Redakcija: 15:37, 4. avgust 2008 uredi Odisejevich (pogovor \| prispevki) 283 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 15:44, 4. avgust 2008 uredi razveljavi Odisejevich (pogovor \| prispevki) 283 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 11: }} == I ==▼ ''Takšna je torej cesta, ki vodi Vrstica 16 ⟶ 22: ▲== I == Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.<br /> Vrstica 266 ⟶ 271: ''Mlin je živ stvor, giblje se in nekaj pripoveduje...''<br />▼ == II == ▲''Mlin je živ stvor, giblje se in nekaj pripoveduje...''~~<br />~~ Kravje stezine se spuščajo po tisti grdi strmini iz vasi, potem vodijo mimo napajališča naravnost v Ponikvo. Tik ob mlinu torej in Bržan nima nikakih težav z vaško čredo. Je, klikne, je, in stopi v mlin. Čreda parklja zlagoma dalje, ven iz Ponikve proti Robu, kjer se bo zdaj zdaj razlila sončna luč po leskov ju, po brinju, po griškem mlečniku.<br /> Vrstica 587 ⟶ 595: ''Silen je gozd v svoji prastari modrosti.▼ Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja.<br />''▼ == III == ▲''Silen je gozd v svoji prastari modrosti. ▲Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja.<br />'' Vrstica 779 ⟶ 787: ''Toda pod vso tisto črnjavo le mora biti nekaj živega...''<br />▼ == IV ==▼ ▲''Toda pod vso tisto črnjavo le mora biti nekaj živega...''<br /> ▲== IV == To je lepo, pobožno branje. Besede zvenijo sicer jezno in tuje, a v dekliških ustih se nekoliko omilijo, izgubljajo izvirno togost in polnijo tišino kakor tajinstveno rotenje. Vrstica 992 ⟶ 1.002: ''Da, da, je rekel Palčič, tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje...''▼ == V == ▲''Da, da, je rekel Palčič, tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje...'' Vrstica 1.171 ⟶ 1.185: ''Bila sta si zelo podobna, baron in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohladila plemenita kri.''▼ ~~<br />~~ == VI == ▲''Bila sta si zelo podobna, baron in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohladila plemenita kri.'' Cesta se krči med griči, potem se izgublja v dalji s pojemajočim, otožnim spominom. Od ondot prihaja popotnik. Nad Čičarijo se zbirajo veliki oblaki in se napenjajo v beli bohotnosti. Ena sama lenivost jih je in bujnost in mehkoba. To so spomladanski oblaki.<br /> Vrstica 1.409 ⟶ 1.424: ''To je vir v leskovju, ki žužlja svojo enolično prirodno molitev ...''▼ == VII == ▲''To je vir v leskovju, ki žužlja svojo enolično prirodno molitev ...'' Vrstica 1.588 ⟶ 1.607: ''Griški duh je podlegel skrivnostni sili mile poletne noči...''▼ == VIII == ▲''Griški duh je podlegel skrivnostni sili mile poletne noči...'' Vrstica 1.935 ⟶ 1.958: ''Sončna cesta je speljana čez zaliv naravnost proti Pesku in je tako bleščeča, tako bajna, da more samo sonce hoditi po njej...''▼ == IX == ▲''Sončna cesta je speljana čez zaliv naravnost proti Pesku in je tako bleščeča, tako bajna, da more samo sonce hoditi po njej...'' Vrstica 2.112 ⟶ 2.137: »Valent!« ... alent, je reklo v pečini. »Ali si ti, Lenka?« »Da. Lahko noč.« A, tako, de Valent. Tedaj vstane tudi Bržan, lahko noč pravi tudi on in odide. Valent čuje stopinje na leseni brvi, nič več ne vidi Bržana, ki postoji v visoki travi onstran potoka. Vrstica 2.404 ⟶ 2.429: ''Vse klije in brsti in hoče živeti...''▼ == X == ▲''Vse klije in brsti in hoče živeti...'' Vrstica 2.848 ⟶ 2.876: ''Času se nič ne mudi, on je sam sebi oče in ustvarja po kapljicah...''▼ == XI == ▲''Času se nič ne mudi, on je sam sebi oče in ustvarja po kapljicah...'' Vrstica 3.160 ⟶ 3.191: ''Taji, taji, sine moj, zame se ne boj...''▼ == XII == ▲''Taji, taji, sine moj, zame se ne boj...'' Vrstica 3.934 ⟶ 3.967: Spotoma niso prav nič izgubljali besed. Lenka je sedela nepremično, bila je v velikem strahu, da bi z gibom ali nepotrebno besedo odgnala čar te mlačne noči. Luca pa se je znova vrnila v Ponikvo. Tam se je delal dan in zmaličena podoba okna, ki jo je prenesel premi žarek mesečine na vznožje, se je topila v jutranji svetlobi. Toliko je je že bilo te svetlobe, da se je razločno začrtala podobo svetega Antona na pobeljeni steni. Lepo umit, počesan po obrednem naročilu, nagiba svoj angelski obraz proti vratom, otroški nosek in dekliške oči pa obrača v strop .Ne zaradi prašička, ki mu gleda iz neder; mladi svetnik je varuh vseh domačih živali, ni mu tuj duh po hlevu in gnoju, toda gnezda pregrehe pod sabo ni mogel blagoslavljati s svojim pogledom. Rožnato uho prejkone še vedno vznemirja spomin na zasople vzdihe, privihani nosek bržčas še vedno dražijo ostanki vonja, ki je puhtel z razgretega ležišča. Bil je obešen na mučeniškem mestu in ni bilo mogoče dognati, kaj bi rad izprosil z rotečo držo: kazen ali odpuščanje. Tako so se pripeljali v vas. Krenili so proti odročnemu dvorišču, kjer so se takoj pokazali ljudje. Čakali so ju, Luco in Lenko, z lučjo in večerjo so ju čakali in sedaj sta bili tu. Hvala bogu! Bili so veseli in zgovorni in so ju obsipali z ljubeznivostmi. Toda Janez je kljub temu ujel priložnost, da se je poslovil od Lenke, potem še trenutek, da se je našepetal z Luco. »Ali lahko?« je rekel končno. Samo to je slišala Lenka v splošnem govorjenju. Potem je opazila, kako si je mati obrisala oči in se prisrčno oprijela Janezove roke. Vrstica 3.976 ⟶ 4.009: ''Potemtakem čič vstal zato, da je mogel umreti, namesto da bi se zgodilo obratno...''▼ == XIII == ▲''Potemtakem čič vstal zato, da je mogel umreti, namesto da bi se zgodilo obratno...'' Vrstica 4.113 ⟶ 4.149: ''Brkinski slivovec je bister in čist ko privid...''▼ == XIV == ▲''Brkinski slivovec je bister in čist ko privid...'' Vrstica 4.195 ⟶ 4.235: ''Jakobu je narava posvetila najlepši dan, očiščen z viharjem...''▼ == XV == ▲''Jakobu je narava posvetila najlepši dan, očiščen z viharjem...''

Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama