Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama

 

 

 

Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.<br />

''Mlin je živ stvor, giblje se in nekaj pripoveduje...''<br />

 

 

Kravje stezine se spuščajo po tisti grdi strmini iz vasi, potem vodijo mimo napajališča naravnost v Ponikvo. Tik ob mlinu torej in Bržan nima nikakih težav z vaško čredo. Je, klikne, je, in stopi v mlin. Čreda parklja zlagoma dalje, ven iz Ponikve proti Robu, kjer se bo zdaj zdaj razlila sončna luč po leskov ju, po brinju, po griškem mlečniku.<br />

Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja.<br />''

 

 

To vam je gozd! Tu se začenja, ali konca mu nikjer ni videti, njegove sence se izgubljajo v modrikasti neskončnosti. V gozdu so potopljeni griči in holmi in skalnate tesni s hudourniki. Vse to je skrito v njem in še pestrost gozdnega življenja. Nad tem bedi v nevarnosti. Včasih se ga loti viharno neurje. Pridivja od nekod, buči in besni nad njim, toda gozd kljubuje vrtincem in neurje se usope. Ho-ho, to naj bi ga uklonilo! Samo šegavemu vetru, samo temu se voljno predaja: maje se in se prepušča čehljanju. Sem in tja se ziblje in gode nekaj, kakor velika, udobrovoljena žival. No, no, pomrmrava...<br />

Poleti se odene v zamolklo zelenino, da izziva sinjino nad sabo, na zimo osi vi in se približa zemlji. Skupaj potem o nečem premišljujeta.<br />

Gozdarje je privzdignilo na ležiščih. Nekaj jim je napelo kite in čute. Kladaro je zajelo izzivajoče vprašanje, zahteven klic, ki je sprožil val navdušenih glasov. Iz teh glasov se je razcvetela mavričasta roža, zavrtela se je kakor umetelni ogenj in ko se je izplesala v nekajkratnem pripevu, se je razpršila v iskriv, zveneč prah. Oho! Tale Pero ima nekaj v sebi. Vsak cigan ima nekaj hudičevstva v sebi in tale jim bo pričaral poslednjo sodbo! Boste videli! Temni prsti podrhtevajo, trepetajo in napenjajo rožnate členke, potem se zasankajo po vitkem grlu godala in nad sozvočjem dvojnih strun zaplahutajo zastave. Pod njimi se dvigne plaz, vzvihra in rožlja z železjem v divjem metežu. Zastave plahutajo, tleskajo v vetru, zemlja bobni pod konjskimi kopiti, konjeniki omahujejo in padajo, padajo... Hura! Pero se zvija in krči in trga z belim lokom poražene prapore. Strune kriče o razsušeni zemlji, o tuji zemlji, prepojeni s krvjo lastnih otrok, o črnem dnevu nad tiho poljano...

Nato se je oglasila oddaljena piščal. Glas se je razdvojil in pel o ljubezni v tihem gaju. Na ljubezen v gaju je vrgla noč vsako toliko prgišče iskrive rose; njene kapljice so zvončkljale skozi veje kakor srebrni drobci zvezdnih utrinkov. Tedaj so se glasovi dvignili, podeseterili so se v strastnem ihtenju in odhlipali v noč. Pesem se je izžuborela v jokajočo tišino trgajoče, po sunkih, kakor da se utirajo solze s trpečih strun...<br />

 

''Toda pod vso tisto črnjavo le mora biti nekaj živega...''<br />

 

 

 

To je lepo, pobožno branje. Besede zvenijo sicer jezno in tuje, a v dekliških ustih se nekoliko omilijo, izgubljajo izvirno togost in polnijo tišino kakor tajinstveno rotenje.

Peljala sta se s starim Urbarjem, vse tja do Orehka ga je pospremil. Hotel ga zapeljati prav do doma. Toda na Orehku je Palčič stopil z vozička in dejal, da se bo nekoliko razgibal. Posprehodil se bom nekoliko, je rekel. Tu dol čez Igno je pot kakor lesa. Dan pa je lep in on bi se prav rad malce posprehodil skozi jelševje. Urbar naj se le vrne. Prav lepo zahvaljen.<br />

Če je tako... Toda stari Urbar tudi ni našel dovolj vrednih besed, da bi se primerno zahvalil Palčiču za storjeno dobroto. Zato se je nekaj časa boril z njegovimi rokami: Palčič nikakor ni hotel dopustiti, da bi se ga stari Urbar kakorkoli dotaknil. Toda branil se je tako spretno, da je obvaroval svoj ugled in ob slovesu kljub temu otipal zlatnik v telovniku.<br />

 

''Bila sta si zelo podobna, baron in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohladila plemenita kri.''

<br />

 

 

Cesta se krči med griči, potem se izgublja v dalji s pojemajočim, otožnim spominom. Od ondot prihaja popotnik. Nad Čičarijo se zbirajo veliki oblaki in se napenjajo v beli bohotnosti. Ena sama lenivost jih je in bujnost in mehkoba. To so spomladanski oblaki.<br />