Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama

 

{{Neoštevilčena poglavja}}

 

 

V silvestrovi noči, ravno ko je ura na župni cerkvi udarila polnoč, se je utrnila zvezda in je v nedohitnem begu letela čez temnomodro obnebje proti zemlji, odeti z blestečim snegom in drhteči v objemu krutega mraza. Tedaj je v prostorni pritlični sobi starega gradu, stoječega na koncu trga Mračno selo, prvič spregledal novorojenček in z glasnim vekanjem pozdravil novo leto.

Tako je Boltežar Krmežljavček. imenovan »ta scagani Boltežar« na novega leta dan krpal svojo dušo in hladil svoje, od hudih besedi in ponižanj sklofutano srce.

 

 

Boltežarja Krmežljavčka doživljaji v novoletni noči so postali usodepolnega pomena. Župan in Neža sta Krmežljavčku na župnikovo posredovanje sicer prizanesla in se zadovoljila s kratkimi varijacijami izraza »pijanec«, a to pri Krmežljavčku že ni prišlo v poštev, kar so drugi prebivalci Mračnega sela zvalili nanj cele gore žaljenj in zasmehovanj. Poniževali in preganjali so Krmežljavčka s kanibalsko neusmiljenostjo in končno je notarjev solicitator zložil nanj celo balado, ki je niso peli samo odrasli in otroci, nego celo berači v zaporu.

In s krepko roko je dekan potisnil Krmežljavčka čez prag in za njim zaloputnil vrata. Boltežar Krmežljavček je stal na hodniku in zdelo se mu je, da je ves vrtoglav in ni mogel pojmiti, ali se mu blede, ali je res vse to doživel in vse to slišal. Ko pa je prišel do zavesti in jasnosti, je vrgel velik pljunek pred vrata in je odšel in sram ga je bilo, kakšni ljudje se še imenujejo kristjane. Tisti večer se je prvič po rojstvu malega Tomaža tako napil, da ni mogel sam domov, nego je obležal na cesti. Ko so ga nesli domov, je upil, naj gredo hitro klicat luterš — duhovnika, ker hoče še to noč prestopiti k drugi veri.

 

 

Za župnika Matevža Štebalarja tako čudovito ugodni uspeh dekanove spretne preiskave, je v največji meri pospešil njegovo zdravljenje. A vzlic temu, da se je že prav dobro počutil, je moral še vendar nekaj časa biti doma, dokler namreč ni prišla od knezoškofijskega ordinarijata v Ljubljani končna odločitev. Dospela je v obliki debelega pisma. Hlastno je Matevž Štebalar odprl to pismo, s strahom je to pismo čital, a ko je čitanje končal, si je pošteno oddahnil in njegov od obilice zaužitih »medicin« vijoličasti nos je slavnostno zažarel. Matevž Štebalar je vstal in se čutil tako zdravega in čvrstega, da bi se bil takoj lotil kakega ljubezenskega turnirja.

Novi župnik, gospod Janez Bradavica, je bil že prileten mož. Služil je že na različnih farah in poznal ljudi in njih slabosti. Postopal je povsem drugače kakor njegov prednik. Bil je z moškimi prijazen in z ženskami trd in najraje je govoril o tem, kak trpin je kmet, kako ga vse dere in da mu je treba gospodarsko pomagati. Tako si je pri ljudeh pridobil zaupanje, in kmalu je v fari zopet zavladalo soglasje in se je vse zgodilo, kar je hotel župnik. In zopet je »Domoljub« pisal o krščanskem življenju v Mračnem selu, dasi je bilo to življenje vse prej kakor krščansko. Notarjev solicitator pa je rekel: »Mreže so zdaj malo drugače postavljene, kakor so bile prej, v utici sedi drug cipar, to je vsa prememba, ki se je zgodila v Mračnem selu.« A ker je bil solicitator na glasu, da ni posebno trden v veri, niso ljudje nič dali na njegove besede.

 

 

Nesreča župnika Šteblarja je povzročila v notranjosti malega Tomaža popoln preobrat. Začel je gledati svet in ljudi vse drugače,

Gospodje so pobožno sklenili roke in goreče molili in vmes se jim je pehalo.

 

 

Neža Krmežljavka, ki je bila hudo melanholična, odkar je župnik Matevž Štebalar zapustil Mračno selo, je po dolgem hiranju obolela. Ker ni poklicala zdravnika, marveč babico Uršo, je mali Tomaž potom logičnega sklepanja prišel do spoznanja, da se pomnoži rod Krmežljavčkov za novega člana. To spoznanje ga pa nikakor ni razveselilo, zakaj sodil je, da zna njegovo itak ne preveč prijetno stališče v rodbini postati toliko slabejše, kolikor več bo jedcev pri hiši. V svoji brezobraznosti je izrekel celo nečloveško željo, naj mati Neža namesto otroka raje dobi konja ali osla. Sicer je Boltežar Krmežljavček na to nesramno opazko odgovoril z nogo tako krepko, da je Tomaž postal avijatik in zletel nekaj metrov daleč po zraku, vender je moral Boltežar na tihem priznati, da ima Tomaž vsaj v duševnem oziru nekaj od njega, dasi ima nos in ušesa od dveh fajmoštrov.

Naslednje jutro se je Krmežljavček na kratko poslovil od Tomaža. Še predno je fant prav pojmil, kaj se godi in kaj ga čaka, je že sedel poleg župnika na vozu in se peljal proti Ljubljani. Tako se je zgodilo, da Mračno selo ni nikdar izvedelo, kaj je mali Tomaž videl, ko je s farovške jablani gledal v spalnico »ljube Katrice«, imenovane farovške kuharice.

 

 

Že tri dni je bil Tomaž pri branjevki Poloni v Ljubljani, kamor ga je spravil župnik Janez Bradavica, ko se je šele prav zavedel, kaj se je ž njim zgodilo. Po dolgem premišljevanju je prišel do spoznanja, da je poslan v pregnanstvo, ker je z jablane gledal v spalnico farovške kuharice. To spoznanje je s posebnim ozirom na slabo hrano njegovo dušo napolnilo z grenkimi čuvstvi in vzbudilo v njegovem srcu tako hrepenenje po domu, da se mu je tožilo celo po klofutah »ta scaganega Boltežarja,« dasi je bil že spoznal, da tudi branjevka Polona s posebno vnemo in očividno izvežbanostjo vporablja to vzgojno sredstvo.

»Zdaj bomo pa živeli — od skušnjave do skušnjave in od greha do greha.«

 

 

Tomažev izstop iz šole ni nikogar tako prestrašil kakor pobožno branjevko Polono Gavtrožo. Bala se je za svoj renome kot vzgojiteljica, a še bolj se je bala, da Tomaž ne ostane več pri njej na hrani in na stanovanju. Zakaj tistih petnajst goldinarjev, ki jih je župnik Janez Bradavica redno vsak mesec pošiljal, je igralo veliko vlogo v proračunu rodovine Gavtroža.

Ta prepir je dal povod, da je Tomaž še tisti dan zapustil stanovanje branjevke Polone Gavtrože in se je preselil k svojemu birmskemu botru.

 

 

V hiši, kjer je stanoval vpokojeni eksekutor Smole, so bili dani vsi pogoji, da bi se bil Tomaž lahko srečnega počutil. V celi hiši sta bila samo dva moška, vsi drugi prebivalci so bili ženskega spola. Tomaž je naštel vsega skupaj sedem mladih deklet. Poleg teh pa se je hodilo h gospodični Mariji, ki je poznala še očeta Radeckega, še več deklet šivat učit. Ko je Tomaž preštel vsa ta dekleta, si je na tihem rekel, da mu je nebeška previdnost dala na razpolaganje celo Marijino družbo in v duši je storil trden sklep, da svojih skušnjav ne bo več premagoval, naj se zgodi karkoli.

Končno sta Tomaž in Ines prišla do Železnikove hiše. Treba je bilo slovo vzeti. To se je zgodilo v temni veži. Čulo se je samo pritajeno ihtenje in šumljanje, a trajalo je dolgo in ko je bilo naposled končano, je bila izvršena zakonska sramota gospoda Železnika.

 

 

Vsa hiša je strmela in vse se je čudilo Tomažu, ki je že tri dni sedel v svoji kamrici za mizo in neprestano pisal. Tri dni se ni nikamor maknil in ni z nikomer govoril in celo jedel je tako malo, da je bil stari eksekutor zanj v skrbeh. Naposled se je vsa hiša zedinila na mnenje, da ga je pamet srečala in da se hoče poboljšati in vsi so bili tega veseli.

»Srečo mora imeti človek,« se je smejal Tomaž, ogleduje svoje zaklade. »Kateri slovenski literat je že na en dan poleg izvrstnega obeda zaslužil še petdeset plus deset goldinarjev in umazan škapulir na zlati verižici ? Še nobeden. Srečo je treba imeti. Sreča, to je bajno bitje, ki daje od sebe cekine. Človek hodi vse življenje za tem bitjem in drži klobuk tja, kjer cekini ven padajo. Blagor mu, kdor kaj vjame. Meni je boginja sreče danes prav prijazno moj klobuk napolnila. Da bi bilo še mnogokrat tako.«

 

 

Tomaž Krmežljavček se je čutil kapitalista. Cele ure je presedel za svojo mizico in štel ter ogledoval svoj zaklad, ki je obudil v njem uprav strastno žejo po bogastvu.

In zbežal je iz hiše s svojim kovčegom. Smole pa je v silnem strmenju gledal za njim in s strahom v srcu šepetal: »Znorel je, gotovo je znorel.«

 

 

Izpod zvonika šentflorjankega se je Tomaž preselil na spodnje Poljane. Tam se je najprej prespal do dobrega in potem izprašal svoj vest.

V sobi je vladal silen šum. Vse je vpilo in tulilo in razsajalo. Eni so se iz Tomaža norca delali, drugi so ga hoteli osvoboditi. Samo Tomaž se ni ganil, nič zinil, nič se ni branil in ko je oča Boltežar končno s hudimi besedami in izdatnimi udarci napravil malo prostora, sta župnik Bradavica in eksekutor Smole zagrabila Tomaža vsak za eno roko in ga vlekla iz hiše. In nihče ni zapazil, da ima na nogah in na rokah ženske hlače. Cela drhal iz gostilne je sledila Tomažu in na ulici so se ji pridružili še novi ljudje. In vsi so tulili. Ljudje so odpirali okna in gledali kaj da je in tudi gospa Ines je prihitela na okno in se je silno prestrašila, ko je zagledala Tomaža, ko je v ženskih hlačah omahoval med župnikom in med eksekutorjem. In ko so bili Tomaža že spravili v Smoletovo stanovanje in hišna vrata zaprli, je množica še vedno vztrajala pred hišo in pela pesmico o prefriganih kaplanih, dokler niso čuvaji nočnega miru začeli sakramentirati.

 

 

Tomaž je potreboval mnogo časa predno je prespal svojo kanibalsko pijanost. A tudi ko je bil že davno vzbujen, se ni upal iz postelje in je vselej zamižal in smrčal na glas, kadar je eksekutor Smole prišel pogledat v njegovo kamrico.

»Na svidenje« — je zaklical veselo in vihteč svoj klobuk je odpeljal Natalijo.

 

 

Zaupni pogovor med Tomažem in med alojzijeviškim prefektom Katastrofo ni bil dolg, ali jako resen.

 

»To jaz — tudi vem — kadar vodo pijem —.«

 

=Drugi del.=