Mahmud: Razlika med redakcijama

|licenca=javna last

}}

 

==I.==

V vas prišedši, izdere jatagan, razganja Muzulmane in jim zapoveduje, da naj spuste vse zalotenoe in se napravijo na odhod. Bisurmanski konjiki so se zavzeli, ali Mahmud zna ukazovati in odpravili so se iz vasi. Bogoslavljali so starčki Mahmuda, akoravno Muzulmana, kajti rešnika ne vprašamo po veri. —

 

 

Ljudmila je ostala sama na onem mestu in gledala, kako razganja Mahmud Muzulmane. Razjasnilo se jej je lice, ker neki notranji glas jo je hvalil, da je ona vaščane rešila. Potihnilo je jokanje in krik je ponehal, rešeni so, in akoravno jim je zgorelo vse, vendar jim je otela najdraže, namreč življenje; koče se postavijo, zemlja zopet rodi, ali življenja luč, enkrat ugašena, je mrtva za vedno.

Tačasni veziri so bili: Bosnjak Sokoli, Madžar Pijale, Stirec Amet in Mahmud. Vsi so bili kristijani, pa so se izneverili svoji materi cerkvi ali premišljeno ali so je pa prisilili, da so spoznali Mohameda preroka. Vsi podložni nemškega cesarja mu zdaj najhuje nasprotujejo, ker je Kristijan in njegovi podložni so tudi kristijani. V tej dobi so bili najhujši časi za kristijane v sultanovi državi, slabše je bilo sedaj , ko so ti izneverjenci gospodarili kot prej in potem, ko so vezirovali trdi Muzulmani. Veliki vezir Sokoli je zaukazal ono grozovito morijo Armencev v Stambulu. Vezir je bil namreč nekoliko Muzulmanov pomoril in ker je vsled tega nastal velik šum v Carigradu, zvrnil je to hudobijo na kristijanske Armence. Pomorili so je potem janičarji, njihovo premoženje pa je spravil sultan v svoj zaklad.

 

 

Veliki car Soliman, ljuti naskakovaleo Sigeta, je umrl in zapustil mnogo hčera. Pomožile so se vže večidel vse, najmlajša jo še ostala, da jo njen brat, tačasni sultan kakemu paši ali vezirju posili za ženo. Ilavno sedaj, ko je postal Mahmud vezir, iskal je sultan moža svoji sestri. Lepa priložnost se mu je ponudila, se svoje sestre znebiti, sosebno ker je menil sultan, da je še Mahmud neoženjen, pa če je prav oženjen, menil je sultan, vsaj ima lehko štiri po Mohamedovem zakonu; pa vsaj se tudi ne bo branil žene iz svete cesarske rodovine. Mahmud je sumil to, vendar je odbijal prošnje svojih prijateljev, kteri so ga vedno silili, da naj gre prosit sultana, do mu dade Solimanovo hčer, svojo sestro za ženo; bolje je, rekli so, da jo sam prosiš, kakor da ti jo posili. Prijatelji so lehko tako govorili, ali Mahmud je drugače mislil, kajti on ljubi Ljudmilo in ona mu je draža, kot Šolimanova hči. Vedno se je bal, da se zgodi, kar so mu pripovedovali prijatelji. Tužen je postal, ni bil več vesel tudi pri Ljudmili ne, milo jo je pogledoval misleč: „Tega angelja bom moral zapustiti?" Nehote se je spominjal svojega rednika Ferhadbega, kteri mu je rekel na smrtni postelji, da mu en sam dan lehko podere vso srečo, in slutil je, da se to vresniči. Ne igra si več tako rad s sinkom; dete vže teka po sobi. Čudno se zdi dečku, da si atej ne igra več ž njim in misli, da je hud. Zvedavo pogleduje ateja od strani

„Tedaj odidem jutri, pa bolje, da odidem danes, kajti polnoč je vže zdavno in bliža se jutro," popravi Ljudmila.

 

 

Nebo se žari. — Zvezde so otemnele, luna vže tudi bledi. Solnce posije in polumeseci na džamijah se blišče v solnčni svetlobi in tudi strehe na hišah se lesketajo, kot da bi bile pozlačene. Vže zdavno je vse živo po ulicah. Tu se sliši topot konjskih kopit, tamo id6 pešci, ktere vodijo age na piano, da se vadijo v orožji, da jim ne zarjove meči in ne zastane roka. Pravovernik je gleda iz svoje hiše in pije tobak, kajti Muzulman vstaja zgodaj, ker on moli še pred solnčnim vzhodom in česti, proti Meki obrnjen, prorokovo sveto mesto.

Mahmudu se je razvedrilo čelo in zopet je vesel; morebiti mu je povedal oče Teodozij kaj o njegovi ženi, ali kako drugo veselo novico? —

 

 

V kostanjeviški samostan je prišla tuja žena. Oblečena je bila s prva kaj čudno; nobeden ondašnjih prebivalcev še ni videl tako oblečene ženske. Lice jej je bledo i n mrkla žalost brani rdečici, da se ne razlije po lepem obličji. Prinesla je tudi dete sabo, malega dečka, kteri je gotovo njen sin. Oče Atanazij jo gostoljubno sprejme; vsaj gostoljubnost znači Slovana sploh. Popelje jo v svojo sobo, kjer sta se precej časa kaj živo razgovarjala, menda mu je tujka pripovedovala svoje prigodke. Tujkin sin se je kmalo sprijaznil z očetom Atanazijem, kajti leta je zel6 podoben očetu Teodoziju, vsaj obleko ima ravno tako. Oča Atanazij menda Ljudmilo pozna, kaj bi jo pa tudi ne? Vsaj še ni dolgo tega, kar je tu zginila. Mislili so ljudje v začetku, da so jo zalotili neverci, kteri so bili ravno tisti čas ondi. Popoldne jo pelje opat na pokopališče in jej pokaže ves s travo obrasen grob. Ljudmila pade nanj na kolena in gorke solze žalosti in hvalež

Oče Atanazij je bil ginjen, kajti ni pričakoval tako trdne volje in hrabrosti v mladenču. Poslovila sta se od matere in odšla v samostan, kjer so ju vže željno pričakovali. Pozdravili so zbrani vojaki lepega mladenča, on je je pa ponosno pogledal in stopil molče med nje. Zasedli so konje in kmalo so zginili za gorami. — Vže 15. rožnika je šotoril Hasan, bosniški pasa, s 30.000 vojaki na desnem bregu Kolpe in precej po noči se je premaknil, ko mu je prišel Zvorniški beg na pomoč, čez Kolpo in obleže Sisek. 19. rožnika so prišli Andrej Turjaški, Redun in Paradajzar pred Sisek.

 

 

Noč je zbežala in napočil je 22. rožnik, praznik sv. Ahacija 1593.l. Solnce je tužno priplavalo po nebu, kakor bi slutilo, da bo tekla kri, — plemenita kri slovanska. Vojevode zvrste svoje trume; pa kristijanska vojska je take majhena, da se Muzulmani ž njo norčujejo in poprašuje Hasana, koliko janičarjev bo napadlo kristijane?