|
}}
==* [['''Helena ==''']]
* [[1]]
=== 1. ===
<poem>
Oj ta noč milobe polna!
Taka noč je bila takrat,
Koko je Romeo otožen
Stalstal pod oknom Julije.
A nocoj po beli cesti
Izprehajamoizprehajamo se trije …
Zdi se mi, da čutim v lica
Njenihnjenih usten vroči dih.
Moj prijatelj se prikloni,
Dada v oči ji vidi sladke,
Inin rokó ji mehko stisne
Inin šepeče ji zaljubljen:
«Duša moja ljubezniva,
»Duša moja ljubezniva,
Glejte tam valove tihe
glejte tam valove tihe
Kak bleščé se v mesečini
kak bleščé se v mesečini …
Luna sveti se na dnù.
Ali ni svetlà in krasna
Kot visoko tam na nebu?
Ali ni svetlà in krasna
kot visoko tam na nebu?
V srcu mojem slika Vaša
Svetisveti se takó ljubó.»«
In nagnila se je k njemu
Inin molčala … ali takrat
Zabolelozabolelo me je v srcu
Inin govoril sem otožen:
«Da, kak tam v valovih svetlih
»Da, kak tam v valovih svetlih
Sveti luna se vabIjivo,
sveti luna se vabljivo,
Kot bi čakala nestrpno
kot bi čakala nestrpno
Zaročenca poznega.
zaročenca poznega.
Ah, kakó v valovih tihih
Sladkosladko bi se tam sanjalo!
Tam bi srce pozabilo,
Karkar čutilo je nekdàj.»
Strahom me pogleda ona
Inin vsi trije obmolčímo;
Lunaluna sanja tam visoko,
Sanjasanja tiho v dnù valov.
* [[2]]
2.
Nad menoj se prva zvezda
Jasnojasno zableščala je,
Lahnalahna sapica večerna
Vrhvrh goré pihljala je.
Tam od vzhoda, od LjubIjane,
Tam od vzhoda, od Ljubljane,
Divna pesem se glasí,
divna pesem se glasí,
Glasne godbe čarne glase,
glasne godbe čarne glase,
Da jih čujem, se mi zdí.
da jih čujem, se mi zdí.
In v dvorani razsvetljeni,
Kakokako je življenje to!
Moje tožno srce hoče
Vv čarobno vrvenje to.
Oj to šepetanje sladko,
Ojoj ta živi plam očés …
In objemljejo se róke
Vv šumni, strasti polni ples.
Ko bi rožico pomladno
Hladnihladni sever bil objel,
med svetlé vrsté Heleno
njen plesalec je odvel.
Med svetlé vrsté Heleno
Njen plesalec je odvel.
Ah kakó je čarokrasna,
Kotkot ni bila prej nikdar,
Ahah kakó v očéh njegovih
Vnemljevnemlje se ljubezni žar …
Noč je pala nad Ljubljano,
Godbagodba obmolčala je,
Nadnad goró s krvavim žarom
Lunaluna zasijala je.
* [[3]]
3.
In takrat sem postavil jaz
Heleni grad krasán,
Najlepšinajlepši grad, kar jih je kdaj
Obžarilobžaril solnčni dan …
Ponosni stebri mramorni
Kipijokipijo do nebá,
Inin streha se visoko tam
Odod zlata lesketá.
In ózri se z balkona dol
Popo svetu naokrog:
Tamtam vrti najkrasnejših rož,
Tamtam zelen, senčnat log.
Nešteto gostov, se hladí
Po logu na klopeh, —
Čuj, prav do grada sliši se
Njihov razkošni smeh.
Takó vesele nisem nje
Še nikdar videl jaz, —
Nešteto gostov se hladí
po logu na klopeh, —
čuj, prav do grada sliši se
njihov razkošni smeh.
Takó vesele nisem nje
še nikdar videl jaz, —
kakó je srečen pógled njen,
kakó žarèč obràz …
Kakó je srečen pógled njen,
Kakó žarèč obràz …
V tem novem čaru skoro več
Helene ne poznam;
Podpod temno lipo senčnato
Sedímsedím na klopi sam.
Uvela roža tam leží
Nana poti pred menó, —
Iziz njene roke pala je,
Koko šla je tod mimó.
* [[4]]
4.
Na licu nobenem gorjá ni,
Lele meni je srce tesnó,
Heleno v bleščeči dvorani
Zaljubljenozaljubljeno išče okó.
Z lornjeto v prebeli ročici
Medmed množico pestro sedí,
Vv sočutju goríta ji lici,
Koko zró ji na oder očí.
Visoko tam sredi azurja
Zamišljenazamišljena luna zre v noč,
Kk nji žalostni spev trubadurja
Odplavaodplava sladkó vzdihujoč.
Ah pesem o strasti kipeči,
O vzdihih, o tajnih solzàh,
Ah pesem o čarobni sreči,
O sladkih, odbeglih sanjàh.
Vzcvetèl je iz temnega groba
Opojni romantike cvet,
Ah pesem o strasti kipeči,
o vzdihih, o tajnih solzàh,
ah pesem o čarobni sreči,
o sladkih, odbeglih sanjàh.
Vzcvetèl je iz temnega groba
Srcá polasti se miloba,
opojni romantike cvet,
srcá polasti se miloba,
kot sen iz pozabljenih let …
Kakó ti ljubezen ognjena
Vv nedolžnih očéh plapolá, —
Ahah, ti jih razumeš, Helena —
Titi čuješ te prošnje srcá? …
Postoj še! … O kje v tem vrvenju
Romantičniromantični sen je ostal?
Prijateljiprijatelji, tu smo v življenju —
Applaudite! zástorZástor je pal.
* [[5]]
5.
Kot začarane stojé
Hišehiše črne in grozeče;
Tožnotožno časih iz meglé
Lučluč samotna zatrepeče.
Nad seboj visoko tam
Vidimvidim okna razsvetljena …
Ah, to je njen gorki hram —
Inin pri oknu je Helena.
Na nebó, tja v noč temnó
Zrozro očesca ji sanjava,
Bogbog ve, kod sedaj lahnó
Srečnasrečna njena duša plava.
Ali ji prihodnje dní
Slikajoslikajo razkošne sanje?
Ali si nazaj želí
Spetspet večere nekedanje?
Ah, zakrit je prejšnji čas
Vv njeni duši sanjajoči
in pozabljen, — kakor jaz
pod njé oknom v mrtvi noči.
* [[6]]
In pozabljen, — kakor jaz
Pod njé oknom v mrtvi noči.
6.
Večerni mrak svoj črni plašč
Razgrinjarazgrinja naokoli,
V skrivnostnem miru množica
Popo temni cerkvi moli.
A v mojem srcu ni mirú, —
Kakókakó bi mogel biti?
StrastíjStrastí mogočno morje — kdó
Bibi znal upokojíti?
Ne gleda mi v oltar okó, —
Temnótemnó je na oltarji; —
Očioči sta njeni zarji dve,
Nebeškonebeško lepi zarji.
V teh neizpolnjenih željàh
Pretežkopretežko je živeti;
Če tudičetudi ti ne ljubiš me,
Jazjaz nočem več trpeti.
Objamem in poljubim te,
Dada v mehkih rokah tvojih
ugasne ta pekoča strast,
ta ogenj v prsih mojih …
Ugasne ta pekoča strast,
Ta ogenj v prsih mojih …
V trepetajočih lučicah
Oltaroltar tedàj zasije
Inin orgeljorgel veličastni glas
Popo cerkvi se razlije.
In zdi se mi, kot da bi pel:
«»Klečíte in molíte,
Če tudičetudi srce brani se
Molítemolíte in trpíte …»«
*[[7]]
Od tam, kjer spava jasno sonce,
iz krajev pesmi in duhóv,
oj čárovnik, prileti k meni
od Gange zélenih bregóv.
Prinesi meni vse bogastvo,
najlepše bísere morjá,
sezídaj mi gradove svetle
od mramorja in od zlatá.
7.
Od tam kjer spava jasno solnce,
Iz krajev pesmij in duhóv,
Oj čárovnik, prileti k meni
Od Gange zélenih bregóv.
Prinesi meni vse bogatstvo,
Najlepše bísere morjá,
Sezídaj mi gradove svetle
Od mramorja in od zlatá.
Življenje svoje dam ti zanje —
Kajkaj hočem zdaj z življenjem jaz?
Samó trenotek mi še pusti,
Dada zrem ji zadnjikrat v obràz …
«Poglej, Helena, té gradove,
Ta blesk zlatá, demantov žar,
Poglej, to je življenje moje,
Poklanjam ti ga v zadnji dar.
Kaj ni že bledo moje lice?
Kaj ni že moten pógled moj?
»Poglej, Helena, té gradove,
ta blesk zlatá, demantov žar,
poglej, to je življenje moje,
poklanjam ti ga v zadnji dar.
Kaj ni že bledo moje lice?
Kaj ni že moten pógled moj?
Poglej na vzhod, že sije luna,
Umretiumreti moram jaz nocoj.
Samó nocoj, nocoj me ljubi,
Poljubipoljubi me enkrat samó,
Dada na gorečih tvojih ustnih
Nebesanebesa meni se pričnó …»«
— In iz dvorane zazveni spet
Razkošen valček, šum in smeh, —
In v plesu ji drhtijo udje,
Ljubezen ji gorí v očéh.
— In iz dvorane zazvení spet
razkošen valček, šum in smeh, —
in v plesu ji drhtíjo udje,
ljubezen ji gorí v očéh.
* [[8]]
8.
Noč mrtvaška je tam zunaj:
Nini ne zvezd, ne lune jasne;
Mojemoje srce je otožno:
Nini ne sreče, ne tolažbe …
Da razjasniš mojo dušo,
Pridipridi duh iz svetle čaše;
Dada pozabim te, Helena,
Pijempijem zdaj na tvoje zdravje …
Dneva ní brez solnčnesončne luči
Inin če tudi zvezde zlate
Lepšelepše kakor kdaj goríjo;
Srečesreče ni brez tebe zame,
Nini brez tebe je, Helena.
Ne … jaz čutim, ko zrèm nate,
Dada ljubiti me ne moreš …
A povéj, kakó bi rasle
Rožerože brez svetlobe solnčnesončne?
A povejpovéj, kakó brez nade
Moglomoglo bi srcesrcé živeti? …
Da ne vidim te nikdár več,
Dada pozabim te, Helena,
Pijempijem zdaj na tvoje zdravje!
18
— — — — — — — — — — —
Ali roka mi omahne …
O povej, kakó bi rasle
Rožerože brez svetlobe solnčnesončne?
O povej, kakó brez nade
Moglomoglo bi srcé živeti?
* [[9]]
19
9.
Na zemljo dahnil je večer,
Helene ni nikjer, nikjer …
Kakó drhtí srcé bolnó,
Kakókakó skelí solznó okó …
Bogvé, bogvé, morda je zdaj
Bolestenbolesten, tožen njen smehljaj,
Obrazekobrazek sladki njen bledí, —
Nana postelji bolnà leží …
Tam zunaj noč hladna,hladnà temnà,
Pripri nji pa luč gorí svetlà;
Obob postelji stojé ljudjé
Pobožnopobožno sklepajo roké,
Zaspanozaspano v njen obràzek zró
Inin šepetajo tó in tó …
A noč beží in vstaja dan,
Očíočí zaprè mi sen mračán.
Temnó je v sobi … Ona spí, —
Lele tiho, da se ne vzbudí …
Ah, njenih lic rudeči cvet
Kotkot beli mramor zdaj je bled;
Vv sanjàh bolestno šepetá,
otožno, trudno se smehljá …
20
Otožno, trudno se smehljá …
Tu v sobi je takó težkó,
Mrtvaškimrtvaški duh tesní glavó, —
Ahah ne, ne pridi! … Azrael,
Nazajnazaj, — tvoj dan še ni prišel …
Kakó puhtí od njega mraz,
Kakókakó grozí njegov obràz,
Kakókakó goré očí temné —
Koščenekoščene širi že roké …
Ne boj, Helena, se, ne boj,
Pripri tebi čuje ljubi tvoj …
Kam, Azrael, takó strmiš?
Kaj mirno pred menój stojiš?
V naročje hladno vzemi me,
Tesnótesnó, krepkó objemi me …
In takrat ga objamem jaz, —
Ahah, mraz je v licih, v srcu mraz …
Helena pa odpré okó, —
Zasmeje se takó ljubó.
21
* [[10.]]
Nebó gorí od zvezd neštetih,
Zz goré pihljá zefir lehak,
Neznanoneznano hrepenenje diha
Tata rosni mrak.
Na jasnem nebu sanja luna,
Podpod nebom sanja tihi svet, —
Tata bajni večer jaz bi sanjal
Pačpač tisoč let.
Kakó čarobno v mesečini
Obrazobraz se tvoj bleščí nocoj,
Kotkot sladka bajka tajnopoln je
Pogledpogled mi tvoj.
Pri meni ti v lepoti jasni,
Krogkrog naju ta večerni raj …
Kakó je trepetalo srečno
Srcésrcé tedàj …
A to je bilo davno, davno,
In ne povrne se nikdár.
A to je bilo davno, davno,
22
in ne povrne se nikdár.
Jesen je; nad menoj oblake
Podípodí vihar,.
Po cesti hodim sam, otožen …
Ah, ali je to sen samó?
Helena! … Ali ne pozná me
Inin grè mimó.
23
Iz lepih časov
1.
| 