|
V ta namen se je poklical v Gubčev tabor ves triumvirat in vsi zastopniki in voditelji posameznih vojnih čet. Nevoljni so bili posamezni stotniki in četovodje, ko zvedó, koliko imenitnosti pripisuje njih vrhovni poveljnik Krškemu mestu ter kupiči tú brez posebnega uzroka vojne moči. Kot občen program veljal je do sedaj vznemiriti na eden pot vse sosedne kraje in pridobiti si z manjšimi četami polagoma celo okrožje, cepiti nasprotno moč in vsaj začasno izogibati se vsakemu daljšemu boju.<br>
Posebno vojskovodja Ilija Gregorič in trinmvirtriumvir Guzetič sta se srdito protivila obleganju Krškega mesta in sicer iz poslednjih dveh uzrokov: Prvič scse jima je dozdevalo Krško mesto preblizu Celja in Zagreba, od koder jim je pričakovati v prvej vrsti nasprotne sile; drugič pa se s pri-dobljenjempridobljenjem nepomenljivih mest in s peščico mestjanov namen kmetske ustajoustaje ne rešuje, temveč ukrotiti se morajo na veke zatiralci kmetskega življa v vseh treh sosednih deželah.<br>
Dobro je vedel Gubec ., da najde ta črtež nasprotstvo v njegovih zaveznikih samih. A preračunil je., da je baš v tem slučaji ugodna prilika., da pokaže vsem poveljnikom svojo nadvladujočo moč in — da se otrese, ako ni drugače, elementov, ki mu po njegovej sodbi nasprotujejo iz osebnih uzrokov.<br>
Jako razburjen je bil torej zbor v Gubčevem taboru. In ko naglaša Gubec, da si pridobi Krško mesto po izdaji in da je priča temu pričujoči mestni župan Sila, ki za primerno čast in plačilo pri bodočej našej vladi spusti o pravem trenotku mostove in odpre duri zmagujočemu kmet-stvukmetstvu: tedaj zbledi same jeze in nevolje Ilija Gregorič in vzklikne:<br>
„Sramota nam in našej stvari, ako nam mora izdaja, a ne ljubezen pridobiti našo bodočo zmago. Le v prepričanji za našo sveto pravdo je naša moč. Ona nam pridobi stalnih zaveznikov. Izdajalci, ktere maje vsak vetrič, bili bi strup in poguba našej ideji."“<br>
StrmeStrmé so poslušali zbrani možje tako odločne besede svojega poveljnika, akoravno so se one nekterim dozdevale neprimerne, v sedanjem položaji in preognjene. Zbledel je v istem trenotku Gubec in molčal nekaj časa. A mojster je bil v zatajevanji svojih strastij; odgovoril je mirno, kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar:<br>
„Vojvoda Ilija, ti pozabiš, da nisi sam v tem zboru; nazori in misli o našem boji so različni, kajti tudi ostalim možem ni tuje —voj-skovodstvo— vojskovodstvo."“<br>
Nekoliko preostro se je izrazil Gubec v poslednjem stavku, da bi ne bilo to razžalilo zvedenega vojvode, ki je že bil oslavil svoje ime v turškihturskih bojih. A tudi ilijaIlija Gregorič je bil politik in diplomat v tem trenotku, kajti molčal je. K temu ga je primoralo vzlasti molčanje mnogih njegovih tovarišev, kterim sejese je bralo na obrazu, kako neprimerne in kako silno razžaljive so bile Gubčeve besede nasproti UijevemuIlijevemu predlogu. Le beg Gubec sam ni spoznal ali ni hotel spoznati poslednjega. Nadaljeval je namreč v prejšnjem smislu svoje, posvetovanje zaradi Krškega mesta in razgovarjal se javno z županom Silo, kako bi se brez mnogega upora najlažje poskusila izdaja.<br>
Ko je zapustil med tem TlijaIlija Gregorič in za njim tudi Guzetič vi-deznovidezno le za trenotek vojni zbor, porabil je nujno Gubec to priložnost ter dal glasovati za svoj predlog. Neodločni in premalo neodvisni so bili v zboru ostali stotniki in podpoveljniki, da bi bili javno nasprotovali nasvetu svojega vrhovnega poveljnika. Le edini triumvir Pasanec je izraževal z molkom svoj veto, a brez koristi.<br>
Poslednje je še bolj opogumilo bega Gubca. Domišljeval se je v tem trenotku vsemogočnega; saj se je njegovej despotskej besedi »klanjaluklanjal ves zbor, ki je bil odločilen v vojni.<br>
Ko se je razšel v noči potempotém zbor, pokliče Gubec župana Silo k sebi in se še dolgo pogovarja z njim.<br>
„Bodoči dan pokaže se v pravej svetlobi naša moč," pristavi poslavljajoč se. „Ako se nam posreči pridobiti mesto, zagotovljeno je naše ime. Z veseljem se nam odpirajo potem ostali trgi. Odvisni nismo več od onih ljudij, o kterih lahko sodiš sam, da niso prijazni kmetstvu in njegovej svetej stvari, temveč iščejo slave svojemu lastnemu imenu v kmetskej krvi."
| 