Marula: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
BarbB (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
BarbB (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Marula (Povestna črtica)
| poglavje=
| avtor= Josipina Urbančič Turnograjska
| opombe=
| obdelano=23
| licenca=javna last
| spisano=Vodnikov spomenik 1859
| vir= Josipina Turnograjska, njeno življenje in delo, 1921 [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-EP3GV6XS dLib]
}}
 
Vrstica 18:
V trdnjavi so slovanski junaki, katerih krepost ne omaga in pogum ne ugasne poprej, kakor njih junaško življenje. Vsakemu se širi radosti srce, ter mu igra veselje na obrazu, ko sliši, da zopet velja nevarnemu Turku izkazati hrabrost slovansko in viteštvo krščansko. Zbrana je cela posadka pred svojim poveljnikom. Budilna njegova beseda jim vnema srca in veselo sežejo drug drugemu v roke s sveto obljubo, da se hočejo vrlo in hrabro držati ali pasti.
 
Turška vojska se razliva okrog mesta. Šotor za šotorom se vzdiguje kakor novo mesto okrog obležene trdnjave. Vse se giblje v sovražnem taboru. Vse se pripravlja na boj. Vsak ima svojo nalogo. Nekateri nabijajo gromonosne topove, drugi ostrijo bridke sablje, tukaj pripravljajo lestve, tam podkopujejo mestno obzidje, vojvodi se posvetujejo in srd in črt se vsem oblegovalcem bliska v očeh. Ošabno zaničevanje pošiljajo v mesto, kakor da bi zdaj in zdaj hoteli zgrabiti trdnjavsko obzidje in ga razstlati po tleh, kakor raznese lahke pleve mogočen vihar. Naskok se začne. Kakor razkačeni levi udarijo Turki na mesto. Vršenje bobnov in grmenje topov se združi z divjim vpitjem. »Alah, alah« šumi pod obzidjem — in »Jezus, Jezus« doni z obzidja. Strašen je napad neusmiljenih sovražnikov. Ali tudi kristjani junaško dočakajo naskakovalce ter jih pehajo in pobijajo z obzidja, da cepajo doli v prepad, ko listje z dreves ob jesenskem viharju. V kratkem pokrivajo kupi mrtvih Turkov s krvjo namočeno zemljo. Pa nemila smrt zavije v svoje naročje tudi mnogo Lemnjanov in drugih krščanskih junakov.
vojvodi se posvetujejo in srd in črt se vsem oblegovalcem bliska v očeh. Ošabno zaničevanje pošiljajo v mesto, kakor da bi zdaj in zdaj hoteli zgrabiti trdnjavsko obzidje in ga razstlati po tleh,
kakor raznese lahke pleve mogočen vihar. Naskok se začne. Kakor razkačeni levi udarijo Turki na mesto. Vršenje bobnov in grmenje topov se združi z divjim vpitjem. »Alah, alah« šumi pod obzidjem — in »Jezus, Jezus« doni z obzidja. Strašen je napad neusmiljenih sovražnikov. Ali tudi kristjani junaško dočakajo naskakovalce ter jih pehajo in pobijajo z obzidja, da cepajo doli v prepad, ko listje z dreves ob jesenskem viharju. V kratkem pokrivajo kupi mrtvih Turkov s krvjo namočeno zemljo. Pa nemila smrt zavije v svoje naročje tudi mnogo Lemnjanov in drugih krščanskih junakov.
 
Omahnila je marsikatera roka, ki je krepko sukala orožje, zastalo je marsikatero srce, ki je plamtelo pogumno, da bi rešilo svoj dragi dom in ubranilo sveti križ. Smrt ima med kristjani obilno žetev.
Vrstica 30 ⟶ 28:
Polastil se je že sovražnik od več strani branečega obzidja in že se tresejo vrata poglavitne obrambe, kjer si hoče sovražnik pridobiti vhod.
 
Toda kakor nebeška prikazen stopi naenkrat med preplašene vojake krasna devica. Srčnost ji vžiga rdeča lica in prečudna nepremagljiva sila ji šviga iz plamtečih očij. »Marula«, zavpijejo vsi vojaki, kakor iz jednega grla. »Marula sem, Marula, hči vašega junaškega zapovednika, in vredna hočem biti svojega očeta«. To reče, vrže s sebe povrhno dekliško obleko, odene bajno haljo svojega umorjenega očeta, pokrije s težko čelado svojo zlatolaso glavo in zgrabi z nežno desnico za sabljo, ki je ž njo očetova roka vodila trume vojakov na slavne zmage. Krepko jo zasuče, stopi pred trumo vojakov in jih strmeče nagovori: »Junaki, bratje! Slovani! Ne potemnite slave svojega naroda! Pred vami stoji šibka, boja nevajena deklica, pa pred vami hoče planiti na sovražnika in zmagati ali pasti. Gotovo vas ni volja, da prekosi v hrabrosti vas, vojake, junake! Duh umorjenega očeta nas vodi, njegov pogum me navdaja. Za manoj na vraga!«
junaškega zapovednika, in vredna hočem biti svojega očeta«. To reče, vrže s sebe povrhno dekliško obleko, odene bajno haljo svojega umorjenega očeta, pokrije s težko čelado svojo zlatolaso glavo in zgrabi z nežno desnico za sabljo, ki je ž njo očetova roka vodila trume vojakov na slavne zmage. Krepko jo zasuče,
stopi pred trumo vojakov in jih strmeče nagovori: »Junaki, bratje! Slovani! Ne potemnite slave svojega naroda! Pred vami stoji šibka, boja nevajena deklica, pa pred vami hoče planiti na sovražnika in zmagati ali pasti. Gotovo vas ni volja, da prekosi v hrabrosti
vas, vojake, junake! Duh umorjenega očeta nas vodi, njegov pogum me navdaja. Za manoj na vraga!«
 
Kakor se dvigne severna sapa in pritisne oblake ob soparni uri zbrane na nebu, ter jih razžene, da se razmegli obok neba in solnce spet zadobi svojo moč, tako spodijo te besede strah in obup iz src vojakov. Hujše in silnejše se vržejo na sovražnika. Obnovljena moč jim navdaja srce. Vname se strašen boj. Turki vdarijo zopet na mesto — Lemnjani se vržejo iz mesta na plan, kjer jih objameta sovražnik in smrt. Duh umorjenega vodnika napolnjuje kristjane — in z njimi je božja pomoč, in zajamejo za hrbtom preplašene Turke. Njihov pogum se spremeni v strah — njih napad v beg in njih zmaga v pogin. Premagani so in zmaga je na krščanski strani. Lemna je prosta.
vdarijo zopet na mesto — Lemnjani se vržejo iz mesta na plan, kjer jih objameta sovražnik in smrt. Duh umorjenega vodnika napolnjuje kristjane — in z njimi je božja pomoč, in zajamejo za hrbtom preplašene Turke. Njihov pogum se spremeni v strah — njih napad v beg in njih zmaga v pogin. Premagani so in zmaga je na krščanski strani. Lemna je prosta.
 
Pred trdnjavo leže kupi umirajočih in mrtvih, polomljeno orožje in razbit polmesec na krvavih tleh — v Lemni se razlegajo pesmi zmagovalcev in ponosno se bliska križ v solnčni svetlobi. To je storila hrabra Marula — Slovanka.
Vrstica 43 ⟶ 37:
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:19. stoletje]]
[[Kategorija:Dela-M]]