Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama

Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.<br />

Popotnik se dviza po rdečem kolovozu, navzdol, navkreber, kakor je pač svet v teh krajih, in ureja korak z zamahi desnice. Z drugo roko napenja oprtnico, na kateri visi platnena torba. Tako prispe do pod Obrova in stopi na cesto, ki je sonce še ni oblilo.<br />

Drugače pa ji ne manjka sonca tej ljubi, stari cesti, ves dan se greje na njem. Le tam, kjer steče skozi naselje, pade včasih nanjo za klobuk orehove sence. A kaj bi s tem! Vasi so redke in popotnik, če se je že odpravil z doma, ne kani posedati v hladu. Vdan v božjo voljo tepta po prahu, hiti s pripeko in svojo skromno mislijo...<br />

Takšna je cesta poleti.<br />

Pozimi tudi ni najti na njej pravega zavetja, ker je speljana po vleknjenem žlebu, po nekakšnih ogromnih naravnih nečkah. Te pa so nagnjene na sever. Prav tako bi se moglo reči, zakaj tod se poizgubljajo brkinske hribine, od juga pa rasto čičarijske gore. Nikakih toplih sap potemtakem, zgolj mraz in sneg in burja ...<br />

Burja! Fiii...<br />

In zameti?<br />

Zameti, kajpada, kakor morski valovi!<br />

Ubogo sirotno rastje vzdolž ceste! Nič drugega, če se vzame, ko brinje in pritalno rašelikovje, nič drugega ne more uspevati.<br />

Ljudje pa, ti so na moč ponosni na svojo staro žilavo cesto. »Se bog, da jo imamo,« pravijo in pomolče ob spoštljivi misli. »Še dobro, res!«<br />

Kdo ve kdaj v davnini je nastala! Bržčas spočetka sploh ni bilo ceste, marveč nekakšne stezine. In na teh se je kasneje utrdila vozna pot. Ali to je trajalo... Vsekakor pa ljudje niso odnehali, na vsak način so hoteli priti do morja in so šli: eni na to, drugi na ono stran, kakor mravlje. Tako se je najbrž oblikovala cesta v oni dobi. Prejkone je bilo tako, dokler niso prišli od morja do morja, od Kvarnera do Tržaškega zaliva.<br />

Poslej cesta na soncu ni imela več miru. Kdo ve koliko bremen je prenesla — oba zaliva bi nemara zasuli z njimi. Ljudje so na njej bogateli in propadali, bila jim je v veselje in trpljenje, mnogim, premnogim je prinesla pogin ...<br />

A kdo bi govoril o tem!<br />

Popotniku se privid razlije čez sive obzidke: vijugavi beli lisi na kraški plani se pritaknejo hiše, mesto, morje — potem vse to izzveni v pritajenem krčemskem vrvežu, v nabijanju izlizanih podkev ... Hii! Poglejte no, kako se je naglo stemnilo! Seveda, noč je in brlivke pocmrkavajo v skladu s klokotanjem razsušenih koles ...<br />

Popotnik vzdihne in odloži torbo. Potem se njegov neveseli pogled izgubi na osamljeni cesti. Ah, da... reče potrto. Kdo bi si bil mislil ... Takšna je torej cesta, ki vodi iz preteklosti v prihodnost. Molčeča, brezbrižna, vase zaprta. Nič ne pove in je je ena sama skrivnost. Še dobro, da od časa do časa stopi nanjo človek ...<br />

»Bog.!«<br />

Seveda. Hotiščanu se je tudi zdelo tako. Toda denar! Le kdo ima toliko denarja, da ga trosi v takšne namene, to bi rad vedel.<br />

Ločanec navsezadnje ni mogel kaj več povedati o tem.<br />

»Nekakšen Dejak,« je rekel.<br />

»Vrag vedi, kje se je ta vzel?«<br />

»Vrag vedi ...«<br />

Tako gresta. Tlačita pot proti Podgradu in se pomenjkujeta; o tem in onem pač.<br />

»Ti se, potemtakem, odpravljaš v svet?«<br />

»No, da! Tako je naneslo,« meni Ločanec vdano.<br />

Toda v to smer, proti Reki, tega si Hotiščan nikakor ne more razložiti ...<br />

»No, ti boš že vedel,« reče končno — in kaj je še nameraval vprašati? — Kako to, res, prav sedaj, ko v Ločah, pri tistih ledenicah ne bo manjkalo zaslužka?<br />

Ločanec predene torbo in se smehlja v zadregi. Hodi lagodno, njegov korak je še vedno kos opoldanski senci, vtem ko drobni Hotiščan kakor ovca; zasopel je in ga komaj dohaja. Kaj bi mu pravil! »Tako je pač naneslo,« reče znova in zre v daljo. Tam se cesta izgublja med griči, nov svet obeta na oni strani. Prav takšna je, ta stara, izprana cesta, kakršna mora biti: nekoliko valovita, ovinkasta, da bi ne omalodušila popotnika, da bi mu ne vzela poguma. In pokrajina se spreminja. Polagoma, polagoma, na ta način se oko prej privadi novemu videzu, nego zazna spremembo. Jata vranov se je dvignila nad cesto in odpahljala ... Le kam se nesejo?<br />

Srečno!<br />torej!

razjedala morska voda; ali je pod njim v resnici več cementa nego utvare, o tem se je bilo treba prepričati.<br />

Cesar, pravite ...?<br />

Ločanski gospodarji so nekaj dni postavali z rokami v žepih. Kakor po požaru ali pozimi, so postavali. Okrog njih pa se je smejalo poletje in delo je močno trpelo.<br />

Ko se je kašljanje porazgubilo pod oboki, je gospod župnik pomembno dvignil roko. Najprej je spregovoril o telesnem trpljenju. O odtrganih udih, o odsekanih glavah in cerkev se je na mah napolnila z grozotnimi prividi. Po mršavih hrbtiščih faranov so pričele polzeti ledene znojne kapljice; prejkone krvave tudi te, zakaj nihče ni mogel upati, da se bo izvil iz te posvečene klavnice brez krvavih madežev. Še dobro, da je bog rešil nekaj mučencev iz vrelega olja in pokazal s tem na svoje neskončno usmiljenje!<br />

Ah, ta gospod Janez! Vedno se je skliceval na tega ali onega neznanca. Seveda, tukajšnje župnije se niso mogle ponašati s takšnimi mučenci; toda že tamle nad Dolino se je skrival sveti Socerb. Nekaj časa se je skrival tam brez pretiranega hrepenenja po mučeništvu, potem so ga seveda umorili, medtem ko so tržaškega patrona kratko in malo utopili v morju.<br />

A kaj naj bi bilo trpljenje mesa z nepopisnimi duševnimi mukami, postavimo, svetega Avguština. On, vidite, je ginil v brezupnih dvomih in glodajoče kesanje njegovi vesti ni dalo obstanka. Ali morejo, dragi župljani, vse to doumeti?<br />

Nikakor ne, akoravno so se tudi Orehovcev in Kovčanov, Hotiščanov in Ritancev kaj krat lotevali nekakšni pomisleki. O, bili so trenutki, ko so se tudi preprostemu umu vsiljevale pregrešne, bogokletne primerjave. A kdo bi pravil o tem! Skušnjavec pač, ki ga je bilo treba odganjati z neomahljivo vernostjo. Ali sveti Avguštin ni delal tega? Samo z otročadjo, s to je imel človek cesto težave. In kaj tudi hočemo: otrok je otrok in od njega ni moč pričakovati, da bi ločil nespodobnost lastne golote od nagote angelskih ritk, ki venčajo stranske oltarje.<br />

Vse to trpljenje je bilo pohleven dežek v primeri z gorjem v posmrtnem peklenju! O, ti moj bog nebeški!<br />

Malone razločno je vzdihnila Luknjarjeva staruška nad tolikšno grešnostjo moških, in tudi zato, da je preložila težo telesa na manj otrplo koleno.<br />

Na tak način se je znal gospod Janez približati svojemu smotru. Umedenih, z veščo besedo zrahljanih duš sedaj ni bilo težko naščuvati proti trem nevarnim razbojnikom: proti denarju, ki ga nekateri niso znali umno obračati, proti pijači, proti kletvini...<br />

Navsezadnje je bilo konec tudi te maše, vsake maše je enkrat konec. Gospod Janez je pomil in pospravil tisto svoje posodje in odšel v zakristijo. Hram svetega Martina se je praznil in župnijski patron se je znašel zopet sam v neživljenjskem svetniškem in angelskem spremstvu; s tem bi moral sedaj prevejati in ophati vredne in nevredne vzdihe rotečih priporočil in tajnih sklepov, ki so se izpremešani s kadilom in odlomki latinske molitve zagatili v cerkvenem podstropju. A kazno je bilo, da Martin nikakor ni bil voljan lotiti se občutljivega opravka, kakor se že desetletja ni bil voljan ločiti od narezane polovice posrebrenega plašča. In tako je vse skupaj ostalo le pri dobrem namenu ...

Kaj bi ne, ko je bil zunaj dan tako živ, tako poln svetlobe in oddaljenih, znanih glasov.<br />

»VsakaČe ta pridiga jeni nekomubila namenjena, Ločancem ...« je rekel JežinMarkov Joškov. »Neka KorinčanomLovre, nekapotem Rimljanom.naj Taga jestrela bila namenjena Ločancem«<br />ubije.

''Mlin je živ stvor, giblje se in nekaj pripoveduje ...''

Kravje stezine se spuščajo po tisti grdi strmini iz vasi, potem vodijo mimo napajališča naravnost v Ponikvo. Tik ob mlinu torej in Bržan nima nikakih težav z vaško čredo. Je, klikne, je, in stopi v mlin. Čreda parklja zlagoma dalje, ven iz Ponikve proti Robu, kjer se bo zdaj zdaj razlila sončna luč po leskov ju, po brinju, po griškem mlečniku.<br />

Ni dneva, da bi Bržan ne pogledal k Valentu v mlin.<br />

Tod je še temačno, ker je nad kotanjo malone poveznjena visoka stena. Stena? Odklan grič bi se reklo, mrzel in siv in gol na tej strani. Na vrhu se izhiran hrast krčevito drži previsnega roba, vsak čas mu lahko zmanjka tal. Zato napreza žive korenine, da bi ostal na poraslem temenu. Še više nad hrastom je kos višnjevkastega neba. In to je od zarje.<br />

Bržan odmakne vegasto dver ter se nasloni na podboj. Polovica Bržana je zdaj v mlinu, polovica pred vrati; vrata so v tečajih glasno cvrkutnila, a Valent se sploh ne ozre. Dovolj opravka ima pri kamnih ob tej uri, poleg tega je mlin poln momljanja, poln neskladnih, zatikajočih se glasov, ki spremljajo premikanje lesenega drobovja. Kajpak, mlin je živ stvor: giblje se in nekaj pripoveduje.<br />

Ali Valent nič ne sliši?<br />

»Valent!«<br />

Nemara tudi nič ne vidi ob tisti omokani petrolejki.<br />

»Dobro jutro, pravim!«<br />

Vendar še počaka, dokler Valentu spremenjeni občutek ne pove, da ni sam v mlinu.<br />

»A, ti si...« reče. Nato popusti delo. Skuša se zravnati, a to se mu nikdar prav ne posreči; brž ko spokonči trup, se mu upognejo kolena, potem skuša zravnati noge, na, pa se v dimljah prelomi na dvoje — le kdo bi se mučil!<br />

Toda to se ponavlja sleherni dan in Bržan je tega vajen. Nikakega sočutja nima z mlinarjem. Stoji tam pri vratih in se muza.<br />

»Tisti tvoj križ,« reče prizanesljivo.<br />

»Križ, križ,« de Valent veselo. Potem pridrsa bliže. Ali naj bi tarnal nad to svojo nesrečo? Eh, vzdihne. Sem in tja vzdihne, zgolj iz navade, zgolj zato, da se nekaj reče.<br />

Migne z brado tja proti luči in spotoma otresa zaprašene rokave. Tako Bržan ve, kaj mora storiti: iztegniti se nad petrolejko, toliko pač, da doseže na črvivi gredi zeleno cilerico. Prav to, bog jo je dal!<br />

Potem se krepčata med pomenkom.<br />

»Tak tako, praviš?«<br />

»Da, toliko vrvenja je sedaj okoli tistih ledenic, on je pa kar šel.«<br />

»Na Hrvaško, praviš?«<br />

»Tja nekam.« Ali Valent ve, kje je Kastav? »Med gozdarje, potemtakem.«<br />

To je povedal Bržan o Kalčevem Janezu. Toda sedaj mora odriniti, nič več ne utegne postavati tod okrog mlina.<br />

Na ta način je Valentu vedno očito, kaj se dogaja v vasi. Nič posebnega, navsezadnje, vas je majhna, ljudje so počasni in strpni. Nič takega, res, a mlinar živi z njimi. Udeležuje se njihovih prigod, žalostnih in veselih, pri najdrobnejših doživljajih vasi se zamuja. Tako na daljavo, po črednikovem posredovanju se zapleta v vrvež soseske.<br />

Ločanci, seveda, ti ne vedo prav nič o tem ... Mlin v Ponikvi je starikava, trhlena naprava. Nagnita kolesa toliko toliko da se še obračajo pod nasilnim slapom. Le v oskrbljenih kamnih je še nekaj nekdanje živahnosti, le ti še nekam voljno poskakujejo nad krhkim zrnjem, drugače... prava sreča, res, da se še kaj giblje v teh izobljenih, zrahljanih ležajih. In vse to je od starosti. Na belem kamnu zmleta pšenica je komajda za pogačo ali mlince. Ali je to moka? Prav nič boljša od ržene, to se lahko reče. In tudi drugače je čas krnil koristnost starega predjamskega mlina.<br />

Čez brv pride kmetica s culo na glavi, postavimo, iz Markovščine. »Proso sem prinesla,« reče.<br />

»Proso?«<br />

»Da. Tole culico,« pravi ona.<br />

Glejte no! Mlinar se ne more načuditi. »Le kje ste ga pridelali,« vpraša zavzeto. Ne, s prosom ne bo nič, stope počivajo, nerabne so, mrtve. Kdo ve, kdaj so zastale, niti Valent bi ne vedel tega povedati.<br />

Kmetica zmaje z glavo pod culo. »Kje smo ga pridelali?« Otep kosmati, si misli in gre dalje. Manjka se mlinov v Brkinih! ...<br />

Navzlic temu mlin v Ponikvi ni pogrešal vode in žita, ne vode na žita. Ločanci, Ritanci, Kovčani, Slivarci, ki so sejali ajdo in ječmen in proso in rž in pšenico in zlato koruzo, so vse to poželi in znosili k Caretu ali v Padež. Toda Ciči, ljudje z one strani reške ceste, niso bili tako občutljivi. Ho-ho, ti so komajda ločili moko od zdroba, pa so kljub temu rasli veliki in trpežni. Mlin v Ponikvi jim je bil najbližji in so potemtakem hodili kar tja.<br />

Bržan je torej moral hiteti za vaškimi kravčeti in Valent je ostal zopet sam s svojim delom. Sele potem, ko se je dodobra zdanilo, je prišla Luca.<br />

Najprej je upihnila luč, potem si je zatisnila ruto na glavi — tako! Moški, kajpada, bi si bil na ta način pljunil v roke. Torej bo pomagala?<br />

Eh, da! Valent si bo lahko nekoliko oddahnil. Tu je bila sedaj Luca, krepka ženska, prizadevna ženska s svojimi zdravimi ledji, ki niso klecala pod bremenom. Valent naj samo za lek poprime, toliko pač, da vreča ne omahne. Zakaj vreča, polna rži, ni krcelj ali butara otave; prav nikakega življenja ni v njej in z vso tisto mrtvo težo sili k tlom. Človek se mora pretrgati!<br />

Valenta pa je šivalo v križu. V lakteh je imel še silno moč, to je bilo res, toda samo z rokami si človek tudi ne more vselej pomagati. Prej ali slej, tako je menila Luca, si bodo morali koga najeti. In tega ni povedala prvič.<br />

Valent pa bi si zopet ne mogel želeti boljšega hlapca od Luce.<br />

»Boljšega hlapca bi si res ne mogel želeti,« je rekel. Tako se je šalil, mislil zares in se vendarle šalil. He-he ...<br />

Vsekakor se je Valentu začelo dozdevati, da se življenje v Ponikvi nekoliko zapleta. Usedel se je za hip na pograd pod oknom in hudomušno gledal na Luco. O nečem je razmišljal, to se je videlo, le da je misel bila nekoliko presmela: Luci bi je ne smel povedati, niti v šali bi je ne smel izreči ...<br />

»Da,Z z njim.Martinom?«<br />

V tem pravzaprav ni bilo nikake nevarnosti, prav nič ne, samo oglasiti bi se bil moral. Tako pa je brodil do pod pazduhe v vodi.<br />

Vse skupaj ena sama otročarija, le voda je strup v taki dobi. Torej se je bilo treba čimprej izvleči iz te strupene globanje. Oprezno, v največji tišini, da bi vrag ne nesel tega komu na uho: Luci ali Lenki, ali Luci in Lenki. Tako se je nekaj časa namakal v tistem nesrečnem plavniku, hlastajoč z rokami po bregu. Nič! Breg je bil strm, nič takega ni raslo tam, za kar bi se bil mogel oprijeti in kožuh se je bil že dodobra napojil. Navsezadnje je le moral zaklicati — Čujete! ...<br />

A kdo bi si bil mislil, da ga bo potem tako prizadelo!<br />

Z Martinom se res ni bilo težko pogovarjati. Bile so ga same oči in dolge obledele dlake na izsušenem obličju. Vse ostalo je bilo pogrnjeno z rumeno ponjavo. Obledele dlake so se zganile le takrat, ko je Martinu krč zategnil lične mišice, tedaj so se neokusno naježile in bodle Valentovo vest. Kajpak, obriti ga mora, še nocoj ga mora obriti. Toda oči! Ah da, v Martinovih očeh so bili poslej zgoščeni vsi občutki strte duše, vse življenje nerabnega telesa.<br />

Zvečer je Valent sedel ob Martinovi postelji. Sedel je tam in brskal s topimi prsti po svoji gosti bradi. Nekakšno zrnce je tičalo v njej, ali kaj? »Da, da,« tako je rekel od časa do časa s prepričljivim glasom. »Tako, vidiš, Martin,« je dejal. Nato je dodal veselo prigodo iz mlina — res ali ne — prav burkasto prigodo z Golčanko. Eh, ta Golčanka ... Toda v Martinovih očeh ni bilo nikakega veselja.<br />

Valent je nekaj zamrmral o praznih grotih ali kaj in se pobral iz hiše. Lenka tudi ne more dolgo prenašati reznega tujčevega pogleda in gre tudi ona. Po vsem tem se je mogla Luca z Jeromanom zaupneje pomeniti; bila sta rojaka in ju je marsikaj zanimalo. Postavimo Valent.<br />

Jeroman se zvedavo ozira okrog. Čudno, nenavadno v tej hiši, si misli, še zanj, za potepa, nekam nevsakdanje.<br />

»In tule imate studenec?«<br />

Da, tamle v steni ob ognjišču je izvirala voda. Luca se je morala smejati Jeromanovi začudenosti. Jeroman pa je krčil tanke ustnice, majal je z glavo, potem je vprašal:<br />

»Ali je to tisti Valent?«<br />

»Da, to je Martinov brat.«<br />

»In Martin?«<br />

Luca se je zravnala, samo oči in obrvi je obrnila proti stropu.<br />

No, tu sta sedaj.<br />

Motrita se z dolgimi, resnimi pogledi. Mnogokaj si objasnita na ta način, mnogokaj s pomembnimi kretnjami. Prav tako kakor v cerkvi ali vpričo spečega človeka se vedeta. Smešna res, ta olesenela igra nemirne vesti.<br />

Iz mlina pa so prihajali vse drugačni glasovi. Tam sta se zopet sporekla večna prepirljivca, le kdo naj bi ju še poslušal! Valent že zopet vsiljuje Lenki moža, z vso vztrajnostjo ji ponuja novega ženina, s katerim se je bil baje že domenil in mu res ni kaj reči. To naj bi bil Joškov Jožin, zelo postaven mož, brkat in bradat.<br />

Lenka se je hudovala. Valent pa se je šalil dalje in v hlinjeni resnosti skrival pretirano nežnost. Včasih mu ni bilo do šale, bil je utrujen in pobit in mu ni bilo do norčij. Razmišljal je o čem, morda o Martinovih živih očeh, potem je vzdihnil in nekaj rekel Lenki. Gor pojdi, ji je rekel. In Lenka je šla. Cestokrat pa se je lotil Lenke po ovinkih, z zvijačo ali norčavo ukano. Joškov Jožin, ta res ni bil več mlad, toda bil je dedec. Poleg tega se je ponašal z zlatim uhanom. Kaj meni Lenka o tem?<br />

Tako je Valent ostal sam v mlinu in je lahko nemoteno vzdihoval nad bolečinami v križu. Morda niti ne nad tem, ampak zaradi tegobe v preobčutljivem srcu, zaradi neusmiljene Martinove usode? Nemara zaradi novega znanca, ki je ta dan prišel v Ponikvo, zaradi Jeromana? To so bili mučni trenutki. Takim trenutkom se človek ne sme prepuščati in zaradi njih koprneti.<br />

V železni skrinjici pod ležiščem je Valent hranil nekaj drobnarij. Nič posebnega pravzaprav, razen tanke knjižice s črnim ovitkom. Tam je bilo nekaj denarja in kak izsušen cvet med orumenelimi listi, poleg tega je bila tam tudi steklenica starega slivovca. Slivovec je imel moč nad zastarano boleznijo, otopil jo je nekoliko, v črni knjižici pa je bila spravljena zgodba mladega Valenta. V zgodbi je bilo mnogo radosti in mnogo bolesti. A kakor je znal slivovec lečiti telesne bolečine, tako je umel čas do nepomembnosti oddaljiti nevesele dogodke. Valentu je ostal ohranjen kos mlade sreče, ki je le tu in tam zadrhtel v prizanesljivi otožnosti.<br />

Ta dan je sklenil, da se bo morala Lenka priučiti tujemu branju. Vsekakor se bo morala priučiti temu, si je rekel.<br />

Medtem se je Jeroman seznanjal s Ponikvo. Stara, mrka globanja ga je nekoliko oplašila. Kje je nebo, pri streli? Nagnil se je vznak in pogledal kvišku, na, pa se je zganila tudi pečina, prav nanj se je hotela povezniti. Ha, ta skalina, kako se je oblastno namestila v trobastem zagatku! Mar ji je bilo ljudi! Kazala jim je pošastno lice z odtrgano čeljustjo in dvojnim žrelom in topo zrla v surovo preteklost. V tisočletja pač!<br />

Da, da, samo čas ima takšno obličje ...<br />

Jeroman je nemel, Ponikva pa je bila polna skrivnostnih glasov. Toda človek se vsemu privadi in tako je Jeroman ostal v Ponikvi.<br />

In če jim nemara ne hodi kaj navzkriž?<br />

Navzkriž? Ne! Sive glave so se zamajale.<br />

Potemtakem naj vsaka vas odbere svojega moža. Slope, Ritomeče, Brezovica, Vrtviže, Ojstrica, Padež, Kozjane, Tatre, Mrše, Orehek, Kovčice, Slivje, Velike Loče, Markovščina, Skadanščina, Golac, Vodice, Jelovice, Gradišica, Bač, Materija, Povžane, Rožice ... bi se reklo nekaj nad dvajset mož; z njim, županom, in Palčičem dovolj vrednih predstavnikov matarske občine.<br />

To je bilo potemtakem urejeno. Vendar se je vse skupaj izteklo nekoliko drugače, kot je predvidevalo glavarstvo.<br />

Na kozinski postaji je bilo vse na svojem mestu, to se lahko reče. Očancev je prišlo več, kot sta jih potrebovala herpeljski in matarski župan in vsi ti so se lepo zvrstili pod ozelenelo lopo. Prednje so potem nagnetli nekaj šolske otročadi iz naj bližnjih vasi; toliko pač, kolikor je bilo potrebno dedom prikriti slabo obutev in obnošene hlače. Gruče zijal so segnali za ograjo.<br />

Ampak sonce, to je imelo nad Krasom dokaj več moči kakor v Brkinih. Se onim trem orožnikom, ki so pretisnjeni in pozapeti stopicali ob progi, še njim je vročina jemala dostojanstvo. Kaj ne; pot jim je ščemeče curljal po vseh žlebičkih in pod razgreto čelado so se spočenjale drzne misli. Čemu ne bi smel človek žrtvovati zaprisežene dolžnosti za leskov grm, za vabljivo senco leskovega grma v leoni kotanji... če bog in cesar pretiravata.<br />

Vtem je za gričem nekaj pomomljalo, zaukalo je in vlak je bil tu. U-uf, je sapnil, u-uf, ter se ustavil prav tam pred lopo.<br />

Tega glavarstvo res ni moglo predvidevati ...<br />

Na mah je bil prostor med lopo in vlakom poln ljudi iz pripovedk, kraljev in cesarjev, ali kaj?. Oni trije orožniki so oleseneli ob svojih puškah. Domačini so onemeli. Zamaknili so se v ta čudoviti svet gospodujoče samozavesti, ki se je, nabijajoč s petami, kretal v dostojanstvenem strogoredju; v pestre obrobke in okraske, v zategnjene opasice, v izzivajoče zavihke so strmeli — dokler se ni v popolni tišini pojavilo pravo veličanstvo.<br />

O, ti moj bog nebeški! Ali ni nemara tu v bližini kje Odolinčan, on, ki bi se edini mogel znajti v tem kronanem vrvežu, ker je tudi sam take pasme. Ne, barona ni bilo videti. Bržčas zato, je pomislil Kastelic, ker se ta čas raje nego v cesarski, valja v milosti brezovske učiteljice ...<br />

Toda časa za ugibanje in oklevanje je bilo vražje malo. Njegovo veličanstvo je bilo že na tleh in naravnost proti lopi je krenilo.<br />

Kaj? Kako?<br />

Nič! Palčič je tedaj stisnil svojo palico v najbližjo roko. Skrivaj je dregnil oba župana in tako so vsi trije stopili za korak iz gruče. Tako, nekaj je bilo storjenega; togost je popustila, župana sta si nekoliko oddahnila. Ah, ta Palčič! ...<br />

Ko se je cesar ustavil, so se globoko priklonili. Nato je Palčič premišljeno in v cesarskem jeziku povedal, da se tukajšnje prebivalstvo vdano in ponižno klanja njegovemu veličanstvu. Nepopisno je srečno, da je doživelo ta dan. Njegovo veličanstvo naj blagovoli sprejeti enodušne pozdrave in gorečo željo vseh občanov, da bi mu bilo v zadovoljstvo potovanje skozi te kraje.<br />

Glejte no, cesarju je bilo všeč. Tenko se je nasmihal, nekajkrat je spodbudno kimnil z glavo. Očitno je skušal Palčiču pripomoči do srečne izpeljave nerodnega leporečja, zakaj pozdravna molitvica, izrečena ob toliko priložnostih, mu je bila bližja nego preprostemu govorniku, ki si jo je bil šele pred kratkim prisvojil iz dunajskega »Družinskega Usta«. Odličnemu, z odlikovanji obvešenemu spremstvu, ki je tako bohotno uspevalo v varstvu dvojne cesarske brade in njegovega dvoglavega ptiča, bržčas tudi ni bila neznana — čemu bi se drugače tako prizanesljivo muzalo.<br />

Kljub temu se je cesar za počastitev zahvalil. Potem je vprašal:<br />

»Sedaj smo torej v Istri?«<br />

Do morja? »PoldrugoNi urosile, veličanstvo. ZŽivimo vozompač tudi manj...« Palčič je iztegnil roko proti zahodu — vrag vedi, čese je bilopriklonil toin spodobnožupana —sta inga jozopet je naglo povesilposnemala.<br />

Do morja? »NePoldrugo uro, veličanstvo,«. inZ čevozom njegovotudi veličanstvo dovolimanj...« Palčič se je priklonil,iztegnil nekolikoroko seproti zahodu — vrag vedi, če je umaknil.bilo »Tato dvaspodobno moža...«— in jo je rekel.<brnaglo />povesil.

Ves zatopljen v svoje misli se je včasih ustavil sredi loke. Ali na griži. Sel je in se nenadoma ustavil in odkril. Klobuk je podržal spoštljivo pred sabo in se smehljaje poklonil. Dober dan, gospod sodnik, je rekel. (Čestokrat je bila plemenita gospa.) Potem se je pokril in se pomudil v kratkem pomenku z gospodom sodnikom. Vi ste torej tisti, bi moral reči med drugim sodnik, Janez Palčič iz Loč? Slišal sem, slišal. Srečali ste se z njegovim veličanstvom. Takšno čast ste imeli. Palčič se je skromno nasmehnil. Da, da, je rekel, imel sem pač to čast. Nato je znova privzdignil klobuk. Pozdravljeni, torej! In je stopical dalje čez loko.<br />

Navsezadnje se je spričo tega slovesa na novo odprlo tudi nekaj predalov, ki so se bili prej zataknili. In to je bilo najpoglavitnejše. Da, da, gore boste prestavljali ...<br />

Vendar na tak način nikakor ni bilo mogoče še dalje vztrajati v samotarjenju in odpovedi. Veriga storjenih sklepov se je zrahljala, natrgala se je že ob tem prvem uspehu — kje naj bi človek ob nenadnih spremembah zmogel toliko zbranosti, da bi jo znova zakrpal? Tega Palčič res ni zmogel, vse preveč je bi zapreden v misel na ženitev. Vest pa, če je ravno hotela imeti svoj prav, je glušil z žvenketom srebra, ki se mu je ta čas nabralo v žepu.<br />

S cesarjem da se je menil?<br />

»Dobro, dobro, nič ne rečem, ne bi bil napačen takle snubec. Ali beseda, čeprav cesarjeva, še ni zlatnik.« Takšno je bilo njegovo mnenje.<br />

Akoravno je bil Palčič iz lesa, ki marsikaj prenese, Marinih čarov ni mogel tako naglo pozabiti, a ker se je pri vsem tem nekaj neprijetnega dotaknilo njegovega ponosa, se je naježil. S srčno bolečino se je pogovarjal sam, vpričo ljudi pa je malobrižno odmahnil z roko in klical Kastelica za pričo, če je bil ravno poleg. Ho-ho, s kramar j evo hčerjo da bi se ženil? Kaj praviš, Kastelic? In župan je bil vedno njegovih misli; srčno rad je pomagal prijatelju s ceneno uslugo. »Lakotnik pač, ki ni spregledal šale,« je rekel. Nekaj takega si je Kastelic lahko privoščil v škodo trgovca iz sosedne občine, mar ne?<br />

Da, da, Mara je bila ognjevita, jedra deklina, prava samica — kdo bi ne opazil tega. Le po milu in svečah je preveč dišala ...<br />

Toda upnikov ni bilo mogoče plašiti s šalami. Njihovih trpkih, neobčutljivih obrazov ni bilo mogoče razveseliti ne s pijačo ne s pogačo.<br />

Ali so bili to kristjani?<br />

Ne, to niso bili ljudje in Palčič se že zaradi njih ni mogel odreči svojim načrtom. Moral se bo pač oženiti. Čimprej se bo moral oženiti, dokler ne ugasne varuštvo skrivnostnih sil, ki jim je bil posvetil nekaj spokorniških tednov. Mgm, nič se ne ve, kdo vodi naša pota ...<br />

V Hrušici, vzemimo, pri Sesljevih sta bila Palčič in Kastelic vedno dobrodošla gosta. Tu se je domačinu nekoliko preveč umedila ena izmed hčera zgolj zato, ker je imela za lek prekratko desno nogo. Uboga odcvetela sirota. Samo smehljala se je in čakala ... A naj je bila hči še tako prijazna in oče voljan podložiti ji stopalo z dobrimi, modrikastimi stotaki, nek, Palčič nikakor ni bil dovolj pogumen, da bi se paril s pohabo. Poleg tega je vodila pot tja vedno mimo Obrova, bi se reklo, mimo razjedajočih spominov. Ah, ja, Palčič je bil vse preveč čustven, vse preveč mehkočuten; moral bi imeti pest v prsih namesto srca, to bi moral imeti!<br />

Pač pa ni bil popolnoma brezbrižen ob neki vabljivejši priložnosti, tam, kjer oče in hči nikakor nista znala uskladiti svojih notranjih občutkov do zapoznelega snubca. Mar ni bila to svojevrstna posebnost? Ako se je torej smel človek zanesti na preizkušeno modrost, bi Palčič v tem neskladju lahko ujel svojo ribo.<br />

In tako sta se s Kastelcem potem vozila samo še v Brezovico.<br />

Hu, ta Kristina, kakšna nenavadna ženska!<br />

Mirna, stroga. To ji je pobralo dobršen del prikupnosti z zagorelega obraza. Toda vse ostalo, povito v preslegasto bombaževino, je bilo tudi Kristinina last in tako vznemirjajoče, da je še Kastelica obhajala nekakšna mrščavica. Pri streli...<br />

»Ali je vedno tako resna?« je vprašal očeta.<br />

Povžanec je gledal namrgodeno. Potem, ko je hči odšla iz hiše, se je nasmehnil: »He, he,« je rekel, »takšna je pač!«<br />

»Vi niti ne veste ...« je hotela reči. A stari je gledal po turško in tako je ostalo pri tem. Palčič in Kastelic sta lahko marsikaj videla, poslušati pa jima res ni bilo treba — svoje živine in svojih otrok Povžanec nikoli ni hvalil.<br />

Prebil je mnogo težav in si nabral dokaj življenjskih modrosti. Najprej se je pehal z zemljo, potem se je moral rvati tudi z družino, ki se je množila in hotela zrasti po svoje. Po svoje? Seveda, kakor teletca! Kam pa pridemo, je menil Povžanec. Moral jih je torej s trdo roko in milo besedo učiti, kod naj hodijo. In to se mu je v dobršni meri posrečilo, zakaj nikjer ni bilo zapisano, da se morajo s starostjo človeku podvajati tudi nevšečnosti. On pa je imel svoja leta in sinove in ženo in hčer ...

Hčer. — Hči je bila res samo ena, toda bila je Kristina. He-he, ali kako je že bil rekel? Takšna je pač ...<br />

Marsikdo je marsikaj vedel o njegovi edinki. Živela je v tej blagoslovljeni dolini, v tej čudoviti kraški kadunji z ravnim dnom, ki se ji reče Brezovica. Prav tako kakor drugi vaščani je živela tu in bila vsem na očeh. Čemu naj bi torej Povžanec govoril o tem ...<br />

Nemara zato, ker je ob nedeljah zginjala z doma!<br />

Kristina?<br />

Kajpak, ta, vsako nedeljo je nekam šla, bogtigavedi kam. Ako Kastelic in Palčič nista nič slišala o tem, naj se razprašata pri ljudeh — vsa dolina je bila polna čenč.<br />

Ah, ta svojeglava ženska! Odtihotapljala se je z zadnjimi zvezdami, vračala se je prvimi. In Povžanec je bil pri tem docela brez moči: naj je vihtel palico, naj je opletal z jezikom, prav nič ni zaleglo. Ali naj bi jo bil priklenil k jaslim? Ho-ho, ustavite veter nad Krasom, pridržite jesen, da bi se ne prikradla v dolino ... Kdo, res, bi bil mogel ponujati takšno hčer!<br />

Kljub temu je Palčič močno vzljubil sprehode tja proti Brezovici. In kakor je sprva vabil s seboj Kastelca, da se je mogel opirati na njegov županski ugled, tako se je poslej ogibal Materije. Malokrat, prav malokrat se je še pokazal na županstvu.<br />

Kastelic se je muzal. He-he, je menil, nemara se bo vendarle oženil.<br />

Da, Palčič se je na to zelo skrbno pripravljal.<br />

Naj je stopil po tej ali oni poti, po tej ali oni samotni stezi, vse so vodile mimo Rožic ali mimo Odoline naravnost v Brezovico. Ali ni bilo to čudno? In to, kar je spotoma razmišljal, še bolj; v vsaki vabljivi senci, v vsakem prijaznejšem zavetju sta posedala s Kristino. Postavimo tule, na uglajenem holmcu, pod osamelim gabrom ... ali tamle, med leonima brezama ... Poležavala sta in se menila. O čem že?<br />

Ah, ja! Kristina, Kristinica ...<br />

Toda ona se je samo sramežljivo smejkala, nekaj je iskala v nedorasli, popaseni travi.<br />

Palčič se je torej zopet raznežil, izgubljal se je v svojih sanjah in Kastelic je imel popolnoma prav, ako mu je čestokrat ponavljal: »Pravcata škoda, res, da ob čedni deklini pozabljaš na vrednost cekinov!« Docela prav je sodil Kastelic, toda Palčič se vendarle ni mogel ženiti zgolj zaradi upnikov, ne? On se nikakor ni znal poniževati z mešetarjenjem.<br />

Koliko pa je bilo pravzaprav teh dolgov? Tisoč, tisoč dvesto kron? Prav! Toliko, kolikor je lahko pričakoval od Povžanca. Potemtakem se bo naposled le znebil lakomnih pajkov!<br />

Hu, takšne misli, kako so ga vedno vznevoljile! Palčič je segel po tobačnici.<br />

Torej Kristinica ...<br />

Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja.<br />''

To vam je gozd! Tu se začenja, ali konca mu nikjer ni videti, njegove sence se izgubljajo v modrikasti neskončnosti. V gozdu so potopljeni griči in holmi in skalnate tesni s hudourniki. Vse to je skrito v njem in še pestrost gozdnega življenja. Nad tem bedi v nevarnosti. Včasih se ga loti viharno neurje. Pridivja od nekod, buči in besni nad njim, toda gozd kljubuje vrtincem in neurje se usope. Ho-ho, to naj bi ga uklonilo! Samo šegavemu vetru, samo temu se voljno predaja: maje se in se prepušča čehljanju. Sem in tja se ziblje in gode nekaj, kakor velika, udobrovoljena žival. No, no, pomrmrava ...<br />

Poleti se odene v zamolklo zelenino, da izziva sinjino nad sabo, na zimo osi vi in se približa zemlji. Skupaj potem o nečem premišljujeta.<br />

Silen je gozd v svoji prastari modrosti. Jaz sem oče življenja, šepeče, in zemlja, zemlja je mati življenja ...<br />

Tak les tudi človeku zlahka kljubuje. Mar mu je tistih njegovih plenkač in žag in zagozd! Človek pride in odide, gozd pa ostane. Raste in živi dalje, okrepljen z brazgotinami. Prav nikakega sovraštva ne čuti do človeka.<br />

Gozdarji si živo deblo najprej ogledajo. Tole je torej na vrsti, rečejo včasih. Nekajkrat ga obidejo, mendrajo po snegu, ozirajo se v stožčasto krošnjo, da, da, kimajo.<br />

Nato ga obsodijo. In gozdno tišino načno tuji, vznemirjajoči glasovi: še-ša, kriče krvoločni jekleni zobje.<br />

Ko prično trgati belo meso, se razširi smolnat vonj, hoja vztrepeta, zamaje se, potem omahne nad podseko s parajočim krikom. Sveži lub je poln odrgnin. Možje se nekoliko oddahnejo, prestopijo se za nekaj korakov, nato znova pokleknejo v sneg. Se-ša ...<br />

Debla drvijo po razoranih rižah v dolino. Tu in tam se zataknejo, zajeze korito in na zagatnem kraju se zgrmadi skladovnica lesenih trupel. Pogosto se to nakreni. Tedaj jih morajo drvarji izpodnašati, naravnavati, dokler leseni jez ne odjenja. Grmada zdrvi po drči navzdol in gozd podrhteva v pritajenem bobnenju.<br />

Daleč od doma je vse to, daleč od velike ceste. Janez živi sedaj z gozdarji in njegovi utrjeni udje zlahka prenašajo napore težkega dela. Večere in noči prebijejo možje v kladari. Kladara je zadimljen prostor, samo od velikega ognjišča se širi rumenkasta svetloba. V tej se motajo okorne sence. Zrak je nasičen z duhom po opaljenem mesu, po osmojenem usnju. Prav nič bolje ni kakor v ovčji staji, toda zunaj gospodarita zmrzal in gozdni mrč, tu pa je toplo. Toplo in varno.<br />

Na razkurjenem ognjišču se topi slanina, v bakrenem kotličku brbota in brbota rumena gošča: v polenti in slanini, v tem je gozdar jeva moč. Večeri so dolgi in gozdarji pošteno opravljajo svoje delo. Ko pa se človek naje in zlekne po ležišču, se mišice sprostijo, vdajajo se počitku. Zato pa misli postajajo okretnejše. Pomude se ob tolikerih dogodkih, ob tolikerih predstavah, kolikor bi jih človek ne utegnil doživeti v desetletju. To je delo spomina. Domišljija potem malici resnico po svoje, po človekovi želji pač. Gozdar si pričara zanimiv svet in o njem pripoveduje. O domotožju, seveda, o tem ni vredno govoriti, ho-ho, govori rajši o volkovih.<br />

»Letos jih še ni bilo videti, letos...« Tako je rekel Tine Rodičan.<br />

»Volkov?«<br />

Kastavec Zušt si je sopeč iskal pripravno lego. »Zaradi mene,« je rekel. Bil je čemeren mož, prav nič mu niso bili všeč takšni pogovori.<br />

»Takrat, vidite, smo drvarili v Bukovini. Plehka dežela, pri moji veri...« Zadnik išče nekaj pod pazduho in pripoveduje, pripoveduje in grabi po koži. »Nič ne rečem, mraz niti ni bil tako divji, toda snega, mokrega snega je tedaj nametalo, in toliko, da je delo zastalo. Kaj bi! Trije ali štirje smo se napotili v vas. Tja pač, da ne segnijemo v kladari, smo si rekli. Vas navsezadnje ni bila tako daleč, toda gazi, gazi — in ne prideš nikamor. In tako se je znočilo. Izkopali smo si torej globanjo ob skladovnici drv, da bi prenočili. Bilo je prav prijetno in lahko rečem, da smo se potili. Prav lahko bi tudi pospali v tistem razgretem kotlu. No dobro,« je rekel Zadnik. Nato je dal svojim besedam nekaj več važnosti. »Ali ti ne prinese strela dva volka prav po naši gazi!« »Njo in njega, potemtakem?«<br />

»Nemara res, toda mi smo se zlomkovo prestrašili. Nekaj časa smo samo stali in se gledali. Beštiji se nista upali naprej, pač pa sta vihali rilce, nemara zaradi ognja. Nekaj sta renčali ...«<br />

Kastavec Zušt je hotel nekaj svetovati. »Z ognjem bi ju morali,« je rekel.<br />

»Kakopak! Z nami je bil neki Romun, ta se je prvi opogumil: pograbil je gorečo glovnjo in jo zalučal. Menite, da sta se zbali, mrcini? Odskočili sta vsaksebi, stekli po gazi in se vrnili. Ko pa smo tudi ostali začeli posnemati Romuna, sta se volka samo izmikala ogorkom; nič več nista stekla.«<br />

Zdelo se je, da doživlja Zadnik prav takšno napetost kakor ono noč v Bukovini.<br />

»Vse skupaj je torej postalo vražje sitno. S kurišča smo pobrali vse, kar se je dalo prijeti, tam je ostalo le še nekaj žerjavice. Na to žerjavico bi morali nametati novih polen, a skladovnica, ta je bila tam ob gazi — na gazi pa sta stražila volka ...«<br />

»Da sta strašila?«<br />

»Kajpak, tudi strašila. Pomikala sta se bliže in bliže. Sedla sta, legla, se zopet pobrala, pa zopet sedla, a vedno za nekaj čevljev bliže kurišču, vedno bliže... Mi štirje smo se stisnili na nasprotni konec — samo pest žerjavice nas je še ločila. Čepeli smo in ugibali, kaj bi se dalo ukreniti. Gledali smo neumno, kakor v prikazni, bi rekel. Nekdo reče, naj bi stekli, do najbližjih bukev naj bi skočili in splezali nanje. Ni bilo več, ko nekaj korakov, če se vzame, a skoči skoči po odjenljivem snegu! »Potem zažgimo kožuhe in planino!« de Romun. »Ali v krčmo?« pravim. »Nanju!« revskne Romun. »Prava sramota,« pravi, »da se štirje bojimo tehle peskov!« To je bila moška beseda, takoj smo se pričeli slačiti. Mrhi je naše početje nekam vznemirilo. Osmodil sem bil že kožuh na žerjavici, vsak čas bi se moral vneti, ko je drlesknilo. Nečloveško, pri moji veri, čisto po konjsko, bi rekel. Ha, to je bil Lišekov glas, samo iz tistega njegovega prvobitnega godala je moglo bruhniti kaj takega. Kakor da bi potegnil s palico po železnih rebrih, tako se mu je naredilo. A tedaj bi morali videti onadva lačneža! Poplesala sta ritenski ter v skok odšapala v temo ... Potem mi bo kdo pravil, da se boje ognja!« Zadnik je odmeril podlaht. »Tako, vidite!« je rekel.<br />

»Kaj vse lahko doživi gozdar v Bukovini!« Čabranec Mate je ležal na trebuhu. Glavo je pestoval v dlaneh in to, kar je rekel, je povedal z vso resnobo.<br />

Čez dolgo šele pride nov dan. Bleščeče zimsko jutro obsveti kladaro in snežni breg pred njo, opisan z rumenimi kolobarji.<br />

Tako minevajo zime v gozdu.<br />

No da, čemu bi se ne pojavili tudi to zimo volkovi. Oglasili so se zvečer, pravzaprav je bila noč, toda prozorna in svetla, da bi spričo snežne in lunine beljave lahko vdel šivanko. Kdo bi si bil mislil! Niti nakrohotati se niso utegnili staremu lažniku, ki je pravil:<br />

»Medveda, tega ni težko ukaniti. Z ujcem sva nekoč bežala pred njim po gozdnem kolovozu. Ujec je bil nadušljiv in tako sva planila vsaksebi, vsak za svoj grm sva se skrila ob poti. Nemara, sva si mislila, bo dlakavec odrinil dalje.<br />

Medved pa se je ustavil. Brž ko je pricopatil do tja, je postal. Zdaj bo po naju, sem si mislil. Ujec si je moral tudi misliti nekaj takega. .Smrdljivec!' je zarjovel s tisto svojo nadušljivo sapo. Kajpak, da bi ga ostrašil. Potemtakem, sem si rekel, moram tudi jaz kričati. In sem. ,Ušivec!' sem zatulil. Komaj je medved okrenil glavo sem, se je ujec na oni strani kolovoza znova zadri:<br />

»Toda volkov, teh res ni moglo biti toliko.«<br />

»Boš ciganu verjel! Po dva, po trije se klatijo po gozdu ...«<br />

»Tudi nocoj jih ni bilo več,« je rekel Zadnik. »Ti pa, po bogu brat, bodi vesel,« je rekel ciganu. »Da nista imela kobile, bi ne utegnila zlesti na smreko. Zato nič ne tarnaj. No, spravimo se ...«

A kako naj bi se oglasile črne ciganove gosli. Ležale so zavržene na robu gozdne jase, na trdem snegu. Niti veter niti mesečina nista mogla preizkusiti reznih strun. Godalo je bilo zavito v umazano vrečevino, na kateri so se nekdaj rojevali ciganovi otroci, vrečevina pa je lesenela in se krčila v mrazu. Gosli so bile ciganske, toda bile so gosli in niso zmogle glasu, preden se niso ogrele ob človekovih čustvih na njegovi srčni strani. Nekdo je zdaj zadel ob to čudno zgubo. S škornjem je dregnil vanjo.<br />

Ali je to, je rekel.<br />

Navsezadnje so se vendarle našle, tudi molčeče gosli so se končno našle. Bile so neme in tihe, skrite v stari vreči torej, ki je hrstela kakor žlebovina. To naj bi bilo vredno joka!<br />

»Sviralo,« reče Zušt, »pripravno za škoromade ...«<br />

Gozdarjem ni bilo prav nič žal, da se je vse tako izteklo. Imeli so sekire in gorjače, nekateri so nosili cepine, nikake bojazni ni bilo v njih, toda volkovi so bili tudi vešči pri svojem opravku, in njihovi zobje so bili nevarnejši nego okorno gozdarsko orodje. Ako bi se Janez vrnil domov z volčjo kožo, bi se ljudje ne mogli načuditi. Sklepali bi roke in se čudili, poglejte, bi šepetali, volka je ubil. Koža bi se dala prav lepo ustrojiti in uporabiti kot ogrinjalo ali kaj takega. To bi bilo nekaj posebnega. Sicer pa je bil tu še mladič, prestrašeni konjiček, od katerega se Janez ni mogel odtrgati. Gladil ga je in mu prigovarjal z božajočim glasom, tam, kjer so se tanke noge ugrezale pregloboko, mu je pomagal iz snega. Hotel je vedeti, koliko je staro žrebetce, toda Geza je bil še otrok, niti tega ni mogel povedati. Samo izpod čela je gledal in trepetal in kazal gozdarjem svoje velike, prestrašene oči.<br />

V kladari je bilo prostora za vse. V njej je bilo varno in toplo. Na ognjišču so se cmarila neosušena polena, cvilila so od bolečine in se oddihovala kakor žive žrtve. Cigana sta se lahko v miru gostila: tu je bila topla slanina, njen vonj, prepojen z dimom, je zajel Pera in Gezo kakor cigansko slavje med šotori. Poleg tega so imeli gozdarji še suho meso in čutaro žganja. Žganje ni dišalo po slivovcu, toda bilo je otresavo in vročično. Cigana sta se lahko mastila, bilo jima je lepo v kladari, bilo jima je prijetno. Samo z žrebetom, samo s tem je bilo nekaj težav. Nikakor se ni hotelo pomiriti; tožeče je porezgetavalo, suvalo z glavo v tla in se ni prav nič menilo za prigovarjanja.<br />

''Toda pod vso tisto črnjavo le mora biti nekaj živega ...''<br />

Lenka načne naslednji odstavek, da le s pogledom ujame nekaj začetnih besed, ostalo potem lahko odmoli na izust. Sama prav nič ne razume, res, toda Valent ždi negiben na stolčku in napeto zre v temo za okenskim steklom. Tako posluša oddaljeno zvonjenje. Lenka izgovarja zamotane besede, nekam po svoje jih zloguje, da si s tem olajša branje — čemu naj vse to služi, si nikakor ne more razložiti. Z Valentom je treba včasih nekoliko potrpeti, si misli.<br />

Da, da, Lenki se nikakor noče razjasniti.<br />

To so pač molitve, ji je spočetka dejal Valent, nemške molitve.<br />

»Masna knjižica, potemtakem?«<br />

»Pravzaprav to niti ni masna knjižica, to so nekakšne izbrane molitve, pobožno razmišljanje. No, Lenka, čemu bi ti pravil ...«<br />

Čemu bi ti pravil! ... Ah, tega mu sestra Rozarija nikdar ni rekla. Nikoli mu ni rekla, »čemu bi ti pravila«, ko jo je pričel begati z vprašanji. In ta ob prvih srečanjih niso bila prav nič drugačna, kakor vprašanja, ki mu jih je po toliko letih zastavljala Lenka.<br />

Lenka pripoveduje Valentu podrobnosti zelo oddaljenih dogodkov. Vijugavih gotskih začetnic se drže drobci Valentovih doživetij, iz ošiljenih zavihkov se razcveta spomin — kaj naj bi vedela Lenka o tem! Prebira pobožne tuje molitve, tako meni. Nemara so Valentu bolj povšeči, bržčas tudi zato, ker so učinkovitejše nego preprosta domača priprošnja. Tudi sveta maša se bere v tujščini; ali naj človek še kaj razmišlja o tem?<br />

O, da, Valentu je bilo mnogo do tega. On prav dobro razume vsako izgovorjeno besedo; zapletene misli iz knjižice so mu prav tako jasne kakor očenaš. Vendar v njih ne najde nikakih posebnosti. Molitve pač ... S tem se Valentov duh ne utegne zamujati. Posluša, napeto posluša in niti z glavo ne trene. Da bi se ozrl po Lenki?<br />

Bolšči nepremično v temo za oknom in vsrkava vase enolično žuborenje, ki vre z Lenkinih ustnic. Ko pa se dekle odhrka, ko se skuša oddahniti, tedaj se mu brž priprejo oči in čopka nad njimi se grozeče povesita.<br />

Ali naj Lenka čita dalje?<br />

Prav umestno bi bilo to, zakaj Valent leži zdaj na bolniški postelji in nestrpno čaka, da se bodo pričele rožnate ustnice sestre Marije Rozarije zopet premikati. Leži pravzaprav le na pol. Ledja ima obzidana z mavcem in noge štrle kvišku, zadrgnjene z jermeni in nategnjene s škripčevjem. Tako ravnajo kosti nemški zdravniki.<br />

Če Valent pomisli, da je doma iz nekakšnih Loč, iz nekakšne Pred jame, daleč tam ob reški cesti, sakrament, kaj vse se lahko pripeti človeku na tem svetu! Iz Loč torej, iz Velikih Loč! Čemu potem visi v tem čudnem, tihem templju, ves povit in pretišnjen ... Prostor se odmika, beži v daljo in pada v globino in Valent se zaziblje v praznini kakor ptičje pero. Prav nič ne tvega pri tem: belo ležišče se ga tesno drži ter skupaj z njim niha v neskončni votlosti. Ho-ho, le kam se peljemo, ugiba. Vožnja je nagla, ker postelja pod njim sploh nima teže. Kakor ptič se vede: navzdol omahne, zaniha in vzplava v višino, vse v enem dihu, potem znova navzdol, kar povzroča Valentu sladkoben ščeget pod kožo. Tedaj mu prične rasti stopalo. Na mah se mu prične napihovati stopalo, komaj opazno sprva, zatem vedno hitreje, veča se in veča ... kakor sod je že, sod? Gromozanski čeber, ovit v bele ponjave ...<br />

Tudi s časom ni nič, prav nič ni z njim. Kako naj Valent ve za trajanje takšnih sprehodov po praznini. To so nemara dolgi popoldnevi ali razvlečena tiha jutra, nemara so zgolj trenutki, kdo naj ve to! Toda vrača se z njih z nenavadno naglico, s presenetljivo naglico misli, ki ga iztrga iz omotice in nekam trdo ravna z njim ob pristanku.<br />

Valent se zave, a se obotavlja. Noče odpreti oči, noče gledati začudenih obrazov, noče poslušati neumnih vprašanj. Od nekod ga je pač prineslo, toda on noče dajati pojasnil na neumna vprašanja. Samo za las razmakne veke, samo skozi senco rdečkastih trepalnic oprezuje. Tako nekaj časa motri svojo okolico. In kaj vidi? Nič. Prav nič se ni bilo predrugačilo med njegovo odsotnostjo: stopalo visi na škripcu in ni večje od povesma volne.<br />

Komaj za hip ga je odneslo. Bolniku nasproti visi glava z blazine, iz ust se mu je pocedil curek sline. Vse je na svojem mestu, le tik ob njem se je zganilo nekaj temnega. Valent še vedno ne dvigne trepalnic, samo oči obrne in ugotovi, da se je ob njegovem vzglavju nabrala kopica črnih gub. Potuhnjeno si ogleduje te gube in ploščatega izlizanega boga, ki je pritrjen na svetlem križu z rumenimi zakovicami. Obešen na beli vrvici se Kristus od časa do časa zgane, obrne Valentu hrbet, potem se na pol skrije v naborkih črne tkanine. Toda pod vso tisto črnjavo mora biti nekaj živega! Roke, stegno ali kaj?<br />

Tak tako, duhovnika so mu poslali. Lejte no, duhovnika ...<br />

Valent je grdo polomljen, čemu bi ga drugače držali na tej natezalnici. Bolečine tudi še niso odnehale, prav zdajle bi moral skrivenčiti ustnice, ko bi ga oni ne gledal — toda glava je cela, rame so nepoškodovane. In tudi želodec, čast bodi bogu! Potemtakem je skrb za njegovo dušo nekoliko preuranjena.<br />

Valent razmišlja nekaj časa o smrti. Toda glasovi od zunaj, izza zaprtih oken, kjer se bržčas pode otroci po snegu, ga raztresejo.<br />

Torej duhovnik, si reče, spovednik. Potem neopazno razširi očesni špranj ici: nad posrebrenim križem so črne platnice. Kajpak, marni župnik prebira svoje molitve, mrda z ustnicami in strpno čaka, da se Valent zave.<br />

Da, da, bili so dolgi, žalostni dnevi. Zunaj je kopnel sneg. Prejšnjih sotrpinov ni bilo več. Enega so odnesli, drugi so odšli sami, prišli so novi, toda ti se niso prav nič menili za Valentove tegobe. Valent je tapljal sem, tapljal tja, da bi si utrdil pomehkužene krake. Premikal se je nekoliko sključen, ker ga je v hrbtu še vedno nekaj krčilo, nekaj ga je težilo, tako da se je moral podpirati z rokami.<br />

»Ni slabo,« je menil zdravnik, »ni slabo.« Valent naj le hodi, čimveč naj se sprehaja. Potemtakem lahko gre? Kam?<br />

I, kam! Domov!<br />

Na ta način je Valent zašel na hodnike velike bolnišnice. Vse križem je taval po njih. Razbiral je napise in številke po stenah, postajal je ob oknih in si ogledoval zapuščeno dvorišče. Ogoljene veje čadastih kostanjev so se potile v odjugi, debele kaplje so cmokaje padale v razmočeni sneg in bičale otrdeli srež. Sneg se je sesedal in izginjal, vdajal se je in kopnel.<br />

Prav nič mu ni bilo mar, Valentu, kaj se dogaja na dvorišču. Sneg in kostanji in jokavo vreme, vsakdanje stvari pač, prav nič mu niso lajšale ali tešile duše. Toda tam na umazani gazi se je že nekajkrat pojavila sestra Marija Rozarija. Ne vsak dan, res, a nekajkrat jo je bil že opazil. Lejte no, si je dejal, Rozarija. Togost je popuščala, hodniki so postali svetlejši, prijaznejši. Pravzaprav tu niti ni bilo tako puščobno ...<br />

V tistih nizkih čevljih je morala hoditi zelo oprezno, da bi ne zajela zmehčane brozge. Krilo je držala za ped od tal in omahovaje hitela tja čez. Kam pravzaprav? Tja čez dvorišče pač, kjer tudi ni manjkalo vrat ...<br />

Končno sta se Valent in sestra Marija Rozarija vendarle našla.<br />

Sešla sta se v zavetju podpritličja, v senci seženjskih obokov, skozi katere bržčas tudi božje oko ni videlo docela razločno. Znašla sta se drug pred drugim nemirna in nestrpna. Kaj bo rekla, je ugibal Valent. Kaj naj naredim, je obupavala sestra Marija Rozarija. Toda modre in sive oči so se vtem že domenile. Z zvodljivo močjo so na mah odgnale moreče pomisleke, v hipu so odstranile dozdevni pregradek, ki je branil mladi nuni, da bi se na razdaljo diha približala Valentu. Poleg tega ju je prvo srečanje zateklo na zelo pripravnem kraju. V dokaj čednem hramu s skladovnicami rjuh, s polnimi policami perila, ki je vpijalo šume in z vonjem po milu in lužilu odganjalo zatohlost. Nikakih pretvez si ni bilo treba izmišljati, ako je sestra Marija Rozarija želela občutiti toploto Valentovega lica. In Valent se je lahko brezskrbno pasel na njenih ustnah.<br />

Tako se je plesnivo podzemlje na mah spremenilo v čudovito preddverje komaj slutenih skrivnosti. Valent se je spuščal vanj z vznemirljivim občutkom skrunilca tempeljske posvečenosti, ki pa se nikakor noče upreti grešni želji, neutešljivi želji, da bi srknil iz nedotakljive posode. O, tudi tak dan bi moral priti!<br />

Seveda je prišel tak dan. Tudi tak dan, pravzaprav večer je prišel. Večer, ko sestra Marija Rozarija ni zmogla več ukrotiti Valentovih rok in je njena volja popustila prej nego naškrobljeno oprsje; prišel je večer, ko je imel Valent dokaj več opravka z neprimernim urezom njene redovne obleke nego z njeno sveto zaobljubo o večnem devištvu ... in ko se je tudi bogec na kraju molka mogel dotakniti gole kože zaprisežene neveste. Potem je nemočno obležal na beli rjuhi, ob krvavi rosi, ki je pričala o njegovem in sestrinem trpljenju in o Valentovem grehu.<br />

Navsezadnje tudi Valentu ni bilo prijetno. Mencal je v zagati pred leseno polico in bil od sile ubog v tisti prteni pisani halji. Velika reva, je pomislil in se odločil, da bo šel. Čemu bi še čakal, je menil. Naglo si je pozapel tistih nekaj ploščatih gumbov. Kar šel bo!<br />

Seveda je šel, toda naslednji dan je bil zopet tu. In ker sestra Marija Rozarija tudi ni podlegla kesanju, je igra postala nevarna. Koristnih posledic nikakor ni bilo mogoče pričakovati.<br />

Odtlej se je Valent dan na dan uril v hoji po vijuga vih stopnicah. Tak tako, poglejte ga no, Slovenca, kako si pomaga! Da, da, tako si pač pomaga ... in Valent je vljudno postal ob polžasti ograji. To je bil zelo dober izgovor, res preprosta ukana, če je, postavimo, srečal sestro Marijo Angeliko ali celo zdravnika. Pravzaprav mu tole stopnišče ni delalo posebnih težav; ne zato, ker je bila pot obetavna, res ne, ampak noge so postale zanesljivejše. To sicer niso bile nekdanje Valentove noge, vse preveč so posnemale otroško hojo, a nosile so ga že prav dobro. O, prav dobro so ga nosile in Valent bi se lahko odpravil, če bi ravno hotel. Stopil bi k zdravniku in se udaril po bedru, tako, bi rekel, zdaj lahko grem. Zdravnik bi nemara nekoliko okleval, kinkal bi z glavo, končno pa bi se vendarle odločil. »Če je že tako,« bi rekel.<br />

To so bila sedaj zelo neprijetna razmišljanja. Valentu se ni nikamor mudilo. Prav nič se mu ni mudilo od tod, zakaj s sestro Marijo Rozarijo sta pričela o nečem razmišljati, pričela sta ugibati, kako bi se izteklo, ako bi ...<br />

Sestra Marija Rozarija se je stresla ob sami misli.<br />

»Z vami da bi šla ...?«<br />

No, da. Valent se je prvi spomnil na to.<br />

Sestro Marijo Rozarijo je ta misel zelo iznenadila, močno jo je zbegala. Modre oči so se odsotno zazrle mimo Valentovega obraza, sledeč predstavam razburkane domišljije. Kako naj bi se to zgodilo? Ali naj bi si sestra Marija Rozarija skrivaj odpasala molek? To naj bi storila? Potemtakem bi morala odložiti tudi redovno obleko, seveda, to bi tudi morala sleči. In potem? No, potem bi se neopazno, psst, po prstih skušala izmotati iz samostanske obrednosti, ali kaj? Kajpada, sestra Marija Rozarija je imela sorodnike. To so trdni ljudje, zdravi kmečki ljudje, bog bodi zahval j en, obolelosti res niso mogli hliniti, a sestra Marija Rozarija jih je mogla obiskati kadarkoli. Da, da, po takem obisku bi se prav lahko premislila.<br />

»Kaj menite, sestra Marija Rozarija?«<br />

No da, prav lahko bi si premislila.<br />

Sestra Marija Rozarija se je pri vila k novemu ženinu. Štrleči locenj ni vzdržal pritiska, upognil se je in se nekoliko nalomil. Prav tako kakor sestrina stanovitnost, ki je bila tudi nekam nalomljena in ošibljena, le da zanjo ni bilo najti primernega škrobila. Kaj naj bi mu torej odgovorila, Valentu? Nič, nasmehnila se je. Bila je pripravljena omahniti v sproščenost Eve, ki jo bog peha iz togosti nebeškega vrta v sladke nevarnosti grešnega življenja.<br />

Dobro, potem se bosta v prihodnjih dneh domenila o podrobnostih. In Valent je oddrsal iz pralnice in po vijugavih stopnicah navzgor. Z vsem časom, ki mu je bil na razpolago, je potem tehtal velike dogodke.<br />

Toda naslednji dan nune ni našel v podzemlju. Ni je bilo tam ne v bolnici, sploh je ni bilo več na spregled. Prav nič ni zaleglo, če je Valent po trikrat na dan premeril zavite stopnice. In kako je hodil sedaj po tem zobatem lijaku! Prav nič ni zaleglo ... Ah, kakšno življenje!<br />

Nadenj so se zgrnile črne misli: da ni zbolela ...<br />

Ho, to bi bila rešitev, to bi mu v dobršni meri olajšalo muke, čeprav sestri Mariji Rozariji ne bi priželel niti mrvice slabega. Toda v tem hipu ...<br />

Valenta so se na mah polotili maščevalni naklepi — šel bo in ...<br />

Nemara pa so jo spodili? Pokazali so ji samostanska vrata in jo priporočili božji prizanesljivosti! Ho, Valent bi bil znova skoraj poskočil ...<br />

Po nekaj dneh se ga je končno spomnil zdravnik. Ko se ga je nagledal iznad naočnikov, si je te preložil skoraj na teme, tako da Valent res ni vedel, čemu mu služijo. In potem šele ga je vprašal, če gre vse po sreči.<br />

Po kakšni sreči? Stari hudomušnež je najbrž nekaj namigaval, prejkone na Valentovo znanje s sestro Marijo Rozarijo. Po sreči, je rekel! Valent bi se čimprej rad pobral od tod.<br />

Prej pa se je moral sleči in napraviti nekaj gibov, prav tako kakor na naboru: počepnil je, se sklonil, ko se je vleknil vznak, se je malce namrdnil.<br />

»Boli?«<br />

Ne, ne, nič ne čuti. Nekoliko olesenel je pač, zato se spakuje.<br />

Prav njemu bo pravil, zdravniku!<br />

Vendar mu je bilo to na moč po volji. Prav dobro, je dejal, zelo dobro, je rekel, navzlic žeblju, ki ga je tudi on opazil v Valentovem križu. Predstojništvo bolnišnice mu je bilo sporočilo, da je Valentin Cergol vznemiril spokojno ozračje njihove človekoljubne ustanove, da je zlorabil ustrežljivost samaritanskega doma in skušal zasejati v njem pohujšanje in naj se zato odslovi, brž ko bo mogel z lastnimi nogami prestopiti prag gostoljubnega zavoda ...<br />

»Zelo dobro,« je rekel zdravnik. Ali kani Valent odpotovati domov?<br />

Da. Kam pa naj bi odpotoval? Ali bi lahko šel drugam?<br />

Tudi to se je zdelo zdravniku zelo pametno. Le nekaj nasvetov mu je moral še dati, nekaj zelo koristnih priporočil, kako naj se Valent ravna, in predvsem ... predvsem počitek, poležavanje. Bog varuj, da bi se še kdaj prevzdignil.<br />

Kakopak, le čemu mu vse to pripoveduje. Z vsem tistim obiljem, ki ga čaka doma. Valent bo samo polegal, samo posedal bo, le tu in tam se bo sprehodil, da se mu noge še bolj utrdijo. Mar mu je bilo potrebno še kaj priporočati? Mar je prišel on v nemški rudnik zaradi nekakšne potrebe? Dajte no, prišel je sem, da bi se nekoliko razgibal, zaradi razvedrila je prišel ...<br />

brez izdatnih podpor ni mogla shajati, zato je načela rudniško blagajno. Ko pa se je ta enkrat odprla, je skorajda ni bilo mogoče več zapreti, ker se je ugotovilo, da je vodstvo rudnika odgovorno za nesrečo štirih rudarjev. In stroški so rasli. Na ta način je tudi Valent prišel do tistih šestnajstih zlatnikov. Ko jih je nekajkrat preštel, je odšel na pot.<br />

''Da, da, je rekel Palčič, tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje ...''

To je rodbina te blagoslovljene Urbarjeve kmetije. Številna rodbina ujcev in tet, vnukov, dedov in babic, ki zvedavo čaka, kakšen bo videti najmlajši. Toda ta se je upiral, nikakor ni hotel priti na svet in mater je izmučil skoraj do smrti. Le kaj naj bi še ukrenili! Mnogokrat se namreč zgodi, da otroku ni všeč tak in tak prostor, bogvedi zakaj, a njemu ni všeč, on se tam nikakor noče roditi. Potemtakem morajo mater prenesti drugam. No, dobro, babica je bila izkušena ženska, marsikaj je vedela o tem. V Zejanah, tako je slišala praviti, tam so imeli nekoč še hujše neprijetnosti s porodnico, dokler je niso prenesli v stajo. Prav tja! Po naključju je imel Cič v tisti staji samo črno drobnico. In ženska se je takoj oddahnila, takoj se je rešila. In tisti sin, vidite, je sedaj misijonar med zamorci ...<br />

roke in se preplašeno gledale — le kaj naj bi človek še ukrenil ...<br />

Tako je razmišljal tudi Štefan. Tapljal je po temi pred hišo, sem in tja je hodil pod razsvetljenimi okni ter prisluškoval. Ko je Johanca prvič zakričala, je začudeno obstal, kakor da je nekaj pozabil in ugiba, ali naj se vrne po svojih stopinjah. Kdaj je bilo to? Kmalu po polnoči, tako se mu dozdeva. A kdo naj se spozna na čas v takšni negotovosti, v takšni zmedi! Ah, koliko je Štefan pretrpel zaradi svoje mlade žene!<br />

Zjutraj se je usedel in položil roke na mizo. Potem je ogledoval te roke: bile so težke, členkaste in neprijazne. Obledele dlake na zapestjih so rasle vsaksebi in so se zgoščale po žilavih lakteh, tja noter v nekam kratke rokave. Moške roke pač, vzdržne in neodjenljive — koliko centov so že preložile, koliko stebel so že upognile ... Čuješ, Štefan, tako so imeli navado reči domači, tu je nekakšno napotje! Napotje? Tole? Ho-ho! Potem je poprijel on, nategnil je kite in ovira je bila odstranjena. Da, da, s takšnimi primeži si je človek marsikaj upal ...<br />

Štefan je bil vajen vtisniti ali vzdigniti ali prenesti, akoravno se je pri tem kaj strlo. Naj se! Ali naj si torej sedaj ogleduje te silne roke, te šape, bi se reklo, ki jih v največji stiski sploh ni bilo mogoče uporabiti?<br />

Po takšnem premisleku se je bilo treba za nekaj odločiti. In to naj bi bila pametna odločitev, nagla odločitev, zakaj johanci so pojemale moči. Vpregel je torej konja, odbrzel izpred hiše in se zgubil v megli. Šel je po zdravnika.<br />

Ako človek pogleda iz ločanske doline proti orehovskim ali kovčkim hribom, si takoj ustvari določno podobo sveta tam gori. Nekakšna nebeška poljana, tako si misli, razsežna in oblita s svetlobo, obzorje pa tolikšno! In človek iz doline vzdihne v olajšanju in sproščenosti, ki se poloti njegove duše. A danes se tam po planoti pase čreda oblakov. Obzorje se je tako zožilo, da seže pogled komaj nekaj sežnjev čez konjsko glavo. In kaj je videti tam pravzaprav? Nič! Bela tema, kamorkoli obrne človek oči, nekakšna sopara, iz katere mrli presejana rosa.<br />

Nekaj ur se že vozi Palčič s tujcem. Videti je pameten, razsoden človek, ko bi ne bil tako preplašen. Spočetka je samo spraševal. A mokre veje ob strugasti poti so ga smrčale po obrazu, zato je cesto skočil z voza in koračil za Palčičem. Spodrsaval je in hitel za njim. Spodbujal je konja in spraševal.<br />

Kako bo z njegovo ženo, kaj meni Palčič?<br />

»Kakor bo božja volja,« je menil Palčič.<br />

»Dobro,« je rekel tujec, »toda pri življenju bo vendarle ostala?«<br />

»To je vse v božjih rokah, sinko, vse v božjih rokah.«<br />

jelševju, ki je bilo prav tako nadležno kakor tujčevo tarnanje.<br />

Štefana je morila zaskrbljenost, mučil se je z jedkimi očitki. Zadnji korak v noči je prvi korak iz teme. Tako je dejal Palčič. Vse prepustiti božjim rokam, toda kaj bo potem z ženo, kaj bo z otrokom, to naj mu pove Palčič. Štefan je ječal, Palčič pa je menil, da se pritožuje nad slabo potjo.<br />

»Da, da,« je rekel, »takšne so te naše poti. Kakor hudourniki.«<br />

Moža sedita drug ob drugem in se vozita po megleni planjavi. Zakrknjeno molčita, kakor da sta si sovražnika. Palčič bi bil moral marsikaj povprašati, marsikaj bi hotel pozvedeti, toda s takšnim človekom se res ni bilo moč porazgovoriti. Njemu da bi prikril svoje misli? Dajte no, Palčič je prav dobro vedel, o čem razmišlja hribovec. Navsezadnje Prelože niso bile več daleč, vredno je bilo natakniti si naočnike, potrpeti in potem se bo videlo ...<br />

Okoli Palčiča je bil ducat ljudi. Z vso skrbjo so mu pomagali stopiti z vozička in kazali veliko spoštljivost do svetlih naočnikov in naškrobljene srajce. Vsa čast učenemu človeku, vsa čast! Osiveli in zaskrbljeni Urbar je pospremil Palčiča do praga. »Mi smo neuki ljudje,« je rekel spotoma, »neuki ljudje, gospod zdravnik, toda glede plačila ...« Palčič je dvignil srebrnega peska in zamahnil z njim po zraku. Kakor da bi on ne videl, na kolikšni sitosti sloni ta spočita, mirna hiša. Zal bi mu bilo, močno mu bi bilo žal, ako bi razočaral te dobre ljudi.<br />

Z Johanco je bilo tako kot prej, pravzaprav še slabše, ker se je izgubljala v omotici. Prav nič ni bilo mogoče vedeti, koliko je še življenja v očeh pod priprtimi vekami. Čemela je nepremično in koža na njenem obrazu se ni prav nič razlikovala od požoltele krstne sveče, ki so jo po dvaindvajsetih letih odvili iz svilene rute. Le kdo se je bil spomnil na to?<br />

Štefan nikakor ni mogel gledati te goreče sveče. Segel je s prsti po bojazljivem plamenčku in plamenček je takoj ugasnil. Potem je stal tam z ugaslo svečo v roki, dokler ga ni nekdo obgovoril. Če bi šel ven, je rekla babica. Johanco je zopet spreletel drhtljaj in babica ga je odvedla. To niso prizori za moške, je rekla.<br />

mizi. Niti omrsnil se ni, akoravno bi bil nadvse rad osladil plehko slino s tisto rdečo bedrovino, ki se je ponujala s pladnja. Sicer pa se bo takoj videlo, kaj bo povedal Štefan.<br />

Toda Štefan je šel mimo Palčiča, mimo domačih, ne da bi se ozrl po kom. Šel je s tisto svojo svečo ven, čez prag, kakor da vodi procesijo. Nekateri moški so res stopili za njim, ženske pa so zahlipale. O, ti moj bog! Zazdelo se je, da je Johanca izdihnila; nemara je res umrla ta čas. Palčič je ugibal, kako bi se spravil izpod strehe, kjer sedaj ne bo več prostora ne za pametno ne za tolažilno besedo. Jej, jej, kakšne nesreče si bog izmišlja.<br />

S poda je prihitela starica. Toda na njenem mršavem, oprezujočem obrazu ni bilo opaziti tiste velike prepadenosti, ki priča o obupu. Palčiča je pogledala s sovraštvom, kakor da je on kriv vseh teh težav. Čarovnica pač, si je rekel Palčič.<br />

Potemtakem z Urbarjevo nevesto še ni bilo tako hudo in Palčič bi bil moral sedaj nekaj storiti. Če je zdravnik, potem si mora tak videz tudi ohraniti. Stopil bo torej gor in se razgledal.<br />

»Ali tod?« je vprašal.<br />

Urbarica je šla naprej. Spotoma se je opravičevala zaradi mračnega stopnišča. Tako je pač pri nas, je rekla. Palčič si je mislil, da Urbarica pač ne more vedeti, kako je pri Palčičevih v Ločah.<br />

Potem je Urbar jeva hiša utihnila. Pomirila se je in napeto prisluškovala, kaj se bo zgodilo. Takle človek, so menili, marsikaj ve, prav nič mu ne bo treba ugibati. Ako je sploh še kaj upanja, se mora vsak hip spet pokazati in svetovati. Nemara bo o tem govoril le z babico? Seveda, njej bo naročil, zaupno ji bo dejal: tako in tako, vidite ...<br />

Toda babica je privihrala s poda zelo slabe volje. O, nori, nehvaležni ljudje, je rekla. In to jezljivo, s šlekastim glasom, ker ji je jezik uhajal v svežo škrbo. Potem se je razburjeno ogledovala po kuhinji; kje je njen oplet, to je hotela vedeti.<br />

Oplet? Dajte, no, botra, kaj se je vendar zgodilo?<br />

Stari Urbar jo je skušal pridržati, ostalim tudi ni bilo všeč njeno obnašanje, radi bi bili vedeli, čemu vsa ta naglica, ali babica je stisnila ustnice. Končno je le iztaknila svoje ogrinjalo. Tako, zbogom! In je šla.<br />

Ko je mrak zastrl okna, je prišel Štefan. Ves ta čas je blodil po vrtu, kjer se je namočil in namrazil, in sedaj je bil zopet tu. Gologlav, nagnjen nekoliko naprej je stal tam sredi kuhinje ter vpraševal z očmi. Mar ne bodo nič rekli? Kaj naj bi rekli! Čakajo pač. Naj se no usede, tjale naj se usede, so mu prigovarjali. Nemara bo vse dobro, čemu bi izgubljal pamet!<br />

»Pamet, pravite?« O kakšni pameti govorijo? On je popolnoma pri sebi, toda gori na podu je nekaj zajokalo, nekaj je zavreščalo, ali oni niso nič slišali?<br />

Ne, nihče ni nič slišal.<br />

Potem naj stopijo venkaj, tjale pod okna naj stopijo, saj so odprta ...<br />

Kajpada, Palčič se je bil lotil neprijetnega opravka po svojih najboljših močeh. Sprva je sicer nekoliko okleval, volja mu je bila ohlapnila in tudi starčevska samozavest se je nekam omajala spričo tveganega početja. Palčič je znal krotiti ljudi s samim pogledom, s samim nastopom je mogel vrniti zaupanje obupancu; njegovi nenavadni kretnji in skrivnostni besedi so se uklanjali celo duhovi, dobri in zli duhovi, ki so s svojimi čari sejali strah in preplah po odmaknjenih brkinskih domovih. Umel je lečiti rane s topljenimi mažami in blažiti zastrupi j enj a z rastlinskimi zvarki, vezati zvine, odplakovati uroke, bajati in zaklinjati, krščevati v sili, pripomoči k zaploditvi in po potrebi — toda res samo po potrebi, ne da bi se zamer j al bogu — tudi k odpravi zarodka. In kaj vse še je zmogel Palčič ob skrivnostnem šepetanju, z božjim in lastnim hotenjem! Kaj vse je še zmogel!<br />

Od zdravnika pa so dobri ljudje pričakovali dejanj.<br />

Dobro, dobro, je zaključil Palčič svoja dognanja. Spustiti se bo torej moral v to občutljivo prigodo z nekam bolj stvarnimi prijemi, z nekoliko manj božje pomoči, bi dejal, in zanašajoč se bolj na učinkovitost starcevskih izkušenj. Dobro, dobro! Izkušenj in znanja Palčiču ni manjkalo, zato se je naglo zbral in pričel ukazovati.<br />

Najprej je odgnal babico.<br />

Tu je bilo vse preveč ljudi, in same ženske — ni čudno, da si otrok ni upal na svet. In če bi prišel, no, potem bi v tem žaltavem smradu tako in tako ne utegnil živeti.<br />

»Ti dve okni bo vsekakor treba odpreti,« je rekel prijazno. Ker pa ste se ženski, Johančina tašča in sestra, ki ju je Palčič pridržal v pomoč in pričevanje, vse preveč zbegano pogledali, je Palčič poudaril: »Na stežaj!« In to glasno, mnogo manj prijazno nego prej.<br />

Zatem se je z ljubkujočim tipanjem poslovil od srebrne pasje betičke. Palico je odložil v presledke med posteljo in skrinjo, tik ob vzglavju, tako da bi izlizani pesek mogel nadzorovati njegovo početje.<br />

In kaj je potem storil Palčič?<br />

»Nič takega, kar bi bilo podobno zdravniku.«<br />

Tako sta pripovedovali Urbar jeva mati in teta Liza.<br />

»Odložil je bil tisto svojo palico in me povprašal, ali nisem nemara Francka. Johance pa, ki je bila vsa rumena in zelena, ni niti pogledal.<br />

Ne, ne, sem rekla, ampak Liza.<br />

»Da. In potem mi je ukazal, naj si vzamem stol in naj se lepo usedem. Tjakaj za vrata naj se usedem, mi je naročil.«<br />

Urbar je menil, da je Palčič ravnal zelo pametno.<br />

Tako se je videlo sedaj tudi Urbarici. Toda takrat ji Palčičevo početje ni bilo niti najmanj po volji.<br />

»Niti najmanj ne!« je rekel odločno.<br />

»Ko je bil torej odgnal babico,« je pravila, »in postavil Lizo pred duri, menda zato, da bi kdo ne vrataril, se je ta človek usedel na skrinjo. Usedel se je tja in čakal, medtem ko je Johanca pričela zopet ječati.<br />

Ali naj pri vijem luč, sem ga vprašala.<br />

Ne, ne, je rekel. V mraku in zraku se najlepše počiva.<br />

Kajpada, okna so bila odprta in v sobi je bilo prav tako kakor zunaj, mrzlo in temačno. Če je to ne bo ugonobilo, sem si mislila. Ta pa, kakor da mi bere misli. Brez skrbi, pravi in se smehlja, to jo bo samo okrepilo.«<br />

»Vražji babec!« je rekla stričevka.<br />

Urbarica pa je pripovedovala dalje.<br />

»Tak ali tak,« je rekla. »Toda Johance se sploh ni dotaknil. Tako ravno ne, prijel jo je bil za roko, in potem, ko se je vznemirila, jo je pogladil po čelu. Ali drugače ... O, ti moj bog nebeški, kako sem se namorila, kako sem se prepotila! Vse je bilo na meni.<br />

Naj mi ne zameri, sem hotela reči, nekaj sem hotela vprašati, toda on je dvignil roko. Kaj čem, sem si mislila, bom pač molčala. In to se mu je menda hotelo. Brž, ko so Johanco zvili krči, ji je pričel govoriti. Božal jo je po laseh in govoril. Ali kako! Mehko, priliznjeno, kakor z otrokom — še mene je obšla milinja ...«<br />

»O, ti prikazen!« je rekla stričevka. Vendar brez jeze, brez nasajenosti. Nemara se sploh ni več hudovala na Palčiča, smrknila je in segla po predpasniku. Ah, ta Urbarica, kaj vse je vedela povedati!<br />

Pa o čem ji je govoril, to bi radi vedeli.<br />

»O čem? Kdo naj bi si bil zapomnil vse tisto. Skušal jo je potolažiti, pomiriti jo je skušal. Rekel ji je: Vidiš, Johanca, predvsem se je treba umiriti. To ji je rekel ...«<br />

Seveda Urbarica ni bila tako domiselna kakor Palčič. V zamotku njenega spomina pri vsej tisti zbeganosti se ni utegnilo ohraniti kaj več od sesekljanih vtisov.<br />

»Mar ne, Liza?« je rekla.<br />

Teta Liza je vzdihnila s hvaležno mislijo na boga, ki naj bo zahvaljen.<br />

»Da, da,« je rekla. Prikimala je vneto in drrr, kakor da se je sprožilo preobteženo vitlo, tako se je razčenčala. Teta Liza je slišala tudi to, česar ni videla in videla vse ono, česar ni slišala. Naj torej ne mislijo, da je tam ob vratih podremavala. Kajpada, spočetka se je stari dokaj brezbrižno sukal po sobi, karkoli je ukrenil, karkoli je ukazal, vse je bilo proti volji tete Lize. Torej Eliza? Ne, niti s tem se ji ni bil prikupil. Prav res, tja bi ga bili morali poslati, od koder je bil prišel, tako je menila, ko se je nagnil nad Johanco.<br />

Ali to ni nič. Vi niti ne veste, o kakšnih prismuknjenostih ji je potem govoril. Poglejte, poglejte, je rekel, kako se je pordečila! Johanca da se je pordečila, ona, ki so je bili zgolj lasje in obrvi na beli posteljnini!<br />

»O ti moj bog nebeški!« Nekdo od poslušalcev je vzdihnil.<br />

Teta Liza je zavrtela oči, zamahnila je z roko. Boga, je rekla, niti v misel ni jemal. Takšni so pač zdravniki. Rekel ji je, da je kakor jabolko, in naj ga sedaj dobro posluša. Če je torej zdrava, če je nič ne teži ... Ali te kaj boli? jo je vprašal. Ne, nič — je šepnila Johanca. No torej, on bo menda vedel nekaj o tem. Neznanje in nepoučenost, to je tisto, to je vir vsega hudega. Sedaj pa je on tu, popolnoma naj se mu zaupa; ali mar ve, kaj bi bilo najbolj pametno? Ne? Ko bi se poskušala nasmehniti ... Tako, da! In Johanca se je res potrudila.

»Tak tako, vidiš! Kaj pa je vendar takle porod! Izluščiti je treba sad, ki je dozorel in se napel, pa mu postaja neudobno v pretesnem stroku. Pravzaprav mu pri tem niti ni treba kdo ve kaj pomagati; sam sili na svetlo kakor, postavimo, kostanj. Ko se je dodobra opital, napne bodikavo kožico in se izrine na prosto, ves nov in bleščeč. Prav nič mu ni mar, če bo padel naravnost v blato, prav nič mu ni mar, kako se živi v tej solzni dolini. Tako je pač z vsakim zarodkom, z vsakim novim življenjem je tako: iz cveta se razvije v plod, strpi do uzoritve, a brž ko je godno, ugane prvo nepremišljenost. He-he, mnogokrat je to res velika nepremišljenost... Toda tako je pač s to zamotano skrivnostjo.<br />

Potemtakem je čisto odveč vsako naprezanje in natezanje, čisto odveč je vse to. Kam pa pridemo s takšno togostjo! Kam pa pridemo z vsemi temi vozli in zadrgki, ki sta jih strah in napor namotvozila otročičku na pot... In, kako pravi Johanca da se bo reklo temu, no temu vreščaju?«<br />

Palčič je govoril sproščeno, glasno. Pomagal si je tudi z rokami in Johanca ga je zavzeto poslušala. Potem je vstal, lagodno se je dvignil in govoril dalje. Pripovedoval je nekakšno zgodbo o nebogljeni, podrhtevajoči jerebici, nemara zato, ker je tudi Johanco spreletel drget.<br />

»Z vsako božjo stvarco je tako,« je pravil. Sproti je iskal po žepih zavitke in jih skrbno zlagal na skrinjo. »Z vsako božjo stvarco, pravim...« Odmašil je zeleno stekleničico, poduhal tisto reč ter se nagnil nad Johanco: s temle naj si ovlaži ustnice. Botra pa, če bi bila tako prijazna, če bi nekoliko segrela tole; kar tamle nad lučjo lahko stori to.<br />

Potem se je vrnil k svoji jerebici.<br />

»To je vse drugačna tesnoba,« je pravil. »To je strah pred zunanjo nevarnostjo. Ali nam preti kaj takega? Prav ničesar se nam ni bati, menim ...«<br />

Vtem si je morala Urbarica natreti roke z razpuščeno mažo. Potem je gnetla in mesila Johanco povsod tam, kjer se je zdelo Palčiču potrebno. Morala se je potiti in znojiti brez vsakršne Palčičeve pomoči, zgolj ob njegovih navodilih in svarilih, dokler ni izčrpana, vsa v solzah zacmihala: <br />

Palčič se zaradi tega ni prav nič vznemirjal. »Da, da,« je rekel, »tako je vedno v Brkinih. Najbolje obrodijo češplje.«<br />

toliko da ji je voščil srečo, toliko da se je še nekoliko pošalil s tisto najmlajšo v Urbarjevi rodbini. Rekel ji je, da je čvrsta, da ima brezzobe dlesni kakor starica, in to je dobro za mater, je rekel. »Dobro za mater, ki te bo dojila.« Zabičal ji je, naj ne pozabi nanj, ko se bo možila. Potem se je poslovil.<br />

Cesta se krči med griči, potem se izgublja v dalji s pojemajočim, otožnim spominom. Od ondot prihaja popotnik. Nad Čičarijo se zbirajo veliki oblaki in se napenjajo v beli bohotnosti. Ena sama lenivost jih je in bujnost in mehkoba. To so spomladanski oblaki.<br />

Popotnik vodi za seboj serastega konjiča, oba sta videti utrujena. Prihajata od daleč in dodobra sta se nasopla po grapah in strmih stezah. Tako sta hodila predvčerajšnjim, včeraj, danes sta končno zašla na grižo, stopila sta na reško cesto.<br />

Popotnik je izmučen, toda duh mu je sproščen, poskočen. Ho-ho, prav rad bi nekoliko poplesal po tej domači, izprani cesti.<br />

»Sedaj sva tu,« reče konjiču. Potaplja ga po široki čeljusti. Tu sva navsezadnje! In do večera, reče veselo, bova doma ...<br />

Vsekakor bosta doma do večera.<br />

Serec kopitlja poslušno za svojim gospodarjem. Toda bosa kopita postajajo vse bolj občutljiva, žival prhne, tu in tam se klecajoče opoteče in zanese zadek po strani.<br />

Dolgo pot imata za seboj.<br />

Popotnik postoji sredi ceste, da se pomeni s konjičem. Privzdigne mu to nogo, potem ono nogo, z dlanjo očedi kopito in vešče otipava roženo školjko. Ho-ho, de nato, prav nič hudega nama ni, Cigan. Utrujena sva pač ...<br />

Tako mu prigovarja. Zatem sname konjiču s plečet platneno vrečo in si jo vrže na ramo. Obložen z vrečo na pretres zakorači dalje ...<br />

Spotoma se bosta nekje odpočila, in to bo v Podgradu. Okrepčala se bosta, kakopak, okrepčala in pricapljala domov še pred mrakom.<br />

Pomlad je bila na cesti in na griži, tudi v čičarijskih gorah je bila pomlad. Medtem pa ko si je gora skušala nadeti čimveč zelenja in se skriti v njem, so ljudje slačili težke, zamaščene kožuhe. Hodili so med hišami goloroki. Popravljali so orodje, prebirali so semena in prepeljavali živino. Nekateri so pregledovali vprego in mazali vozovom osi. Tudi v tem je bila pomlad. Pomlad je bila v sproščenih klicih med hišami, v prešernem smehu po skednjih.<br />

Janez je privezal Cigana pod Barčanovo lopo, potem je šel v gostilno. Zazdelo se mu je, da je stopil čez domači prag, kajti tam je zagledal tudi dva znana obraza.<br />

Palčič iz Loč in Kastelic iz Materije sta bila bržčas nekam namenjena. Osivela moža sta tičala v pražnjih oblekah, vsak pod svojim črnim klobukom. Bila sta zlikana in očehljana po gosposko in sta zelo pazila na kretnje koščenih rok. Njuni pojavi sta bili nekaj posebnega, njuno obnašanje se je močno razlikovalo od obnašanja vsakdanjih gostov. Sedaj sta o nečem razpravljala. Moralo je biti nekaj važnega, zakaj Palčič si je nadel naočnike, zibal črni klobuk sem in tja in gubal čelo nad orumenelo listino.<br />

»Dober dan!«<br />

»Dober dan!«<br />

Palčič je dvignil obraz in se razveselil. Poglejte ga, fanta, je rekel. Svileni trak mu je potegnil naočnike z nosa, toda bil je zadrgnjen v telovnikovi gumbnici in naočniki so brez škode zabingljali na njem. Poglejte ga, fanta! Palčič se je udobrovoljil, in ko je bil tak, je vedno poiskal roženo tobačnico. Obtolkel jo je torej tudi tokrat, da bi si vsak vzel svoj ščepec.<br />

Ti Čiči so znali ravnati s svojim blagom: malo krme, mnogo udarcev, mnogo vika. Seveda, tu je že takoj drugi voz, tretji in četrti. Tako so vozarili v skupinah, sajasti, z olisanimi rokami in obrazi, s črnimi tovori in črnimi mezgi. Kakor brkinski vrani.<br />

S tem so se torej zamujali!<br />

Janez se je prerinil bliže. Oklenil se je priložnostnega jezdeca, tega, ki je bil na vrsti. Tako je priskočil na pomoč Ciganu. Potegnil je neznanega človeka k sebi ter zamahnil, tako pač, kakor se zavihti plenkača, le da je udarec padel s silo sproščenega srda, e-eh!<br />

Okorni jezdec se je zvrnil Ciganu pod noge. In ne da bi bil slabič. Bil je sin Čičarije in pogled na njegov žilavi tilnik je vzbujal spoštljive pomisleke. Toda gozdarjeva roka je težka. Moj svet, so rekli vozniki, padel je, kakor da bi ga s hrastovo dogo, je padel!<br />

Vse to sta si lahko ogledala Kastelic in Palčič. Pa tudi baron iz Odoline, ki se je vtem prizibal na svojem koleslju. Baron nikakor ni mogel dovolj učinkovito obsoditi početja voznikov. Barbarstvo, je dejal, in potem še enkrat, ko si je Cigana pozorneje ogledal, ko se mu je nekaj zazdelo. »Takšno barbarstvo,« je rekel.<br />

In še dobro, da so bili tu, zakaj možje so se nekam vznemirili, pričeli so iztegovati roke. Potegnili bi se bili za rojaka, prav gotovo bi se bili zavzeli zanj, ko so opazili, da je izpljunil nekaj krvavega; kak zob, ali kaj?<br />

»Ti niti ne veš, po kom si udaril?« Palčič je stopil tesno k Janezu. »To je Jeroman iz Ponikve,« je rekel. »Tam hlapčari.«<br />

Kakopak. Jeroman je prebil nekaj dni v Vodicah in na povratku v Ponikvo se je vozil z oglarji. Poglejte no, kaj ga je doletelo! Toda župan in baron in Palčič so bili veljavni možje in so zlahka ukrotili razboriteže.<br />

Oglarji so se klavrno razhajali. Omuhavali so se okoli živine in se odpravljali dalje. Nekateri so se vrnili v gostilno. Baron pa je ves oživel. Poglejte no! Ciganu je privihal nozdrv, pričel mu je ogledovati boke, končno se je sklonil in mu vešče privzdignil prednjo nogo ...<br />

»Toda, dragi moji,« je rekel po nemško.<br />

Zravnal se je ter si otresal nesnago z rokavic.<br />

»Čigava je ta srnica?« je vprašal zavzeto.<br />

in njegovo ravnanje. Potem je baron povedal, da je žrebe iz lipiške kobilarne. »Vsekakor je lipicanske pasme,« je rekel, ker sta Palčič in Kastelic dvomljivo vihala obrvi.<br />

Končno je Palčič dejal, da bi tudi to bilo mogoče. »Sicer pa imajo Slavonci odlične žrebčarne,« je rekel.<br />

Baron je zamahnil z roko; bil je pripravljen sprejeti kakršnokoli stavo.<br />

»Pojdimo,« je rekel, »stopimo nekoliko pod streho.«<br />

Spotoma je vprašal Janeza, če pozna »Cavallerio rusticano«. Škoda, pravcata škoda. In tu niti ni šlo za žensko, za žival ste se potegnili, za plemenito mlado žival. Kak zob ste mu izbili, je rekel. Potem se je obrnil k županu. Da, da, je rekel, to vam je viteštvo!<br />

»Mlada kri,« je rekel Kastelic, »mlada kri ...« S Palčičem sta se pomenljivo spogledala. Onadva tudi nista mogla vedeti, o kakšni konjenici govori baron. Vsekakor sta pokazala vso dobro voljo, da bi svoje prepričanje uskladila z njegovim.<br />

Baron je torej ugotovil, da Janezovo žrebe ni malovredna ciganska para, temveč iz plemenskega hleva. In Odolinčan se je prišteval med veščake, kdo mu ne bi verjel! V tem je bil torej vzrok njegove dostopnosti, njegove domačnosti. Kastelic in Palčič sta se skrivaj mrgodila drug drugemu, sporazumevala sta se z igro obraza in hkrati sklenila, da nikakor ne smeta dopustiti, da bi baron, fanta ociganil za tistega, no, Cigana. O tem sta se menila.<br />

»Iz Slavonije, torej,« je rekel baron. In kam ga vodi sedaj, konjiča?<br />

Janez je iskal pomoči pri Palčiču. Vsakokrat je pogledal nanj, preden je odgovoril baronu. Čemu o tem vprašuje, si je mislil. Palčič se je smehljal spodbudno, gladil si je bradico in čakal, da se oglasi Kastelic. In Kastelic se ni prav nič obotavljal.<br />

No, da, je rekel. »Tam si ga je prislužil, konjiča. V neki konjarni in sedaj se nikakor ne more ločiti od njega.«<br />

»Popolnoma razumem,« je rekel baron. Le kdo bi se hotel ločiti od skokonoge srnice. Ali za primerno ceno ...« tako je namignil. Zatem se je predal modrovanju o grobem kmečkem delu. Pri takem delu mora imeti človek ustrezno orodje in živino.<br />

»Primerno orodje in primerno žival,« je rekel. »Ali ne, mladi prijatelj?«<br />

Toda baron ni čakal odgovora, klical je krčmarja. Samo s prsti je tlesknil in Barčan se je takoj pojavil. Nato je baron dvignil roko. Samo na to naj pomislijo: nadeti komat, grobi kmečki komat takšnile občutljivi živalci! Obesiti častniku motiko namesto sablje! ...<br />

»Sto kron je denar,« je rekel.<br />

Janez se je z zahvalo ubranil tobaka, oni trije pa so z ugodjem vlekli vase ščemeči prah, ta iz ščepca, oni vnic z roke.<br />

»Lep denar,« je rekel Kastelic. »Toliko sem mu bil že sam ponudil.«<br />

Tako? Baron je bil videti zelo iznenaden. Naslonil se je nazaj, da bi vidneje izrazil svoje začudenje, in potrkaval s tobačnico po mizi.<br />

»Potemtakem,« je rekel resno, »ste se namenili voziti gnoj s konjem, ki bi ne bil v nečast cesarskemu hlevu?«<br />

Janez ni mogel vedeti, kam vse to meri. Vse skupaj je bržčas norčija, si je mislil. Kakopak! Baron ga vika, nekakšno šalo si je izmislil o dragocenem konju. Zajel je torej sapo, da bi pojasnil, od kod je pri vedel Cigana. Toda tu se je zopet vmešal Kastelic.<br />

z mladim konjičem. Leto dni je sanjal o tem. In fant, ta je tudi mlad ...<br />

Baron je bil človek, ki je vse to razumel. Ako ni hotel tega preočitno pokazati, je bilo zgolj zaradi dopadljivega privida; le kakšen bo tale serec prihodnjo pomlad? Kakor veter ... Izvlekel je denarnico in odbral v njej nekaj temnozelenih bankovcev.<br />

»Tu je sto kron,« je rekel.<br />

Baron je vstal in se pokril. Nato je rekel, da bi pristavil še sto kron, če bi se mladi prijatelj odločil.<br />

In kdo se ne bi odločil! Palčič in Kastelic sta spodbudno kimala in tako je Janez vendarle prišel do besede. On nima nič proti temu, je rekel negotovo, kakor da je Cigan last treh. Vstal je tudi on ter ugibal, kaj naj bi še rekel.<br />

Nič! Kupčija je bila domenjena, le da baron ni mogel takoj najti tistih sto kron. V listnici jih ni bilo, v tem žepu tudi ne ...<br />

»Takole, vidite, hodim po svetu,« je rekel nejevoljno. Končno se je oglasil po nemško, toliko, da je lahko nekaj namignil, da je nekaj rekel županu.<br />

Ali ne bi, dragi Kastelic? ...<br />

O, seveda, prav rad. Čemu gospod baron ni takoj pojasnil, mar je bilo vredno zamujati se zaradi takšne malenkosti? In v Kastelčevem mošnjiču se je takoj našlo tistih sto kron, ki jih v baronovih žepih nikakor ni bilo moč iztakniti.<br />

To je bilo potemtakem urejeno. Janez je lahko spravil denar. Pri tem so mu prsti drgetali, kakor po prestanem naporu, kakor da so vabljivi zelenkasti papirji nakradeni. Vrag vedi, od kod je ta drget izviral.<br />

Baron pa je šel in si še enkrat ogledal Cigana.<br />

»Jutri, pojutrišnjem pošljem ponj,« je rekel Barčanu. »Ubožec moj,« je pristavil in zmajal z glavo. Nikakor pa ni mogel prikriti vzhičenja nad srečno uro, ki ga je privedla v Podgrad. Izprsil se je in vzkliknil nenavadno veselo:<br />

»Ako vam je drago, gospodje! ...«<br />

On je bil pripravljen. Palčič in Kastelic sta se naglo pozapela. Spravila sta se na županov voziček, pozdravila ter pognala.<br />

Baron si je natikal rokavice.<br />

Pozdravljen, je zaklical s koleslja.<br />

Srečno!<br />

Bil je prava igrača ta njegov voziček na dveh kolesih. Od daleč je bilo videti samo konja, koščatega, visokonogega rjavca, ki je nosil glavo pretirano visoko. Taka je bila pač baronova zahteva in rjaveč se ni smel nositi drugače. Na usnjenem sedežu pa je baron sedel vedno sam. Z vajeti v orokavičeni levici, z desnico na zavori je dirkal z rjavcem po kraških cestah. Kakor da mora dohiteti zamudo, zaradi katere bi lahko nastala velika škoda. To bi se zdelo povsem verjetno, da ni sedel baron tako malomarno, tako nebrižno na svojem zapravljivcu. Torej mu je bilo dirkanje le v zabavo; hotel se je morda raztresti in pokazati ljudem, da še vedno premore urnega konja. Kaj ne, rjaveč je bil kakor stroj, vendar tudi on ni bil več mlad. Kjerkoli sta se ustavila, bi bil najraje sklonil glavo k tlom, da se nahrope in nasope; tega pa ni mogel storiti. In tako je bil pogled nanj zelo žalosten. Bila sta si tako podobna s te strani, gospodar in njegov konj: obema je uhajala mladost, obema se je ohlajala plemenita kri, le glavo sta še nosila pokonci. Baron s svojo lastno voljo, konju pa so jo speli nad vratom z usnjenim jermenom. Ah, ta ponos! Pri nekaterih ljudeh je kakor jekleno pero: bledi slava, kopni imetje, toda ponos — naj jim ga skušajo ukriviti kakorkoli, vedno znova se zna zravnati. In če poči, če se, denimo, prelomi, potem se še vedno lahko pritrdi z ustrojenim usnjem. Marsikdo je dejal: uboga para, seveda, nikoli ne vpričo barona.<br />

Janez je ostal sam tam na Barčanovem dvorišču. Denar, ki ga je tiščal v roki, je bil papirnat, vendar se mu ni zdel nič lažji od Judeževih srebrnikov. Pozneje, ko se je poslavljal od Cigana, je najprej sklenil, da bo počakal barona. Tu v Podgradu ga bo počakal in mu vrnil denar ... O, to bi bilo zelo moško početje! Končno se je odločil in šel. Tako se človek vrača, si je mislil spotoma.<br />

Janez se vrača sam. Čez grižo gre z lahko torbo in težkim srcem. Ali ne taplja nekaj za njim? Ne ... V torbi je zvitek kože in kos togega usnja, stožec belega sladkorja in še marsikaj je v torbi, vse skrbno pozavito. Prava reč, si misli, tale drobiž! In srce mu postaja vse težje, kljub praznoti. Ali je bil zaradi tega toliko časa zdoma?<br />

Ko pride na Rob, postoji, da bi se nekoliko razgledal. Tam pravzaprav ni bilo opaziti nikakih sprememb. Loka je ležala globoko pod Robom v pričakovanju večernih senc, vas se je še kopala v škrlatnem prahu. Doma je, lahko reče. Z Roba vidi očrneli hrbet slamnate strehe, ozaljšane z zelenim šopom. To je Kalčeva streha. Siromašna in skromna se skriva za razraščenim kostanjem.<br />

Tako se torej vračam, čisto sam se vračam ...<br />

Res, nihče ne taplja za njim, Janez se zaman ozira. Steza vodi navzdol po strmovitem grebenu, skrita je v zarastlini in se nikdar ne more ogreti na soncu. Na sama kolena se človek ne sme zanašati po tej strmini, tu in tam se mora oprijeti debla ali potegniti vejo za sabo.<br />

Iz večne zasenčenosti dehti neznan vonj, vonj korenin ali letnega časa, kdo ve!<br />

Končno, na loki, se človek oddahne. Nad njim je modro nebo, po tem se ogleda in stopi dalje. Ali naj gre čez predjamsko ledino? Po najkrajši poti pač ...<br />

Sredi ledine raste stara Mlinar jeva češnja in Janez se ustavi pod košato krošnjo. Med listjem se rdečijo šopki bleščečih, napetih sadov. Prav teh se mu je hotelo, češnje, ha. Torbo odvrže tja k deblu in seže po najnižji veji.<br />

Obira, obira ...<br />

Čez čas se nekdo oglasi. »Ne glej gor!« pravi.<br />

Poglej jo, negodnico, kam se je potajila! Janez podrži vejo in išče z očmi v gostem zelenju. Iz polnih ust štrca pečko za pečko.<br />

Kakopak, prav tam pod vrhom se nekaj premakne, nekaj se beli: kos krila okoli skrčenega podkolenja, ali kaj?<br />

»Ne glej gor?«<br />

»Ne?«<br />

Naj torej spleza od tam. »Dol se spusti!« »Ne!«<br />

»No, potem bom pač gledal tja gor...«<br />

Iz krošnje se usuje prgišče češenj. Kaj naj to pomeni!<br />

Janez vidi ta obraz skozi svetle vrzeli v zelenju in vsa prisebnost mu izgine v vzvalovljeni krvi. Ho, si misli, to ni otrok; ni več suhljato mače, ki ga je bil nekoč potegnil iz kaluže na loki. To je bilo jeseni, ko je voda preplavila ločice. Ali je že dolgo tega? Nekaj let nemara ... In sedaj čepi na češnji dekle z opletajočo plavo kito.<br />

Tudi loko je že zajelo poletje. Trava zori in pomlad odhaja, zdaj zdaj bo odšla tudi s predjamske ledine.<br />

Ta čas je bog stresal svojo jezo nad Mislečami. Brezovici je žugal s tolstim, dimastim oblakom, iz katerega bi se prav lahko usula toča. Brž ko je sonce mrknilo v bleščavem oblakovem obrobku, se je vznemiril tudi gozd: v valu hladnejše sapice je pričelo listje šepetati o nevihti. Da, da, iz tega se bo čisto gotovo usula toča, je menila pri sebi Kristina. Bo šlo ali ne leono ščene ...

Kristina se je znova preplašila, toda golih nog nikakor ni bilo mogoče docela skriti v pretesnem krilu. Tako je osramočena zdela v travi ter zrla v stran, tja proti Odolini, kamor je bil tale — kako se mu že reče — Fidko bržkone namenjen. No, ali bo šel... zdaj zdaj bo pričelo deževati ...

Mauritius Kostoris se je nagnil naprej, iztegnil je roko z lovskim klobučkom in nekaj rekel. Le kako se domačini oproščajo? Prosim? Kaj pravite? ... Ojla! Moral je paziti, da bi ne izustil kakšnega nesmisla.

Oprl se je torej z eno nogo na strmino in si podložil komolec s kolenom. Nato je iztegnil vrat. »Prosim, dober dan,« je zašepetal na moč ljubeznivo. Tuje, smešno, kakor da se pači razvajeno dete. Uh! Besedna sprava Mauritiusa Kostorisa je bila mnogo manj založena z brkinščino nego skladišča družbe Kostoris in sin z brkinskimi pridelki. Fižol, grah, ječmen, toliko je še premogla — ječmen, po tej in tej ceni ... Ali naj se o tem meni z dekletom?!

Le o čem se meni ... tako si je rekla in se nasmehnila. Da ne bo mislil, da nič ne razume ali da jo kaj boli.

Fidka je opazovala dogodek iz praproti. Sprva kot krivec zvedavo, sedeč na zadnjih nogah. Potem pa, ko se je Kristina pobrala s tal, je zastopicala na mestu, skozi ošiljeni smrček je iztisnila pritajen cvilež; tako se je opravičevala, opletajoč s kosmatim repom. Ali Kristina razume? Kaj ne! Bolje nego Kostorisa ...

Fidka je sedaj zopet lahko brezskrbno vohljala po gošči. Lovec je imel toliko opravka s Kristino! Niti za trenutek se ni utegnil spomniti na kaj drugega. Držal jo je okrog pasu in jo pritegoval nase, kakor da si jo kani naložiti. Naravnaval ji je jopič, ki ji je vsakih nekoliko korakov uhajal z ramen, da se mu, je dejal, sirota ne premoči, potem ko jo je taka nevšečnost doletela zaradi te nespametne živali. Zaradi Fidke ...

Tisto ne, ampak ...

Toda o tem sta razmišljali tudi gospodični Irena in Meri in tako so imele vse tri z njim dokaj več potrpljenja, nego bi ga zmogle v drugačnih okoliščinah. Na ta način si je Mauritius Kostoris marsikaj lahko privoščil. Bil je slab lovec, he-he, a dober računar, premeten trgovec: blago naj bo ceneno in trpežno; kupuj ga ob veliki ponudbi, ko pada cena, in ga prodajaj, ko se draži. Žene, kajpak, ni bilo mogoče več odprodati, zato se je bilo treba nekajkrat premisliti, preden bi ... Vsekakor je bilo vredno povečati izbiro.

Poletna nevihta nad Brezovico pa, ki je komaj utegnila nekoliko osvežiti zeleno rastje, je temeljito spremenila ustaljena mnenja Mauritiusa Kostorisa. Poglejte no! Potemtakem sveta in vseh dogodkov na njem ni bilo mogoče ocenjevati le po vrednosti v denarju. Oče Kostoris se je moral motiti. Bil je star, njegova dognanja so se z leti bržčas nekoliko izmaličila, šla so mimo resnice ... Vsekakor se je moral motiti, zakaj sinu se je pričelo dozdevati, da življenje ni zgolj skupek številk.

»Grem,« je dejal razmišljeno. Stal je na dvorišču in nestrpno čakal, kdaj se bo hlapcu posrečilo vpreči spočitega Lisca. Ozrl se je v nebo in se vzradostil. »Takšno vreme,« si je rekel. Samo sonce in sinjina. Bela cesta se izgublja v borovcu, potem teče po razgreti griži med obzidki do znamenja ... do nekega bogka, ki so ga pribili na križ ob odolinskem kolovozu ...

Toda Lisec je že zapeketal po dvoriščnem tlaku. Ah, ta žival, kako gosposko se nosi ... »Marš, Fidka, beži...« Da se razvedri, je rekel?

Lisec pa je topotal po trdi, beli cesti. Po beli cesti, ki se izgublja v borovem gaju in reže kraško grižo. Mladi človek na kolesiju poje, požvižgava, nekakšne nerazumljive kretnje dela z rokami po zraku in se preseda. Smešno, res! Tako burkasto se lahko vede samo Mauritius Kostoris na poti k ljubici ...

Prav tako norčav je razvajeni Lisec. Široke prsi si je ozaljšal z rahlimi belimi kepicami, s penastimi kosmi, ki se trgajo od napete uzde. He, Lišček, v korak ... ukazuje Kostoris s hlinjeno jezo. Plemenita žival napenja vrat, striže z ušesi in teče, teče ...

Visoko visoko nad njo je plaval ptič. Ptič? Kak skobec nemara ...

Toda goščava za gmajno je bila še vedno zelena in gozd za goščavo še temnejši. O, gozd je bil še vedno živ, poln pridušenih šumov in zvenov, le tu in tam se je odkrhnila suha vejica, dozorjen sad je odpadel, ali ovenel list, izdihnil v zraku in legel na mah ...

V grmu je prhutnilo, ššš — drozg! Črni spak je vrešče odkreljutil proti svetlobi; ne, to je bil škorec... Brez prestanka curlja voda v tolmunu in mreži podobo na peščenem dnu: zaplatica jasnine podrhteva, širi se in se zliva s čipkastim zelenjem. To je vir v leskovju, ki žužnja svojo enolično prirodno molitev. Ah ...

Po gozdni stezi nad virom je šel človek iz vasi. Zazdelo se mu je, da čuje govorjenje, čisto tako se mu je dozdevalo, zato se je ustavil. Kajpada ...

»... res se bojim. Toda sklenil sem ...«

»Menda me razumeš ... ali ne? Kako se vendar to pove ... Nisem tvoje vere pač. Poglej ...«

Oho, to je Fidko, potemtakem. Ni njene ... »No, jaz sem Žid... ampak Kristina...« Žid, pri streli! Človek iz vasi se je prekrižal, rad bi se oddaljil, šel bi po svoji poti ... Žid? In skuša stopiti po prstih dalje. Tam ob viru se je nekdo premaknil, nekdo je vstal ali kaj? Moral bo torej potrpeti ... Toda če stopi semle, ajd, in ga zaloti ...

»... gospod? Kakšen gospod, za ljubezen božjo! Kramarjev sin, če ti rečem... In kmet, reci, Kristina, ali ni to večji gospod? Čemu bi torej ...«

»Seveda, dokaj let je že, dvaintrideset ali štiriintrideset. Takrat je prišel iz ... Od kod! Iz Nemčije pač ... Siromak, če pravim. Kristina, deklica! Nočem živeti brez tebe, nasmehni se vendar ...«

Človek iz vasi se je ustrašil. Močno mu je bilo žal, da se je ustavil, zelo mu je bilo žal ... Fidko je rotil in se razburjal.

»Mar sem jaz kriv, da smo židje,« je rekel, »mar sem jaz kriv ...«

Kristina? Ah, ta zgubljena ovca ... Nič več ni bilo slišati sem od vira. Le curek vode, le ta se je nehasno trudil, da bi izdolbel kotanjo v tolmunu. Potem je nekdo zaihtel ... nemara Kristina? Prav lahko — če niso to zgolj skrivnostni gozdni glasovi.

Z židom? Z Židom, praviš, da se meša? O ti moj bog nebeški! ...

»Kristina ...« Spričo tolikšne vdanosti Kostoris ni mogel prikriti svoje ganjenosti. Ljuba, je ponavljal, ljuba, in potem je nestrpno čebrnjal še druge neumnosti. Vodil jo je globlje v goščavo ter ji pripovedoval, kaj se dogaja v njegovih prsih.

»O tem nameravam govoriti z očetom ... Tudi moj oče je žid ...«

Ah, ja, to ji je bil že povedal, in on, Mauricius Kostoris, je tudi nekaj takega, vendar ga to ni skrbelo. Spričo očetove prilagodljivosti bi Kristino prav lahko pripeljal v hišo, ko bi le bila nekoliko bolj olikana in omikana; čeprav ni bogata, bi se očetu vsekakor morala priljubiti, kakor hitro bi se ji zagledal v te mirne oči ...

Vendar v Odolino se ni hotel več voziti. To je bilo! Ne v Odolino ne v Brezovico ...

Torej se mora človek nekoliko razvedriti. Starec se spotoma lahko namolči in namisli: o vrednosti življenja, o človeški zavisti, o nebeškem kraljestvu. Tedaj je v ogradi zašuštelo, nekaj se je premikalo, prav tam za rašelikovjem. Zajec ali kaj takega — navsezadnje brinovk in jerebic tudi ne manjka v tem letnem času. Starec nagonsko pridrži sapo in ude, le oči nekaj love vtem ko prisluškuje ... Končno se je stari Graščar le nagnil nad zidino, da vidi... Moj svet! Kaj je bil rekel?

»Srečno!«

Tako pač, kakor se vošči kmetu, ko seznanja sivko z bikom. In je odhitel dalje, pretresen, z grešno podobo v mislih in ne da bi se bil upal ozreti ...

Sem od Gabrka kopitlja rjava kobila. Če ni to Dejakova mrha ... Kajpak, Dejak se je bil odločil, da si sam ogleda zaloge ledu v ločanskih ledenicah, on se nikakor ni hotel zanesti na dopovedovanja voznikov. Poleg tega je imel še drugačne opravke.

Nikakih skrbi nima, tako si misli Dejak. Naje se, naspi, njegovih misli ne more biti več kakor za dobršno žlico. Hudoben tudi ni videti ...

V zabuhli roki se sveti kovanec. Zapeljiva okrogla škrlica izziva pohlep s svojim leskom, toda Jakobovi zdravi čuti ne morejo zaupati nezanesljivosti pomrkavajoče zavesti. Ošine tisto reč s svojim podmolatim pogledom — slepilo je bržčas, kakor sonce ali ognjilo. Žareč ogorek nemara ... Iztegnjena roka je tudi grožnja, preteče zlo, kakor palica.

Tak tako, praviš, tako ...

Dejak je dvignil kazalec in glavo. Toda ... Vzel je iz žepa pogodbo ter si jo odmaknil malone za pol sežnja od obraza.

»... se spodaj podpisani zavezuje ...« pri tem si je izpod čela ogledal Bubniča, »...za daljše zakasnitve vso odgovornost nase prevzeti in morebiti povzročeno škodo naspol povrniti.«

Bubnič se je zganil in vzdihnil. Ah, ja, je rekel. Za hip je pomislil, da bo Dejak poljubil list, kakor pridigar nedeljsko berilo, zakaj vse skupaj je res izzvenelo v grozečo prerokbo. Toda to so bile poslovne stvari ...

Dejak je bil prišel k njemu pred leti z vražje poskočno zamislijo: da bi zgradili v Ločah ledenice. Ali je že kdo slišal kaj takega? V teh krajih, pet ur hoda iz Trsta, kdo pri streli, bi se ne obotavljal! Jame bi se že nekako izkopale, jame; potem bi jih bilo treba obzidati. To navsezadnje tudi ni bilo nič takega, toda s prepeljavanjem ...

Pripetilo, pripetilo ...

»Zrušil se je. Navznoter, kajpada, brž ko so odmaknili nekaj skladov ledu, se je zrušil.« Toda to ni nič! Ali Dejak pozna Kalčevega fanta? Bržčas ne ... no, tega je podsulo. Nič se ne ve, ali bo še kaj z njim...

To naj bi storil, prav zdajle, ko ga raznaša hvaležnost do leone prikazni? ...

Zgoditi se mora vsak čas, in ta čas napeto prisluškuje. Sliši Hanzo, ko udari s podkvo ob skalo, zvenk! Kakor da je nekomu odbila zadnja ura. Sliši stok razbojnika, pobitega na poti. Nič drugega ni čuti. Nato išče s pogledom v temi ročaj bodala, ki štrli iz Jakobovega hrbta. Rezilo je zasajeno pošev v platneno srajco in roženi ročaj, vražja kri, štrli v noč. Tudi sam občuti strupeno bolečino med pleči, zato se obrne in oprezuje, z očmi in ušesi tiplje po skriti griži ...

Bubnič ni imel nikakih sluten j. Ko se je hiša umirila, je pozaklenil, potem je nekaj časa prenašal luč sem in tja: v vežo, iz veže v trgovino, nato v kuhinjo. V kuhinji se je usedel in si nadel naočnike. Da, da, je rekel utrujeno. V razgrnjeni Edinosti ni bilo nikakih posebnih dogodkov. Nič. Nobenega znanca med mrtvimi, je mrmral. Nekaj časa je razmišljal o tem, kako se bo obneslo njegovo ime v takšnile osmrtnici: Matija Bubnič, gostilničar in trgovec. He-he, oče, stari oče, tast in stric, ko da bi pomrla cela rodovina ...

»Kakšnih slutenj, pri streli! Nekaj sem računal ...«

»Tako, vidiš!« Tamle pod Dimnicami so ga bili pričakali. Tam so ga napadli. »Nemara bi me bili slekli do golega, prav lahko bi me bili ubili! Potem je prišel Jakob ...«

Jakobu se je vrnilo nekaj zavesti, pričel je brbotati nerazločne besede. Za hip je privzdignil komolce, zato se je Palčiču zdelo, da mora pohiteti, »če bi ga nekoliko privzdignili,« je velel, »pri glavi. Tole strganino moramo spraviti z njega.« Delo res ni bilo težavno. Palčič je oprezno paral preperelo tkanino, rezal vzdržnejše šive ter razmišljal. Končno se je našla priložnost ... »Žalostna priložnost, nič ne rečem, da bo Jakob prišel do cele srajce.« Krpe, ki jih je imel Jakob doslej na sebi, so bile na prsih spete s trnom.

Palčičevo čakanje pa se je spreminjalo v potrpežljivo držo moža, ki posluša čenčavo dete: reci, le reci, prijatelj ...

Nad Skrljevci se je dvigalo sonce in mu svetilo naravnost v obraz. Palčič je mežikal, tu in tam se je nekoliko opotekel. O, ti moj bog, je momljal, kako se je že razgrelo ...

''Sončna cesta je speljana čez zaliv naravnost proti Pesku in je tako bleščeča, tako bajna, da more samo sonce hoditi po njej ...''

Cesta se nagne in voznik mora pritegniti zavoro. Sključen nad soro obrne železno napravo dvakrat, trikrat, dokler se voz ne primaje na ravno. Vse to počne iz navade, loveč spotoma razpredeno misel. Kaj sem že hotel reči ...

»Tja bi ga bil moral zapeljati ...« ponavlja.

»Na svetu tako kakor zaprto živinče,« pravi Vrtvižec. »Kakor živinče v hlevu.« Tako modruje, poln pomilovanja do očrnele ure. »Muka in opleta z repkom,« pravi krčmarju. »Le s čim jo krmiš?« Krčmar maje z glavo, kakopak, toda Vrtvižcu se zdi tistile njegov strah na steni na moč podoben njegovi Rumenki. »Prav takšne navade ima,« pravi. »Nemara bi se dala tudi pomolsti ...«

Od tod vodi cesta navzdol, skozi vrtove. Janez potreplja Plavca, potreplja Lisca in požene. Gremo, pravi. Pred njim zahrza konj, vprežniki zaropotajo in troje voz krene počasi v noč. Nad živo mejo dahne veter. To je znana, domača sapica, prepojena z vonjavo dremajoče griže. Troje brljivk previdno otipava temo. Iz teme ječijo zavrta kolesa ...

Cuje. On je pripravljen, on bo pognal ...

Potem se zajeza zrahlja, prične se tanjšati skozi borovo hosto proti Ključu in Katinari. Proti Trstu ...

Vzhajajoče sonce si potemtakem ne more ogledati bazovskega vrveža. Ko posveti mimo lop na razpotje, najde tam morda osamljenega voznika. Spotoma ga je doletela nezgoda, ali kaj? Prostori so prazni. Sredi razvlečenih mokrih lis samevajo goveji in konjski odpadki. Tla so nastlana z mrvo in slamo. Samo to je ostalo in duh po živini in sečnini se tudi še ni izparil ...

Prava reč ta gosposka tla! Zložili so jih nad potoki in jarki, da bi prikrili usmrajeno greznico. Sam videz potemtakem. Kalčevi imajo lesene pode, snažne lesene pode in ilovnata tla v kuhinji. Tu in tam je kakšna špranja, ni kaj reči, sicer pa ...

Pot po nabrežju je dobra, toda od slanega vonja v zraku se človeku nabira v grlu gorjupasta slina. Žejen postaja, žeje ... Janez kriči in vihti korobač.

Ne, danes ga še ni bilo dol. Danes še ni prišel v trgovino. Ali naj mu kaj sporočijo? Ali mu lahko ...

Zelo previdno potegne medeninasti ročec, narahlo, kakor bi trgal obliž z opekline, a komaj izpusti, na ... Vrag nesi takšno zvonilo! Vsa družina bo pritekla k vratom. Ah, ta, bodo rekli in se nejevoljno razšli.

Vendar tudi v pretirani obzirnosti ni bilo moč prezreti zrna posmeha. Bilo je očitno: barona iz Odoline je zanesla ocenjevalska vnema. To se rado primeri, o, pri mladiču, pri nerazviti živali se to zelo cesto primeri. Tak je pač videz, gospod baron. Žrebe stoji visoko, noge so tanke in občutljive kakor pri košuti in kopita, seveda, kopita še niso dokončno oblikovana. Tam ni najti posebnega razločka. Ali lipicanec, gospod baron! Kako naj se lipicanec najde med vsakdanjimi mrhami? Kako je moč najti biser v plavniku pomij! Lipicanec ima vendar svoje listine! Toda tale konjiček, Cigan ali kako se mu pravi ... Lepa žival, zelo stasita žival, nekoliko se bo še okrepil, pridobil bo na teži ... na baronovem posestvu bo zelo uporaben. O, zelo trpežen konjiček!

... alent, je reklo v pečini. »Ali si ti, Lenka?« »Da. Lahko noč.«

Kajpada, tamle se prestopa človek v platneni srajci. Nagnjen je nekoliko naprej ter z enakomernimi zamahi podira rosno travo. Za hrbtom pušča široko, gladko gaz, po njej se vlečeta dve temni stezici. Tedaj postoji, udari s peto kose ob peto obuvala, da zazveni po kotlini, potem dvigne koso k obrazu in seže po osli. Dešin, dešen ...

Nedozoreli mesec, ki po navadi visi tam nad Škrljevci, se ne more načuditi popotnicama. Nespametno bolšči in prisluškuje. »Na vsakih sto let pride sedaj ponje,« pravi Karlina svoji senci, »na vsakih sto let ...« To je sicer dolga doba, ali sence ne vznemirja. Brezbrižno spremlja Karlino do jablane sredi trate, tam se potem utopi v ponjavi, ki jo je mesec pogrnil pod drevesno krošnjo.

Medtem pa je Štefan Kotov klestil košato češnjo. Vedno više se je dvigal in zamahoval s ploščatim sekačem, tako da se je pod njim vse bolj golilo deblo. Ostalo je obraslo zgolj s prisekanimi štrclji, na tleh pa se je večal kup olistenih vej. Štefan bi bil svojo češnjo temeljito oklestil, tako pač, kakor že marsikatero, da mu ni nekaj spodneslo noge. Morda mu je odjenjal prijem roke, kdo bi mogel to vedeti! Štefan tudi ni utegnil tega pojasniti, umrl je obešen na drevesu in njegovo trpljenje ni bilo manjše od Kristusovega.

Tako je potem Štefan visel nemočno kakor otrok, dvignjen za ovratnik. Imel je zdrave roke, zdrave noge in si ni mogel z njimi prav nič pomagati. Samo ječal je ...

Izraz v Karlininih zenicah se je včasih ustalil. Za kratek hip se je rešil izgubljenosti. Kipljivi duh se je torej nekoliko umiril in iz njega se je nemoteno izvila osvežena misel. Poglejte jo, Karlino, čisto nič ji ni! Človek je komaj utegnil dognati kaj takega, na, pa se je misel v Karlinini glavi uporno napenila in se nikakor ni hotela pokoriti doslednemu hotenju. Spočenjati je pričela raznolike spačke, ozaljšane s smešnimi okončinami; spački so tonili v brezupni praznini, rajali so v nekakšni mavričasti izvotljenosti in po tej je potem taval Karlinin duh. Toda to so bili trenutki ...

Potem so Karlini vztrepetale ustnice. Štefan, je šepnila in šla naproti mili podobi, ki se je v megleni dalji kazala samo njenemu pogledu ...

To je bila dokaj drzna misel, Matija Tomelov s Prelož nikakor ni hotel verjeti kaj takega, toda ko so njega obirali ... »Takrat pod Gabrkom, če se še kdo spomni, mi je eden rekel, naj pozdravim stražmojstra. Nemara iz norčavosti, ker so vedno nekoliko pripiti. Dva sta stala pri volih, dva sta me držala za roke, in ti so bili mutci. Oni pa, ki je plenil, pravi: Imaš otroke? Da, prikimam, zakaj govoriti se mi res ni ljubilo. Koliko, to je hotel vedeti. Z roko nisem mogel pokazati, zato sem požrl slino in se odhrkal. Tri, pravim. In ta zlomek je šel in mi vrnil tri krone. Potem me je vprašal po ženi. Ali je zdrava, je vprašal. Ne, pravim, žena mi je umrla. Bomo dali za maše, je rekel in tako sem si od jedel dobršen goldinar.«

Križmanova ura vzdihuje za zapravljenim časom, toda vozniki ne morejo iz hiše, preden ne pove vsak svoje zgodbe. Poleg tega ima Križman vedno istrsko vino, vedno zdravo vino v zdravi posodi. Na ta način se zamujajo, vozniki ...

Cesta se je shladila. Obakraj nje se izgubljajo v temi pašniki in njive in griči. Iz takšne pokrajine hlapi vonjava poletne noči in opaja ves tisti kričavi drobiž tipalkarjev, ki se skriva v travi. Cvrčanje valovi mehko in božajoče ... Mar niso lepe te poletne noči!

Voznik korači vštric z Liscem. Oklepa se dlakastega vratu, taplja ga prijateljsko in nekajkrat strese ramena. Junijska noč je. Kakopak, toda človek se zasedi in tako ga obide hlad. Da da ...

Vola najbrž menita, da sta najhujše prestala. Ustavita se in čakata. Čakata pač, da se voznik predrami in nekaj ukrene. Tako se dogaja: komaj zamre enakomerno pozibavanje voza, se voznik dela še nekaj trenutkov mrtvega, nato se strese, zapre čeljust in neumni izraz na licu postane zopet človeški. Tak tako, pravi zmedeno, tu smo ... Cesta pred njim se ovinkavo pne navzgor ob borovem gozdiču, nato mimo golega griča z zapuščenim mlinom. Sam kamen ga je tega pustega griča, kakor je sama luska mrzlokrvne živali, in mlinske plahute nad njim štrle vsaksebi, roteč brezbrižno nebo. Za veter? Za dež? Tega ni mogoče vedeti ...

Ali v Trstu? Da, tam ...

Kljub temu je koračil dalje ter zaskrbljeno ocenjeval svoje obuvalo. Da da, si je mislil, tole si bo prav lahko ogledala. Čevlja sta bila močno dognana. Štrlela sta vsaksebi in izza robov so silili rjasti okrajki ovijalk. Z mehastimi hlačami te nesreče ne bo mogoče prikriti. In rokavi? Po rokavih so se pasli oblezki strnjene goveje sline. Moral bi bil naleteti na starko ...

Kdo se ne bi smejal Baričinim norčijam! Poleg tega je Janez odkrival na njenem obrazu in v njenih kretnjah same privlačne nadrobnosti. Smeh razpokanih ustnic je vabil in svaril, svaril in vabil. Vsekakor je bilo nekaj v tem smehu, nekaj mamljivega ...

Tudi to ga je še čakalo potemtakem! Janez se je namuznil; ne da bi jo pogledal, se je nagnil k njej in zabrenčal norčavo: Če se bom ženil, se bom poleti ...

svetišča, tako je stara. A kdo naj kaj razloči v preteklosti! Samo cesta, samo ta bi lahko pripovedovala o tem ...

Razkrita polt se je belila v temi kakor ustvarek mesečine. Bila je voljna, okopana v vonju potu in sončnega sadeža, mehka in topla, kakor ta poletna noč. Dotaknil se je je torej, s svojim mršavim licem in z razgretim dihom se je je dotaknil, in nekaj šepnil. Bara, Barica ali kaj? ...

»Nazadnje sem jih preštel davi,« je rekel. »Naj se mi ne zameri, če se prej nisem pokazal. Prej res ni šlo, zdaj po vozarim, in tako ...«

»Fant moj,« je rekel uradnik. »Eno samo zmešnjavo imam v tej osiveli glavi. Tega ti seveda ne moreš vedeti ...«

To se prav lahko zgodi. Janez Kaleč, torej. In od kod je, to mu tudi mora povedati. Potem je listal po knjigi dolžnikov. Kal ... Kaleč ...

Tedaj je prišel Dejak. Vstopil je odločno in hrupno, ko da je ušel nalivu. Hlad v prostoru se je na mah omlačil ob njegovi razgreti obilnosti. Vzdihovaje je slačil suknjič. Vražja kri, je rekel in vlekel srajco od kože. »V eni sami vodi je človek.« Vtem ko si je ogledoval razlezene lise pod pazduhama, je ponavljal: ves dan v eni sami vodi ... Vprašal je, če se je pripetilo kaj posebnega.

Tako ... Dejak je rekel, da se nezgode pri takem delu včasih primerijo. Pri tem delu je nekoč podsulo zidarja. Nič se ne ve, če bo še kaj z njim, tako so mu sporočili. Kako pa da se je takrat zadržalo nekaj voženj?

''Vse klije in brsti in hoče živeti ...''

Kristinino okno je zastrla mrežasta koprena. Na tej je potem zimska noč z mrzlo ostrino iz jedkala nekakšno razprto perutnico, ki se je iskrila v bisernih zrncih; prav tako se je iskrilo svilnato brstič je in sive rese, s katerimi je bila otrpla perut ozaljšana. Vendar tudi ta ni mogla ostati brezčutna spričo Kristininih srčnih vzdihov. In tako je ginila v velikih solzah ...

Kristina, Kristinica! ...

Ali naj bi se ljudje temu upirali? Tudi to se lahko stori, nič ne rečem, toda prej ali slej se pokaže, da smo trmoglavih v zmoti ...«

Kristina nemara niti ne ve, kako se ljudje privadijo drug drugemu. Polagoma kakopak, z nekoliko potrpljenja se privajajo in to, kar se je zdelo včeraj zoprno, se jutri ali pojutrišnjem pokaže kot všečna privlačnost; obraz, če se vzame, ali poteze v njem, čeprav ne najlepše, zamamijo človeka — a kaj bi ji pravil ... Mnogo pametneje je bilo govoriti o znanih primerih.

Nič. Kristina je zdela ob oknu. Tonila je v zapleteni bolečini in bržčas niti sama ni vedela, kaj bo dosegla s to svojo nevsakdanjo zakrknjenostjo. Da ni vedela? O, kajpada! Kristina je čakala ...

Palčič je v veži dalje igral svojo vlogo. »In danes,« je govoril. Nagnil je glavo in prizanesljivo širil roke. »Danes, poldrugo leto po ženitovanju? Jaz pravzaprav nočem vsega verjeti, Kristina, toda z otko, Kristinica, z otko te Palčič ne bo preganjal, he-he ...«

»Ta dva, Kristinica, živita sedaj na Ostrožnem brdu. Menda ne moreta prehvaliti svoje sreče.« Palčič je bil sam in si je lahko pomel roke. »Tako, vidiš, oboblila sta se pač v nekaj letih, obgladila kakor kamna v potoku in ju je sam smeh ...«

»Morebiti se ni, in je mislil moško. Ampak povešenega nosu, Kristina, tega mu tudi krst ne more zravnati ...«

Spočetka so bile misli vznemirljive, polne bojazni, spotoma pa se je čemernost čedalje bolj umikala vedrini. »Potemtakem se smeje, dela in govori z ljudmi ... E, tičica!« In Palčič se je smehljal predse. Seveda, če se lahko zanese na sporočilo. Sporočilo pa je prišlo od stričevke. Ta mu je tu in tam pogospodinjila in je sedaj v takšno delo uvajala Kristino.

Ali bi se ji moglo karkoli očitati? Tujka je pač in nevajena ...

Kristina je izvlekla iz nedrij niz belih jagod. Nekajkrat jih je zasukala okrog vratu, jih prebirala med prsti: v vsaki se je bleščal zardel igračast obrazek ...

Potrpljenje ...

No, cesta do tod je bila povečini ophana, trda ko rog, torej dobra cesta. Le zamrznjene kolesnice so nekam preveč igračasto izpodnašale Mauritiusov voziček. Sicer pa ... Kostoris je zmignil z rameni in se nasmehnil. »Zima.«

Poglejte no, burja je umolknila. Padla je k tlom in utihnila, brž ko sta dosegla rob nad dolino. Kakopak burja nima tod nikake moči več, niti najtanjša sapica ne rahlja ločanske teme. In v tej je bržčas čemela vas ...

Končno se je Lisec lahko nekoliko odsopel. Hitel je po razorani strugi navzdol in v presledkih sunkovito zamahoval z glavo. Za njim so skoraj neslišno drsele sani. Tajinstven šum je spremljal trenje snega in sanic, a kaj naj bi bilo to človeku in živali, ki sta prišla s peklenske veselice! Kanec vode pač, ki polzi po steklu ...

»Samo nekaj hipov, Lišček,« nekaj kratkih hipov ... naj bi potrpel ...

Potem se je zagnal po shojeni stezi skozi mrtvo vrtišče ...

klatiti po deželi. Prav nič drugače kakor volkovi! Na Mršah so lani ukradli vola, lepo opitanega čubca, nekomu so odvlekli svinjo — strela vanje udari! Torej se je bilo treba nekako zavarovati. V Ločah, postavimo, so odbrali po dva moža na noč. Ta dva sta potem cula in klicala ure. Eden je bil oborožen z robačo, drugi je nosil gorjačo in leščerbo, in tako sta vso noč stopicala po vasi. Človek in žival sta lahko brezskrbno počivala tudi to noč ...

»Vardevam, vardevam ... Uuura četrrta!«

Sneženec je ostal sam. Čudil se je žolti kresnici, ujeti v stekleno omarico, ki se je oddaljevala. Šla je navkreber med hišami, zaletavajoč se v temo, in stražarja sta nemara še vedno hodila za njo. Zanesljivo tega sneženec ni mogel vedeti, ker je noč vsrkala postavi in ker je puhasti sneg vpijal šume stopinj. Navsezadnje je tudi kresnica nekam omahnila ... Vardaaa ... Samo to je še lahko slišal sneženi nemec pred Palčičevo hišo.

Kaj? Kako? Palčič se nikakor ni mogel znajti. Le kaj mu pripovedujeta, ponočnjaka! Tatje? ... Človek se še obuti ne zna ob tej uri ...

Tak tako? Čuvaja sta se spogledala. Potemtakem orožja ne nosita zgolj zato, da bi si povečala sramoto ...

Seveda, gosposki čevlji so prišli od nekod; potem so se vrnili tja, vštric z njimi pa so šle tudi ženske stopinje. Do potoka pač, do steptanega in onečejenega zakotka, kjer je čakal nestrpni Lisec ...

»Glejte no,« je rekel, »na stežaj odprto okno s takšno jedkobo v zraku ...«

Valent pogleda iz mlina, samo za hip, toliko da se prestopi, nato se vrne. Bodo ali ne bodo nakrmili prašičev ... tako je menda rekel. In Luca je pohitela. Ah, ti cvileži, je rekla. Kako da se je mogla danes tako zakasniti! Nekdo je prišel v mlin, Šek ga je oblajal in se znova potuhnil.

V taki noči je cvrkutnila izhojena stopnica. To ni bilo nič takega. Zatem je zaječala druga, popustila je, potožila ... in potem so se oglasile še ostale.

Hu, kako so se predjamski goščavci vznemirili! Stekli so se nad pečino ter se porazobesili po osolzenem vejevju, po kopni, jalovi ruši. Izza debele in stebelc so bolščali v Ponikvo. Tam so ljudje izvlekli iz hiše s sajami olisano krsto. Krsto so postavili v sneg, se umirili ter pričeli mrmrati. Hu, kako so se goščavci preplašili! Neznan čarodej je zaklinjal Ponikvo, širil je roke in kropil in škropil iz bleščeče kobulice. Potem so vsi skupaj odšli, hostniški rod se je lahko oddahnil. Ah! S seboj so odnesli mrko krsto, s seboj so odvedli žugaj očega zaklinjavca. Goščavci so zarajali. Pričeli so se pačiti, pričeli so oponašati burkastega žreca: tako je mahal s posvečeno zajemalko ... tako je mrdal! Tuje, nerazumljive rotitve, he-he, nemočne he-he, kdo bi se jih bal!

Na, pa jih je znova sam trepet. Zaradi moža v snegu, ki kleči ali sloni v bregu. Krči se in poihteva, poihteva in toži: Martin, Martin! Z rokavom si otira nos. Potemtakem ni šel za čadasto krsto? Goščavci se opogumijo. Bradač, ohoj, kakor dete se cmeriš! Gomaze po rašči in zganjajo hrup na škrljubastem snegu. Potem pa beži-beži, teci-teci, huu, za večerno sapo skozi ogoljeni les ...

nihajoč, ko da plava na vodi. Gleda ržena zrna, kako drsijo iz lijaka nad kamni, se zasukajo nekajkrat in zdrknejo ob robu v praznino. In potem? No, potem jih kamnita gmota s svojo težo drobi v prah, v dobro rženo moko. Navsezadnje se Valent za nekaj odloči. Moral bo govoriti z Luco, si reče. O tem bom vsekakor moral govoriti z njo ...

In v Grebenu, koliko je bilo vsakovrstnih glasov! Tu se je bilo vse tako bogato razbrstilo in olistilo, trava in nizko grmovje, pritalno drevje, leskovje, dren, rašelika in visoki hrasti, gradni in gabri. Vse je bilo zaraslo, vse zeleno, od tal do visokih vrhov. Skozi goščavo se je prebijala divjad in čopar je razbijal po drevesni skorji, trrrr ...

Ne, ni potrebno, toda če sva že govorila o tem ...

po narobljeni griži? Ah, to je prevara, si misli, igriva slušna zavaja predjamske vsakdanjosti, to je ...

Nato krene s steze. Do tja hoče priti, do vleknjene kotanje z bohotnim brezjem. Od tam veje hlad in vonj skritih korčkov, in ko prispe, se oprime mlade breze. Mati, vzdihne, ah mati, in zdrkne na kolena ob prijaznem belem deblu. Prijazno belo drevo potem posluša njene tožbe, gleda njene mrzle mokre dlani, njene priprte oči in ji hladi veliko bolečino ...

Nad grižo je vedno več svetlobe, vedno več glasov. Tudi v resasti travi šušti; skriti bi se bilo treba in videti, kaj se bo iz nje izleglo. Kak krt nemara, kak čmrlj, vsekakor je nekaj živega v obnavljajoči se ruši! Tudi v mladem vejevju se je nekaj zganilo. Čuti je pritajen ščebet ... Prav res bi se bilo treba potajiti, zakaj iz preperele gošče je prhnila žival, beži sedaj in skokoma meri grižo.

To je pomlad in priroda je eno samo veliko gnezdo. Drenje in leskovje je že razkošno olisteno. Iz gabra odganjajo puhasti svitki, hrast je poln smolnatega popja. Vse klije, tiplje okrog sebe in hlasta po svetlobi. Tudi slačje in srobotje se razrašča, najprej si otiplje pot in se potem bahato razvesi po krivenČastih deblih. Vse klije in brsti in hoče živeti. Iz tal veje jedka vonjava. Skozi zemljo cezi prosojna kri, napenja lub, oplaja in hrani ...

''Času se nič ne mudi, on je sam sebi oče in ustvarja po kapljicah ...''

Valent sedi na tnalu, pogreznjen v razmršenosti svoje brade in svojih misli. Njegov duh je odšel iz Ponikve. Ni mu bilo treba stopiti po brvi, izgubil se je v Grebenu, kar tu čez po bližnjici je šel in sedaj blodi kdo ve kod, po kdo ve kakšnih daljah. Toda Valent ga lahko vsak hip prikliče nazaj v Ponikvo. Ta čas čemi s pogledom, zapičenim mimo toporišča sekire, v kakšno trsko; le tu in tam se izda, da je živ — ko skuša najti prikladnejše mesto odgrizku tobaka med škrbinami ali ko otipajo otrdeli prsti sluzast lišaj na lubu jesenovega krclja. Božajo ga, božajo, skušajo se zariti v izrastek, da bi iz mezgaste volhkosti izvabili občutke, ki bi se ujemali z doživetji tavajočega duha. Valentov duh blodi po tuji deželi in se utaplja v razkošnem vrtincu ... Da da, Valentovo lice ne more tega prikriti. Pod priprtimi očmi se je porasla koža zapotegnila v izraz trpkega, bolečega ugodja.

Prisluhnite, prisluhnite tej blagozvočnosti! Kakor da prihaja iz ohlapnih zamahov sejalčeve roke. Donenje zvonov pomomlja za borovcem, in ko gre mimo Ponikve, se ujame v enolično vršanje predjamskega šuma. Tedaj se tudi skalina nad mlinom omeči, odpre sive prsi in se skuša napiti dobrote. V pritišanem odmevu kamnitega srca je prav razločno čuti glasove čarobne svireli ...

V Grebenu se spreleti kos in pristane na gabrovi veji ko zalučan kamen. Fiu-fiu! Za njim zaniha v zraku skodran list, nesoč k tlom kanec odhajajočega poletja. V nasprotnem bregu se oglasijo klici, hej, hoj! Čreda paglavcev drvi po vrtovih. Kakor škratje v kresni noči beže pred smehom, ki jih podi skozi češpljeve nasade. Hej, hoj! Črni ptič v Grebenu prisluhne, potresorepi, nato nabrusi rumeno piščal na suhi skorji: Tonek Hribarjev! zažvižga. Klapoušec v vaškem bregu pade na vse štiri in onemi. Mene kliče, pravi zasoplo. Okrogle oči strmijo v Greben, v skrivnostno deželo hostnikov, iz katere veje zgolj hlad, zgolj tišina ...

Valent? Nevoljno dvigne glavo in koprneče gleda za sanjo, ki je naglo kopnela. Sladki podobi se je zgrbančilo belo lice, nekaj ji je zasenčilo lesk ob očeh, in obrvi, obrvi ... Iz orumenelih naborkov so nenadoma pognale pepelnate dlake, zgostile so se in razrazsle ter se povesile ob starčevskih ustih. Še niže se je belil rob oprane platnene srajce.

»Prav res,« je rekel. »Nekoliko sem se ustrašil ...« He-he! Še Valent se je moral namuzniti ob Bržanovih norčijah.

»S to, vidiš, so nastale nekakšne težave. Ona sedaj nikakor noče za možem ...«

Da, tega ji še ni bil pojasnil. »Ti še nič ne veš o pismeni ženitvi ...«

»Potem so prinesli puško in mu jo namerili na prsi. Na ta način se je pustil nekoliko ošmrcati. Siromak kajpak, a da ni bilo Palčiča ...«

Valent in Bržan sta se imela pomeniti še o nečem drugem. Valent bi rad govoril o nečem važnem, najbrž o svoji skrinjici. V njej je bil spravljen majhen zaklad ... Strela goreča, ne zaklad! To o zakladu si je bil izmislil Bržan, ki se je tu in tam rad pošalil. On je prav dobro vedel, kaj hrani Valent v tistem železnem zaboj čku. Valent ni imel pred njim nikakih skrivnosti: nekaj zlatnikov, nekaj srebrnikov. S tem prgiščem denarja je kanil Valent nekoč spodbuditi Lenko pri važni odločitvi. Vse to je bilo znano Bržanu, pa se je pošalil.

Toda prav vsega tudi Bržanu ni bilo moč zaupati, ker ima vsak človek nekaj svojih tajn. V teh je čestokrat skrito trpljenje ali košček sreče in tuj pogled ne sme pasti nanje. Če pade, se sreča razblini, trpljenje pa ostane; čemu bi jih razkrival potemtakem! V snopiču nabožnih sličic je bil skrit kolobarček gladkih kostanjevih las, ki jih je pred toliko leti žrtvovala mlada nuna. Poklonila jih je nebeškemu ženinu v skladu s slovesnim obredom in sveto zaobljubo — toda ženina ni bilo ponje. Potem pa je prišel Valent ... Sedaj je bilo vse to prevezano s svilenim trakom, vse skupaj ovito v bežeč spomin.

Ne, ne! V listnjak se bo zavlekel. Nekoliko miru bi rad našel, tu je vse preveč hrupa, vse preveč toplote ...

»Le kam je neslo Valenta,« je pomislil, »s tisto njegovo skrinjico ...«

Dol od Slivja gre mlad moški, najbrž Jeroman iz Mun. Prav gotovo: širok, kakor je, in trdo, kakor hodi! ... A pot je slaba, prej hudournik kakor vozna pot, ker so se po njej posprehodila stoletja. Iz tal rasteta sivi apnenec in rašelika vse tja do razvejenih jelš vzdolž potoka. Do posrebrenega bogca na razpotju skoraj.

Končno se Jeroman iz Mun za nekaj odloči in stopi bliže. Tik ob križu postoji, ozre se naokoli, nato si sname verižico in mu jo izroči. Na, šepne, mislim, da je pravo srebro ...

V Mohorjevi knjigi je mnogo solza. A to niso žalostne solze, marveč solze sreče in veselja — človek se smeje z njimi in smrka olajšano. Ah, ta Aleš, koliko viteštva je bilo v njem! Mlad je še, zelo mlad, vendar hodi po svetu z resnostjo in modrostjo starca. In ko je prebrede skoraj polovico, te grešne, zapeljive tujine, se vrne z mošnjo zlata; poleg zlata mu v žepu cinglja svetinja višarske device in v srcu še vedno greje podobo Zupanove Cilke. In Cilka? Oh, ta bi kmalu postala žrtev ženske zvestobe, toliko let je poteklo. Lenka in mati županja sta gin j eni, smejeta se skozi solze, posmrkavata, še oče župan se omečijo. Naj bo, no, rečejo vdano, v imenu božjem ...

»Tudi meni se je zdelo otročje,« je rekel. »Na moč otročje se mi je zdelo sprva. Grem, sem si rekel, iz Ponikve grem in pozabim na čarovnico. Prav malo mi je mar ta mala vešča ...« Nekega dne se je ustavil v Podgradu, menil je, da se je treba nečesa lotiti. »Ustavil sem se torej tam in pričel nakladati vozove. Nakladam, nakladam, bremena so bila težka ...«

Luknja pod pečino je polna teme. V njej se skriva grozljiva tišina in preži na nekaj. Le tu in tam cmokne kanec vode na vlažna tla — plenk! reče zamolklo. In čez čas — plink! ... Potem zopet nič ko molk in tema in hlad. Moj bog, s kakšno počasnostjo se trgajo ti nevidni kapci! Pot pod zemljo je kakor črevo velikanske živali: zgrbančeno in osluzeno z mokroto. Previto je sem, tja ter poraščeno z okrnelimi kitami. Nemara to niti ni podzemeljski rov, temveč dihalo podzemeljskega boga, ki vodi naravnost v pekel. Toda od kod ta hlad?

je tu. Oprezno, zelo previdno napreduje, oprijemajoč se plesnivih izrastkov, in če udari s temenom ob kamnito vejo, nekaj reče. Kdo naj se znajde v tej zlodjevi danki, pomrmrava spakljivo. Končno se nekje ustavi; kmalu potem, potem ko mrkne svetla lisa tam ob izhodu, se ustavi. Vgnezdi se in oddihuje in razmišlja. Plink! ... Ho-ho, si misli, jez če bi podrli. Zdajle naj bi kdo podrl jez za mlinom. Tišina.

taji, sinko, taji vse! ...

»Obdolženi ste, da ste po zrelem preudarku povzročili smrt pred jamskega mlinarja Valentina Cergola, in sicer na ta način, da ste odprli zapornico jezu nad mlinom. Voda, ki je vdrla v globino, je napolnila Sapnik in udušila mlinarja in njegovega psa ...«

Nič. Orožnika tudi nista nič naročila in tako so ju zabili v krsto. Potem je prišel v Predjamo župnik iz Slivja. Aha, si je mislil, tu je sedaj mlinar, in je zmolil svoje molitve. Palčič pravi ...

Tedaj je tudi Bržan rekel nekaj. Ho-ho, je rekel, po božji podobi? Samo njega naj si ogledata, je rekel in pokazal nase: na svoje brčine in na svoje škrbine. Po božji podobi, ho-ho! ...

Tako so se ločili. Brisali so si oči in se poslavljali. Naj bo, no! Gospod župnik se ni več usajal, tudi potem ne, ko se je prevrnila steklenica in je iztekel slivovec. Naj bo, no, je rekel, bila je na pol prazna. Samo Bržan je gledal žalostno. Bilo mu je žal prevrnjene cilerice, mnogo bolj žal, je rekel, kakor če bi se prevrnil zvonik svetega Martina ...

S tem še ni bilo konec neprijetnosti. Palčič in Bržan se še nista rešila nepotrebnosti, ki so nastale zaradi nesreče v Predjami. Z župnikom ni bilo nikakih težav, o, s tem se je vse lepo uravnalo, z razumevanjem in dobro voljo, namočeno v slivovcu, se je z gospodom župnikom vse lepo ugladilo. Naj bo, no! ... Valent je lahko mirno počival s svojim šekastim psom, spokojno je lahko spal tam, kjer je bil, in njegovi duši ni bilo treba vicati se z drugimi duhovi po ločanski dolini. Naj bo, no, je rekel gospod župnik.

Palčič je prebral poziv, potem je hotel še nekoliko razmišljati. Prav rad bi se popeljal do Kopra, prav rad bi se še nekoliko razgledal, ko bi utegnil ...

Zatem je Janez Kaleč dejal, da bi bilo treba nekaj ukreniti tudi zaradi Bržana. Črednik je star, je rekel. Peš nikakor ne bi smel na to pot, poleg tega ima slabo obutev ...

Zahvaljen bodi bog oče nebeški, ki daješ človeku vsakovrstne priložnosti! Po tem zahvalnem vzdihu se popotnikov duh dvigne, misel se izbistri in se razpeni v domišljiji. Brez pridržka se pusti zapeljati skozi drevored obstruženih cipres, ki se prašijo ob koprski cesti. Drugod krasijo ogoljeno pokrajino v skupinah, kakor družine velikanskih mavrohov, ob cesti pa stražijo v ravnih vrstah. Ob pogledu nanje objame človeka domotožna bolečina: to je klic oddaljene dežele. To je počutje osamljenega popotnika, ki se je zatekel v varstvo cipres in obsedel na pokopališkem zidu. Ostal bi tam, sloneč na zarjavelih železnih vratcih kakor del tihe, spokojne podobe. Tam bi lahko našel svoj mir, zatopljen v pokopališki molk, v razglabljanje cipres, v oddaljeni šum plivkajoče gladine ...

Kriv? Kakopak. Jeroman se je spet kradoma ozrl po zagovorniku. Zagovornik je prepričljivo zavrtel oči, uprl jih je nato v papirje pred sabo in frcnil v zadregi nekaj z mize. Nekakšno smet, ali kaj? Ne! O, to je bilo zelo zgovorno povedano, Jeroman tako in tako ni imel namena odvrniti kaj drugega. Toda kdo naj zaupa plešcu? Nemara je domenjen z rablji in sodniki; nemara so ga zato puščali k njemu v zapor, da bi kaj izvabil iz njega. Z vami ni lahko, mu je rekel nekoč. Kakopak, si je mislil Jeroman, z mano ni lahko. Toda v dvorani ni videl znanega obraza, bil je zbegan in zgubljen in se je končno odločil, da se bo še naprej ravnal po iskrenem priporočilu: taji, taji sinko ...

Potem je zajel sapo, hotel je še nekaj reči. Moral bi bil še nekaj povedati, zakaj ob kratkem, krhkem odgovoru ni občutil prav nikakega olajšanja. Kriv, kakopak! Marsikaj sem zakrivil, ali za Valenta nisem vedel, zanj nikakor nisem mogel vedeti ...

Starec je hotel nadaljevati. »Potemtakem,« je rekel, »ste vi nekako nadomestovali gospodarja ...« Toda v gruči za ograjo je zašumelo, he-he, nekdo se je zahihital, ali kaj?

O, nič prikritega v takšnemle šolarskem primeru, nič posebnega v takemle kotaljenju sodov, zlasti če preiskava dožene ... in to prvič, da se kot objekt zločina predstavlja Valent in ne Martin, oseba potemtakem, ki po logičnem sklepanju ni mogla spodbujati nagibov za nečedno storitev. Drugič: v odnosih med obtožencem in gospodinjo, med Jeromanom in Luco, če rečem, naglasa preiskava soglasnost javnega mnenja. Toda sodišče tega ne more upoštevati. Lahko se opre na javno mnenje, toda pri ugotavljanju materialne resnice javno mnenje ne sme imeti pomembnega deleža; preiskavi ne nudi niti najskromnejšega prijema za razčiščenje tega vprašanja. In tretjič? ...

Potem je odložil svinčnik. Ah, je vzdihnil, ko bi človek ne imel opravka s tako nezaupljivim templjem ...

Jeroman je prišel v Ponikvo brez posebnema namena. Pripit? Da, nekoliko je pil. Prav nič se mu ni mudilo. Ne, ustavljal se ni, razen v potoku ... Nič takega, omuHaval se je pač ... Pred mlinom ni našel nikogar in je stopil v hišo. Nič ne more vedeti, če je bil kdo v mlinu. V kuhinji je sedela Lenka. Lenka je brala. Pri oknu.

Tožilec je odnehal. »To smo že culičuli,« je rekel.

No, potem ... Jeroman se je nagnil naprej. Roke, dotlej spoštljivo sklenjene na hrbtu, je preložil predse. Videti je bilo, da je sodnikom vse znano, kar je že nekajkrat povedal v preiskavi. Nemara želijo še kakšne podrobnosti? Toda sedaj se je pričel zanašati na zagovornikove nasvete; svojih misli nikakor ni hotel oplajati z novimi domisleki.

Nič takega. Potegnil jo je k sebi, tako v šali. Bil je še vedno omrežen od slivovca ...

»To rad verjamem. Toda dekle, Lenka, hočem reči ...«

Da, Jeroman se je bil odpravil. Hotel je pač oditi. Nič ne ve, zakaj se je bil povzpel na jez. Moral bi bil stopiti po brvi, pa se je povzpel na jez. In ko je že bil na jezu, ko je že bil tam ... no, dvignil je tisto nesrečno zapornico ...

Jeroman je najprej zajel sapo. »Tako,« je rekel. Nato je sklenil dolge, mršave roke dlan ob dlan kakor v molitvi. Stisnil jih je med kolena, se skrčil v dve gubi in zahlipal. Ne, ne je hropelo in se trgalo iz nizkega, moškega joka. Ne, ne ... in rusa glava je obupno odkimavala nad golim, belim kolenom, ki se je napelo iz strganine.

»Če je to mlin,« je rekel predsednik. Kazal je s prstom in gledal spodbudno. »Če vzamemo, da stoji na temle mestu mlin ...«

In potem naj tujec zaide mednje! Kje! Našel se bo oponašalec in posnel vse njegove kretnje; vse njegove besede bo popačil in vas se bo smejala. Smejala? Ho-ho! Krohotala, bi raje rekli, zakaj Brkini se smejejo z vsem životom, s komolci, stisnjenimi obenj, z upognjenimi koleni se smejejo, skrčeni v dve gube, prhajoč in otresajoč z glavo kakor žrebci, smejejo se do solz, ho-ho, vsi smrkavi in slinasti, z mokroto v koraku in ostro bolečino v dimljah ...

Luci pa ni bilo mogoče skaliti mirnosti. Tožilec je gledal nanjo s prav takšnim očesom kakor na Jeromana, toda njene prisebnosti ni mogel izzvati. Luca ni nič prikrivala, o tudi odkriti ni hotela ničesar. V Ponikvi se nihče ni utegnil zamujati z Anko, bila bi jim v veliko napoto, in tako jo je imela pri stari materi. Da, Anko je imela v Vodicah. O, Luca se ni dala zbegati. Tožilčeve namige je zavračala resno in zbrano, tembolj pa se je ob tem vznemiril zagovornik. Vsekakor bi se moglo reči kaj takega, kajti dvigal se je na prste vseh štirih okončin, kakor da namerava vzleteti. Tako naprožen je najprej poudaril zanimivo okolnost, zelo interesantno okoliščino, je rekel, da ravno bremenilne priče izpodkopavajo trdnost obtožnice. Pač zato, je rekel, ker hrani tožnik svoje domneve zgolj z ugibanji in cenenimi zaključki. A pojdimo dalje! Marsikaj je skopnelo doslej, ostalo se bo razblinilo do konca razprave. Do konca razprave se bo napihnjeni mehur popolnoma izpraznil ... Toda tega zagovornik ni povedal na glas.

Predsednik je pozibal glavo na levo in desno. Znašel se je v neodločnosti in je zajemal sapo s trudnimi vzdihi, kakor da bi ga nekaj težilo v želodcu. Navsezadnje ...

Lenka je neodločno odkimala. Zagovornik je sukal drobno peščico ob ušesu, ne da bi dvignil glavo od svojih papirjev. Ni, ni ...

Lepo, lepo! Janez je skušal zapeti: če se bo ženil, se bo poleti ...

Kdaj se bo oženil, je vprašala. Če se bo ženil, se bo poleti ... Sedaj se bliža poletje.

''Potemtakem čič vstal zato, da je mogel umreti, namesto da bi se zgodilo obratno ...''

Toda v natrganem robu ni bilo opaziti belega lista. Iz ovitka je zdrsnil nepreganjen časopisni izrezek, neprijazen in tuj, kakor ostro izstriženi robovi, nerazumljiv in pust, kakor gospodarska objava, natisnjena brez pravega začetka in brez pravega konca. Palčič si je z začudenjem ogledoval okrnjeno objavo. Kaj naj bi bilo to, si je mislil, norčija? Potem je listič obrnil ...

Ponoči se je strop spustil k podu, zatohla soba se je manjšala, manjšala se je, dokler ga ni utesnila v podolgovato leseno korito. Nad koritom se je poveznil pokrov in osamil Palčiča v moreči tesni. Tako je zdel otrplo, ločen od živega sveta, od letnega časa, od človeških obrazov in njihovih čustev. V popolni tišini in črnini je čakal, kdaj se bodo onstran grozljive stene oglasili zamolkli udarci. Ii ko se mu je to zazdelo, je okrepil vso svojo voljo. Prava reč, ta mora, si je mislil. Iztegnil bo roko, pograbil roženasto palico in udaril. Prava reč, ta strah! Toda, če udari s čelom v pokrov, če zadenejo členki v les ...

Cigan je krivil vrat in rožljal z žvalo. Hotel je prhniti z dvorišča, kakor da gre na veselico. Kam pa pridemo, je rekel Janez. Tu imamo bolnika, ti pa ... Vee, pot je kakor lestva!

»Da. Pravzaprav ne v vas. Tja do ceste, bi rekel ...«

Janez je s spodnjo ustnico poudaril storjeno dolžnost, potem se je prepustil pozibavanju voza, dremavosti, ki je bila v zraku in ki se je polaščala tudi njegovih udov. Cigan je hitel v klanček. Kopita je zastavljal s taknšo odločnostjo, da je podkev tu in tam vžgala iskro na belem apnencu. Ob tej se je potem vnela domišljija in v miselni povezavi zagorela v odblesku večernega sonca nad zalivom... Po razgreti cesti podrsavajo volovski parklji in drezajo v plast prahu, ki duši tapljanje. Iz botaške grape se plazi mrak. Vedno več ga je ...

Človek živi ob cesti dolgo let in se z njo dodobra seznani. Ako živi z njo pol stoletja, meni, da pozna vso njeno zgodbo, prepričan je, da je vsa njena zgodovina polstoletno življenje. Sem spada tudi oreh ob cesti, razpotje in vas ob njej, vremena in mnogovrstni dogodki. Iz vsega tega je stkana v človekovi zavesti podoba polstoletne starosti, ki se je baje pričela z njim in je bo konec ob njegovi smrti. Podoba se mu zdi na moč zanimiva in človek prav rad pripoveduje o njenih nadrobnostih. Nekega dne pa se spomni nečesa in postane potrt. Zazdi se mu, da je bila cesta že pred njim in da bo ostala tudi za njim. Kdo ve, koliko življenj bo še prebila z drugačnimi popotniki in z novimi letnimi časi, si misli. In ko se zave, da njega ne bo prav nič pogrešala, postane žalosten, nedopovedljivo žalosten postane. Jaz nisem mogel živeti brez nje, si reče ...

Pil bi, pil. Kaplja slivovca, ta bi me takoj zravnala ...

Palčič se je zavzel nad nenavadnim, tujim šepetom svojih ustnic. Kaj je bil rekel? Poglejte no, tudi jezik ni znal glasneje zaokrožiti misli v jasno besedo — nekak nesmisel ponavlja, ustnice brbotajo v prazno, mrdajoče kakor pri bebcu ...

Napel je prsi, dvignil je rame, skušal je razmajati togost, ki se mu je polaščala tilnika. Zajel je nekaj več zraka, da bi čul svoj glas. O, ti moj bog nebeški... Ustnice so se naglo premikale kakor v molitvi, toda molitve ni bilo slišati. O, ti moj bog ...

''Brkinski slivovec je bister in čist ko privid ...''

Mrmranje za čas potihne. Samo prasketanje ognja je čuti in oddaljeno petje. Petje se bliža sem od Slivja, pesem postaja razločnejša, in ko utihne, nekdo zavriska, Juju ...

Noč se zgošča, vedno bolj tuja postaja. Starcem se pripirajo oči, brade se jim vihajo na prsih. Famelc hropne in seže za nepokornim klobukom. J a j aJa-ja, kam te strela nese! Tudi Tone brez roke se dvigne. Vstane in skrije nebogljeni štrcelj v toplo dlan zdrave roke; gol je ta oglodek in vedno na mrazu kakor plešasta glava. Sli bomo, šli, zavzdihne in krene za svojo senco.

Iz teme še vedno rosi. Ločanska mladež se vrača iz Slivja, juju-hu ... O, prav nikake skrbi nima trpeči bolnik, da bi samotaril pod zadimljeno lopo, prav nikake skrbi ne ...

''Jakobu je narava posvetila najlepši dan, očiščen z viharjem ...''

Cesta je bila gladka . Obložena s sipkim pršičem je bila voljna kakor lanena preproga. Jakob je zakolovratil po tej mehkobi, prevzet od ugodja, ki ga nudi hoja po oblaku. Ko je zadel ob zidino, je odskočil na sredo ceste in tapljal dalje, dokler se ni zaletel v kamnito ogrado na nasprotni strani. Tako se je ravnal.

Jakob se je oddihoval. Lovil je sapo in grabil z rokami okoli sebe. Toda prsti niso mogli otipati nič trdega, nič težkega ni dosegel, in če Jakob ni imel kamna, ni mogel zadeti tolovaja. Ali naj udari s ščepcem snega? Aha, tolovaji! Ujel je drobec spomina iz poletne noči na slivarski griži. Tolovaji! Iskal je kamen v zametu. Razbojniki, je tulil. Burja je tudi tulila nad njim. ŽviŽgala je in klicala zimsko noč nad reško cesto ...

Cičarijske gore so se pomaknile k cesti. Dvignile so se tik nadnjo in obstale v popolni tišini — niti vzhajajoče sonce jih ne more vzdramiti iz ukletega molka. Toda sonce pozna še drugačne čare. Ustavi se kak pedenj nad obzorjem in njegovi poševni žarki obsujejo pokrajino z raznovrstnimi dragotinami. Tedaj se pobeljena griža spremeni v odprto zakladnico. Dragulji se iskre v vseh odtenkih barv, in kamorkoli se človek ozre, jih je več kakor brinovih jagod, mnogo, mnogo več kakor griškega cvetja spomladi. Dovolj je, da se skloniš in si vzameš nekaj tega bogastva. Toda dragotine so začarane, v lakomnikovi roki se takoj stopijo ...

Vozniki so se odrekli svojim šalam. Nekateri so se odkrili. Tu je bil sedaj Jakob z Brezovega brda z vsem svojim imetjem in z vso svojo pravico do smrti. Narava mu je posvetila najlepši zimski dan, očiščen z viharjem, in dolge trenutke spoštljive tišine. Čemu se ji ne bi pridružili tudi vozniki, tej spoštljivi tišini ...

Siromak ...