovega ponosa, se je naježil. S srčno bolečino se je pogovarjal sam, vpričo ljudi pa je malobrižno odmahnil z roko in klical Kastelica za pričo, če je bil ravno poleg. Ho-ho, s kramar j evo hčerjo da bi se ženil? Kaj praviš, Kastelic? In župan je bil vedno njegovih misli; srčno rad je pomagal prijatelju s ceneno uslugo. »Lakotnik pač, ki ni spregledal šale,« je rekel. Nekaj takega si je Ka-Kastelic lahko privoščil v škodo trgovca iz sosedne občine, mar ne?<br />
Da, da, Mara je bila ognjevita, jedra deklina, prava samica — kdo bi ne opazil tega. Le po milu in svečah je preveč dišala...<br />
stelic lahko privoščil v škodo trgovca iz sosedne občine, mar ne?
Toda upnikov ni bilo mogoče plašiti s šalami. Njihovih trpkih, neobčutljivih obrazov ni bilo mogoče razveseliti ne s pijačo ne s pogačo.<br />
Da, da, Mara je bila ognjevita, jedra deklina, prava samica — kdo bi ne opazil tega. Le po milu in svečah je preveč dišala ...
Ali so bili to kristjani?<br />
Toda upnikov ni bilo mogoče plašiti s šalami. Njihovih trpkih, neobčutljivih obrazov ni bilo mogoče razveseliti ne s pijačo ne s pogačo.
Ne, to niso bili ljudje in Palčič se že zaradi njih ni mogel odreči svojim načrtom. Moral se bo pač oženiti. Čimprej se bo moral oženiti, dokler ne ugasne varuštvo skrivnostnih sil, ki jim je bil posvetil nekaj spokorniških tednov. Mgm, nič se ne ve, kdo vodi naša pota...<br />
Ali so bili to kristjani?
V Hrušici, vzemimo, pri Sesljevih sta bila Palčič in Kastelic vedno dobrodošla gosta. Tu se je domačinu nekoliko preveč umedila ena izmed hčera zgolj zato, ker je imela za lek prekratko desno nogo. Uboga odcvetela sirota. Samo smehljala se je in čakala... A naj je bila hči še tako prijazna in oče voljan podložiti ji stopalo z dobrimi, modrikastimi stotaki, nek, Palčič nikakor ni bil dovolj pogumen, da bi se paril s pohabo. Poleg tega je vodila pot tja vedno mimo Obrova, bi se reklo, mimo razjedajočih spominov. Ah, ja, Palčič je bil vse preveč čustven, vse preveč mehkočuten; moral bi imeti pest v prsih namesto srca, to bi moral imeti!<br />
Ne, to niso bili ljudje in Palčič se že zaradi njih ni mogel odreči svojim načrtom. Moral se bo pač oženiti. Čimprej se bo moral oženiti, dokler ne ugasne varuštvo skrivnostnih sil, ki jim je bil posvetil nekaj spokorniških tednov. Mgm, nič se ne ve, kdo vodi naša pota...
Pač pa ni bil popolnoma brezbrižen ob neki vabljivejši priložnosti, tam, kjer oče in hči nikakor nista znala uskladiti svojih notranjih občutkov do zapoznelega snubca. Mar ni bila to svojevrstna posebnost? Ako se je torej smel človek zanesti na preizkušeno modrost, bi Palčič v tem neskladju lahko ujel svojo ribo.<br />
V Hrušici, vzemimo, pri Sesljevih sta bila Palčič in Kastelic vedno dobrodošla gosta. Tu se je domačinu nekoliko preveč umedila ena izmed hčera zgolj zato, ker je imela za lek prekratko desno nogo. Uboga odcvetela sirota. Samo smehljala se je in čakala... A naj je bila hči še tako prijazna in oče voljan podložiti ji stopalo z dobrimi, modrikastimi stotaki, nek, Palčič nikakor ni bil dovolj pogumen, da bi se paril s pohabo. Poleg tega je vodila pot tja vedno mimo Obrova, bi se reklo, mimo razjedajočih spominov. Ah, ja, Palčič je bil vse preveč čustven, vse preveč mehkočuten; moral bi imeti pest v prsih namesto srca, to bi moral imeti!
In tako sta se s Kastelcem potem vozila samo še v Brezovico.<br />
Pač pa ni bil popolnoma brezbrižen ob neki vablji-vejši priložnosti, tam, kjer oče in hči nikakor nista znala uskladiti svojih notranjih občutkov do zapoznelega snubca. Mar ni bila to svojevrstna posebnost? Ako se je torej smel človek zanesti na preizkušeno modrost, bi Palčič v tem neskladju lahko ujel svojo ribo.
Hu, ta Kristina, kakšna nenavadna ženska!<br />
In tako sta se s Kastelcem potem vozila samo še v Brezovico.
Mirna, stroga. To ji je pobralo dobršen del prikupnosti z zagorelega obraza. Toda vse ostalo, povito v preslegasto bombaževino, je bilo tudi Kristinina last in tako vznemirjajoče, da je še Kastelica obhajala nekakšna mrščavica. Pri streli...<br />
Hu, ta Kristina, kakšna nenavadna ženska!
»Ali je vedno tako resna?« je vprašal očeta.<br />
Mirna, stroga. To ji je pobralo dobršen del prikupnosti z zagorelega obraza. Toda vse ostalo, povito v preslegasto bombaževino, je bilo tudi Kristinina last in tako vznemirjajoče, da je še Kastelica obhajala nekakšna mrščavica. Pri streli...
Povžanec je gledal namrgodeno. Potem, ko je hči odšla iz hiše, se je nasmehnil: »He, he,« je rekel, »takšna je pač!«<br />
»Ali je vedno tako resna?« je vprašal očeta.
Povžanec je gledal namrgodeno. Potem, ko je hči odšla iz hiše, se je nasmehnil: »He, he,« je rekel, »takšna je pač!«
Mar naj bi jo bil hvalil, Kristino? Kristinico? O, to vam je bila hudičevo zrno, marsikatero palico je bil zlomil na njej. Ali naj bi to pravil poštenim ljudem? »Takšna je pač.« To je rekel.
Uboga Povžanka, uboga Kristinina mati! Konec koncev tudi ona ni bila taka, da bi se izgubljala v samove-ličjusamoveličju, toda o nekaterih Kristininih vrlinah bi se bila navzlic temu rada pomenila.
»Vi niti ne veste...« je hotela reči. A stari je gledal po turško in tako je ostalo pri tem. Palčič in Kastelic sta lahko marsikaj videla, poslušati pa jima res ni bilo treba — svoje živine in svojih otrok Povžanec nikoli ni hvalil.<br />
Prebil je mnogo težav in si nabral dokaj življenjskih modrosti. Najprej se je pehal z zemljo, potem se je moral rvati tudi z družino, ki se je množila in hotela zrasti po svoje. Po svoje? Seveda, kakor teletca! Kam pa pridemo, je menil Povžanec. Moral jih je torej s trdo roko in milo besedo učiti, kod naj hodijo. In to se mu je v dobršni meri posrečilo, zakaj nikjer ni bilo zapisano, da se morajo s starostjo človeku podvajati tudi nevšečnosti. On pa je imel svoja leta in sinove in ženo in hčer...
Hčer. — Hči je bila res samo ena, toda bila je Kristina. He-he, ali kako je že bil rekel? Takšna je pač...<br />
Marsikdo je marsikaj vedel o njegovi edinki. Živela je v tej blagoslovljeni dolini, v tej čudoviti kraški kadu-njikadunji z ravnim dnom, ki se ji reče Brezovica. Prav tako kakor drugi vaščani je živela tu in bila vsem na očeh. Čemu naj bi torej Povžanec govoril o tem...<br />
Nemara zato, ker je ob nedeljah zginjala z doma!<br />
Kristina?<br />
Kajpak, ta, vsako nedeljo je nekam šla, bogtigavedi kam. Ako Kastelic in Palčič nista nič slišala o tem, naj se razprašata pri ljudeh — vsa dolina je bila polna čenč.<br />
Ah, ta svojeglava ženska! Odtihotapljala se je z zadnjimi zvezdami, vračala se je prvimi. In Povžanec je bil pri tem docela brez moči: naj je vihtel palico, naj je opletal z jezikom, prav nič ni zaleglo. Ali naj bi jo bil priklenil k jaslim? Ho-ho, ustavite veter nad Krasom, pridržite jesen, da bi se ne prikradla v dolino... Kdo, res, bi bil mogel ponujati takšno hčer!<br />
Kljub temu je Palčič močno vzljubil sprehode tja proti Brezovici. In kakor je sprva vabil s seboj Kastelca, da se je mogel opirati na njegov županski ugled, tako se je poslej ogibal Materije. Malokrat, prav malokrat se je še pokazal na županstvu.<br />
opletal z jezikom, prav nič ni zaleglo. Ali naj bi jo bil priklenil k jaslim? Ho-ho, ustavite veter nad Krasom, pridržite jesen, da bi se ne prikradla v dolino... Kdo, res, bi bil mogel ponujati takšno hčer!
Kastelic se je muzal. He-he, je menil, nemara se bo vendarle oženil.<br />
Kljub temu je Palčič močno vzljubil sprehode tja proti Brezovici. In kakor je sprva vabil s seboj Kastelca, da se je mogel opirati na njegov županski ugled, tako se je poslej ogibal Materije. Malokrat, prav malokrat se je še pokazal na županstvu.
Da, Palčič se je na to zelo skrbno pripravljal.<br />
Kastelic se je muzal. He-he, je menil, nemara se bo vendarle oženil.
Naj je stopil po tej ali oni poti, po tej ali oni samotni stezi, vse so vodile mimo Rožic ali mimo Odoline naravnost v Brezovico. Ali ni bilo to čudno? In to, kar je spotoma razmišljal, še bolj; v vsaki vabljivi senci, v vsakem prijaznejšem zavetju sta posedala s Kristino. Postavimo tule, na uglajenem holmcu, pod osamelim gabrom... ali tamle, med leonima brezama... Poležavala sta in se menila. O čem že?<br />
Da, Palčič se je na to zelo skrbno pripravljal.
Ah, ja! Kristina, Kristinica...<br />
Naj je stopil po tej ali oni poti, po tej ali oni samotni stezi, vse so vodile mimo Rožic ali mimo Odoline naravnost v Brezovico. Ali ni bilo to čudno? In to, kar je spotoma razmišljal, še bolj; v vsaki vabljivi senci, v vsakem prijaznejšem zavetju sta posedala s Kristino. Postavimo tule, na uglajenem holmcu, pod osamelim gabrom ... ali tamle, med leonima brezama ... Poleža-vala sta in se menila. O čem že?
Toda ona se je samo sramežljivo smejkala, nekaj je iskala v nedorasli, popaseni travi.<br />
Ah, ja! Kristina, Kristinica...
Palčič se je torej zopet raznežil, izgubljal se je v svojih sanjah in Kastelic je imel popolnoma prav, ako mu je čestokrat ponavljal: »Pravcata škoda, res, da ob čedni deklini pozabljaš na vrednost cekinov!« Docela prav je sodil Kastelic, toda Palčič se vendarle ni mogel ženiti zgolj zaradi upnikov, ne? On se nikakor ni znal poniževati z mešetarjenjem.<br />
Toda ona se je samo sramežljivo smejkala, nekaj je iskala v nedorasli, popaseni travi.
Koliko pa je bilo pravzaprav teh dolgov? Tisoč, tisoč dvesto kron? Prav! Toliko, kolikor je lahko pričakoval od Povžanca. Potemtakem se bo naposled le znebil lakomnih pajkov!<br />
Palčič se je torej zopet raznežil, izgubljal se je v svojih sanjah in Kastelic je imel popolnoma prav, ako mu je čestokrat ponavljal: »Pravcata škoda, res, da ob čedni deklini pozabljaš na vrednost cekinov!« Docela prav je sodil Kastelic, toda Palčič se vendarle ni mogel ženiti zgolj zaradi upnikov, ne? On se nikakor ni znal poniževati z mešetarjenjem.
Hu, takšne misli, kako so ga vedno vznevoljile! Palčič je segel po tobačnici.<br />
Koliko pa je bilo pravzaprav teh dolgov? Tisoč, tisoč dvesto kron? Prav! Toliko, kolikor je lahko pričakoval od Povžanca. Potemtakem se bo naposled le znebil la-komnih pajkov!
Torej Kristinica...<br />
Hu, takšne misli, kako so ga vedno vznevoljile! Palčič je segel po tobačnici.
 
Torej Kristinica...
''Silen je gozd v svoji prastari modrosti.
42
Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja.<br />''
Silen je gozd v svoji prastari modrosti.
 
Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja.
==III==<br />
-
 
III
,oJ *av »t bo $ol«fl[<br />
To vam je gozd! Tu se začenja, ali konca mu nikjer ni videti, njegove sence se izgubljajo v modrikasti neskončnosti. V gozdu so potopljeni griči in holmi in skalnate tesni s hudourniki. Vse to je skrito v njem in še pestrost gozdnega življenja. Nad tem bedi v nevarnosti. Včasih se ga loti viharno neurje. Pridivja od nekod, buči in besni nad njim, toda gozd kljubuje vrtincem in neurje se usope. Ho-ho, to naj bi ga uklonilo! Samo še-gavemušegavemu vetru, samo temu se voljno predaja: maje se in se prepušča čehljanju. Sem in tja se ziblje in gode nekaj, kakor velika, udobrovoljena žival. No, no, pomrmrava ...<br />
Poleti se odene v zamolklo zelenino, da izziva sinjino nad sabo, na zimo osi vi in se približa zemlji. Skupaj potem o nečem premišljujeta.<br />
Silen je gozd v svoji prastari modrosti. Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja...<br />
Tak les tudi človeku zlahka kljubuje. Mar mu je tistih njegovih plenkač in žag in zagozd! Človek pride in odide, gozd pa ostane. Raste in živi dalje, okrepljen z brazgotinami. Prav nikakega sovraštva ne čuti do človeka.<br />
Gozdarji si živo deblo najprej ogledajo. Tole je torej na vrsti, rečejo včasih. Nekajkrat ga obidejo, mendrajo po snegu, ozirajo se v stožčasto krošnjo, da, da, kimajo.<br />
Nato ga obsodijo. In gozdno tišino načno tuji, vznemirjajoči glasovi: še-ša, kriče krvoločni jekleni zobje.<br />
Ko prično trgati belo meso, se razširi smolnat vonj, hoja vztrepeta, zamaje se, potem omahne nad podseko s parajočim krikom. Sveži lub je poln odrgnin. Možje se nekoliko oddahnejo, prestopijo se za nekaj korakov, nato znova pokleknejo v sneg. Se-ša ...<br />
Debla drvijo po razoranih rižah v dolino. Tu in tam se zataknejo, zajeze korito in na zagatnem kraju se zgrmadi skladovnica lesenih trupel. Pogosto se to nakreni. Tedaj jih morajo drvarji izpodnašati, naravnavati, dokler leseni jez ne odjenja. Grmada zdrvi po drči navzdol in gozd podrhteva v pritajenem bobnenju.<br />
Daleč od doma je vse to, daleč od velike ceste. Janez živi sedaj z gozdarji in njegovi utrjeni udje zlahka prenašajo napore težkega dela. Večere in noči prebijejo možje v kladari. Kladara je zadimljen prostor, samo od velikega ognjišča se širi rumenkasta svetloba. V tej se motajo okorne sence. Zrak je nasičen z duhom po opalje-nemopaljenem mesu, po osmojenem usnju. Prav nič bolje ni kakor v ovčji staji, toda zunaj gospodarita zmrzal in gozdni mrč, tu pa je toplo. Toplo in varno.<br />
Na razkurjenem ognjišču se topi slanina, v bakrenem kotličku brbota in brbota rumena gošča: v polenti in slanini, v tem je gozdar jeva moč. Večeri so dolgi in gozdarji pošteno opravljajo svoje delo. Ko pa se človek naje in zlekne po ležišču, se mišice sprostijo, vdajajo se počitku. Zato pa misli postajajo okretnejše. Pomude se ob tolikerih dogodkih, ob tolikerih predstavah, kolikor bi jih človek ne utegnil doživeti v desetletju. To je delo spomina. Domišljija potem malici resnico po svoje, po človekovi želji pač. Gozdar si pričara zanimiv svet in o njem pripoveduje. O domotožju, seveda, o tem ni vredno govoriti, ho-ho, govori rajši o volkovih.<br />
»Letos jih še ni bilo videti, letos...« Tako je rekel Tine Rodičan.<br />
»Volkov?«<br />
Kastavec Zušt si je sopeč iskal pripravno lego. »Zaradi mene,« je rekel. Bil je čemeren mož, prav nič mu niso bili všeč takšni pogovori.<br />
44
Pravzaprav se jih nihče ne boji, volkov. V kladaro ne prihajajo, na to se še niso navadili. Podnevi pa v gozdu tako in tako niso nevarni — pri podiranju drevja je toliko hrupa! Toda ležati na varnem in se poigravati z ostanki domišljije iz otroških let, z malce pretirano predstavo o zlakotnjeni pošasti, ho-ho! Tak vam je volk! Pravcati gozdni strah. Ali si ga je sploh mogoče zamišljati podnevi?
»Takrat, vidite, smo drvarili v Bukovini. Plehka dežela, pri moji veri...« Zadnik išče nekaj pod pazduho in pripoveduje, pripoveduje in grabi po koži. »Nič ne rečem, mraz niti ni bil tako divji, toda snega, mokrega snega je tedaj nametalo, in toliko, da je delo zastalo. Kaj bi! Trije ali štirje smo se napotili v vas. Tja pač, da ne segnijemo v kladari, smo si rekli. Vas navsezadnje ni bila tako daleč, toda gazi, gazi — in ne prideš nikamor. In tako se je znočilo. Izkopali smo si torej globanjo ob skladovnici drv, da bi prenočili. Bilo je prav prijetno in lahko rečem, da smo se potili. Prav lahko bi tudi pospali v tistem razgretem kotlu. No dobro,« je rekel Zadnik. Nato je dal svojim besedam nekaj več važnosti. »Ali ti ne prinese strela dva volka prav po naši gazi!« »Njo in njega, potemtakem?«<br />
»Nemara res, toda mi smo se zlomkovo prestrašili. Nekaj časa smo samo stali in se gledali. Beštiji se nista upali naprej, pač pa sta vihali rilce, nemara zaradi ognja. Nekaj sta renčali...«<br />
v tistem razgretem kotlu. No dobro,« je rekel Zadnik. Nato je dal svojim besedam nekaj več važnosti. »Ali ti ne prinese strela dva volka prav po naši gazi!« »Njo in njega, potemtakem?«
Kastavec Zušt je hotel nekaj svetovati. »Z ognjem bi ju morali,« je rekel.<br />
»Nemara res, toda mi smo se zlomkovo prestrašili. Nekaj časa smo samo stali in se gledali. Beštiji se nista upali naprej, pač pa sta vihali rilce, nemara zaradi ognja. Nekaj sta renčali...«
»Kakopak! Z nami je bil neki Romun, ta se je prvi opogumil: pograbil je gorečo glovnjo in jo zalučal. Menite, da sta se zbali, mrcini? Odskočili sta vsaksebi, stekli po gazi in se vrnili. Ko pa smo tudi ostali začeli posnemati Romuna, sta se volka samo izmikala ogorkom; nič več nista stekla.«<br />
Kastavec Zušt je hotel nekaj svetovati. »Z ognjem bi ju morali,« je rekel.
Zdelo se je, da doživlja Zadnik prav takšno napetost kakor ono noč v Bukovini.<br />
»Kakopak! Z nami je bil neki Romun, ta se je prvi opogumil: pograbil je gorečo glovnjo in jo zalučal. Menite, da sta se zbali, mrcini? Odskočili sta vsaksebi, stekli po gazi in se vrnili. Ko pa smo tudi ostali začeli posnemati Romuna, sta se volka samo izmikala ogorkom; nič več nista stekla.«
»Vse skupaj je torej postalo vražje sitno. S kurišča smo pobrali vse, kar se je dalo prijeti, tam je ostalo le še nekaj žerjavice. Na to žerjavico bi morali nametati novih polen, a skladovnica, ta je bila tam ob gazi — na gazi pa sta stražila volka...«<br />
Zdelo se je, da doživlja Zadnik prav takšno napetost kakor ono noč v Bukovini.
»Da sta strašila?«<br />
»Vse skupaj je torej postalo vražje sitno. S kurišča smo pobrali vse, kar se je dalo prijeti, tam je ostalo le še nekaj žerjavice. Na to žerjavico bi morali nametati novih polen, a skladovnica, ta je bila tam ob gazi — na gazi pa sta stražila volka ...«
»Kajpak, tudi strašila. Pomikala sta se bliže in bliže. Sedla sta, legla, se zopet pobrala, pa zopet sedla, a vedno za nekaj čevljev bliže kurišču, vedno bliže... Mi štirje smo se stisnili na nasprotni konec — samo pest žerjavice nas je še ločila. Čepeli smo in ugibali, kaj bi se dalo ukreniti. Gledali smo neumno, kakor v prikazni, bi rekel. Nekdo reče, naj bi stekli, do najbližjih bukev naj bi skočili in splezali nanje. Ni bilo več, ko nekaj korakov, če se vzame, a skoči skoči po odjenljivem snegu! »Potem zažgimo kožuhe in planino!« de Romun. »Ali v krčmo?« pravim. »Nanju!« revskne Romun. »Prava sramota,« pravi, »da se štirje bojimo tehle peskov!« To je bila moška beseda, takoj smo se pričeli slačiti. Mrhi je naše početje nekam vznemirilo. Osmodil sem bil že kožuh na žerjavici, vsak čas bi se moral vneti, ko je drlesknilo. Nečloveško, pri moji veri, čisto po konjsko, bi rekel. Ha, to je bil Lišekov glas, samo iz tistega njegovega prvobitnega godala je moglo bruhniti kaj takega. Kakor da bi potegnil s palico po železnih rebrih, tako se mu je naredilo. A tedaj bi morali videti onadva lačneža! Poplesala sta ritenski ter v skok odšapala v temo... Potem mi bo kdo pravil, da se boje ognja!« Zadnik je odmeril podlaht. »Tako, vidite!« je rekel.<br />
»Da sta strašila?«
»Kaj vse lahko doživi gozdar v Bukovini!« Čabranec Mate je ležal na trebuhu. Glavo je pestoval v dlaneh in to, kar je rekel, je povedal z vso resnobo.<br />
»Kajpak, tudi strašila. Pomikala sta se bliže in bliže. Sedla sta, legla, se zopet pobrala, pa zopet sedla, a vedno za nekaj čevljev bliže kurišču, vedno bliže... Mi štirje smo se stisnili na nasprotni konec — samo pest žerjavice nas je še ločila. Čepeli smo in ugibali, kaj bi se dalo ukreniti. Gledali smo neumno, kakor v prikazni, bi rekel. Nekdo reče, naj bi stekli, do najbližjih bukev naj bi skočili in splezali nanje. Ni bilo več, ko nekaj korakov, če se vzame, a skoči skoči po odjenljivem snegu! »Potem zažgimo kožuhe in planino!« de Romun. »Ali v krčmo?« pravim. »Nanju!« revskne Romun. »Prava sramota,« pravi, »da se štirje bojimo tehle peskov!« To je bila moška beseda, takoj smo se pričeli slačiti. Mrhi je naše početje nekam vznemirilo. Osmodil sem bil že kožuh na žerjavici, vsak čas bi se moral vneti, ko je drlesknilo. Nečloveško, pri moji veri, čisto po konjsko, bi rekel. Ha, to je bil
46
Lišekov glas, samo iz tistega njegovega prvobitnega godala je moglo bruhniti kaj takega. Kakor da bi potegnil s palico po železnih rebrih, tako se mu je naredilo. A tedaj bi morali videti onadva lačneža! Poplesala sta ritenski ter v skok odšapala v temo... Potem mi bo kdo pravil, da se boje ognja!« Zadnik je odmeril podlaht. »Tako, vidite!« je rekel.
»Kaj vse lahko doživi gozdar v Bukovini!« Čabranec Mate je ležal na trebuhu. Glavo je pestoval v dlaneh in to, kar je rekel, je povedal z vso resnobo.
Potem se kladara umiri. Gozdarji so se nagovorili in omahujejo v sen. Ponoči kdo vstane in se bos opoteče iz kolibe. V potuhnjeni napetosti postoji pred vrati nekaj hipov, aah, zdehne, nato vztrepeta in se vrne. Na ognjišču še vedno tli nekaj pod prhkim pepelom; gozdar na vrže prgišče trsak, ocepek, dva in se znova zarije v gnezdo. Noč prisluškuje pogrkavanju in piskajočemu sopenju utrujenih mož.
Čez dolgo šele pride nov dan. Bleščeče zimsko jutro obsveti kladaro in snežni breg pred njo, opisan z rumenimi kolobarji.<br />
Tako minevajo zime v gozdu.<br />
No da, čemu bi se ne pojavili tudi to zimo volkovi. Oglasili so se zvečer, pravzaprav je bila noč, toda prozorna in svetla, da bi spričo snežne in lunine beljave lahko vdel šivanko. Kdo bi si bil mislil! Niti nakrohotati se niso utegnili staremu lažniku, ki je pravil:<br />
»Medveda, tega ni težko ukaniti. Z ujcem sva nekoč bežala pred njim po gozdnem kolovozu. Ujec je bil na-dušljivnadušljiv in tako sva planila vsaksebi, vsak za svoj grm sva se skrila ob poti. Nemara, sva si mislila, bo dlakavec odrinil dalje.<br />
Medved pa se je ustavil. Brž ko je pricopatil do tja, je postal. Zdaj bo po naju, sem si mislil. Ujec si je moral tudi misliti nekaj takega. .Smrdljivec!' je zarjovel s tisto svojo nadušljivo sapo. Kajpak, da bi ga ostrašil. Potem-Potemtakem, sem si rekel, moram tudi jaz kričati. In sem. ,Ušivec!' sem zatulil. Komaj je medved okrenil glavo sem, se je ujec na oni strani kolovoza znova zadri:<br />
takem, sem si rekel, moram tudi jaz kričati. In sem. ,Ušivec!' sem zatulil. Komaj je medved okrenil glavo sem, se je ujec na oni strani kolovoza znova zadri: ,Brez-božnežBrezbožnež!' in lomastež je okrenil glavo tja. Pa zopet jaz... Tako sva skrita vsak za svojim grmom psovala mrcino, dokler se ni, siromaku, odlomila glava. Na svetu tako, kakor prelomiš beko ali žičnik ...«<br />
Kastavec Zušt je poklenil na ležišču.<br />
»Počakajte!« je rekel. Dvignil je roko in napel kite na vratu. Z vso svojo držo, z očmi in usti jim je nekaj obetal.<br />
Kaj praviš?<br />
Molči! Molčite!...<br />
Utihnili so. Obstali so tako, kakor je kdo sedel ali ležal, in poslušali. V spokojnost noči in gozda so jeknili nekakšni glasovi. Raztrgan smeh, ali kaj?<br />
Konj, reče nekdo.<br />
Prav lahko, nekakšen rezget je bilo čuti.<br />
Toda konji, ti menda ne tulijo ...<br />
Eh, trobci! Zadnik mahne nestrpno z roko. Možje zopet onemijo, stegujejo brade, pripirajo oči — seveda, to so nekakšni glasovi... Stopili bi ven in si ogledali, kaj se dogaja, ali bi? Mlajši so takoj v škornjih. Nemara so res volkovi, pravijo, naj no vsak vzame sekiro. Nekdo je zrahljal leseno oknico in jo odloputnil. V kladaro je dahnil mraz, zunaj pa so se ponovili kriki. Te pošasti so nekoga napadle, tam so ljudje, ali čujete? Seveda, a kdo bi mogel biti, kdo naj hodi v teh urah po gozdeh. Tako so odropotali iz kladare v družbi cepinov in sekir. Spotoma si ta ravna kučmo, oni si zapenja kožuh, Zadnik kriči pri odloputnjeni vavtari: »Vrzi no, stari, tisto butaro z ognjišča mi vrzi!« To so bili borovi ocepki, seženj-skeseženjske borove cepanke, prepojene z dišečo smolo: gorele so veselo in neodjenjljivo, a kaj ti bo bakla v takšni noči! Vse je v belem, mesec pa tolikšen!... »Kakor da sveti z zadnjico,« meni Zušt.<br />
»Le prižgi le nekaj ocepkov!«<br />
»Ali jih bomo preganjali z ognjem?«<br />
»Boš vraga ugnal...«<br />
»Zdaj bi nam sila prav hodil oni romunski poprd-njakpoprdnjak<br />
Pomrzla skorja je hrstala pod obutvijo, vendar ni nesla moža. Gruča se je trgala, opletala je sem in tja med drevjem, gozdarji so omahovali, kakor da bredejo rekd. Ta in oni se je pogreznil do pasu. Živih glasov ni bilo več slišati, iz hoste je prihajalo nekakšno lomljenje in pokanje in hrstenje. Gozdarji so postali, ugibali so, kdo bi se mogel vicati v tem mrazu. Potem se zažene j o dalje, od kladare proti gozdni poti. Gazijo po celem in z mladih jelk usipajo nase prhke plazove. Janez hiti pred gručo. Sem in tja opleta z rokami in lovi ravnotežje. Ostali se dvizajo za njim preko zgoščenih senc. Opirajo se na toporišča sekir in hite, ne meneč se za kosme snega, ki drče z vej.<br />
48
Tesna poseka izdaja gozdno pot. Pot je sedaj zametena in vodi na ravnico, kjer so nagromadena posekana debla. In na ravnici je bilo vse razorano. Po razteptanem, razpršenem snegu so črnele lise smrekovega lubja. Skladovnica se je naslanjala na nekaj debelih jelk, nad njo pa se je nekaj premikalo. V senci mesečine se je nekaj premikalo in topotalo.<br />
Pomrzla skorja je hrstala pod obutvijo, vendar ni nesla moža. Gruča se je trgala, opletala je sem in tja med drevjem, gozdarji so omahovali, kakor da bredejo rekd. Ta in oni se je pogreznil do pasu. Živih glasov ni bilo več slišati, iz hoste je prihajalo nekakšno lomljenje in pokanje in hrstenje. Gozdarji so postali, ugibali so, kdo bi se mogel vicati v tem mrazu. Potem se zažene j o dalje, od kladare proti gozdni poti. Gazijo po celem in z mladih jelk usipajo nase prhke plazove. Janez hiti pred gručo. Sem in tja opleta z rokami in lovi ravnotežje. Ostali se dvizajo za njim preko zgoščenih senc. Opirajo se na toporišča sekir in hite, ne meneč se za kosme snega, ki drče z vej.
Volk?<br />
Tesna poseka izdaja gozdno pot. Pot je sedaj zame-tena in vodi na ravnico, kjer so nagromadena posekana debla. In na ravnici je bilo vse razorano. Po razteptanem, razpršenem snegu so črnele lise smrekovega lubja. Skladovnica se je naslanjala na nekaj debelih jelk, nad njo pa se je nekaj premikalo. V senci mesečine se je nekaj premikalo in topotalo.
Bilo je obilnejše, okornejše...<br />
Volk?
»Medved, sakrament!« pravi Zušt.<br />
Bilo je obilnejše, okornejše ...
»Kakopak, konjski rep visi od njega.«<br />
»Medved, sakrament!« pravi Zušt.
V smreki nad živaljo je zahrstelo, s snegom je padla na hlodovino senca in kričala. »Bratje! Bratje po bogu, pomagajte!«<br />
»Kakopak, konjski rep visi od njega.«
Kaj ne! Tu je bilo pol ducata drvarjev, vsak s svojim orodjem in prišli so prav s tem namenom. Planili so torej naprej. S tremi, z vsemi štirimi so si pomagali po grmadi navzgor, z obrazi obrnjenimi proti vrhu in v skrbi za človeka, ki je z drevesa kapnil tik pred, hudič znaj, kakšno zverino.<br />
V smreki nad živaljo je zahrstelo, s snegom je padla na hlodovino senca in kričala. »Bratje! Bratje po bogu, pomagajte!«
Kaj ne! Tu je bilo pol ducata drvarjev, vsak s svojim orodjem in prišli so prav s tem namenom. Planili so torej naprej. S tremi, z vsemi štirimi so si pomagali po grmadi navzgor, z obrazi obrnjenimi proti vrhu in v skrbi za človeka, ki je z drevesa kapnil tik pred, hudič znaj, kakšno zverino.
Sanjajočo hosto, odeto s snegom in mesečino, so vznemirjali divji kriki. Ho! Čakaj no, čakaj!... Tako ti sveča! Bili so bojni klici in so odmevali preteče. Ob njih so se gozdarji dodobra ojunačili. A človeček na skladovnici bi skoraj strepetal. Komaj se je rešil volkov, na, pa ti pridejo razbojniki.
»Nikar, bratje po bogu...«<br />
Bratje po bogu so se komaj znašli. Bili so zasopli in iznenadeni. Tak tako? Tu sploh ni bilo nobene zverine, nikake nevarnosti. Na kladah je čepel mršav cigan, strgan in gologlav. Glave sprva ni bilo razločiti, imeti jo je pač moral tam, kjer se je belil strah v velikih očeh.<br />
»Poglejte no, Matija se ni prav nič zmotil. Konjski rep visi od medvedka.«<br />
Da, tam ob ciganu je trepetalo žrebetce. Stalo je na visokih, široko razkrečenih nogah in drhtelo in prav nič bolj rejeno ni bilo od gospodarja. Ta si je sedaj opomogel. Čeljust mu je še vedno spodletavala, tako da so mu zobje v presledkih pošklepetavali. Toda strah je skopnel.<br />
»O, ljudje božji, bratje moji! O ... Daj, Geza, pomagaj si k nam. Možje so prišli, možje s sekirami, bog jim daj srečo...«<br />
S smreke se je spustila še druga senca. »Oho, vas je več potemtakem?«<br />
»Čemu se ti ubogi vragi potikajo tod ob tem času?« je rekel Matija. Njemu se je prav zdelo, da bo kaj takega.<br />
»Koliko pa vas je še tam po smrekah?« je vprašal.<br />
»Po smrekah?« O, nobenega več! Cigan se je smejal, bil je srečen.<br />
»S sinom sva, dobri ljudje. Bog vas je dal,« je klical. »Toliko, da naju niso raztrgali!« »Ali volkovi?« »Volkovi! Uh!...« »Mnogo?«<br />
»Čreda, bratje moji! Kakih trideset...«<br />
Cigan je zajokal. »Kobilico so mi raztrgali, požrli so jo, satani!« Na mah je pozabil na svojo kožo, ta je bila sedaj na varnem in vrnile so se čisto vsakdanje skrbi. Torej je tudi cigan lahko srečen samo nekaj trenutkov! Njegov sin Geza je bil mnogo manj čustven. Ko je zdrknil z drevesa, se je oklenil žrebeta in mu pomagal tresti se. Rekel pa ni besedice.<br />
Če je tako, potem ni vredno še naprej postavati tu. Ciganska družina jim lahko skoprni od mraza.
»Toda volkov, teh res ni moglo biti toliko.«<br />
»Boš ciganu verjel! Po dva, po trije se klatijo po gozdu...«<br />
»Tudi nocoj jih ni bilo več,« je rekel Zadnik. »Ti pa, po bogu brat, bodi vesel,« je rekel ciganu. »Da nista imela kobile, bi ne utegnila zlesti na smreko. Zato nič ne tarnaj. No, spravimo se...«
Najprej je bilo treba spraviti žrebe na varna tla. Izli-zanaIzlizana kopita so spodletavala na zmrzlini in tako so ga morali skoraj prenesti s skladovnice. Odpravili so se po razhojenem snegu, trije pa so z baklami krenili po volčjih sledeh v gozd. Teh pravzaprav skoraj ni bilo opaziti na otrdeli snežni skorji, tem razločnejša pa je bila sled konjskih kopit — toda vrag vedi, kam bi jih ta vodila. Vrnili so se torej in povedali, da so res bili kvečjemu trije. Uboga para bi se jih drugače ne mogla toliko časa otepati. Nemara jim je celo odnesla kopita.<br />
»Dva, pravite! Trije, pravite!«<br />
Cigan je napel svojo mršavost, zelo se je razhudil nad tem, da mu ni šla vera. Nekaj velikih zob mu je uhajalo na svetlo, kakor da jih ima preveč in ne najdejo vsi prostora v očrnelih ustih. »Dva, pravite,« je rekel in se vzdignil. Toda tedaj se je nenadno spomnil na nekaj važnejšega. »Moje gosli!« je zajavkal. V njegovih očeh in kretnjah se je obnovil obup. Moje gosli, hotel je vedeti, kje so njegove gosli. Ali slišite?<br />
»Pri streli goreči!«<br />
»Mi ti jih nismo ukradli,« je rekel Mate.<br />
Morali so se torej vrniti in vnovič preiskati okolico. Gosli! Ko bi dale vsaj kak glas od sebe.
A kako naj bi se oglasile črne ciganove gosli. Ležale so zavržene na robu gozdne jase, na trdem snegu. Niti veter niti mesečina nista mogla preizkusiti reznih strun. Godalo je bilo zavito v umazano vrečevino, na kateri so se nekdaj rojevali ciganovi otroci, vrečevina pa je lese-nelalesenela in se krčila v mrazu. Gosli so bile ciganske, toda bile so gosli in niso zmogle glasu, preden se niso ogrele ob človekovih čustvih na njegovi srčni strani. Nekdo je zdaj zadel ob to čudno zgubo. S škornjem je dregnil vanjo.<br />
Ali je to, je rekel.<br />
Navsezadnje so se vendarle našle, tudi molčeče gosli so se končno našle. Bile so neme in tihe, skrite v stari vreči torej, ki je hrstela kakor žlebovina. To naj bi bilo vredno joka!<br />
»Sviralo,« reče Zušt, »pripravno za škoromade...«<br />
vreči torej, ki je hrstela kakor žlebovina. To naj bi bilo vredno joka!
Gozdarjem ni bilo prav nič žal, da se je vse tako izteklo. Imeli so sekire in gorjače, nekateri so nosili cepine, nikake bojazni ni bilo v njih, toda volkovi so bili tudi vešči pri svojem opravku, in njihovi zobje so bili nevarnejši nego okorno gozdarsko orodje. Ako bi se Janez vrnil domov z volčjo kožo, bi se ljudje ne mogli načuditi. Sklepali bi roke in se čudili, poglejte, bi šepetali, volka je ubil. Koža bi se dala prav lepo ustrojiti in uporabiti kot ogrinjalo ali kaj takega. To bi bilo nekaj posebnega. Sicer pa je bil tu še mladič, prestrašeni konjiček, od katerega se Janez ni mogel odtrgati. Gladil ga je in mu prigovarjal z božajočim glasom, tam, kjer so se tanke noge ugrezale pregloboko, mu je pomagal iz snega. Hotel je vedeti, koliko je staro žrebetce, toda Geza je bil še otrok, niti tega ni mogel povedati. Samo izpod čela je gledal in trepetal in kazal gozdarjem svoje velike, prestrašene oči.<br />
»Sviralo,« reče Zušt, »pripravno za škoromade...«
V kladari je bilo prostora za vse. V njej je bilo varno in toplo. Na ognjišču so se cmarila neosušena polena, cvilila so od bolečine in se oddihovala kakor žive žrtve. Cigana sta se lahko v miru gostila: tu je bila topla slanina, njen vonj, prepojen z dimom, je zajel Pera in Gezo kakor cigansko slavje med šotori. Poleg tega so imeli gozdarji še suho meso in čutaro žganja. Žganje ni dišalo po slivovcu, toda bilo je otresavo in vročično. Cigana sta se lahko mastila, bilo jima je lepo v kladari, bilo jima je prijetno. Samo z žrebetom, samo s tem je bilo nekaj težav. Nikakor se ni hotelo pomiriti; tožeče je porezgetavalo, suvalo z glavo v tla in se ni prav nič menilo za prigovarjanja.<br />
Gozdarjem ni bilo prav nič žal, da se je vse tako izteklo. Imeli so sekire in gorjače, nekateri so nosili cepine, nikake bojazni ni bilo v njih, toda volkovi so bili tudi vešči pri svojem opravku, in njihovi zobje so bili nevarnejši nego okorno gozdarsko orodje. Ako bi se Janez vrnil domov z volčjo kožo, bi se ljudje ne mogli načuditi. Sklepali bi roke in se čudili, poglejte, bi šepetali, volka je ubil. Koža bi se dala prav lepo ustrojiti in uporabiti kot ogrinjalo ali kaj takega. To bi bilo nekaj posebnega. Sicer pa je bil tu še mladič, prestrašeni konjiček, od katerega se Janez ni mogel odtrgati. Gladil ga je in mu prigovarjal z božajočim glasom, tam, kjer so se tanke noge ugrezale pregloboko, mu je pomagal iz snega. Hotel je vedeti, koliko je staro žrebetce, toda Geza je bil še otrok, niti tega ni mogel povedati. Samo izpod čela je gledal in trepetal in kazal gozdarjem svoje velike, prestrašene oči.
»Po materi se mu toži,« je rekel Tine Rodičan.<br />
V kladari je bilo prostora za vse. V njej je bilo varno in toplo. Na ognjišču so se cmarila neosušena polena, cvilila so od bolečine in se oddihovala kakor žive žrtve. Cigana sta se lahko v miru gostila: tu je bila topla slanina, njen vonj, prepojen z dimom, je zajel Pera in Gezo kakor cigansko slavje med šotori. Poleg tega so imeli gozdarji še suho meso in čutaro žganja. Žganje ni dišalo po slivovcu, toda bilo je otresavo in vročično. Cigana sta se lahko mastila, bilo jima je lepo v kladari, bilo jima je prijetno. Samo z žrebetom, samo s tem je bilo nekaj težav. Nikakor se ni hotelo pomiriti; tožeče je porezge-tavalo, suvalo z glavo v tla in se ni prav nič menilo za prigovarjanja.
Tako je bilo z njim, kakor z Matijem. »Prav tako mu je kakor meni,« je rekel. »Sirota brez staršev, menda še ni padlo od sescev.«<br />
»Po materi se mu toži,« je rekel Tine Rodičan.
Pero in Geza bi lahko marsikaj pojasnila gozdarjem. Kazalo je torej potrpeti, da se najesta. Ta čas si je Janez ogledoval mlado žival, otipaval jo je in mislil na voziček in bleščečo opremo. Potem so gozdarji menili, da bi ne bilo napačno, ko bi jim Pero odcvilil nekaj na tistole gnjat v vreči. Ali bi?<br />
Tako je bilo z njim, kakor z Matijem. »Prav tako mu je kakor meni,« je rekel. »Sirota brez staršev, menda še ni padlo od sescev.«
O, Pero je bil voljan storiti karkoli; zaigral jim bo Wagner j evo fugo. Nekaj takega, česar še niso slišali, in kar jim bo vznemirilo srca ali, postavimo, Beethovnov preludij... Pero si je obliznil prste — samo nekaj tobaka če bi se našlo.<br />
Pero in Geza bi lahko marsikaj pojasnila gozdarjem. Kazalo je torej potrpeti, da se najesta. Ta čas si je Janez ogledoval mlado žival, otipaval jo je in mislil na voziček
52
in bleščečo opremo. Potem so gozdarji menili, da bi ne bilo napačno, ko bi jim Pero odcvilil nekaj na tistole gnjat v vreči. Ali bi?
O, Pero je bil voljan storiti karkoli; zaigral jim bo Wagner j evo fugo. Nekaj takega, česar še niso slišali, in kar jim bo vznemirilo srca ali, postavimo, Beethovnov preludij... Pero si je obliznil prste — samo nekaj tobaka če bi se našlo.
Gozdarji so postali zaskrbljeni: nekaj čenča, s tem jim potemtakem ne bo mogel vznemirjati src.
A potem so spoznali, da so gosli živa stvar, topla in občutljiva kakor človeška duša. Sedaj, ko se je vrečevina otajala, so si jih lahko ogledali. Pero jih je odvijal previdno in z ljubeznijo kakor novorojenca in gozdarji so takoj dognali nekakšno podobnost med godalom in gospodarjem. Bila sta si enaka po polti in razglašenosti ohlapnih strun. Pero se je sedaj lotil teh strun in jih skušal ubrati.<br />
Najprej je igral nekaj, v čemer gozdarji niso našli nič pomembnega. Glasovi so bili zategli in žalostni. V njih je bila nemara skrita zgodba ciganskega potepuštva, povest brez pravega začetka in brez pravega konca. Ena sama enoličnost, kakor ravan brez vzpetine, ki ziblje leno, razlito reko. Gozdarji so prisluškovali, vsak čas se bo nekaj zgodilo, so si mislili. Toda reka je tekla težko, neveselo, brez srkaj očih krnic in iz motne vode ni hotelo pljusniti nič živega. To ni bila godba za gozdarje.<br />
Iz te priprave ni mogoče izvleči kaj več kakor iz goz-darjevegozdarjeve žage, so si mislili. Toda nihče ni pokazal nestrpnosti. Pustili so suhega črnega možička, da se je še naprej zibal na pravokotno razprtih stopalih, misleč, da dremlje ob svoji uspavanki. Pero je stal obžarjen od rdečkaste svetlobe z ognjišča, s priprtimi očmi in povešeno glavo. Samo črn koder je trepetal nad godalom, samo lok je še rahlo drsel po strunah. In ko se je utišani zvok ujel z medlo svetlobo v kladari, se je tudi lok odtrgal in obstal, zamaknjen nad izzvenelo ubranostjo. Tako, Pero je od-molilodmolil cigansko zahvalno molitev!<br />
Mar menijo gozdarji, da Pero ni pogodil njihove misli? Takoj jim bo ustregel. Rešili so mu življenje, se lahko reče, bili so torej njegovi prijatelji, toda Pero je imel še drugačne prijatelje. S temi jih bo sedaj seznanil.<br />
S kom jih bo seznanil?<br />
reče, bili so torej njegovi prijatelji, toda Pero je imel še drugačne prijatelje. S temi jih bo sedaj seznanil.
Z Lisztom, denimo, s svojim rojakom.<br />
S kom jih bo seznanil?
Ali je še kateri ostal na hoji? Kaj čenča, črnjavec?<br />
Z Lisztom, denimo, s svojim rojakom.
Gozdarji so se spogledali. Zadnik je popeljal svojo glavo sem in tja, naježil je brke. Dajte mu čutaro, je rekel.<br />
Ali je še kateri ostal na hoji? Kaj čenča, črnjavec?
Prav to se mu je telo, ciganu. Stisnil je gosli pod pazduho in potegnil iz čutare, da je klokotnilo kakor na viru, potem še enkrat, nato se je pripravil. Ustopil se je kakor prej in koščene roke so čez mero pogledale iz scefranih rokavov. Dvignil je lok preteče kakor sabljo in ko je vžgal po strunah, je upognil kolena.<br />
Gozdarji so se spogledali. Zadnik je popeljal svojo glavo sem in tja, naježil je brke. Dajte mu čutaro, je rekel.
Prav to se mu je telo, ciganu. Stisnil je gosli pod pazduho in potegnil iz čutare, da je klokotnilo kakor na viru, potem še enkrat, nato se je pripravil. Ustopil se je kakor prej in koščene roke so čez mero pogledale iz scefranih rokavov. Dvignil je lok preteče kakor sabljo in ko je vžgal po strunah, je upognil kolena.
Gozdarje je privzdignilo na ležiščih. Nekaj jim je napelo kite in čute. Kladaro je zajelo izzivajoče vprašanje, zahteven klic, ki je sprožil val navdušenih glasov. Iz teh glasov se je razcvetela mavričasta roža, zavrtela se je kakor umetelni ogenj in ko se je izplesala v nekajkratnem pripevu, se je razpršila v iskriv, zveneč prah. Oho! Tale Pero ima nekaj v sebi. Vsak cigan ima nekaj hudičevstva v sebi in tale jim bo pričaral poslednjo sodbo! Boste videli! Temni prsti podrhtevajo, trepetajo in napenjajo rožnate členke, potem se zasankajo po vitkem grlu godala in nad sozvočjem dvojnih strun zaplahutajo zastave. Pod njimi se dvigne plaz, vzvihra in rožlja z železjem v divjem metežu. Zastave plahutajo, tleskajo v vetru, zemlja bobni pod konjskimi kopiti, konjeniki omahujejo in padajo, padajo... Hura! Pero se zvija in krči in trga z belim lokom poražene prapore. Strune kriče o razsušeni zemlji, o tuji zemlji, prepojeni s krvjo lastnih otrok, o črnem dnevu nad tiho poljano...
Nato se je oglasila oddaljena piščal. Glas se je razdvojil in pel o ljubezni v tihem gaju. Na ljubezen v gaju je vrgla noč vsako toliko prgišče iskrive rose; njene kapljice so zvončkljale skozi veje kakor srebrni drobci zvezdnih utrinkov. Tedaj so se glasovi dvignili, podese-terilipodeseterili so se v strastnem ihtenju in odhlipali v noč. Pesem se je izžuborela v jokajočo tišino trgajoče, po sunkih, kakor da se utirajo solze s trpečih strun...<br />
54
 
''Toda pod vso tisto črnjavo le mora biti nekaj živega...''<br />
 
 
==IV==<br />
 
To je lepo, pobožno branje. Besede zvenijo sicer jezno in tuje, a v dekliških ustih se nekoliko omilijo, izgubljajo izvirno togost in polnijo tišino kakor tajinstveno ro-tenjerotenje.
Lenka načne naslednji odstavek, da le s pogledom ujame nekaj začetnih besed, ostalo potem lahko odmoli na izust. Sama prav nič ne razume, res, toda Valent ždi negiben na stolčku in napeto zre v temo za okenskim steklom. Tako posluša oddaljeno zvonjenje. Lenka izgovarja zamotane besede, nekam po svoje jih zloguje, da si s tem olajša branje — čemu naj vse to služi, si nikakor ne more razložiti. Z Valentom je treba včasih nekoliko potrpeti, si misli.<br />
Da, da, Lenki se nikakor noče razjasniti.<br />
To so pač molitve, ji je spočetka dejal Valent, nemške molitve.<br />
»Masna knjižica, potemtakem?«<br />
»Pravzaprav to niti ni masna knjižica, to so nekakšne izbrane molitve, pobožno razmišljanje. No, Lenka, čemu bi ti pravil...«<br />
Čemu bi ti pravil!... Ah, tega mu sestra Rozarija nikdar ni rekla. Nikoli mu ni rekla, »čemu bi ti pravila«, ko jo je pričel begati z vprašanji. In ta ob prvih srečanjih niso bila prav nič drugačna, kakor vprašanja, ki mu jih je po toliko letih zastavljala Lenka.<br />
Lenka pripoveduje Valentu podrobnosti zelo oddaljenih dogodkov. Vijugavih gotskih začetnic se drže drobci Valentovih doživetij, iz ošiljenih zavihkov se razcveta spomin — kaj naj bi vedela Lenka o tem! Prebira pobožne tuje molitve, tako meni. Nemara so Valentu bolj po-všečipovšeči, bržčas tudi zato, ker so učinkovitejše nego preprosta domača priprošnja. Tudi sveta maša se bere v tujščini; ali naj človek še kaj razmišlja o tem?<br />
O, da, Valentu je bilo mnogo do tega. On prav dobro razume vsako izgovorjeno besedo; zapletene misli iz knjižice so mu prav tako jasne kakor očenaš. Vendar v njih ne najde nikakih posebnosti. Molitve pač... S tem se Valentov duh ne utegne zamujati. Posluša, napeto posluša in niti z glavo ne trene. Da bi se ozrl po Lenki?<br />
Bolšči nepremično v temo za oknom in vsrkava vase enolično žuborenje, ki vre z Lenkinih ustnic. Ko pa se dekle odhrka, ko se skuša oddahniti, tedaj se mu brž pri-prejopriprejo oči in čopka nad njimi se grozeče povesita.<br />
Ali naj Lenka čita dalje?<br />
Prav umestno bi bilo to, zakaj Valent leži zdaj na bolniški postelji in nestrpno čaka, da se bodo pričele rožnate ustnice sestre Marije Rozarije zopet premikati. Leži pravzaprav le na pol. Ledja ima obzidana z mavcem in noge štrle kvišku, zadrgnjene z jermeni in nategnjene s škripčevjem. Tako ravnajo kosti nemški zdravniki.<br />
V bolnišnici je kakor v cerkvi. Stožčasta okna podpirajo obokan strop visoko od tal, tako da pada svetloba zviška na pobeljenost in tišino v prostoru. Nune šepetajo, bolničarji govore pod glas, samo bolnikom je dovoljeno ječati glasneje. Teh pravzaprav ni kdo ve koliko: trije, štirje, trije štirje; več se jih malokdaj nabere v tem oddelku. Potem je tu še nekaj praznih postelj in bela miza s trebušasto petrolejko in Rozarija, sestra Marija Roza-rijaRozarija, ki bedi ponoči ob odprti knjigi.
Če Valent pomisli, da je doma iz nekakšnih Loč, iz nekakšne Pred jame, daleč tam ob reški cesti, sakrament, kaj vse se lahko pripeti človeku na tem svetu! Iz Loč torej, iz Velikih Loč! Čemu potem visi v tem čudnem, tihem templju, ves povit in pretišnjen... Prostor se odmika, beži v daljo in pada v globino in Valent se zaziblje v praznini kakor ptičje pero. Prav nič ne tvega pri tem: belo ležišče se ga tesno drži ter skupaj z njim niha v neskončni votlosti. Ho-ho, le kam se peljemo, ugiba. Vožnja je nagla, ker postelja pod njim sploh nima teže. Kakor ptič se vede: navzdol omahne, zaniha in vzplava v višino, vse v enem dihu, potem znova navzdol, kar povzroča Valentu sladkoben ščeget pod kožo. Tedaj mu prične rasti stopalo. Na mah se mu prične napihovati stopalo, komaj opazno sprva, zatem vedno hitreje, veča se in veča... kakor sod je že, sod? Gromozanski čeber, ovit v bele ponjave...<br />
Tudi s časom ni nič, prav nič ni z njim. Kako naj Valent ve za trajanje takšnih sprehodov po praznini. To so nemara dolgi popoldnevi ali razvlečena tiha jutra, nemara so zgolj trenutki, kdo naj ve to! Toda vrača se z njih z nenavadno naglico, s presenetljivo naglico misli, ki ga iztrga iz omotice in nekam trdo ravna z njim ob pristanku.<br />
Valent se zave, a se obotavlja. Noče odpreti oči, noče gledati začudenih obrazov, noče poslušati neumnih vprašanj. Od nekod ga je pač prineslo, toda on noče dajati pojasnil na neumna vprašanja. Samo za las razmakne veke, samo skozi senco rdečkastih trepalnic oprezuje. Tako nekaj časa motri svojo okolico. In kaj vidi? Nič. Prav nič se ni bilo predrugačilo med njegovo odsotnostjo: stopalo visi na škripcu in ni večje od povesma volne.<br />
Komaj za hip ga je odneslo. Bolniku nasproti visi glava z blazine, iz ust se mu je pocedil curek sline. Vse je na svojem mestu, le tik ob njem se je zganilo nekaj temnega. Valent še vedno ne dvigne trepalnic, samo oči obrne in ugotovi, da se je ob njegovem vzglavju nabrala kopica črnih gub. Potuhnjeno si ogleduje te gube in ploščatega izlizanega boga, ki je pritrjen na svetlem križu z rumenimi zakovicami. Obešen na beli vrvici se Kristus od časa do časa zgane, obrne Valentu hrbet, potem se na pol skrije v naborkih črne tkanine. Toda pod vso tisto črnjavo mora biti nekaj živega! Roke, stegno ali kaj?<br />
Tak tako, duhovnika so mu poslali. Lejte no, duhovnika ...<br />
Valent je grdo polomljen, čemu bi ga drugače držali na tej natezalnici. Bolečine tudi še niso odnehale, prav zdajle bi moral skrivenčiti ustnice, ko bi ga oni ne gledal — toda glava je cela, rame so nepoškodovane. In tudi želodec, čast bodi bogu! Potemtakem je skrb za njegovo dušo nekoliko preuranjena.<br />
Valent razmišlja nekaj časa o smrti. Toda glasovi od zunaj, izza zaprtih oken, kjer se bržčas pode otroci po snegu, ga raztresejo.<br />
Torej duhovnik, si reče, spovednik. Potem neopazno razširi očesni špranj ici: nad posrebrenim križem so črne platnice. Kajpak, marni župnik prebira svoje molitve, mrda z ustnicami in strpno čaka, da se Valent zave.<br />
Nemara niti ne bere, temveč moli za njegovo dušo. Če je tako, potem si ga mora Valent ogledati. Veke dvigne oprezno, kakor bi se bal, da bodo zaškripale. Zelo previdno jih dvigne in se začudi.
Tu ob njem sedi črna nuna. Ha, torej ta... In Valent zopet miži. Čim dlje skuša ohraniti v očesnih punčicah ujet odblesk črnobele podobe, a ta se razblinja v višnjevo pego in izgine. Poškili vnovič. Res, nuna. Čemu mu bo ta? Mladi obraz ima vklenjen v belem skorjastem oklepu in čita. Nič ne bo z umiranjem, potemtakem. Glejte no. Valent postane nenadoma vesel, ves razigran, prav nič mu ni mar, če leži v bolnišnici. Nekaj natrtih kosti — kaj pa je to! Nekaj črnjavk po telesu! Nič več ne miži, ves je navdušen za tiho sosedo.<br />
»Citate?« šepne. In oči se mu smejejo.<br />
58
Tako je Valent spoznal sestro Rozarijo. Tiho, sočustvujočo Marijino hčer, sestro Karolino Marijo Rozarijo, ki je nosila tako globoko toplino v očeh, da so se v njej utapljale vse Valentove bolečine. Ah, sestra Marija Rozarija!<br />
ta? Mladi obraz ima vklenjen v belem skorjastem oklepu in čita. Nič ne bo z umiranjem, potemtakem. Glejte no. Valent postane nenadoma vesel, ves razigran, prav nič mu ni mar, če leži v bolnišnici. Nekaj natrtih kosti — kaj pa je to! Nekaj črnjavk po telesu! Nič več ne miži, ves je navdušen za tiho sosedo.
Lenka se je ozrla po Valentu. Vzdihuje, si je rekla. Le čemu vzdihuje? Potem je čitala zlagoma dalje. »Citate?«<br />
»Citate?« šepne. In oči se mu smejejo.
Nuna se je nasmehnila, rahlo, komaj opazno so se ji razprle blede ustnice. »Da,« reče, »čitam.«<br />
Tako je Valent spoznal sestro Rozarijo. Tiho, sočustvujočo Marijino hčer, sestro Karolino Marijo Rozarijo, ki je nosila tako globoko toplino v očeh, da so se v njej utapljale vse Valentove bolečine. Ah, sestra Marija Ro-zarija!
Zapre knjigo in stisne črne platnice k prsim. »Kako se počutite?«<br />
Lenka se je ozrla po Valentu. Vzdihuje, si je rekla. Le čemu vzdihuje? Potem je čitala zlagoma dalje. »Citate?«
Tudi Valent se smehlja. »Nič hudega mi ni,« pravi. »A kaj citate?«<br />
Nuna se je nasmehnila, rahlo, komaj opazno so se ji razprle blede ustnice. »Da,« reče, »čitam.«
»Molitvenik.« Zopet je odprla knjigo. »Redovni molitvenik. Vas še vedno mučijo bolečine?«<br />
Zapre knjigo in stisne črne platnice k prsim. »Kako se počutite?«
Bolečine? Valent je odkimal. »Poglejte, kako so me obzidali, nič več ne čutim.« Toda ona, zakaj je ona tu pri njem, to bi rad vedel.<br />
Tudi Valent se smehlja. »Nič hudega mi ni,« pravi. »A kaj citate?«
Nič naj se ne trudi, je rekla tedaj sestra Marija Rozarija in če kaj potrebuje... Vstala je in odmaknila stol. Odšla bo, ker Valent nikakor ni hotel odvrniti pogleda z njenega obraza. Potem je odšumela s svojimi črnimi krili po prostoru do mizice v nasprotnem kotu. Valent je lahko videl, kako je izginila knjiga nekje v ohlapnih gubah sestrinega oblačila, slišal je, kako je na mizici zažvenketalo nekakšno posodje. Nato se je sestra Marija Rozarija vrnila s stekleno paličico v roki.
»Molitvenik.« Zopet je odprla knjigo. »Redovni mo-litvenik. Vas še vedno mučijo bolečine?«
Nič naj se ne trudi, je vnovič poprosila.<br />
Bolečine? Valent je odkimal. »Poglejte, kako so me obzidali, nič več ne čutim.« Toda ona, zakaj je ona tu pri njem, to bi rad vedel.
Ah, Valentu ni bilo niti malo do tega, zakaj sestra Marija Rozarija se je nagnila nadenj, razprla mu je srajco na prsih ter skušala vtakniti tisto mrzlo stekleno reč pod pazduho. Bil je njen vsakdanji opravek. Vendar ni znala ustaviti rdečice, ki ji je obliznila belo lice, brž ko so mrzli prsti otipali toplo Valentovo kožo. Tega ni znala preprečiti.<br />
Nič naj se ne trudi, je rekla tedaj sestra Marija Rozarija in če kaj potrebuje... Vstala je in odmaknila stol. Odšla bo, ker Valent nikakor ni hotel odvrniti pogleda z njenega obraza. Potem je odšumela s svojimi črnimi krili po prostoru do mizice v nasprotnem kotu. Valent je lahko videl, kako je izginila knjiga nekje v ohlapnih gubah sestrinega oblačila, slišal je, kako je na mizici za-žvenketalo nekakšno posodje. Nato se je sestra Marija Rozarija vrnila s stekleno paličico v roki.
Tudi Valent je občutil nekaj topline njene rdečice. Toda on je iskal le njene oči. Te pa so se prav tako bale Valentovega pogleda, kakor so se sramovale gole kože na njegovih prsih.<br />
Nič naj se ne trudi, je vnovič poprosila.
»Vročino imate,« je rekla nuna. Naglo je umaknila roko.<br />
Ah, Valentu ni bilo niti malo do tega, zakaj sestra Marija Rozarija se je nagnila nadenj, razprla mu je srajco na prsih ter skušala vtakniti tisto mrzlo stekleno reč pod
Kajpada, od njega je puhtela vročina. Vročino? »Meni se ne zdi,« je rekel. Toda sestra se je že obrnila in krenila k drugemu bolniku.<br />
pazduho. Bil je njen vsakdanji opravek. Vendar ni znala ustaviti rdečice, ki ji je obliznila belo lice, brž ko so mrzli prsti otipali toplo Valentovo kožo. Tega ni znala preprečiti.
Le kod hodi s tistimi svojimi očmi! Tako je ugibal Valent naslednji dan. Toda namesto sestre Marije Rozarije se je pojavila sestra Marija Angelika. O, tudi sestra Angelika je bila strpna. Prijazna, ustrežljiva velika nuna se je pri vsaki postelji pomudila s spodbudnim smehljajem. Tudi ona se je ob določeni uri sklanjala nad bolniki, tudi ona je vedečno ugotavljala, do kod sme zrasti živo srebro v stekleni cevki. In po opravljenem delu se je zatopila v svoje branje. Res zlato srce bolniške strežnice! Valent se je komaj premagal, da je ni povprašal po sestri Mariji Rozariji, le stežka se je vzdržal, da je ni povprašal po njej.<br />
Tudi Valent je občutil nekaj topline njene rdečice. Toda on je iskal le njene oči. Te pa so se prav tako bale Valentovega pogleda, kakor so se sramovale gole kože na njegovih prsih.
Razigranost zimskega sonca in snežna bleščava sta pobelila bolniško sobo. Tak dan na pol ozdravi bolnika. Vstal bi in si pretegnil zastale ude. Sprehodil bi se po sobi, prav gotovo bi se sprehodil, da ni sestre Marije Angelike, ki prišumi od nekod in začudeno sklepa roke.<br />
»Vročino imate,« je rekla nuna. Naglo je umaknila roko.
»No, kam pa vi?« de in se smeje.<br />
Kajpada, od njega je puhtela vročina. Vročino? »Meni se ne zdi,« je rekel. Toda sestra se je že obrnila in krenila k drugemu bolniku.
»Na Dunaj bi stopil,« pravi bolnik zaskrbljeno. »Dolgčas je tu, sestra Marija Angelika!«<br />
Le kod hodi s tistimi svojimi očmi! Tako je ugibal Valent naslednji dan. Toda namesto sestre Marije Roza-rije se je pojavila sestra Marija Angelika. O, tudi sestra Angelika je bila strpna. Prijazna, ustrežljiva velika nuna se je pri vsaki postelji pomudila s spodbudnim smehljajem. Tudi ona se je ob določeni uri sklanjala nad bolniki, tudi ona je vedečno ugotavljala, do kod sme zrasti živo srebro v stekleni cevki. In po opravljenem delu se je zatopila v svoje branje. Res zlato srce bolniške strežnice! Valent se je komaj premagal, da je ni povprašal po sestri Mariji Rozariji, le stežka se je vzdržal, da je ni povprašal po njej.
Lep dan, res! In Valent? Tonil je v občutkih, ki ugonabljajo človeka dan po veselici, ena sama puščoba je bila v njem. Lep dan da je danes? Dajte no, sestra Marija
Razigranost zimskega sonca in snežna bleščava sta pobelila bolniško sobo. Tak dan na pol ozdravi bolnika. Vstal bi in si pretegnil zastale ude. Sprehodil bi se po sobi, prav gotovo bi se sprehodil, da ni sestre Marije Angelike, ki prišumi od nekod in začudeno sklepa roke.
Angelika, le čemu se smehljate! Nemara betežnikom, ki hlinijo veselost? Ali tem? Dajte no, sestra Angelika!<br />
»No, kam pa vi?« de in se smeje.
Potem je podremaval, da bi skrajšal mučno dolgočasje; da bi se rešil zdravnika, ki si na obhodu izmišlja smešna vprašanja. Ali temu ni bilo prav nič mar, o čem razmišlja Valent. Prišel je ob svoji uri in ga dregnil v ramo. »Te še napenja?« je rekel — tam vpričo sestre Marije Angelike. Učen človek, bog ga razsvetli!<br />
»Na Dunaj bi stopil,« pravi bolnik zaskrbljeno. »Dolgčas je tu, sestra Marija Angelika!«
Minil je dan, minila je noč in potem še en dan. V mraku se je Valent končno znova lahko zazrl v nevarno globino modrih oči pod svetlimi obrvmi. Zgodilo se je to nekam nepričakovano, srce se je spotaknilo in mu pognalo kri v senca. Poleg tega se sestra Marija Rozarija tokrat ni več plašila njegovega pogleda, glej no! Torej bo prihajala sem vsak drugi dan...<br />
Lep dan, res! In Valent? Tonil je v občutkih, ki ugo-nabljajo človeka dan po veselici, ena sama puščoba je bila v njem. Lep dan da je danes? Dajte no, sestra Marija
Da, da, vsak drugi dan. In potem vedno pogosteje, tudi takrat, ko je ni vezala služba, je prihajala. Mnogokrat zgolj za trenutek, za droben hipec, toliko da je vrgla pogled na Valentovo ležišče pod oknom, toliko da so se utegnile ujeti njune oči. Ah, te človeške oči! Koliko bogov so že izdale, koliko angelov so že pogubile!<br />
Angelika, le čemu se smehljate! Nemara betežnikom, ki hlinijo veselost? Ali tem? Dajte no, sestra Angelika!
V srcu Valentina Cergola se je razraščalo pregrešno nagnjenje. Tudi v srcu in mislih sestre Marije Rozarije je zorelo nekaj takega. Razbohotilo se je kakor škodljiva zel na vlažnem vrtišču. Brž ko se je tega zavedla, je padla na kolena pred Marijinim kipom in prosila pomoči. Vsak dan je nekajkrat pokleknila na gola tla v svoji celici in rotila božjo mater, naj jo reši sladkega trpljenja. Vsak večer je klečala pred njo in goreče prosila, naj jo otme skušnjave. A kako naj bi nevredna nevesta našla milost v taščinem srcu, potem ko je sleherni hip lahko varala nebeškega ženina.<br />
Potem je podremaval, da bi skrajšal mučno dolgočasje; da bi se rešil zdravnika, ki si na obhodu izmišlja smešna vprašanja. Ali temu ni bilo prav nič mar, o čem razmišlja Valent. Prišel je ob svoji uri in ga dregnil v ramo. »Te še napenja?« je rekel — tam vpričo sestre Marije Angelike. Učen človek, bog ga razsvetli!
Uboga sestra Marija Rozarija ni našla utehe. To je bilo zaradi mladosti, zaradi zrahljane zbranosti v molitvi. In zaradi norčave domišljije, ki je pričela vse svetniške obraze upodabljati s sivino v očeh, z mično odvihnjeno spodnjo ustnico in gosto poraščenim licem. Z vsemi posebnostmi mladega bolnika potemtakem. Uboga, neizkušena sestra Marija Rozarija! Kakšna negotovost se je polaščala njenega duha, kakšna zmeda ji je kalila razum!<br />
Minil je dan, minila je noč in potem še en dan. V mraku se je Valent končno znova lahko zazrl v nevarno globino modrih oči pod svetlimi obrvmi. Zgodilo se je to nekam nepričakovano, srce se je spotaknilo in mu pognalo kri v senca. Poleg tega se sestra Marija Rozarija tokrat ni več plašila njegovega pogleda, glej no! Torej bo prihajala sem vsak drugi dan ...
A kaj bi, čas je šel svojo pot!<br />
Da, da, vsak drugi dan. In potem vedno pogosteje, tudi takrat, ko je ni vezala služba, je prihajala. Mnogokrat zgolj za trenutek, za droben hipec, toliko da je vrgla pogled na Valentovo ležišče pod oknom, toliko da so se utegnile ujeti njune oči. Ah, te človeške oči! Koliko bogov so že izdale, koliko angelov so že pogubile!
Vznemirjajoči občutki, ki so preganjali sestro Marijo Rozarijo, so postajali zahtevnejši, nič več jih ni bilo mogoče tešiti zgolj z domenki sivih in modrih oči. In tako je sestra Marija Rozarija vse pogosteje dopuščala, da se je Valentova roka dotaknila njene, da so se njuni prsti milovaje prepletali, da so se stiskali in lomili do rahle bolečine. Sestra Marija Rozarija je pripirala oči, nekaj ji je mrtvičilo telo, ah, ta Valent! Topli, v brezdelju uglajeni dlani se je oslabljena volja sestre Marije Rozarije še teže upirala, nego privlačnosti sivih oči.<br />
V srcu Valentina Cergola se je razraščalo pregrešno nagnjenje. Tudi v srcu in mislih sestre Marije Rozarije je zorelo nekaj takega. Razbohotilo se je kakor škodljiva zel na vlažnem vrtišču. Brž ko se je tega zavedla, je padla na kolena pred Marijinim kipom in prosila pomoči. Vsak dan je nekajkrat pokleknila na gola tla v svoji celici in rotila božjo mater, naj jo reši sladkega trpljenja. Vsak večer je klečala pred njo in goreče prosila, naj jo otme skušnjave. A kako naj bi nevredna nevesta našla milost v taščinem srcu, potem ko je sleherni hip lahko varala nebeškega ženina.
Začetno ugodje še ni popolnoma splahnelo, ko se je sestrino lice toliko približalo Valentu, da se ga je mogel dotakniti s suhimi ustnicami. Priložnosti in pretvez za to res ni bilo malo. Pomagala mu je, da se je na ležišču nekoliko dvignil, pa je hudobni bolnik pomoč zlorabil, kljub posrebrenemu bogku, ki se je spokončil na odeji. Nuna je bila huda, kakopak, preteče se je našobila ter naglo odkrilila drugam, čimdalj stran od skušnjavca. Toda ob drugi priložnosti, ko je Valent ujel njene ustnice, ko je torej tudi sama okusila sok prepovedanega sadu, je podlegla spoznanju, da je pot v pogubljenje posuta s čudovitim ugodjem. Ali naj, ali naj stopi nekaj korakov po njej?<br />
Uboga sestra Marija Rozarija ni našla utehe. To je bilo zaradi mladosti, zaradi zrahljane zbranosti v molitvi. In zaradi norčave domišljije, ki je pričela vse svetniške obraze upodabljati s sivino v očeh, z mično odvih-njeno spodnjo ustnico in gosto poraščenim licem. Z vsemi posebnostmi mladega bolnika potemtakem. Uboga, neizkušena sestra Marija Rozarija! Kakšna negotovost se je polaščala njenega duha, kakšna zmeda ji je kalila razum!
Valent in sestra Marija Rozarija sta skrivaj kradla blažene trenutke. Ali vsega vendarle ni bilo moč prikriti. Gostje tega oddelka seveda, ti so imeli svoje težave. Onima dvema, ki ju je z Valentom podsulo v rudniku, so komaj prešteli zlome kosti, plešec med njima pa si je prisekal levico — eeh, s sekiro po prstih levice. No, da, vsak ima svoje težave, vsak mora prenašati svoje bolečine. Najhuje pač zidar Frank, ki je zdrknil z odra. Toda oči in ušes nima nihče pohabljenih. Še starec z obvezano glavo, še ta strmi s prostim očesom v Valentov kot. Tako se Valentu dozdeva.<br />
A kaj bi, čas je šel svojo pot!
Vsega res ni bilo mogoče prikriti. Ko je, denimo, sestra Marija Angelika bedela ponoči, Valentu ni bilo do njenih uslug. Vso noč je preždel v svojem kotu, vso noč je potrpežljivo prenašal svojo zapuščenost. Tožbe sosedov ga tudi niso vznemirjale. Zaradi njega bi sestra Marija Angelika lahko mirno prespala noč v svoji celici, prav nič se ji ni bilo treba truditi z njim. In vendar je bila sestra Marija Angelika tako ljubezniva, ena sama dobrota je je bila.<br />
Vznemirjajoči občutki, ki so preganjali sestro Marijo Rozarijo, so postajali zahtevnejši, nič več jih ni bilo mogoče tešiti zgolj z domenki sivih in modrih oči. In tako je sestra Marija Rozarija vse pogosteje dopuščala, da se je Valentova roka dotaknila njene, da so se njuni prsti milo-vaje prepletali, da so se stiskali in lomili do rahle bolečine. Sestra Marija Rozarija je pripirala oči, nekaj ji je mrtvičilo telo, ah, ta Valent! Topli, v brezdelju uglajeni dlani se je oslabljena volja sestre Marije Rozarije še teže upirala, nego privlačnosti sivih oči.
To končno ni bilo nič nenavadnega. Valent si nemara ni drznil nadlegovati pobožne stare nune, čemu bi sitnaril, si je bržkone mislil. On je bil mnogo bolj zaupljiv s sestro Marijo Rozarijo, ki je ponoči presedela ob njem po nekaj ur in mu čitala iz svojega molitvenika. Šepetaje seveda, da bi ne motila drugih bolnikov. S pritišanim glasom, da je v presledkih lahko vpredla v šepet besedico, ki ni bila tiskana v pobožni knjigi. Ako bolnik ne more spati, potem naj mu sestra prebira molitve, da bo usnul v enoličnem žebranju. In to je bilo zelo preprosto. Valent je zaspal, nič več ni smel pasti pogleda na sestrinih ustnicah, na njenih svilenih obrvih, spokojno je moral čemeti in z zaprtimi očmi poslušati šepetanje. Zato pa so imeli njegovi prsti tem več opravka s sestrinim zapestjem v širokem črnem rokavu. Takšno vedenje naj bi prevaralo spogledljivce! He-he, bili so betežni, res, toda na očeh in ušesih ni nihče bolehal...<br />
Začetno ugodje še ni popolnoma splahnelo, ko se je sestrino lice toliko približalo Valentu, da se ga je mogel dotakniti s suhimi ustnicami. Priložnosti in pretvez za to res ni bilo malo. Pomagala mu je, da se je na ležišču nekoliko dvignil, pa je hudobni bolnik pomoč zlorabil, kljub posrebrenemu bogku, ki se je spokončil na odeji. Nuna je bila huda, kakopak, preteče se je našobila ter naglo odkrilila drugam, čimdalj stran od skušnjavca. Toda ob drugi priložnosti, ko je Valent ujel njene ustnice, ko je torej tudi sama okusila sok prepovedanega sadu, je podlegla spoznanju, da je pot v pogubljenje posuta s čudovitim ugodjem. Ali naj, ali naj stopi nekaj korakov po njej?
Zato je prednica, mati Marija Cecilija pl. Globotschnig, nekoč povabila k sebi sestro Marijo Rozarijo in ji rekla:<br />
Valent in sestra Marija Rozarija sta skrivaj kradla blažene trenutke. Ali vsega vendarle ni bilo moč prikriti. Gostje tega oddelka seveda, ti so imeli svoje težave. Onima dvema, ki ju je z Valentom podsulo v rudniku, so komaj prešteli zlome kosti, plešec med njima pa si je prisekal levico — eeh, s sekiro po prstih levice. No, da, vsak ima svoje težave, vsak mora prenašati svoje bolečine. Najhuje pač zidar Frank, ki je zdrknil z odra. Toda oči in ušes nima nihče pohabljenih. Še starec z obvezano glavo, še ta strmi s prostim očesom v Valentov kot. Tako se Valentu dozdeva.
»Sestra Marija Rozarija!«<br />
Vsega res ni bilo mogoče prikriti. Ko je, denimo, sestra Marija Angelika bedela ponoči, Valentu ni bilo do njenih uslug. Vso noč je preždel v svojem kotu, vso noč je potrpežljivo prenašal svojo zapuščenost. Tožbe sosedov ga tudi niso vznemirjale. Zaradi njega bi sestra Marija Angelika lahko mirno prespala noč v svoji celici, prav nič se ji ni bilo treba truditi z njim. In vendar je bila sestra Marija Angelika tako ljubezniva, ena sama dobrota je je bila.
Ostalo so povedale plemenite ustnice, stisnjene v trpki bolečini, in zaskrbljeni pogled vzvišene matere.<br />
To končno ni bilo nič nenavadnega. Valent si nemara ni drznil nadlegovati pobožne stare nune, čemu bi sitnaril, si je bržkone mislil. On je bil mnogo bolj zaupljiv s sestro Marijo Rozarijo, ki je ponoči presedela ob njem po nekaj ur in mu čitala iz svojega molitvenika. Šepeta-je seveda, da bi ne motila drugih bolnikov. S pritišanim glasom, da je v presledkih lahko vpredla v šepet besedico, ki ni bila tiskana v pobožni knjigi. Ako bolnik ne more spati, potem naj mu sestra prebira molitve, da bo usnul v enoličnem žebranju. In to je bilo zelo preprosto. Valent je zaspal, nič več ni smel pasti pogleda na sestrinih ustnicah, na njenih svilenih obrvih, spokojno je moral čemeti in z zaprtimi očmi poslušati šepetanje. Zato pa so imeli njegovi prsti tem več opravka s sestrinim zapestjem v širokem črnem rokavu. Takšno vedenje naj bi prevaralo spogledljivce! He-he, bili so betežni, res, toda na očeh in ušesih ni nihče bolehal...
Ohlapno oblačilo je skušalo skriti trepetajočo sirotnost mlade nune, toda bingljajoči križec ni poznal usmiljenja. Izdal je vzvišeni prednici drhtenje kolen, drhtenje kolen je pričalo o velikem strahu, strah pa je potrjeval krivdo sestre Marije Rozarije.<br />
Zato je prednica, mati Marija Cecilija pl. Globotschnig, nekoč povabila k sebi sestro Marijo Rozarijo in ji rekla:
»SJišala sem, ljuba hčerka, da vam delo bolniške strežnice ne prija.«<br />
»Sestra Marija Rozarija!«
Sestra Rozarija je pridušeno zaječala. Iz tega ni bilo mogoče vedeti, kaj namerava; odgovoriti ali zahlipati v solzah.<br />
Ostalo so povedale plemenite ustnice, stisnjene v trpki bolečini, in zaskrbljeni pogled vzvišene matere.
Ohlapno oblačilo je skušalo skriti trepetajočo sirot-nost mlade nune, toda bingljajoči križec ni poznal usmiljenja. Izdal je vzvišeni prednici drhtenje kolen, drhtenje kolen je pričalo o velikem strahu, strah pa je potrjeval krivdo sestre Marije Rozarije.
»SJišala sem, ljuba hčerka, da vam delo bolniške strežnice ne prija.«
Sestra Rozarija je pridušeno zaječala. Iz tega ni bilo mogoče vedeti, kaj namerava; odgovoriti ali zahlipati v solzah.
»Nekaj vas vznemirja, sestra Marija Rozarija. Oslabeli ste. To je od naporov in nočnega bedenja.« Ona pa, plemenita prednica, noče, da bi se sestra Marija Rozarija
popolnoma izmučila. Zato naj odslej prevzame opravke sestre Marije Agate v spodnjih prostorih. Pri tem naj sestra Marija Rozarija ne pozabi molitve, naj ne zanemarja duhovnih vaj.<br />
»Molite!« je poudarila častita mati. »Tudi jaz bom molila za vas!«<br />
V spodnjih prostorih Tli bilo kdo ve kako veselo. Svetlobe je bilo malo, zrak plesniv in zamaščen. Sonce nikdar ni moglo razkužiti mračnih zakotkov v spodnjih prostorih, ker so bile pravokotne line premajhne, izvrtane tik pod stropom; vrhu tega so bila okenca pozimi zasenčena od zunaj s kupi snega. Nihče ni dihal sproščeno v tem kraju. Sestra Marija Rozarija je morala opravljati težaško delo. »Moj bog!« je vzdihovala in mislila na Va-lentaValenta.<br />
Valentu tudi ni bilo prijetno. Še slabše mu je bilo kakor sestri Mariji Rozariji, zakaj v brezdelju je lahko vse do kraja domislil. Poleg tega so ga izluščili iz tiste sadraste lupine, nasajal se je že na noge, ki pa so se tako odvadile hoje, da so mu bile spočetka v veliko nadlego. Samo ležal je in čakal, čakal, kdaj se bo zopet pojavila sestra Marija Rozarija. Toda nune ni bilo na spregled.
Da, da, bili so dolgi, žalostni dnevi. Zunaj je kopnel sneg. Prejšnjih sotrpinov ni bilo več. Enega so odnesli, drugi so odšli sami, prišli so novi, toda ti se niso prav nič menili za Valentove tegobe. Valent je tapljal sem, tapljal tja, da bi si utrdil pomehkužene krake. Premikal se je nekoliko sključen, ker ga je v hrbtu še vedno nekaj krčilo, nekaj ga je težilo, tako da se je moral podpirati z rokami.<br />
»Ni slabo,« je menil zdravnik, »ni slabo.« Valent naj le hodi, čimveč naj se sprehaja. Potemtakem lahko gre? Kam?<br />
I, kam! Domov!<br />
Domov? Ho-ho! Zdravnik se je smejal. Valent naj le hodi, čimbolj naj se razgiba, je dejal in šel.
Na ta način je Valent zašel na hodnike velike bolnišnice. Vse križem je taval po njih. Razbiral je napise in številke po stenah, postajal je ob oknih in si ogledoval zapuščeno dvorišče. Ogoljene veje čadastih kostanjev so se potile v odjugi, debele kaplje so cmokaje padale v razmočeni sneg in bičale otrdeli srež. Sneg se je sesedal in izginjal, vdajal se je in kopnel.<br />
Prav nič mu ni bilo mar, Valentu, kaj se dogaja na dvorišču. Sneg in kostanji in jokavo vreme, vsakdanje stvari pač, prav nič mu niso lajšale ali tešile duše. Toda tam na umazani gazi se je že nekajkrat pojavila sestra Marija Rozarija. Ne vsak dan, res, a nekajkrat jo je bil že opazil. Lejte no, si je dejal, Rozarija. Togost je popuščala, hodniki so postali svetlejši, prijaznejši. Pravzaprav tu niti ni bilo tako puščobno...<br />
V tistih nizkih čevljih je morala hoditi zelo oprezno, da bi ne zajela zmehčane brozge. Krilo je držala za ped od tal in omahovaje hitela tja čez. Kam pravzaprav? Tja čez dvorišče pač, kjer tudi ni manjkalo vrat...<br />
Končno sta se Valent in sestra Marija Rozarija vendarle našla.<br />
Sešla sta se v zavetju podpritličja, v senci seženjskih obokov, skozi katere bržčas tudi božje oko ni videlo docela razločno. Znašla sta se drug pred drugim nemirna in nestrpna. Kaj bo rekla, je ugibal Valent. Kaj naj naredim, je obupavala sestra Marija Rozarija. Toda modre in sive oči so se vtem že domenile. Z zvodljivo močjo so na mah odgnale moreče pomisleke, v hipu so odstranile dozdevni pregradek, ki je branil mladi nuni, da bi se na razdaljo diha približala Valentu. Poleg tega ju je prvo srečanje zateklo na zelo pripravnem kraju. V dokaj čednem hramu s skladovnicami rjuh, s polnimi policami perila, ki je vpijalo šume in z vonjem po milu in lužilu odganjalo zatohlost. Nikakih pretvez si ni bilo treba izmišljati, ako je sestra Marija Rozarija želela občutiti toploto Valentovega lica. In Valent se je lahko brezskrbno pasel na njenih ustnah.<br />
Tako se je plesnivo podzemlje na mah spremenilo v čudovito preddverje komaj slutenih skrivnosti. Valent se je spuščal vanj z vznemirljivim občutkom skrunilca tempeljske posvečenosti, ki pa se nikakor noče upreti grešni želji, neutešljivi želji, da bi srknil iz nedotakljive posode. O, tudi tak dan bi moral priti!<br />
Seveda je prišel tak dan. Tudi tak dan, pravzaprav večer je prišel. Večer, ko sestra Marija Rozarija ni zmogla več ukrotiti Valentovih rok in je njena volja popustila prej nego naškrobljeno oprsje; prišel je večer, ko je imel Valent dokaj več opravka z neprimernim urezom njene redovne obleke nego z njeno sveto zaobljubo o večnem devištvu... in ko se je tudi bogec na kraju molka mogel dotakniti gole kože zaprisežene neveste. Potem je nemočno obležal na beli rjuhi, ob krvavi rosi, ki je pričala o njegovem in sestrinem trpljenju in o Valentovem grehu.<br />
Sestra Marija Rozarija je bila osramočena. Moj bog, je vzdihovala, moj bog! Ihte si je uravnavala škrljubasti oplet, da bi skrila levi uhelj in nekaj svetlih, štrlečih las nad njim. Vsa zbegana se je umaknila za visoko polico, vsa zmedena je lovila misli, ki pa se nikakor niso hotele povezati v takšno ali drugačno doslednost; drhtele so, kakor njene roke, potrepetavale so kakor njeno telo...
Navsezadnje tudi Valentu ni bilo prijetno. Mencal je v zagati pred leseno polico in bil od sile ubog v tisti prteni pisani halji. Velika reva, je pomislil in se odločil, da bo šel. Čemu bi še čakal, je menil. Naglo si je po-zapelpozapel tistih nekaj ploščatih gumbov. Kar šel bo!<br />
Seveda je šel, toda naslednji dan je bil zopet tu. In ker sestra Marija Rozarija tudi ni podlegla kesanju, je igra postala nevarna. Koristnih posledic nikakor ni bilo mogoče pričakovati.<br />
Odtlej se je Valent dan na dan uril v hoji po vijuga vih stopnicah. Tak tako, poglejte ga no, Slovenca, kako si pomaga! Da, da, tako si pač pomaga... in Valent je vljudno postal ob polžasti ograji. To je bil zelo dober izgovor, res preprosta ukana, če je, postavimo, srečal sestro Marijo Angeliko ali celo zdravnika. Pravzaprav mu tole stopnišče ni delalo posebnih težav; ne zato, ker je bila pot obetavna, res ne, ampak noge so postale zanesljivejše. To sicer niso bile nekdanje Valentove noge, vse preveč so posnemale otroško hojo, a nosile so ga že prav dobro. O, prav dobro so ga nosile in Valent bi se lahko odpravil, če bi ravno hotel. Stopil bi k zdravniku in se udaril po bedru, tako, bi rekel, zdaj lahko grem. Zdravnik bi nemara nekoliko okleval, kinkal bi z glavo, končno pa bi se vendarle odločil. »Če je že tako,« bi rekel.<br />
To so bila sedaj zelo neprijetna razmišljanja. Valentu se ni nikamor mudilo. Prav nič se mu ni mudilo od tod, zakaj s sestro Marijo Rozarijo sta pričela o nečem razmišljati, pričela sta ugibati, kako bi se izteklo, ako bi...<br />
Sestra Marija Rozarija se je stresla ob sami misli.<br />
»Z vami da bi šla...?«<br />
No, da. Valent se je prvi spomnil na to.<br />
Sestro Marijo Rozarijo je ta misel zelo iznenadila, močno jo je zbegala. Modre oči so se odsotno zazrle mimo Valentovega obraza, sledeč predstavam razburkane domišljije. Kako naj bi se to zgodilo? Ali naj bi si sestra Marija Rozarija skrivaj odpasala molek? To naj bi storila? Potemtakem bi morala odložiti tudi redovno obleko, seveda, to bi tudi morala sleči. In potem? No, potem bi se neopazno, psst, po prstih skušala izmotati iz samostanske obrednosti, ali kaj? Kajpada, sestra Marija Rozarija je imela sorodnike. To so trdni ljudje, zdravi kmečki ljudje, bog bodi zahval j en, obolelosti res niso mogli hliniti, a sestra Marija Rozarija jih je mogla obiskati kadarkoli. Da, da, po takem obisku bi se prav lahko premislila.<br />
»Kaj menite, sestra Marija Rozarija?«<br />
No da, prav lahko bi si premislila.<br />
Sestra Marija Rozarija se je pri vila k novemu ženinu. Štrleči locenj ni vzdržal pritiska, upognil se je in se nekoliko nalomil. Prav tako kakor sestrina stanovitnost, ki je bila tudi nekam nalomljena in ošibljena, le da zanjo ni bilo najti primernega škrobila. Kaj naj bi mu torej odgovorila, Valentu? Nič, nasmehnila se je. Bila je pripravljena omahniti v sproščenost Eve, ki jo bog peha iz togosti nebeškega vrta v sladke nevarnosti grešnega življenja.<br />
Dobro, potem se bosta v prihodnjih dneh domenila o podrobnostih. In Valent je oddrsal iz pralnice in po viju-gavihvijugavih stopnicah navzgor. Z vsem časom, ki mu je bil na razpolago, je potem tehtal velike dogodke.<br />
Toda naslednji dan nune ni našel v podzemlju. Ni je bilo tam ne v bolnici, sploh je ni bilo več na spregled. Prav nič ni zaleglo, če je Valent po trikrat na dan premeril zavite stopnice. In kako je hodil sedaj po tem zobatem lijaku! Prav nič ni zaleglo ... Ah, kakšno življenje!<br />
Nadenj so se zgrnile črne misli: da ni zbolela...<br />
Ho, to bi bila rešitev, to bi mu v dobršni meri olajšalo muke, čeprav sestri Mariji Rozariji ne bi priželel niti mrvice slabega. Toda v tem hipu...<br />
Valent je podoživel nekaj trenutkov v takšnem razpoloženju in bi bil skoraj izdal svojo veselost pred drugimi bolniki, ko bi se bili takšni trenutki nekoliko razvlekli in mu dali, da bi se otresel boleče gotovosti: sestro Marijo Rozarijo so zalotili, ko se je pogubi j ala v nezaslišani pregrehi! Ne, to se ni zgodilo, ni se moglo zgoditi, ker bi bil v takšnem primeru tudi Valent s tem seznanjen. Vsekakor so razkrili, kaj se je dogajalo v podkrovju te preklete človekoljubne barke. Zdaj imajo ubogo nuno bržčas zaprto v kakšni samotni celici; nemara so jo zaradi hude spozabe celo tepli, ali kaj? Saj si menda samostanci še vedno iztepajo iz kože in iz telesa nespodobna poželenja.
Valenta so se na mah polotili maščevalni naklepi — šel bo in...<br />
Vsekakor so razkrili, kaj se je dogajalo v podkrovju te preklete človekoljubne barke. Zdaj imajo ubogo nuno bržčas zaprto v kakšni samotni celici; nemara so jo zaradi hude spozabe celo tepli, ali kaj? Saj si menda samostanci še vedno iztepajo iz kože in iz telesa nespodobna poželenja.
Nemara pa so jo spodili? Pokazali so ji samostanska vrata in jo priporočili božji prizanesljivosti! Ho, Valent bi bil znova skoraj poskočil...<br />
Valenta so se na mah polotili maščevalni naklepi — šel bo in ...
Po nekaj dneh se ga je končno spomnil zdravnik. Ko se ga je nagledal iznad naočnikov, si je te preložil skoraj na teme, tako da Valent res ni vedel, čemu mu služijo. In potem šele ga je vprašal, če gre vse po sreči.<br />
Nemara pa so jo spodili? Pokazali so ji samostanska vrata in jo priporočili božji prizanesljivosti! Ho, Valent bi bil znova skoraj poskočil...
Po kakšni sreči? Stari hudomušnež je najbrž nekaj namigaval, prejkone na Valentovo znanje s sestro Marijo Rozarijo. Po sreči, je rekel! Valent bi se čimprej rad pobral od tod.<br />
Po nekaj dneh se ga je končno spomnil zdravnik. Ko se ga je nagledal iznad naočnikov, si je te preložil skoraj na teme, tako da Valent res ni vedel, čemu mu služijo. In potem šele ga je vprašal, če gre vse po sreči.
Prej pa se je moral sleči in napraviti nekaj gibov, prav tako kakor na naboru: počepnil je, se sklonil, ko se je vleknil vznak, se je malce namrdnil.<br />
Po kakšni sreči? Stari hudomušnež je najbrž nekaj namigaval, prejkone na Valentovo znanje s sestro Marijo Rozarijo. Po sreči, je rekel! Valent bi se čimprej rad pobral od tod.
»Boli?«<br />
Prej pa se je moral sleči in napraviti nekaj gibov, prav tako kakor na naboru: počepnil je, se sklonil, ko se je vleknil vznak, se je malce namrdnil.
Ne, ne, nič ne čuti. Nekoliko olesenel je pač, zato se spakuje.<br />
»Boli?«
Prav njemu bo pravil, zdravniku!<br />
Ne, ne, nič ne čuti. Nekoliko olesenel je pač, zato se spakuje.
Vendar mu je bilo to na moč po volji. Prav dobro, je dejal, zelo dobro, je rekel, navzlic žeblju, ki ga je tudi on opazil v Valentovem križu. Predstojništvo bolnišnice mu je bilo sporočilo, da je Valentin Cergol vznemiril spokojno ozračje njihove človekoljubne ustanove, da je zlorabil ustrežljivost samaritanskega doma in skušal zasejati v njem pohujšanje in naj se zato odslovi, brž ko bo mogel z lastnimi nogami prestopiti prag gostoljubnega zavoda...<br />
Prav njemu bo pravil, zdravniku!
»Zelo dobro,« je rekel zdravnik. Ali kani Valent odpotovati domov?<br />
Vendar mu je bilo to na moč po volji. Prav dobro, je dejal, zelo dobro, je rekel, navzlic žeblju, ki ga je tudi on opazil v Valentovem križu. Predstojništvo bolnišnice mu je bilo sporočilo, da je Valentin Cergol vznemiril spokojno ozračje njihove človekoljubne ustanove, da je zlorabil ustrežljivost samaritanskega doma in skušal zasejati v njem pohujšanje in naj se zato odslovi, brž ko bo mogel z lastnimi nogami prestopiti prag gostoljubnega zavoda...
Da. Kam pa naj bi odpotoval? Ali bi lahko šel drugam?<br />
»Zelo dobro,« je rekel zdravnik. Ali kani Valent odpotovati domov?
Tudi to se je zdelo zdravniku zelo pametno. Le nekaj nasvetov mu je moral še dati, nekaj zelo koristnih priporočil, kako naj se Valent ravna, in predvsem... predvsem počitek, poležavanje. Bog varuj, da bi se še kdaj prevzdignil.<br />
Da. Kam pa naj bi odpotoval? Ali bi lahko šel drugam?
Kakopak, le čemu mu vse to pripoveduje. Z vsem tistim obiljem, ki ga čaka doma. Valent bo samo polegal, samo posedal bo, le tu in tam se bo sprehodil, da se mu noge še bolj utrdijo. Mar mu je bilo potrebno še kaj priporočati? Mar je prišel on v nemški rudnik zaradi nekakšne potrebe? Dajte no, prišel je sem, da bi se nekoliko razgibal, zaradi razvedrila je prišel...<br />
Tudi to se je zdelo zdravniku zelo pametno. Le nekaj nasvetov mu je moral še dati, nekaj zelo koristnih priporočil, kako naj se Valent ravna, in predvsem ... predvsem počitek, poležavanje. Bog varuj, da bi se še kdaj pre-vzdignil.
Kakopak, le čemu mu vse to pripoveduje. Z vsem tistim obiljem, ki ga čaka doma. Valent bo samo polegal, samo posedal bo, le tu in tam se bo sprehodil, da se mu noge še bolj utrdijo. Mar mu je bilo potrebno še kaj priporočati? Mar je prišel on v nemški rudnik zaradi nekakšne potrebe? Dajte no, prišel je sem, da bi se nekoliko razgibal, zaradi razvedrila je prišel...
Navsezadnje rudniška uprava tudi ni imela posebnih koristi od Valentovega prizadevanja. Samo škodo je imela z njim. Bolnišnica je bila človekoljubna ustanova, vendar
brez izdatnih podpor ni mogla shajati, zato je načela rudniško blagajno. Ko pa se je ta enkrat odprla, je skorajda ni bilo mogoče več zapreti, ker se je ugotovilo, da je vodstvo rudnika odgovorno za nesrečo štirih rudarjev. In stroški so rasli. Na ta način je tudi Valent prišel do tistih šestnajstih zlatnikov. Ko jih je nekajkrat preštel, je odšel na pot.<br />
Da, da, je rekel Palčič, tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje ...<br />
To je rodbina te blagoslovljene Urbarjeve kmetije. Številna rodbina ujcev in tet, vnukov, dedov in babic, ki zvedavo čaka, kakšen bo videti najmlajši. Toda ta se je upiral, nikakor ni hotel priti na svet in mater je izmučil skoraj do smrti. Le kaj naj bi še ukrenili! Mnogokrat se namreč zgodi, da otroku ni všeč tak in tak prostor, bog-vedibogvedi zakaj, a njemu ni všeč, on se tam nikakor noče roditi. Potemtakem morajo mater prenesti drugam. No, dobro, babica je bila izkušena ženska, marsikaj je vedela o tem. V Zejanah, tako je slišala praviti, tam so imeli nekoč še hujše neprijetnosti s porodnico, dokler je niso prenesli v stajo. Prav tja! Po naključju je imel Cič v tisti staji samo črno drobnico. In ženska se je takoj oddahnila, takoj se je rešila. In tisti sin, vidite, je sedaj misijonar med zamorci...<br />
Johanco so najprej spravili v svetlejšo sobo; tam je bilo tudi več prostora za vse iznajdljive ženice, ki so se gnetle okrog porodnice. Toda nerojenemu človeku tudi tu ni prijalo — uboga mlada nevesta, s čim se je vendar pregrešila! Ženske so morale skrbno pozapreti okna in vrata, da bi pridušile njeno kričanje, bile so v večnem strahu, da se ne bo udrlo ležišče pod njo, s takšno silo je mlada nevesta vlekla k sebi končnice široke postelje. O, ti moj bog nebeški, koliko moči je bilo v teh belih, golih lakteh. Zenice so vzdihovale, nemočno so sklepale
roke in se preplašeno gledale — le kaj naj bi človek še ukrenil...<br />
Tako je razmišljal tudi Štefan. Tapljal je po temi pred hišo, sem in tja je hodil pod razsvetljenimi okni ter prisluškoval. Ko je Johanca prvič zakričala, je začudeno obstal, kakor da je nekaj pozabil in ugiba, ali naj se vrne po svojih stopinjah. Kdaj je bilo to? Kmalu po polnoči, tako se mu dozdeva. A kdo naj se spozna na čas v takšni negotovosti, v takšni zmedi! Ah, koliko je Štefan pretrpel zaradi svoje mlade žene!<br />
Zjutraj se je usedel in položil roke na mizo. Potem je ogledoval te roke: bile so težke, členkaste in neprijazne. Obledele dlake na zapestjih so rasle vsaksebi in so se zgoščale po žilavih lakteh, tja noter v nekam kratke rokave. Moške roke pač, vzdržne in neodjenljive — koliko centov so že preložile, koliko stebel so že upognile... Čuješ, Štefan, tako so imeli navado reči domači, tu je nekakšno napotje! Napotje? Tole? Ho-ho! Potem je poprijel on, nategnil je kite in ovira je bila odstranjena. Da, da, s takšnimi primeži si je človek marsikaj upal...<br />
Štefan je bil vajen vtisniti ali vzdigniti ali prenesti, akoravno se je pri tem kaj strlo. Naj se! Ali naj si torej sedaj ogleduje te silne roke, te šape, bi se reklo, ki jih v največji stiski sploh ni bilo mogoče uporabiti?<br />
Po takšnem premisleku se je bilo treba za nekaj odločiti. In to naj bi bila pametna odločitev, nagla odločitev, zakaj johanci so pojemale moči. Vpregel je torej konja, odbrzel izpred hiše in se zgubil v megli. Šel je po zdravnika.<br />
Ako človek pogleda iz ločanske doline proti orehov-skimorehovskim ali kovčkim hribom, si takoj ustvari določno podobo sveta tam gori. Nekakšna nebeška poljana, tako si misli, razsežna in oblita s svetlobo, obzorje pa tolikšno! In človek iz doline vzdihne v olajšanju in sproščenosti, ki se poloti njegove duše. A danes se tam po planoti pase čreda oblakov. Obzorje se je tako zožilo, da seže pogled komaj nekaj sežnjev čez konjsko glavo. In kaj je videti tam pravzaprav? Nič! Bela tema, kamorkoli obrne človek oči, nekakšna sopara, iz katere mrli presejana rosa.<br />
Konj se napenja in hiti v to mlečno noč. Kakšna vredna žival je to! Če Palčič pomisli, kako je opletal za njim prožni voziček po strmi potesini, po blatu in skozi jel-ševjejelševje mimo Orehka sem na ravan — dobra žival, res! Sama strela je v njem! Sedaj sope in se pari, kakor sveže zorana njiva.
*I-je pram!*<br />
Nekaj ur se že vozi Palčič s tujcem. Videti je pameten, razsoden človek, ko bi ne bil tako preplašen. Spočetka je samo spraševal. A mokre veje ob strugasti poti so ga smrčale po obrazu, zato je cesto skočil z voza in koračil za Palčičem. Spodrsaval je in hitel za njim. Spodbujal je konja in spraševal.<br />
Kako bo z njegovo ženo, kaj meni Palčič?<br />
»Kakor bo božja volja,« je menil Palčič.<br />
»Dobro,« je rekel tujec, »toda pri življenju bo vendarle ostala?«<br />
»To je vse v božjih rokah, sinko, vse v božjih rokah.«<br />
Palčič je bil nejevoljen. Ob tem neučakancu je tudi njega minevala strpnost. Poleg tega se je moral umikati
jelševju, ki je bilo prav tako nadležno kakor tujčevo tarnanje.<br />
Štefana je morila zaskrbljenost, mučil se je z jedkimi očitki. Zadnji korak v noči je prvi korak iz teme. Tako je dejal Palčič. Vse prepustiti božjim rokam, toda kaj bo potem z ženo, kaj bo z otrokom, to naj mu pove Palčič. Štefan je ječal, Palčič pa je menil, da se pritožuje nad slabo potjo.<br />
»Da, da,« je rekel, »takšne so te naše poti. Kakor hudourniki.«<br />
Štefan se na božjo voljo ni hotel več zanašati. Tej je bilo vedno zadoščeno, naj je človek umrl, naj je človek živel, božja volja pač! Moral bi bil iti v Bistrico, tja bi bil moral iti. Sedaj bi se nemara že vračal z zdravnikom, ah, koliko časa je bil potratil, in sedaj se vrača z nekakšnim vračem.
Moža sedita drug ob drugem in se vozita po megleni planjavi. Zakrknjeno molčita, kakor da sta si sovražnika. Palčič bi bil moral marsikaj povprašati, marsikaj bi hotel pozvedeti, toda s takšnim človekom se res ni bilo moč porazgovoriti. Njemu da bi prikril svoje misli? Dajte no, Palčič je prav dobro vedel, o čem razmišlja hribovec. Navsezadnje Prelože niso bile več daleč, vredno je bilo natakniti si naočnike, potrpeti in potem se bo videlo...<br />
Tako je pač, če ljudje v stiski čakajo na pomoč. Nepo-trpežljivoNepotrpežljivo mencajo in vzdihujejo, ker jim je duša polna strahu in upanja hkrati. A čas je kakor hrib, okoren in brezbrižen, nikamor se noče premakniti. Ko pa se človek, ki je bil poslan po čudodelni lek, vendarle vrne, ga domači obstopijo in gledajo z velikimi očmi. Velike oči so polne nestrpnih vprašanj, kdo naj bi odgovarjal nanje!
Okoli Palčiča je bil ducat ljudi. Z vso skrbjo so mu pomagali stopiti z vozička in kazali veliko spoštljivost do svetlih naočnikov in naškrobljene srajce. Vsa čast učenemu človeku, vsa čast! Osiveli in zaskrbljeni Urbar je pospremil Palčiča do praga. »Mi smo neuki ljudje,« je rekel spotoma, »neuki ljudje, gospod zdravnik, toda glede plačila ...« Palčič je dvignil srebrnega peska in zamahnil z njim po zraku. Kakor da bi on ne videl, na kolikšni sitosti sloni ta spočita, mirna hiša. Zal bi mu bilo, močno mu bi bilo žal, ako bi razočaral te dobre ljudi.<br />
Z Johanco je bilo tako kot prej, pravzaprav še slabše, ker se je izgubljala v omotici. Prav nič ni bilo mogoče vedeti, koliko je še življenja v očeh pod priprtimi vekami. Čemela je nepremično in koža na njenem obrazu se ni prav nič razlikovala od požoltele krstne sveče, ki so jo po dvaindvajsetih letih odvili iz svilene rute. Le kdo se je bil spomnil na to?<br />
Štefan nikakor ni mogel gledati te goreče sveče. Segel je s prsti po bojazljivem plamenčku in plamenček je takoj ugasnil. Potem je stal tam z ugaslo svečo v roki, dokler ga ni nekdo obgovoril. Če bi šel ven, je rekla babica. Johanco je zopet spreletel drhtljaj in babica ga je odvedla. To niso prizori za moške, je rekla.<br />
Tako je Štefan odtaval iz sobe, okorno in omahovaje, kakor da hodi po temi. Njegove odsotne misli so uskladile oprezno tapljanje z ugaslo svečo, ki jo je tiščal v roki; menil je, da se tiplje skozi noč. Čemu bi si potemtakem ne svetil tudi po stokajočih stolbah, dol v vežo, kjer je čakal Palčič!
Seveda, Palčič je bil tam v pomenku s starim Urbarjem. Da, da, je pritrjeval razmišljeno, da, da, je prikimaval razumevajoče. Sicer pa ni prav nič slišal starega Urbarja, bil je vse preveč zaskrbljen s tem, kako naj pojasni pomoto. On bi bil prav rad razkril neprijetno zamenjavo, čisto iskreno bi bil rekel: Potrpite no, o kakšnem zdravniku govorite vendar... Toda na sebi je čutil poglede vseh onih, ki so podpirali podboje; na vseh teh obrazih je bilo toliko spoštovanja in toliko upanja, da se jih ni upal na mah razočarati. Pred vrati je kričal otrok. Gledal je k sosedu, toda s prstom je kazal semkaj. Le-zinkaLezinka, he, zdlavnik, zdlavnik! Tudi tega Paliič ni preslišal.<br />
Navsezadnje je bil Štefan zopet tu. Ta bo tako in tako obrazložil, česar prej ni utegnil. Kakopak, trohico krivde je čutil Palčič tudi na lastni vesti. Prav zaradi tega se ni hotel dotakniti božjih darov na blagoslovljeni
mizi. Niti omrsnil se ni, akoravno bi bil nadvse rad osla-dilosladil plehko slino s tisto rdečo bedrovino, ki se je ponujala s pladnja. Sicer pa se bo takoj videlo, kaj bo povedal Štefan.<br />
Toda Štefan je šel mimo Palčiča, mimo domačih, ne da bi se ozrl po kom. Šel je s tisto svojo svečo ven, čez prag, kakor da vodi procesijo. Nekateri moški so res stopili za njim, ženske pa so zahlipale. O, ti moj bog! Zazdelo se je, da je Johanca izdihnila; nemara je res umrla ta čas. Palčič je ugibal, kako bi se spravil izpod strehe, kjer sedaj ne bo več prostora ne za pametno ne za tolažilno besedo. Jej, jej, kakšne nesreče si bog izmišlja.<br />
S poda je prihitela starica. Toda na njenem mršavem, oprezujočem obrazu ni bilo opaziti tiste velike prepade-nostiprepadenosti, ki priča o obupu. Palčiča je pogledala s sovraštvom, kakor da je on kriv vseh teh težav. Čarovnica pač, si je rekel Palčič.<br />
Potemtakem z Urbarjevo nevesto še ni bilo tako hudo in Palčič bi bil moral sedaj nekaj storiti. Če je zdravnik, potem si mora tak videz tudi ohraniti. Stopil bo torej gor in se razgledal.<br />
»Ali tod?« je vprašal.<br />
Urbarica je šla naprej. Spotoma se je opravičevala zaradi mračnega stopnišča. Tako je pač pri nas, je rekla. Palčič si je mislil, da Urbarica pač ne more vedeti, kako je pri Palčičevih v Ločah.<br />
Potem je Urbar jeva hiša utihnila. Pomirila se je in napeto prisluškovala, kaj se bo zgodilo. Takle človek, so menili, marsikaj ve, prav nič mu ne bo treba ugibati. Ako je sploh še kaj upanja, se mora vsak hip spet pokazati in svetovati. Nemara bo o tem govoril le z babico? Seveda, njej bo naročil, zaupno ji bo dejal: tako in tako, vidite...<br />
Toda babica je privihrala s poda zelo slabe volje. O, nori, nehvaležni ljudje, je rekla. In to jezljivo, s šlekastim glasom, ker ji je jezik uhajal v svežo škrbo. Potem se je razburjeno ogledovala po kuhinji; kje je njen oplet, to je hotela vedeti.<br />
Oplet? Dajte, no, botra, kaj se je vendar zgodilo?<br />
Stari Urbar jo je skušal pridržati, ostalim tudi ni bilo všeč njeno obnašanje, radi bi bili vedeli, čemu vsa ta naglica, ali babica je stisnila ustnice. Končno je le iztaknila svoje ogrinjalo. Tako, zbogom! In je šla.<br />
76
Stari Urbar jo je skušal pridržati, ostalim tudi ni bilo všeč njeno obnašanje, radi bi bili vedeli, čemu vsa ta naglica, ali babica je stisnila ustnice. Končno je le iztaknila svoje ogrinjalo. Tako, zbogom! In je šla.
Sorodniki so onemeli. Vprašujoče so pogledovali starega Urbarja; pri čem smo torej? Toda mož je sam ugibal, kaj naj bi vse to pomenilo, skomignil je z rameni in zopet sedel k ognju. Na trinogem stolčku se je potem previjal, da bi od kje privlekel grižljaj tobaka, celo škorenj je iztegnil tja po pepelu, da bi laže dosegel dno v tem ali onem žepu. Nič. Niti ščepca, razen izlizanega prežvečka, ki se je skupaj s plešo grel pod klobukom. Odkril se je in vzdihnil in vtaknil plehko nesnago zopet v usta.
Ko je mrak zastrl okna, je prišel Štefan. Ves ta čas je blodil po vrtu, kjer se je namočil in namrazil, in sedaj je bil zopet tu. Gologlav, nagnjen nekoliko naprej je stal tam sredi kuhinje ter vpraševal z očmi. Mar ne bodo nič rekli? Kaj naj bi rekli! Čakajo pač. Naj se no usede, tjale naj se usede, so mu prigovarjali. Nemara bo vse dobro, čemu bi izgubljal pamet!<br />
»Pamet, pravite?« O kakšni pameti govorijo? On je popolnoma pri sebi, toda gori na podu je nekaj zajokalo, nekaj je zavreščalo, ali oni niso nič slišali?<br />
Ne, nihče ni nič slišal.<br />
Potem naj stopijo venkaj, tjale pod okna naj stopijo, saj so odprta ...<br />
Kajpada, Palčič se je bil lotil neprijetnega opravka po svojih najboljših močeh. Sprva je sicer nekoliko okleval, volja mu je bila ohlapnila in tudi starčevska samozavest se je nekam omajala spričo tveganega početja. Palčič je znal krotiti ljudi s samim pogledom, s samim nastopom je mogel vrniti zaupanje obupancu; njegovi nenavadni kretnji in skrivnostni besedi so se uklanjali celo duhovi, dobri in zli duhovi, ki so s svojimi čari sejali strah in preplah po odmaknjenih brkinskih domovih. Umel je lečiti rane s topljenimi mažami in blažiti zastrupi j enj a z rastlinskimi zvarki, vezati zvine, odplakovati uroke, bajati in zaklinjati, krščevati v sili, pripomoči k zaploditvi in po potrebi — toda res samo po potrebi, ne da bi se zamer j al bogu — tudi k odpravi zarodka. In kaj vse še je zmogel Palčič ob skrivnostnem šepetanju, z božjim in lastnim hotenjem! Kaj vse je še zmogel!<br />
Od zdravnika pa so dobri ljudje pričakovali dejanj.<br />
Dobro, dobro, je zaključil Palčič svoja dognanja. Spustiti se bo torej moral v to občutljivo prigodo z nekam bolj stvarnimi prijemi, z nekoliko manj božje pomoči, bi dejal, in zanašajoč se bolj na učinkovitost starcevskih izkušenj. Dobro, dobro! Izkušenj in znanja Palčiču ni manjkalo, zato se je naglo zbral in pričel ukazovati.<br />
Najprej je odgnal babico.<br />
Tu je bilo vse preveč ljudi, in same ženske — ni čudno, da si otrok ni upal na svet. In če bi prišel, no, potem bi v tem žaltavem smradu tako in tako ne utegnil živeti.<br />
»Ti dve okni bo vsekakor treba odpreti,« je rekel prijazno. Ker pa ste se ženski, Johančina tašča in sestra, ki ju je Palčič pridržal v pomoč in pričevanje, vse preveč zbegano pogledali, je Palčič poudaril: »Na stežaj!« In to glasno, mnogo manj prijazno nego prej.<br />
Zatem se je z ljubkujočim tipanjem poslovil od srebrne pasje betičke. Palico je odložil v presledke med posteljo in skrinjo, tik ob vzglavju, tako da bi izlizani pesek mogel nadzorovati njegovo početje.<br />
In kaj je potem storil Palčič?<br />
»Nič takega, kar bi bilo podobno zdravniku.«<br />
Tako sta pripovedovali Urbar jeva mati in teta Liza.<br />
»Odložil je bil tisto svojo palico in me povprašal, ali nisem nemara Francka. Johance pa, ki je bila vsa rumena in zelena, ni niti pogledal.<br />
Ne, ne, sem rekla, ampak Liza.<br />
Liza? Eliza torej? Poglejte no, kdo bi si bil mislil, da imate tod tako prikupna imena!«
»Da. In potem mi je ukazal, naj si vzamem stol in naj se lepo usedem. Tjakaj za vrata naj se usedem, mi je naročil.«<br />
Urbar je menil, da je Palčič ravnal zelo pametno.<br />
Tako se je videlo sedaj tudi Urbarici. Toda takrat ji Palčičevo početje ni bilo niti najmanj po volji.<br />
»Niti najmanj ne!« je rekel odločno.<br />
»Ko je bil torej odgnal babico,« je pravila, »in postavil Lizo pred duri, menda zato, da bi kdo ne vrataril, se je ta človek usedel na skrinjo. Usedel se je tja in čakal, medtem ko je Johanca pričela zopet ječati.<br />
Ali naj pri vijem luč, sem ga vprašala.<br />
Ne, ne, je rekel. V mraku in zraku se najlepše počiva.<br />
Kajpada, okna so bila odprta in v sobi je bilo prav tako kakor zunaj, mrzlo in temačno. Če je to ne bo ugonobilo, sem si mislila. Ta pa, kakor da mi bere misli. Brez skrbi, pravi in se smehlja, to jo bo samo okrepilo.«<br />
»Vražji babec!« je rekla stričevka.<br />
Urbarica pa je pripovedovala dalje.<br />
»Tak ali tak,« je rekla. »Toda Johance se sploh ni dotaknil. Tako ravno ne, prijel jo je bil za roko, in potem, ko se je vznemirila, jo je pogladil po čelu. Ali drugače... O, ti moj bog nebeški, kako sem se namorila, kako sem se prepotila! Vse je bilo na meni.<br />
Naj mi ne zameri, sem hotela reči, nekaj sem hotela vprašati, toda on je dvignil roko. Kaj čem, sem si mislila, bom pač molčala. In to se mu je menda hotelo. Brž, ko so Johanco zvili krči, ji je pričel govoriti. Božal jo je po laseh in govoril. Ali kako! Mehko, priliznjeno, kakor z otrokom — še mene je obšla milinja...«<br />
»O, ti prikazen!« je rekla stričevka. Vendar brez jeze, brez nasajenosti. Nemara se sploh ni več hudovala na Palčiča, smrknila je in segla po predpasniku. Ah, ta Urbarica, kaj vse je vedela povedati!<br />
Pa o čem ji je govoril, to bi radi vedeli.<br />
»O čem? Kdo naj bi si bil zapomnil vse tisto. Skušal jo je potolažiti, pomiriti jo je skušal. Rekel ji je: Vidiš, Johanca, predvsem se je treba umiriti. To ji je rekel...«<br />
Seveda Urbarica ni bila tako domiselna kakor Palčič. V zamotku njenega spomina pri vsej tisti zbeganosti se ni utegnilo ohraniti kaj več od sesekljanih vtisov.<br />
»Mar ne, Liza?« je rekla.<br />
Teta Liza je vzdihnila s hvaležno mislijo na boga, ki naj bo zahvaljen.<br />
»Da, da,« je rekla. Prikimala je vneto in drrr, kakor da se je sprožilo preobteženo vitlo, tako se je razčenčala. Teta Liza je slišala tudi to, česar ni videla in videla vse ono, česar ni slišala. Naj torej ne mislijo, da je tam ob vratih podremavala. Kajpada, spočetka se je stari dokaj brezbrižno sukal po sobi, karkoli je ukrenil, karkoli je ukazal, vse je bilo proti volji tete Lize. Torej Eliza? Ne, niti s tem se ji ni bil prikupil. Prav res, tja bi ga bili morali poslati, od koder je bil prišel, tako je menila, ko se je nagnil nad Johanco.<br />
»Vidiš, ji je dejal, vidiš, draga moja, kako dobro dene nekaj svežine. In to je od zraka. Kakšno pa je bilo prej v tem prostoru! Še mene je obhajala omedlevica. Le nadi-hajnadihaj se, globoko se nadihaj.«
Ali to ni nič. Vi niti ne veste, o kakšnih prismuknje-nostihprismuknjenostih ji je potem govoril. Poglejte, poglejte, je rekel, kako se je pordečila! Johanca da se je pordečila, ona, ki so je bili zgolj lasje in obrvi na beli posteljnini!<br />
»O ti moj bog nebeški!« Nekdo od poslušalcev je vzdihnil.<br />
Teta Liza je zavrtela oči, zamahnila je z roko. Boga, je rekla, niti v misel ni jemal. Takšni so pač zdravniki. Rekel ji je, da je kakor jabolko, in naj ga sedaj dobro posluša. Če je torej zdrava, če je nič ne teži... Ali te kaj boli? jo je vprašal. Ne, nič — je šepnila Johanca. No torej, on bo menda vedel nekaj o tem. Neznanje in nepoučenost, to je tisto, to je vir vsega hudega. Sedaj pa je on tu, popolnoma naj se mu zaupa; ali mar ve, kaj bi bilo najbolj pametno? Ne? Ko bi se poskušala nasmehniti... Tako, da! In Johanca se je res potrudila.
»Tak tako, vidiš! Kaj pa je vendar takle porod! Izluščiti je treba sad, ki je dozorel in se napel, pa mu postaja neudobno v pretesnem stroku. Pravzaprav mu pri tem niti ni treba kdo ve kaj pomagati; sam sili na svetlo kakor, postavimo, kostanj. Ko se je dodobra opital, napne bodikavo kožico in se izrine na prosto, ves nov in bleščeč. Prav nič mu ni mar, če bo padel naravnost v blato, prav nič mu ni mar, kako se živi v tej solzni dolini. Tako je pač z vsakim zarodkom, z vsakim novim življenjem je tako: iz cveta se razvije v plod, strpi do uzoritve, a brž ko je godno, ugane prvo nepremišljenost. He-he, mnogokrat je to res velika nepremišljenost... Toda tako je pač s to zamotano skrivnostjo.<br />
Potemtakem je čisto odveč vsako naprezanje in nate-zanjenatezanje, čisto odveč je vse to. Kam pa pridemo s takšno togostjo! Kam pa pridemo z vsemi temi vozli in zadrgki, ki sta jih strah in napor namotvozila otročičku na pot... In, kako pravi Johanca da se bo reklo temu, no temu vreščaju?«<br />
Palčič je govoril sproščeno, glasno. Pomagal si je tudi z rokami in Johanca ga je zavzeto poslušala. Potem je vstal, lagodno se je dvignil in govoril dalje. Pripovedoval je nekakšno zgodbo o nebogljeni, podrhtevajoči jerebici, nemara zato, ker je tudi Johanco spreletel drget.<br />
»Z vsako božjo stvarco je tako,« je pravil. Sproti je iskal po žepih zavitke in jih skrbno zlagal na skrinjo. »Z vsako božjo stvarco, pravim...« Odmašil je zeleno stekleničico, poduhal tisto reč ter se nagnil nad Johanco: s temle naj si ovlaži ustnice. Botra pa, če bi bila tako prijazna, če bi nekoliko segrela tole; kar tamle nad lučjo lahko stori to.<br />
Potem se je vrnil k svoji jerebici.<br />
»To je vse drugačna tesnoba,« je pravil. »To je strah pred zunanjo nevarnostjo. Ali nam preti kaj takega? Prav ničesar se nam ni bati, menim...«<br />
Vtem si je morala Urbarica natreti roke z razpuščeno mažo. Potem je gnetla in mesila Johanco povsod tam, kjer se je zdelo Palčiču potrebno. Morala se je potiti in znojiti brez vsakršne Palčičeve pomoči, zgolj ob njegovih navodilih in svarilih, dokler ni izčrpana, vsa v solzah zacmihala: <br />dekletce!
Palčič se zaradi tega ni prav nič vznemirjal. »Da, da,« je rekel, »tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje.«<br />
Palčič je prebil noč pod oboki stare Urbarjeve hiše, v najbolj snažni Urbarjevi postelji je prespal to noč. Naslednje jutro se je še nekoliko pomudil pri porodnici,
toliko da ji je voščil srečo, toliko da se je še nekoliko pošalil s tisto najmlajšo v Urbarjevi rodbini. Rekel ji je, da je čvrsta, da ima brezzobe dlesni kakor starica, in to je dobro za mater, je rekel. »Dobro za mater, ki te bo dojila.« Zabičal ji je, naj ne pozabi nanj, ko se bo možila. Potem se je poslovil.<br />
Peljala sta se s starim Urbarjem, vse tja do Orehka ga je pospremil. Hotel ga zapeljati prav do doma. Toda na Orehku je Palčič stopil z vozička in dejal, da se bo nekoliko razgibal. Posprehodil se bom nekoliko, je rekel. Tu dol čez Igno je pot kakor lesa. Dan pa je lep in on bi se prav rad malce posprehodil skozi jelševje. Urbar naj se le vrne. Prav lepo zahvaljen.<br />
Če je tako... Toda stari Urbar tudi ni našel dovolj vrednih besed, da bi se primerno zahvalil Palčiču za storjeno dobroto. Zato se je nekaj časa boril z njegovimi rokami: Palčič nikakor ni hotel dopustiti, da bi se ga stari Urbar kakorkoli dotaknil. Toda branil se je tako spretno, da je obvaroval svoj ugled in ob slovesu kljub temu otipal zlatnik v telovniku.<br />
 
Vrstica 674 ⟶ 636:
==VI==<br />
 
Cesta se krči med griči, potem se izgublja v dalji s pojemajočim, otožnim spominom. Od ondot prihaja popotnik. Nad Čičarijo se zbirajo veliki oblaki in se napenjajo v beli bohotnosti. Ena sama lenivost jih je in buj-nostbujnost in mehkoba. To so spomladanski oblaki.<br />
Popotnik vodi za seboj serastega konjiča, oba sta videti utrujena. Prihajata od daleč in dodobra sta se nasopla po grapah in strmih stezah. Tako sta hodila predvčerajšnjim, včeraj, danes sta končno zašla na grižo, stopila sta na reško cesto.<br />
Popotnik je izmučen, toda duh mu je sproščen, poskočen. Ho-ho, prav rad bi nekoliko poplesal po tej domači, izprani cesti.<br />
»Sedaj sva tu,« reče konjiču. Potaplja ga po široki čeljusti. Tu sva navsezadnje! In do večera, reče veselo, bova doma...<br />
Vsekakor bosta doma do večera.<br />
Serec kopitlja poslušno za svojim gospodarjem. Toda bosa kopita postajajo vse bolj občutljiva, žival prhne, tu in tam se klecajoče opoteče in zanese zadek po strani.<br />
Dolgo pot imata za seboj.<br />
Popotnik postoji sredi ceste, da se pomeni s konjičem. Privzdigne mu to nogo, potem ono nogo, z dlanjo očedi kopito in vešče otipava roženo školjko. Ho-ho, de nato, prav nič hudega nama ni, Cigan. Utrujena sva pač...<br />
Tako mu prigovarja. Zatem sname konjiču s plečet platneno vrečo in si jo vrže na ramo. Obložen z vrečo na pretres zakorači dalje...<br />
Spotoma se bosta nekje odpočila, in to bo v Podgradu. Okrepčala se bosta, kakopak, okrepčala in pricapljala domov še pred mrakom.<br />
Pomlad je bila na cesti in na griži, tudi v čičarijskih gorah je bila pomlad. Medtem pa ko si je gora skušala nadeti čimveč zelenja in se skriti v njem, so ljudje slačili težke, zamaščene kožuhe. Hodili so med hišami goloroki. Popravljali so orodje, prebirali so semena in prepeljavali živino. Nekateri so pregledovali vprego in mazali vozovom osi. Tudi v tem je bila pomlad. Pomlad je bila v sproščenih klicih med hišami, v prešernem smehu po skednjih.<br />
Janez je privezal Cigana pod Barčanovo lopo, potem je šel v gostilno. Zazdelo se mu je, da je stopil čez domači prag, kajti tam je zagledal tudi dva znana obraza.<br />
Palčič iz Loč in Kastelic iz Materije sta bila bržčas nekam namenjena. Osivela moža sta tičala v pražnjih oblekah, vsak pod svojim črnim klobukom. Bila sta zlikana in očehljana po gosposko in sta zelo pazila na kretnje koščenih rok. Njuni pojavi sta bili nekaj posebnega, njuno obnašanje se je močno razlikovalo od obnašanja vsakdanjih gostov. Sedaj sta o nečem razpravljala. Moralo je biti nekaj važnega, zakaj Palčič si je nadel naočnike, zibal črni klobuk sem in tja in gubal čelo nad orumenelo listino.<br />
»Dober dan!«<br />
»Dober dan!«<br />
Palčič je dvignil obraz in se razveselil. Poglejte ga, fanta, je rekel. Svileni trak mu je potegnil naočnike z nosa, toda bil je zadrgnjen v telovnikovi gumbnici in naočniki so brez škode zabingljali na njem. Poglejte ga, fanta! Palčič se je udobrovoljil, in ko je bil tak, je vedno poiskal roženo tobačnico. Obtolkel jo je torej tudi tokrat, da bi si vsak vzel svoj ščepec.<br />
Bog pomagaj!<br />
Tako, tako! Sedaj, ko se je odkihal Janez, naj se nekoliko pokrepča, potem bi jima pripovedoval. Kastelic in Palčič sta bila vedno željna novic, njun ugled je slonel na bogastvu izkušenj in poučenosti; samo s tem je bilo moč koristno voditi veliko občino.<br />
Janez se je nekoliko obotavljal. Ni bil sam, zunaj je imel še nekoga.<br />
»Zunaj imam Cigana,« je rekel, kakor da se opravičuje.<br />
Cigana?<br />
»Da. Konjiča, hočem reči. Kupil sem ga bil od ciganov ...«<br />
Kastelic in Palčič sta se zabavala. Vrag vedi, kakšno mrho vlači okrog, sta si mislila. Navsezadnje je Kastelic zamahnil z roko. Nič naj ga ne skrbi, mar nima Barčan hlapca! Naročili bodo torej hlapcu, naj jim nakrmi in napoji tisto žival.<br />
No, dobro. Janez je potem pripovedoval, kako je na Hrvaškem, kako se tam dela, koliko se tam zasluži. Palčič pa je mimogrede dejal, da sta z županom namenjena na Volosko.<br />
»Samo barona še čakava,« je rekel tako, brez posebnega poudarka, kakor da govori o vremenu. »Vsak čas mora biti tu.«<br />
»Res ne vem, kod hodi,« je rekel župan.<br />
Na dvorišče se je primajal voz. Težak voz, visoko naložen s črnimi vrečami, polnimi bukovega oglja. Pred krčmo je postalo glasneje. Čič je peljal oglje v mesto, s seboj je imel pomočnika in oba sta sedaj kričala na mršavi kljusi, da bi laže potegnili tovor okrog lope. Hii, vranic v tebi!
Ti Čiči so znali ravnati s svojim blagom: malo krme, mnogo udarcev, mnogo vika. Seveda, tu je že takoj drugi voz, tretji in četrti. Tako so vozarili v skupinah, sajasti, z olisanimi rokami in obrazi, s črnimi tovori in črnimi mezgi. Kakor brkinski vrani.<br />
Vsi ti možje so se potem zgrnili okoli žrebeta, ga ogledovali in otipavali. Cenili so in primerjali s konjičem svojo vprego: vsak bi si mogel kupiti konja, če bi, postavimo, prodal oba mezga. Ta ali oni bi morda moral dodati ovco ali povesmo volne. To nazadnje ni nič takega. Marsikje bi prišlo do kupčije, da ni bilo izkušenj, ki so velevale: konj ni za Čiča. Nič zato, košček semnja so vseeno lahko uprizorili.<br />
Navsezadnje je nastal hrup in vik in tedaj je Janez vendarle stopil iz gostilne. Samo za hip, je rekel, toliko, da vidi, kaj se dogaja.<br />
Pod lopo je bila vesela gruča oglarjev. Zgrnjeni so bili okrog Cigana in se veselili in se smejali. Prav vražjo zabavo so morali imeti. Janez je torej stopil tja, da si to ogleda.<br />
Kakopak! Cigan je rital in brcal, hrzal je in strigel z ušesi, dva voznika pa sta se kosala z njim. Skušala sta ga zajahati. Zdaj ta zdaj oni se mu je zavalil na usločeno hrbtišče, da uprizori poskočno igro. Žival ni bila dorasla, njena kopita niso bila okovana, vendar se je znala odločno otresati nespretnega jezdeca. In zagovednež, nevajen ježe, je zdrsnil na tla, ho-ho, zdaj ta, zdaj oni...<br />
S tem so se torej zamujali!<br />
Janez se je prerinil bliže. Oklenil se je priložnostnega jezdeca, tega, ki je bil na vrsti. Tako je priskočil na pomoč Ciganu. Potegnil je neznanega človeka k sebi ter zamahnil, tako pač, kakor se zavihti plenkača, le da je udarec padel s silo sproščenega srda, e-eh!<br />
Okorni jezdec se je zvrnil Ciganu pod noge. In ne da bi bil slabič. Bil je sin Čičarije in pogled na njegov žilavi tilnik je vzbujal spoštljive pomisleke. Toda gozdarjeva roka je težka. Moj svet, so rekli vozniki, padel je, kakor da bi ga s hrastovo dogo, je padel!<br />
Vse to sta si lahko ogledala Kastelic in Palčič. Pa tudi baron iz Odoline, ki se je vtem prizibal na svojem ko-lesljukoleslju. Baron nikakor ni mogel dovolj učinkovito obsoditi početja voznikov. Barbarstvo, je dejal, in potem še enkrat, ko si je Cigana pozorneje ogledal, ko se mu je nekaj zazdelo. »Takšno barbarstvo,« je rekel.<br />
In še dobro, da so bili tu, zakaj možje so se nekam vznemirili, pričeli so iztegovati roke. Potegnili bi se bili za rojaka, prav gotovo bi se bili zavzeli zanj, ko so opazili, da je izpljunil nekaj krvavega; kak zob, ali kaj?<br />
»Ti niti ne veš, po kom si udaril?« Palčič je stopil tesno k Janezu. »To je Jeroman iz Ponikve,« je rekel. »Tam hlapčari.«<br />
Kakopak. Jeroman je prebil nekaj dni v Vodicah in na povratku v Ponikvo se je vozil z oglarji. Poglejte no, kaj ga je doletelo! Toda župan in baron in Palčič so bili veljavni možje in so zlahka ukrotili razboriteže.<br />
Oglarji so se klavrno razhajali. Omuhavali so se okoli živine in se odpravljali dalje. Nekateri so se vrnili v gostilno. Baron pa je ves oživel. Poglejte no! Ciganu je privihal nozdrv, pričel mu je ogledovati boke, končno se je sklonil in mu vešče privzdignil prednjo nogo ...<br />
»Toda, dragi moji,« je rekel po nemško.<br />
Zravnal se je ter si otresal nesnago z rokavic.<br />
»Čigava je ta srnica?« je vprašal zavzeto.<br />
Janez se je smehljal v zadregi. Stopil je k Ciganu in se naslonil nanj. Kaj meni baron? Ali mu nemara ni všeč? Tudi Kastelic in Palčič sta zvedavo gledala barona
in njegovo ravnanje. Potem je baron povedal, da je žrebe iz lipiške kobilarne. »Vsekakor je lipicanske pasme,« je rekel, ker sta Palčič in Kastelic dvomljivo vihala obrvi.<br />
Končno je Palčič dejal, da bi tudi to bilo mogoče. »Sicer pa imajo Slavonci odlične žrebčarne,« je rekel.<br />
Baron je zamahnil z roko; bil je pripravljen sprejeti kakršnokoli stavo.<br />
»Pojdimo,« je rekel, »stopimo nekoliko pod streho.«<br />
Spotoma je vprašal Janeza, če pozna »Cavallerio ru-sticanorusticano«. Škoda, pravcata škoda. In tu niti ni šlo za žensko, za žival ste se potegnili, za plemenito mlado žival. Kak zob ste mu izbili, je rekel. Potem se je obrnil k županu. Da, da, je rekel, to vam je viteštvo!<br />
»Mlada kri,« je rekel Kastelic, »mlada kri...« S Palčičem sta se pomenljivo spogledala. Onadva tudi nista mogla vedeti, o kakšni konjenici govori baron. Vsekakor sta pokazala vso dobro voljo, da bi svoje prepričanje uskladila z njegovim.<br />
Baron je torej ugotovil, da Janezovo žrebe ni malo-vrednamalovredna ciganska para, temveč iz plemenskega hleva. In Odolinčan se je prišteval med veščake, kdo mu ne bi verjel! V tem je bil torej vzrok njegove dostopnosti, njegove domačnosti. Kastelic in Palčič sta se skrivaj mrgo-dilamrgodila drug drugemu, sporazumevala sta se z igro obraza in hkrati sklenila, da nikakor ne smeta dopustiti, da bi baron, fanta ociganil za tistega, no, Cigana. O tem sta se menila.<br />
Janez se je znašel v veliki zagati. Tu nista bila le župan in Palčič, bil je tudi baron z vso tisto svojo prijaznostjo in nerazumljivimi namigi. Sedel je za mizo kakor nedoraslo dete in odgovarjal samo da ali ne, in se potil. Bil je žejen, pa si je drznil srkniti iz kozarca le ob prigovarjanju.
»Iz Slavonije, torej,« je rekel baron. In kam ga vodi sedaj, konjiča?<br />
Janez je iskal pomoči pri Palčiču. Vsakokrat je pogledal nanj, preden je odgovoril baronu. Čemu o tem vprašuje, si je mislil. Palčič se je smehljal spodbudno, gladil si je bradico in čakal, da se oglasi Kastelic. In Kastelic se ni prav nič obotavljal.<br />
No, da, je rekel. »Tam si ga je prislužil, konjiča. V neki konjarni in sedaj se nikakor ne more ločiti od njega.«<br />
»Popolnoma razumem,« je rekel baron. Le kdo bi se hotel ločiti od skokonoge srnice. Ali za primerno ceno ...« tako je namignil. Zatem se je predal modrovanju o grobem kmečkem delu. Pri takem delu mora imeti človek ustrezno orodje in živino.<br />
»Primerno orodje in primerno žival,« je rekel. »Ali ne, mladi prijatelj?«<br />
Toda baron ni čakal odgovora, klical je krčmarja. Samo s prsti je tlesknil in Barčan se je takoj pojavil. Nato je baron dvignil roko. Samo na to naj pomislijo: nadeti komat, grobi kmečki komat takšnile občutljivi živalci! Obesiti častniku motiko namesto sablje!...<br />
Baron je nekaj časa obtrkaval z zlatom okovano to-bačnicotobačnico, potem je odškrtnil okrogli pokrovček.
»Sto kron je denar,« je rekel.<br />
Janez se je z zahvalo ubranil tobaka, oni trije pa so z ugodjem vlekli vase ščemeči prah, ta iz ščepca, oni vnic z roke.<br />
»Lep denar,« je rekel Kastelic. »Toliko sem mu bil že sam ponudil.«<br />
Tako? Baron je bil videti zelo iznenaden. Naslonil se je nazaj, da bi vidneje izrazil svoje začudenje, in potrkaval s tobačnico po mizi.<br />
»Potemtakem,« je rekel resno, »ste se namenili voziti gnoj s konjem, ki bi ne bil v nečast cesarskemu hlevu?«<br />
Janez ni mogel vedeti, kam vse to meri. Vse skupaj je bržčas norčija, si je mislil. Kakopak! Baron ga vika, nekakšno šalo si je izmislil o dragocenem konju. Zajel je torej sapo, da bi pojasnil, od kod je pri vedel Cigana. Toda tu se je zopet vmešal Kastelic.<br />
Kastelic je menil, da so preveč besedili in premalo mislili. Baron mora vedeti, da bi se Janez le s težavo ločil od živali, ki mu je tako rekoč zrasla v naročju. Poleg tega je sanjal, da se bo vrnil domov s konjem,
z mladim konjičem. Leto dni je sanjal o tem. In fant, ta je tudi mlad...<br />
Baron je bil človek, ki je vse to razumel. Ako ni hotel tega preočitno pokazati, je bilo zgolj zaradi dopadljivega privida; le kakšen bo tale serec prihodnjo pomlad? Kakor veter... Izvlekel je denarnico in odbral v njej nekaj temnozelenih bankovcev.<br />
»Tu je sto kron,« je rekel.<br />
Baron je vstal in se pokril. Nato je rekel, da bi pristavil še sto kron, če bi se mladi prijatelj odločil.<br />
In kdo se ne bi odločil! Palčič in Kastelic sta spodbudno kimala in tako je Janez vendarle prišel do besede. On nima nič proti temu, je rekel negotovo, kakor da je Cigan last treh. Vstal je tudi on ter ugibal, kaj naj bi še rekel.<br />
Nič! Kupčija je bila domenjena, le da baron ni mogel takoj najti tistih sto kron. V listnici jih ni bilo, v tem žepu tudi ne...<br />
»Takole, vidite, hodim po svetu,« je rekel nejevoljno. Končno se je oglasil po nemško, toliko, da je lahko nekaj namignil, da je nekaj rekel županu.<br />
Ali ne bi, dragi Kastelic? ...<br />
O, seveda, prav rad. Čemu gospod baron ni takoj pojasnil, mar je bilo vredno zamujati se zaradi takšne malenkosti? In v Kastelčevem mošnjiču se je takoj našlo tistih sto kron, ki jih v baronovih žepih nikakor ni bilo moč iztakniti.<br />
To je bilo potemtakem urejeno. Janez je lahko spravil denar. Pri tem so mu prsti drgetali, kakor po prestanem naporu, kakor da so vabljivi zelenkasti papirji nakradeni. Vrag vedi, od kod je ta drget izviral.<br />
Baron pa je šel in si še enkrat ogledal Cigana.<br />
»Jutri, pojutrišnjem pošljem ponj,« je rekel Barčanu. »Ubožec moj,« je pristavil in zmajal z glavo. Nikakor pa ni mogel prikriti vzhičenja nad srečno uro, ki ga je privedla v Podgrad. Izprsil se je in vzkliknil nenavadno veselo:<br />
»Ako vam je drago, gospodje!...«<br />
On je bil pripravljen. Palčič in Kastelic sta se naglo pozapela. Spravila sta se na županov voziček, pozdravila ter pognala.<br />
Baron si je natikal rokavice.<br />
Pozdravljen, je zaklical s koleslja.<br />
Srečno!<br />
Bil je prava igrača ta njegov voziček na dveh kolesih. Od daleč je bilo videti samo konja, koščatega, visokono-gegavisokonogega rjavca, ki je nosil glavo pretirano visoko. Taka je bila pač baronova zahteva in rjaveč se ni smel nositi drugače. Na usnjenem sedežu pa je baron sedel vedno sam. Z vajeti v orokavičeni levici, z desnico na zavori je dirkal z rjavcem po kraških cestah. Kakor da mora dohiteti zamudo, zaradi katere bi lahko nastala velika škoda. To bi se zdelo povsem verjetno, da ni sedel baron tako malomarno, tako nebrižno na svojem zapravljivcu. Torej mu je bilo dirkanje le v zabavo; hotel se je morda raztresti in pokazati ljudem, da še vedno premore urnega konja. Kaj ne, rjaveč je bil kakor stroj, vendar tudi on ni bil več mlad. Kjerkoli sta se ustavila, bi bil najraje sklonil glavo k tlom, da se nahrope in nasope; tega pa ni mogel storiti. In tako je bil pogled nanj zelo žalosten. Bila sta si tako podobna s te strani, gospodar in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohlajala plemenita kri, le glavo sta še nosila pokonci. Baron s svojo lastno voljo, konju pa so jo speli nad vratom z usnjenim jermenom. Ah, ta ponos! Pri nekaterih ljudeh je kakor jekleno pero: bledi slava, kopni imetje, toda ponos — naj jim ga skušajo ukriviti kakorkoli, vedno znova se zna zravnati. In če poči, če se, denimo, prelomi, potem se še vedno lahko pritrdi z ustrojenim usnjem. Marsikdo je dejal: uboga para, seveda, nikoli ne vpričo barona.<br />
Janez je ostal sam tam na Barčanovem dvorišču. Denar, ki ga je tiščal v roki, je bil papirnat, vendar se mu ni zdel nič lažji od Judeževih srebrnikov. Pozneje, ko se je poslavljal od Cigana, je najprej sklenil, da bo počakal barona. Tu v Podgradu ga bo počakal in mu vrnil denar ... O, to bi bilo zelo moško početje! Končno se je odločil in šel. Tako se človek vrača, si je mislil spotoma.<br />
Janez se vrača sam. Čez grižo gre z lahko torbo in težkim srcem. Ali ne taplja nekaj za njim? Ne ... V torbi je zvitek kože in kos togega usnja, stožec belega sladkorja in še marsikaj je v torbi, vse skrbno pozavito. Prava reč, si misli, tale drobiž! In srce mu postaja vse težje, kljub praznoti. Ali je bil zaradi tega toliko časa zdoma?<br />
Ko pride na Rob, postoji, da bi se nekoliko razgledal. Tam pravzaprav ni bilo opaziti nikakih sprememb. Loka je ležala globoko pod Robom v pričakovanju večernih senc, vas se je še kopala v škrlatnem prahu. Doma je, lahko reče. Z Roba vidi očrneli hrbet slamnate strehe, ozaljšane z zelenim šopom. To je Kalčeva streha. Siromašna in skromna se skriva za razraščenim kostanjem.<br />
Tako se torej vračam, čisto sam se vračam ...<br />
Res, nihče ne taplja za njim, Janez se zaman ozira. Steza vodi navzdol po strmovitem grebenu, skrita je v zarastlini in se nikdar ne more ogreti na soncu. Na sama kolena se človek ne sme zanašati po tej strmini, tu in tam se mora oprijeti debla ali potegniti vejo za sabo.<br />
Iz večne zasenčenosti dehti neznan vonj, vonj korenin ali letnega časa, kdo ve!<br />
Končno, na loki, se človek oddahne. Nad njim je modro nebo, po tem se ogleda in stopi dalje. Ali naj gre čez predjamsko ledino? Po najkrajši poti pač...<br />
Sredi ledine raste stara Mlinar jeva češnja in Janez se ustavi pod košato krošnjo. Med listjem se rdečijo šopki bleščečih, napetih sadov. Prav teh se mu je hotelo, češnje, ha. Torbo odvrže tja k deblu in seže po najnižji veji.<br />
Obira, obira...<br />
Čez čas se nekdo oglasi. »Ne glej gor!« pravi.<br />
Poglej jo, negodnico, kam se je potajila! Janez podrži vejo in išče z očmi v gostem zelenju. Iz polnih ust štrca pečko za pečko.<br />
Kakopak, prav tam pod vrhom se nekaj premakne, nekaj se beli: kos krila okoli skrčenega podkolenja, ali kaj?<br />
»Ne glej gor?«<br />
»Ne?«<br />
Naj torej spleza od tam. »Dol se spusti!« »Ne!«<br />
»No, potem bom pač gledal tja gor ...«<br />
Iz krošnje se usuje prgišče češenj. Kaj naj to pomeni!<br />
Lenka se povzpne više. Udobno se vgnezdi v vejnati rogovili, nagne se in pokaže razburjen obraz.
Janez vidi ta obraz skozi svetle vrzeli v zelenju in vsa prisebnost mu izgine v vzvalovljeni krvi. Ho, si misli, to ni otrok; ni več suhljato mače, ki ga je bil nekoč potegnil iz kaluže na loki. To je bilo jeseni, ko je voda preplavila ločice. Ali je že dolgo tega? Nekaj let nemara... In sedaj čepi na češnji dekle z opletajočo plavo kito.<br />
Nikako opozorilo mu ni bilo več potrebno. Buljil je v tla, v poteptano travo okoli debla, bil je prepaden in osramočen. Pobrati mora torbo in oditi, tako si misli. Prav to se mu je moralo nakreniti...<br />
»Menil sem, da je otrok,« reče in se skloni. »Tako sem menil...« Nato pograbi torbo in stopi.
Tedaj je reklo na češnji: »Od kod prihajaš?«<br />
Glas je bil spravljiv, nikake zamere ni bilo v njem.<br />
Torba je spet legla na ledino.<br />
»S Hrvaškega. Tam od Kastva,« pravi. Ogleduje se po travi olajšano in nekaj se mu odpira v duši: majhna, majcena lina, ki se veča in širi.<br />
»Sedaj se torej vračaš?«<br />
Da, sedaj se vrača.<br />
Molk!<br />
»In vreča? Kaj imaš v vreči?« »V vreči?«<br />
Janez poprime torbo. To ni nikaka vreča, si misli, ampak pripravna platnena sprava, še tak dež je ne premoči.<br />
»To in ono,« de brezbrižno. Nič posebnega pravzaprav.<br />
Glas na drevesu je utihnil. Janez tudi ni našel izbrane misli, da bi podaljšal pomenek. Ogledal si je bil pomendrano travo, deblo in oba rokava. Gor da bi se ozrl? Odvezal je torbo in nekaj iskal v njej. Strpno je čakal, da bi še kaj padlo s češnje, kakšna beseda nemara...<br />
Ali se ne spušča dol?<br />
Tako na razdaljo diha bi se z njo ne upal srečati. Danes nikakor ne. Zavihti torbo in gre.<br />
Lenka se ne more načuditi. Pravkar je zdrsnila v travo, ravna si lase in strmi. S pritalne veje visi nenavaden list, tak, ki nikdar ne požene iz češnjeve skorje. Blešči se in je ves pisan; barve kriče tuje, vsiljivo v vsesplošnem zelenju. Lenka gre tja, da si nenavadni list ogleda. In na mah je vsa vzradoščena. Vzklika od začudenja in rahlja zatisnjeni vozel. Takšna krasota! Po prosojni, breztežni svili je bil razlit pljusek poljskega cvetja v vseh odtenkih poletnih barv.<br />
Tudi loko je že zajelo poletje. Trava zori in pomlad odhaja, zdaj zdaj bo odšla tudi s predjamske ledine.<br />