Lončar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Kategorija: Folklorna povest |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji=Vojvoda
| naslednji=Sin
| naslov=Lončar. (Kratkočasna povest. – Spisal Podgoričan.)
| poglavje=
| licenca=javna last
| avtor=Fran Jaklič
| opombe=
| obdelano=1
| spisano=''Dom in svet'', 1895
| vir=[http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-3YXKPPSV/54cd01a1-fae7-4165-8217-24484544c0e2/PDF dLib]
}}
{{Rimska poglavja s piko|1}}
==I.==
<small><poem align=right>
Lončarji najsmo žleht l'dje:
Prav dobro ímamo srcé,
Glavice pa bistré.<br>
''Lončarska pesem.''</poem></small>
'''<big>L</big>'''onci, sklede, kozice, lambore, čorbe itd. je bilo lepo kuhano in pečeno posodje, da sta se lončarju Andrejcu smejala srce in duša, ko je tam v Dolenji vasi gledal okoli ožige razpostavljeno lončeno robo. Črepinj je bilo malo ostalo, vse se je bilo nekako po sreči speklo, in
sedaj je ugibal, koliko mu bo vrglo vse to lončeno blago, če je brez velike nesreče pripelje na kak dober semenj in vse dobro speča. Ej, kako se ne bi veselila lončarska duša, ko vidi pred seboj toliko robe iz jedne peči, kjer je bila posoda v vedni nevarnosti, da se zdrobi, ali pa razpoka!
Andrejec je lepo zahvalil sv. Roka – domačega patrona –, ker je tako dobro varoval z veliko umetalnostjo sezidane lonce in sklede. Ko je vse blago pregledal in preudaril, koliko grošev bi se iztržilo na dobrem semnju, sede na tla, potegne kolena kvišku k sebi, opre ob nja komolca in glavo nasloni na roko ter premišlja, kam bi peljal lončeno robo. Ker je bilo že po sv. Alešu, ko je semenj na rebri pri Svetem Antonu, ni vedel prav, kam bi krenil v semenj.
[[Kategorija: Folklorna povest]]
| |||