Sodba večne pravice: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 123:
Jaz sem djal preiskovalne spise v kot. Čemu bi si glavo belil z ugibanjem, ker mi je jasno, da so hudodelniki že čez mejo, čemu izpraševal dalje in nadlegoval ljudi, ki nič ne vedó, kar bi meni ne bilo že znano? Vrh tega sem bil z delom preobložen, važne reći so čakale rešitve in predsednik sam me je vedno drezal, naj hitim in denem ono preiskavo za zdaj na stran.
Lotivši se tedaj druzega silnejšega dela kmalu skoro popolnoma z glave zgubim Komarjevo reč. Morda bi jo bil celó pozabil, kar mi doide par mesecev po oni dogodbi precej obširen pakêt po pošti. Napis je bil name in posebno zaznamovano, da se ima le meni v roke dati. Radoveden razprem zavitek in prvo, kar zagledam, je sledeča pobotnica:
 
329
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu skušenega starega pravnika.
Spisuje Jakob Alešovec.
VI. Sodba večne pravice.
(Dalje.)
Lotivši se tedaj druzega silnejšega dela kmalu skoro popolnoma z glave zgubim Komarjevo reč. Morda bi jo bil celo pozabil, kar mi doide par mesecev po oni dogodbi precej obširen pakSt po pošti. Napis je bil name in posebno zaznamovano, da se ima le meni v roke dati. Radoveden razprem zavitek in prvo, kar zagledam, je sledeča pobotnica:
„Za 100.000 — reci sto tisoč goldinarjev, za katere me je trgovec Komar ogoljufal, pa mi jih dne 3. avg. 18.. na ponarejeno srečko brez obresti povrnil."
 
^ Podpis je „R. J." Vsak razume moje strmenje nad to čudno pobotnico. Meni je popolnoma nerazumljiva, zato jamem brskati med papirjem, kar ga je bilo v paketu. Na vrhu pa že zagledam pismo do moje osebe tako-le se glaseče:
Podpis je „R. J." Vsak razume moje strmenje nad to čudno pobotnico. Meni je popolnoma nerazumljiva, zato jamem brskati med papirjem, kar ga je bilo v paketu. Na vrhu pa že zagledam pismo do moje osebe tako-le se glaseče:
„Gospod preiskovalni sodnik! Tu imate pisma, po katerih Vam bo ona goljufija s srečko jasna, jasna tudi pobotnica, ki sem jo nalašč na vrh položil. Prosim, izročite jo Komarju, on Vam bo povedal moje imć. V pismih najdete dovolj pojasnil. Po meni Vam ni treba popraševati; ko bo to v Vaših rokah, bom že jaz prestal sodbo onega sodnika, ki srca sodi, ne dejanj. Upam, da me ne bo obsodil. — R. J."
 
Temu pismu sem se zavzel še bolj, ko oni pobotnici. Zato vzamem v roke prvi zelo obširni spis z naslovom: „Moje opravičenje". Temu je pridjanih več do-klad s posebnimi številkami zaznamovanih. Brž jamem brati in berem tako dolgo, da me noč v pisarni dohiti, ne da bi bil to zapazil. Ker je pa vea spis z dokla-darai vred preobširen, podam tu le posnetek toliko jasen, kolikor je treba, da se vsa povest razumi.
„Gospod preiskovalni sodnik! Tu imate pisma, po katerih Vam bo ona goljufija s srečko jasna, jasna tudi pobotnica, ki sem jo nalašč na vrh položil. Prosim, izročite jo Komarju, on Vam bo povedal moje imé. V pismih najdete dovolj pojasnil. Po meni Vam ni treba popraševati; ko bo to v Vaših rokah, bom že jaz prestal sodbo onega sodnika, ki srca sodi, ne dejanj. Upam, da me ne bo obsodil. — R. J."
Ta R. J. bil je sin nekdaj bogatega trgovca z lesom. Oče je bil s Komarjem nekoliko časa v zvezi ali špa-noviji, ki se je pa kratko pred smrtjo prvega razrušila. Komar je dobil svoj del dobička in pa vloženo glavnico, ki je znašala 100.000 gold., nazaj. Zavarovan je bil ta znesek po vsem posestvu očetovem, na katerem je bil sodnijsko vknjižen. Zato se je odvetniku, vpričo katerega je Komar prejel denar od svojega prejšnjega družnika in mu dal za nj pobotnico, naročilo skrbeti, da se vknjiženi znesek iz zemljiške knjige zbriše. Predno pa je bilo to dognano, umre nagloma trgovec J. in sicer brez oporoke. Sin njegov, ravno ta R. J., in še dve mlajši sestri bili so tedaj njegovi postavni dediči. Premoženje bilo je precej veliko, ker je posestvo bilo vredno čez 120.000 gold., razen tega pa je bilo še mnogo denarja v blagu, nekaj v obligacijah, gotovine pa le nekaj čez 8000 gold. Dolgov ni bilo, tedaj so se dediči na-djali lepe dedšine, zlasti sin, ki je bil že oženjen in imel pet let staro hčerko pa triletnega sinčeka. Dozdaj je vodil že kupčijo, mislil jo je tedaj nadaljevati in sestri ste bili voljni pustiti mu svoj del dedšine v kupčiji.
 
Temu pismu sem se zavzel še bolj, ko oni pobotnici. Zato vzamem v roke prvi zelo obširni spis z naslovom: „Moje opravičenje". Temu je pridjanih več doklad s posebnimi številkami zaznamovanih. Brž jamem brati in berem tako dolgo, da me noč v pisarni dohiti, ne da bi bil to zapazil. Ker je pa vea spis z dokladami vred preobširen, podam tu le posnetek toliko jasen, kolikor je treba, da se vsa povest razumi.
 
Ta R. J. bil je sin nekdaj bogatega trgovca z lesom. Oče je bil s Komarjem nekoliko časa v zvezi ali španoviji, ki se je pa kratko pred smrtjo prvega razrušila. Komar je dobil svoj del dobička in pa vloženo glavnico, ki je znašala 100.000 gold., nazaj. Zavarovan je bil ta znesek po vsem posestvu očetovem, na katerem je bil sodnijsko vknjižen. Zato se je odvetniku, vpričo katerega je Komar prejel denar od svojega prejšnjega družnika in mu dal za-nj pobotnico, naročilo skrbeti, da se vknjiženi znesek iz zemljiške knjige zbriše. Predno pa je bilo to dognano, umre nagloma trgovec J. in sicer brez oporoke. Sin njegov, ravno ta R. J., in še dve mlajši sestri bili so tedaj njegovi postavni dediči. Premoženje bilo je precej veliko, ker je posestvo bilo vredno čez 120.000 gold., razen tega pa je bilo še mnogo denarja v blagu, nekaj v obligacijah, gotovine pa le nekaj čez 8000 gold. Dolgov ni bilo, tedaj so se dediči nadjali lepe dedšine, zlasti sin, ki je bil že oženjen in imel pet let staro hčerko pa triletnega sinčeka. Dozdaj je vodil že kupčijo, mislil jo je tedaj nadaljevati in sestri ste bili voljni pustiti mu svoj del dedšine v kupčiji.
Kako pa se čudi sin, ko se kmalu po očetovi smrti oglasi Komar in tirja od njega 100.000 gold., katere je dal očetu kot družnik v kupčijo in ki so vknjiženi bili na vsem posestvu! Poda se k odvetniku, pri katerem je oče plačal Komarju vse, ter izrekši svoje začudenje nad tem, praša po pobotnici.
 
Odvetnik se dela začudenega in praša:
 
„Katero pobotnico?"
 
„Za onih 100.000 gold., katere so oče moj kratko pred smrtjo tu pri nas plačali Komarju", odgovori sin zelo nevoljen.
 
„Hoteli plačati, recite", pa odgovori odvetnik, „plačali jih niso, ker sta se z gosp. Komarjem zopet pogodila, da naj ostanejo dalje v kupčiji."
 
„To ni res! Jaz dobro vem, da so oče ta znesek sabo vzeli in ga tudi pri vas izročili Komarju. Kako bi bili drugače mogli vam naročiti, da storite potrebne korake pri gosposki, da se ta na posestvu vknjiženi znesek iz zemljiške knjige zbriše?"
 
„Tega tudi niso naročili, prijatelj", odgovori odvetnik kakor prej.
„Naročili so vam, to jaz tako dobro vem, ko vi," reče sin zelö razburjen.
 
330
„Naročili so vam, to jaz tako dobro vem, ko vi," reče sin zelö razburjen.
„Pri meni se ne razgraja, prijatelj," ga vstavi odvetnik mirno. „Prinesite meni ali pa sodniji pobotnico gospoda Komarja, postavno narejeno in podpisano, pa bo vse v redu."
 
,,Ta pobotnica mora biti pri vas ali pa pri oni vlogi, katero ste morali podati sodniji, da se dolg iz zemljiške knjige zbriše."
„Ta pobotnica mora biti pri vas ali pa pri oni vlogi, katero ste morali podati sodniji, da se dolg iz zemljiške knjige zbriše."
 
„Jaz nisem podal nobene take vloge nikamor in tudi za nobeno pobotnico ne vem", odgovori odvetnik osorno in kratko. „Sploh z vami jaz nimam nič opraviti. Obrnite se do sodnije in dokažite, da je dolg plačan, pa bo. Z Bogom!"
 
Izgovorivši odpre vrata bližnje sobe ter jih za sabo zopet zapre in zaklene. (Dal. prih.)
Izgovorivši odpre vrata bližnje sobe ter jih za sabo zopet zapre in zaklene.
(Dalje prihodnjič.)
 
Sin je po tem, kar je slišal, skoro ob pamet. Je li to mogoče! Dobro mu je bilo znano vse, kar je oče počel, bil je prepričan, da je Komarju vse plačal, ker sta skupno štela denar, predno se je oče k odvetniku podal. Vrnivši se je izrazil svoje veselje nad tem, da je vse poravnano. Je li mogoče, da Komar hoče dvakrat plačan biti? Je li mogoče, da odvetnik, kije zraven stal, ko je oče naštel Komarju denar, in ki je potem pobotnico spisal, zdaj podpira to neverjetno krivico in noče o vsem nič vedeti? Gotova laž je, da bi bil oče po dogovoru denar nazaj vzel, kajti kam bi bil prišel ta veliki znesek! Oče ga ni nazaj prinesel, tega je sin tako gotov, kakor da bo enkrat umrl. Oče se ni nikdar lagal.
 
346
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu skušenega starega pravnika.
Spisuj e Jakob A1 e š o v e c.
VI. Sodba večne pravice.
(Dalje.)
Sin je po tem, kar je slišal, skoro ob pamet. Je li to mogoče ! Dobro mu je bilo znano vse, kar je oče počel, bil je prepričan, da je Komarju vse plačal, ker sta skupno štela denar, predno se je oče k odvetniku podal. Vrnivši se je izrazil svoje veselje nad tem, da je vse poravnano. Je li mogoče, da Komar hoče dvakrat plačan biti? Je li mogoče, da odvetnik, kije zraven stal, ko je oče naštel Komarju denar, in ki je potem pobotnico spisal, zdaj podpira to neverjetno krivico in noče o vsem nič vedeti? Gotova laž je, da bi bil oče po dogovoru denar nazaj vzel, kajti kam bi bil prišel ta veliki znesek! Oče ga ni nazaj prinesel, tega je sin tako gotov, kakor da bo enkrat umrl. Oče se ni nikdar lagal.
Domu pridši se poda naravnost h Komarju.
 
„A", ga nagovori ta prijazno, „ste prišli plačat! Sedite, prosim!"
 
„Nikakor", odgovori sin, „marveč prišel sem pra-šat, po kaki pravici hočete dvakrat plačani biti?"
„Nikakor", odgovori sin, „marveč prišel sem prašat, po kaki pravici hočete dvakrat plačani biti?"
 
„Dvakrat?" odgovori Komar z dobro hlinjenim čudenjem. „Kako dvakrat? Kdo mi je enkrat že plačal?"
 
„Moj ranjki oče!"
 
„Ni res! Rekel vam je morda, da je plačal, a plačal ni, to ve odvetnik."
 
„Pri tem sem ravno bil." „Tedaj ste vse zvedeli, ni mi treba dalje besedo-vati z vami. Plačajte, ali pa bom po gosposki iztirjal denar, ker me dalje čakati na nj ni volja. Sicer pa je vsa reč že v rokah advokata, s tem imate opraviti, z mano nič. On ima popolno pooblaščenje od mene."
„Pri tem sem ravno bil."
 
„Tedaj ste vse zvedeli, ni mi treba dalje besedovati z vami. Plačajte, ali pa bom po gosposki iztirjal denar, ker me dalje čakati na-nj ni volja. Sicer pa je vsa reč že v rokah advokata, s tem imate opraviti, z mano nič. On ima popolno pooblaščenje od mene."
 
Obrne se in gre v drugo sobo. Nesrečni dedič spozna, da je prišel v pest dvema goljufoma.
 
Konec vsega je bil ta, da je po Komarjevega odvetnika priganjanji prišlo posestvo na boben; Komar in sodnijski stroški so požrli vse, tako, da dedičem ni nič ostalo, ko nekaj gotovega denarja, s katerim se pa ni dalo niti živeti, niti začeti kupčije. Zato so zapustili kraj, kjer se jim je taka krivica zgodila, in svet jih je pozabil.
 
Lahko si misli vsak, kaka srditost do goljurlvega odvetnika in Komarja je zlezla sinu R. J. v srce. Obupal je nad vso pravico in vedno gojil le misel, kako bi se maščeval nad Komarjem in odvetnikom, zlasti nad prvim, kajti drugi je bil le podkupljen, je toraj svojo poštenost prodal le za par tisučakov, vse drugo je Komar pograbil. Enkrat ga je bila že trdna volja seči Komarju po življenji. A ta sklep je zopet ovrgla misel na otroka, katerima bi naklonil le sramoto. Ženo je bil pokopal nek-rj dni potem , ko mu je bilo prodano vse, sestri pa ste se bili pomožili. Tedaj sta mu ostala le otroka Oskar in Olga, katera je ljubil čez vse in jima posvetil svoje življenje. Sam je bil delaven noč in dan, živel varčno in pritrgoval si vse, da je le njima mogel dajati dobro odgojo. To očetovo skrb sta otroka povra-čale s tora, da sta se pridno učila in vrlo napredovala na duhu in na telesu.
Lahko si misli vsak, kaka srditost do goljufivega odvetnika in Komarja je zlezla sinu R. J. v srce. Obupal je nad vso pravico in vedno gojil le misel, kako bi se maščeval nad Komarjem in odvetnikom, zlasti nad prvim, kajti drugi je bil le podkupljen, je toraj svojo poštenost prodal le za par tisučakov, vse drugo je Komar pograbil. Enkrat ga je bila že trdna volja seči Komarju po življenji. A ta sklep je zopet ovrgla misel na otroka, katerima bi naklonil le sramoto. Ženo je bil pokopal nekaj dni potem, ko mu je bilo prodano vse, sestri pa ste se bili pomožili. Tedaj sta mu ostala le otroka Oskar in Olga, katera je ljubil čez vse in jima posvetil svoje življenje. Sam je bil delaven noč in dan, živel varčno in pritrgoval si vse, da je le njima mogel dajati dobro odgojo. To očetovo skrb sta otroka povračale s tem, da sta se pridno učila in vrlo napredovala na duhu in na telesu.
Tako je bil Oskar spolnil 18 let in dovršil svoje študije na tehniki, kamor ga je bil oče dal, ker je imel posebno nagnenje k tej stroki. OJga je bila dopolnila 20. leto. Krasno dekle, veselje videti jo! Čvrste, polne, pa vendarle nježne postave, izobražena v vseh za žensko takrat mogočih vedah, posebno v glasbi — je bila že marsikomu zmotila glavo, a njeno srce je pri vsem tem 03talo hladno, razen očeta in brata ni imel nihče prostora v njem. Morda bi se ne bilo vnelo še tako naglo, al brat Oskar je imel prijatelja, sošolca, nekaj starejšega ko on; ta je enkrat se nekaj dni mudil pri njem, ker sta skupno izdelovale nek načrt. Pri tej priliki se je Olga seznanila ž njim in ko je odšel, bila je zamišljena in molčeča. Oskar je na prijatelji zapazil enake prikazni, ki tudi bistroumnemu očetu niso skrite ostale. Al kaj! Mladeneč, sicer vrlo izučen tehnikar, nima nobenega premoženja, utegnejo preteči še leta in leta, predno bo dobil tako službo, da bi mogel misliti na ženitev, Olga pa, da-si popolnem izobražena, tudi nima od očeta nič pričakovati. (Dal. prih.)
 
Tako je bil Oskar spolnil 18 let in dovršil svoje študije na tehniki, kamor ga je bil oče dal, ker je imel posebno nagnenje k tej stroki. OJga je bila dopolnila 20. leto. Krasno dekle, veselje videti jo! Čvrste, polne, pa vendarle nježne postave, izobražena v vseh za žensko takrat mogočih vedah, posebno v glasbi — je bila že marsikomu zmotila glavo, a njeno srce je pri vsem tem ostalo hladno, razen očeta in brata ni imel nihče prostora v njem. Morda bi se ne bilo vnelo še tako naglo, al brat Oskar je imel prijatelja, sošolca, nekaj starejšega ko on; ta je enkrat se nekaj dni mudil pri njem, ker sta skupno izdelovale nek načrt. Pri tej priliki se je Olga seznanila ž njim in ko je odšel, bila je zamišljena in molčeča. Oskar je na prijatelji zapazil enake prikazni, ki tudi bistroumnemu očetu niso skrite ostale. Al kaj! Mladeneč, sicer vrlo izučen tehnikar, nima nobenega premoženja, utegnejo preteči še leta in leta, predno bo dobil tako službo, da bi mogel misliti na ženitev, Olga pa, da-si popolnem izobražena, tudi nima od očeta nič pričakovati.
Nekega dne prideta oba mladenča vsa zamišljena domú. Oče ju praša po vzrokih tega.
 
370
„O, nič, nič ni", odgovori sin, „ne misliva na to, Alfred! Kje bova dobila 100.000 gold.!"
 
Zabavno berilo.
Vendar oče ne neha izpraševati in tako izve, da se ima zidati neka tovarna, za katero sta naredila načrt. Pri tej bi se dalo kaj zaslužiti, kajti preračunila sta, da sta v stanu dovršiti vso stavbo, za katero ponuja država 100.000 gold. le s 30.000 gold.; 70.000 gold. bi jih ostalo njima. Za vse to bi potrebovala 100.000 gold., katerih si pa ne upata nikakor skup spraviti.
Iz sodnljskega življenja.
 
Po spominu skušenega starega pravnika.
Spisuje Jakob A 1 e š o v e c.
. VI. Sodba večne pravice.
(Dalje.)
Nekega dne prideta oba mladenča vsa zamišljena domu. Oče ju praša po vzrokih tega.
,,0, nič, nič ni", odgovori sin, „ne misliva na to, Alfred! Kje bova dobila 100.000 gold.!"
Vendar oče ne neha izpraševati in tako izve, da se ima zidati neka tovarna, za katero sta naredila nacrt. Pri tej bi se dalo kaj zaslužiti, kajti preračunila sta, da sta v stanu dovršiti vso stavbo, za katero ponuja država 100.000 gld. le s 30.000 gold.; 70.000 gold. bi jih ostalo njima. Za vse to bi potrebovala 100.000 gld., katerih si pa ne upata nikakor skup spraviti.
„Tedaj 100.000 gold., in oba moja otroka bi bila srečna! In ravno za toliko je mene Komar ogoljufal. O, kaj ima ta človek na vesti!"
 
S temi besedami, katere je pa le mrmral, gre oče in se zamisli. Trojica mlada pa ostane skup in Oskar pravi čez nekaj časa:
 
„Veš kaj, Alfred, kupiva srečko! Morda nama bo sreča mila, ker nama ljudje niso, in nama da prvo do-bitko s 130.000 gold.; potem nama ostane še kaj za smodke , Olgi pa kupiva glasovir za 2000 gold. ali še za več."
„Veš kaj, Alfred, kupiva srečko! Morda nama bo sreča mila, ker nama ljudje niso, in nama da prvo dobitko s 130.000 gold.; potem nama ostane še kaj za smodke, Olgi pa kupiva glasovir za 2000 gold. ali še za več."
 
Pri tem ostane. Alfred se poda v mesto in kupi pri Komarji srečko. Ko jo prinese domu, jo pokaže vsim in pripoveduje:
 
„Z mano vred je kupil^ še nekdo srečko. Bili ste menda zadnji in čudno! Številke srečke so bile na obeh enake, le pri serijah je bil ta razloček, da je imela moja „enkljo" tam , kjer ona „štirko". Ta čudni pri-merljaj pokažem gospodu, ki je kupil drugo srečko, in nekaj mi prigovarja, naj ponudim svojo srečko gospodu za njegovo. Smejaje se dovoli, da ji zameniva. Morda pomeni to srečo. Jaz sem najboljše nade. Olga naj jo spravi, potem sreča ne bo mogla iti memo/'
„Z mano vred je kupil še nekdo srečko. Bili ste menda zadnji in čudno! Številke srečke so bile na obeh enake, le pri serijah je bil ta razloček, da je imela moja „enkljo" tam , kjer ona „štirko". Ta čudni primerljaj pokažem gospodu, ki je kupil drugo srečko, in nekaj mi prigovarja, naj ponudim svojo srečko gospodu za njegovo. Smejaje se dovoli, da ji zameniva. Morda pomeni to srečo. Jaz sem najboljše nade. Olga naj jo spravi, potem sreča ne bo mogla iti memo."
S tem izroči srečko Olgi, katera jo spravi. Pri pogovoru je bil oče nazoč ter si zapisal številke srečke
 
S tem izroči srečko Olgi, katera jo spravi. Pri pogovoru je bil oče nazoč ter si zapisal številke srečke in serije. Alfred je potem podal se v glavno mesto iskat si kake primerne službe.
 
371
in serije. Alfred je potem podal se v glavno mesto iskat si kake primerne službe.
Štirnajst dni, to je, na dan srečkanja dobi oče telegram Alfreda tako-le se glaseč:
 
„Nesreča! Srečka, katero sem zamenil z onim gospodom, je zadela prvo dobitko. Z Bogom, Olga!''
„Nesreča! Srečka, katero sem zamenil z onim gospodom, je zadela prvo dobitko. Z Bogom, Olga!"
Kako je ta telegram očeta presunil, si vsak lahko misli. Vendar ni hotel naznaniti ga hčeri. Vso noč ni spal, ampak razvijal neko misel, ki mu je bila v glavo šinila. Na vse zgodaj zjutraj se poda k sestri, ki ni daleč od tod bila omožena s posestnikom, kateri je bil pa mož že pred letom umrl. S to ima dalji pogovor, čegar konec je ta, da se oba podasta v mesto, tam kupita od nekega konjskega barantača dva konja in pri sedlarju kočijo. Oče se napravi potem za strežaja, nje-. gov strežaj za kočijaža in tako se peljejo h Komarju, kjer se jim je posrečilo, kar so nameravali zanašaje se na dobičkaželjnost in lakomnost Komarjevo. Kako so potem iz mesta ušli, je znano. Da jih od prve vasi naprej nihče ni videl in da je bilo vse sodnijsko pre-iskavanje zastonj , se razloži po tem, kar vam zdaj povem. (Dal. prih.)
 
Kako je ta telegram očeta presunil, si vsak lahko misli. Vendar ni hotel naznaniti ga hčeri. Vso noč ni spal, ampak razvijal neko misel, ki mu je bila v glavo šinila. Na vse zgodaj zjutraj se poda k sestri, ki ni daleč od tod bila omožena s posestnikom, kateri je bil pa mož že pred letom umrl. S to ima dalji pogovor, čegar konec je ta, da se oba podasta v mesto, tam kupita od nekega konjskega barantača dva konja in pri sedlarju kočijo. Oče se napravi potem za strežaja, njegov strežaj za kočijaža in tako se peljejo h Komarju, kjer se jim je posrečilo, kar so nameravali zanašaje se na dobičkaželjnost in lakomnost Komarjevo. Kako so potem iz mesta ušli, je znano. Da jih od prve vasi naprej nihče ni videl in da je bilo vse sodnijsko preiskavanje zastonj, se razloži po tem, kar vam zdaj povem.
 
Sestra je stopila že v mestu s kočije ter se peljala s svojim vozom domu. Oče pa in strežaj njegov sta odkrila gorenji del kočije ter vrgla ga v vodo pod cesto derečo, tako je postal iz kočije le na pol pokrit voz, a katerim sta se peljala domú. Tam so skrili voz v podzemeljsko jamo skopano za repo in krompir, ter jo zasuli, konja pa je odgnal zvesti strežaj, kateremu je bilo znano, kako je Komar z njegovim gospodom ravnal, še isto noč proč ter ju pustil v hosti, naj gresta, kamor se jima ljubi. Gotovo ju je kdo potem vjel, a molčal ter ju dalje prodal.
 
402
Tako je bil vničen ves sled, a delo še le na pol storjeno. Oče se, dobro vedoč, da je treba hiteti in zameniti bankovce, predno so razglašene njihove številke, podá brž na Francosko in jih tam zameni za Francoske. Čez šest dni pride nazaj in se napravi z vso družino, tudi s sestro vdove, katera je med tem svoje posestvo prodala, v tujo deželo. Alfredu in otrokoma ne pove ničesar o tem, kaj je storil, marveč izgovarja svoje potovanje na Francosko s tem, češ, da mu je umrl tam žlahtnik ter mu zapustil precejšnje premoženje. Ko je bil Alfred poročen z Olgo, in sploh vse tako napeljano, da je bila njuna in Oskarjeva prihodnost zagotovljena, se je napotil proti domu, da bi tu še to v red spravil, kar mu prej zavoljo velike naglice ni bilo mogoče, potem pa je hotel vrniti se k družini svoji v deželo, katere pa ne imenuje. Ali med potom se je prevrnil poštni voz, on pa se tako hudo poškodoval, da mu zdravnik ni dal upanja, da bi še kdaj ozdravil. Sam vedoč, da je blizo smrti, naprosi nekoga, da mu spiše po njegovem narekovanji vse to; dasiravno je trpel velike bolečine, vendar ni pretrgal narekovanja, da je bila vsa povest dokončana.
 
Tudi to je ob kratkem razloženo. Trgovec P. je imel namreč navado, v vsakem stavku, katerega je izustil, ponavljati besedo „namreč". Te posebnosti njegove je omenil Alfred pripovedovaje dogodbo v Komar-jevi prodajalnici. Oče je pa poznal tega trgovca osebno, in vedel to njegovo navado; zato je poiskal ga v kavarni, kamor je navadno zahajal, in mu v dobro suka-nem pogovoru, katerega je napeljal na državno loterijo, ter po izkazu v nekem časniku, kjer so bile zaznamovane dobitne številke, vcepil misel, da je bolje iti po denar v L., ko tu čakati dva meseca ali še dalje na-nj. Ta pogovor končal je z besedami:
„Da bi bil jaz tisti srečni človek, ki je zadel prvo dobitko, bi se bil že davno odpeljal v L.'4
Z zadovoljnostjo je zapazil, da so se trgovca P. prijele te besede. Pogledal je na uro, plačal, se poslovil od tovariša ter odšel. R. J., prepričavši se, da se je peljal res na železnico, je potem izpeljal, kar je nam že znano. (Dal. prih.)
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu skušenega starega pravnika.
Spisuje Jakob Alešovec.
VI. Sodba večne pravice.
(Dalje.)
Sestra je stopila že v mestu s kočije ter se peljala s svojim vozom domu. Oče pa in strežaj njegov sta odkrila gorenji del kočije ter vrgla ga v vodo pod cesto derečo, tako je postal iz kočije le na pol pokrit voz, a katerim sta se peljala domii. Tam so skrili voz v podzemeljsko jamo skopano za repo in krompir, ter jo zasuli, konja pa je odgnal zvesti strežaj, kateremu je bilo znano, kako je Komar z njegovim gospodom ravnal, še isto noč proč ter ju pustil v hosti, naj gresta, kamor se jima ljubi. Gotovo ju je kdo potem vjel, a molčal ter ju dalje prodal.
Tako je bil vničen ves sled, a delo še le na pol storjeno. Oče se, dobro vedoč, da je treba hiteti in zameniti bankovce, predno so razglašene njihove številke , poda Jbrž na Francosko in jih tam zameni za Francoske. Cez šest dni pride nazaj in se napravi z vso družino, tudi s sestro vdove, katera je med tem svoje posestvo prodala, v tujo deželo. Alfredu in otrokoma ne pove ničesar o tem, kaj je storil, marveč izgovarja svoje potovanje na Francosko s tem, češ, da mu je umrl tam žlahtnik ter mu zapustil precejšnje premoženje. Ko je bil Alfred poročen z Olgo, in sploh vse tako napeljano, da je bila njuna in Oskarjeva prihodnost zagotovljena, se je napotil proti domu, da bi tu še to v red spravil, kar mu prej zavoljo velike naglice ni bilo mogoče, potem pa je hotel vrniti se k družini svoji v deželo, katere pa ne imenuje. Ali med potom se je prevrnil poštni voz, on pa se tako hudo poškodoval, da mu zdravnik ni dal upanja, da bi še kdaj ozdravil. Sam vedoč, da je blizo smrti, naprosi nekoga, da mu spiše po njegovem narekovanji vse to; dasiravno je trpel velike bolečine, vendar ni pretrgal narekovanja, da je bila vsa povest dokončana.
Proti koncu razložil je še, kar bi se sicer neverjetno zdelo, zakaj namreč je šel posestnik prave srečke po denar v L. Napotil ga je namreč on sam. Kako pa je dalje zvedel, da ima dobitno srečko?
Tudi to je ob kratkem razloženo. Trgovec P. je imel namreč navado, v vsakem stavku, katerega je izustil, ponavljati besedo „namreč". Te posebnosti njegove je omenil Alfred pripovedovaje dogodbo v Komarjevi prodajalnici. Oče je pa poznal tega trgovca osebno, in vedel to njegovo navado; zato je poiskal ga v kavarni, kamor je navadno zahajal, in mu v dobro sukanem pogovoru, katerega je napeljal na državno loterijo, ter po izkazu v nekem časniku, kjer so bile zaznamovane dobitne številke, vcepil misel, da je bolje iti po denar v L., ko tu čakati dva meseca ali še dalje na-nj. Ta pogovor končal je z besedami:
 
„Da bi bil jaz tisti srečni človek, ki je zadel prvo dobitko, bi se bil že davno odpeljal v L."
 
Z zadovoljnostjo je zapazil, da so se trgovca P. prijele te besede. Pogledal je na uro, plačal, se poslovil od tovariša ter odšel. R. J., prepričavši se, da se je peljal res na železnico, je potem izpeljal, kar je nam že znano.
Tu naj bo še omenjeno, da je R. J. sam srečko tako izvrstno ponaredil, ker je bil v prejšnjih časih znan z nekim kamnotiskarjem, kateri mu je prilično to umetnost pokazal. Vendar je imel kot strežaj pri sebi pištolo in če bi bil Komar zapazil goljufijo, bi jo bil sprožil va-nj, naj bi že potem bilo, kar koli. Vse ali pa nič — to je bil njegov sklep in sreča za Komarja, da ni zasledil goljufije, sicer bi bil že dolgo gnjil v zemlji. — —
 
410
znan z nekim kamnotiskarjem, kateri mu je prilično to umetnost pokazal. Vendar je imel kot strežaj pri sebi pištolo in če bi bil Komar zapazil goljufijo, bi jo bil sprožil va-nj, naj bi že potem bilo, kar koli. Vse ali pa nič — to je bil njegov sklep in sreča za Komarja, da ni zasledil goljufije, sicer bi bil že dolgo gnjil v zemlji. — —
Zadnje, kar sem našel v paketu, je bilo pismo duhovnika, da je ranjenec umrl.
 
To je ob kratkem bil zapopadek pisma.
 
Po postavi že bi se morala preiskava zoper umrlega vstaviti, al ker je šlo tu največ za to, da bi se denar, če mogoče, nazaj dobil, se podam sam k trgovcu Komarju, ter mu pokažem najprej pobotnico. Ko jo zagleda , obledi, a naglo se zopet popravi in reče z nekako naglostjo:
Po postavi že bi se morala preiskava zoper umrlega vstaviti, al ker je šlo tu največ za to, da bi se denar, če mogoče, nazaj dobil, se podam sam k trgovcu Komarju, ter mu pokažem najprej pobotnico. Ko jo zagleda, obledi, a naglo se zopet popravi in reče z nekako naglostjo:
,,To ni nič res, jaz ga nisem goljufal! Kje ima dokaze ?"
 
„On je umrl, toraj vam ne bo mogel nič več doka-azti." Na to mu podam pismo do mene in mrtvaški list.
„To ni nič res, jaz ga nisem goljufal! Kje ima dokaze?"
 
„On je umrl, toraj vam ne bo mogel nič več dokaazti." Na to mu podam pismo do mene in mrtvaški list.
 
Težko je popisati, kako je moža to vse prijelo. Sprehajale so ga različne barve, vedno si je brisal pot z obraza in besede so se mu medle, kakor da bi bil prišel ob pamet. Jaz sem po vsem tem prepričan, da imam res goljufa pred sabo. Zato ga s strogo besedo prašam:
 
„Kdo je ta ,R. J.?' Vam bo ime znano?"
„Kdo je ta ,,0R. J.? Vam bo imé znano?"

„O, jaz — jaz ga ne poznam, nič ni res, da bi ga bil ogoljufal za tu zapisani znesek."
 
,,Potem berite tu, kar je on pisal kratko pred smrtjo."
„Potem berite tu, kar je on pisal kratko pred smrtjo."
Podam mu vsa pisma, on jih odpre, a komaj je bral prvo vrsto, se jame tresti, omahne in pade na tla. Jaz pokličem ljudi^, ter tudi sam priskočim, pisma pa vtaknem v žep. Cez par trenutkov pride k sebi, a ko zagleda mene, si pokrije oči z roko in upije kakor blazen:
 
„Nič ni res, nič mi ne bote dokazali. Oni odvetnik je mrtev, nihče nič ne ve."
Podam mu vsa pisma, on jih odpre, a komaj je bral prvo vrsto, se jame tresti, omahne in pade na tla. Jaz pokličem ljudi, ter tudi sam priskočim, pisma pa vtaknem v žep. Čez par trenutkov pride k sebi, a ko zagleda mene, si pokrije oči z roko in upije kakor blazen:
(Konec prihodnjič.)
 
„Nič ni res, nič mi ne bote dokazali. Oni odvetnik je mrtev, nihče nič ne ve."
Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
„Kdo je ta R. J.?" pa silim jaz dalje, „vam je znano imé!"
Po spominu skušenega starega pravnika.
 
Spisuje Jakob Alešovec.
VL Sodba večne pravice.
(Dalje.)
Tu naj bo še omenjeno , da je R. J. sam srečko tako izvrstno ponaredil, ker je bil v prejšnjih časih
418
Zabavno berilo.
Iz sodnjjskega življenja.
Po spominu skušenega starega pravnika.
Spisuje Jakob Alešovec.
VI. Sodba večne pravice.
(Konec.)
„Kdo je ta ,R. J.'?" pa silim jaz dalje, „vam je znano ime!"
„Nič, nič! Jaz ga ne poznam", hiti Komar odgovarjati, „pustite me! Mene ni nihče ogoljufal za 100.000 gold., se mi je le zdelo. Vse sem si zmislil, nič ni res! Vstavite preiskavo!"
 
Vsi nazoči strme nad takim govorjenjem. Le meni je vse jasno, zato ga prašam resno:
 
„Tedaj pripoznate in sprejmete pobotnico?'4
„Tedaj pripoznate in sprejmete pobotnico?"
 
„Jaz nič ne pripoznam, mene ni nihče opeharil, vse je zmišljeno, vse."
 
V tem pride zdravnik, po katerega so bili poslali, prime Komarja za žilo in pravi z glavo majaje:
 
„Huda mrzlica. Nesite gospoda na posteljo!"
 
To se zgodi. Jaz nimam ničesar več opraviti, grem tedaj in sklenem, ako mogoče, Komarja prijeti zarad sleparjenja sodnije. Zato se posvetujem z državnim pravdnikom in ta mi pritrdi. Al ko drugo jutro izročim dotično sodnijsko vabilo slugi, da bi ga nesel Komarju, mi ta odgovori :
To se zgodi. Jaz nimam ničesar več opraviti, grem tedaj in sklenem, ako mogoče, Komarja prijeti zarad sleparjenja sodnije. Zato se posvetujem z državnim pravdnikom in ta mi pritrdi. Al ko drugo jutro izročim dotično sodnijsko vabilo slugi, da bi ga nesel Komarju, mi ta odgovori:
 
„Ne bo mogoče gospod sodnik."
 
„Kako da ne?"
 
„Gospod Komar je ponoči umrl za mrtvoudom".
 
„Roka božja", pravim jaz sam pri sebi in vzamem vabilo nazaj.
 
Po tem takem je bila sodniji vsa podlaga za daljno preiskavanje vzeta in vsi spisi so šli „ad acta" ah v koš. — —
 
Leto po tem in še nekaj mesecev čez sem se seznanil z nekim inženirjem , čegar krstno ime je bilo Alfred. Imel je ljubo in krasno ženico, s katero je dekla nosila zavitek. Iz njega je gledal prav gladek otročji obraz in mati ga je srčno poljubovala.
Leto po tem in še nekaj mesecev čez sem se seznanil z nekim inženirjem, čegar krstno ime je bilo Alfred. Imel je ljubo in krasno ženico, s katero je dekla nosila zavitek. Iz njega je gledal prav gladek otročji obraz in mati ga je srčno poljubovala.
 
„Kako je ime angeljčku?" prašam pri neki ugodni priliki srečno mater.
 
„Rihard, kakor staremu očetu njegovemu."
 
„Ali stari oče še živi?"
 
„Zalibog, da ne, sicer bi bil ves nor nanj. Se videl ga ni. Po pošti peljaje se zvrnil se je tako nesrečno, da je kmalu umri. Za smrt njegovo smo še le zvedeli, ko je bil že več tednov pokopan. Brat moj je podal se potem v tisti kraj — jaz ne vem imena — in mu postavil na pokopališči majhen spominek.
„Žalibog, da ne, sicer bi bil ves nor nanj. Še videl ga ni. Po pošti peljaje se zvrnil se je tako nesrečno, da je kmalu umri. Za smrt njegovo smo še le zvedeli, ko je bil že več tednov pokopan. Brat moj je podal se potem v tisti kraj — jaz ne vem imena — in mu postavil na pokopališči majhen spominek.
 
„Tako? Imate tudi brata?"
 
„Mar ne poznate inženirja J.? Pa morda ga še niste videli, ker je ravno zdaj na potovanji s svojo ženico, katero je pred mesecem dni vzel. O, kedar pride nazaj, vaju bom seznanila druzega z drugim."
 
„Mu ni ime Oskar?"
„Da, Oskar! Tedaj ga že poznate. Zdaj zida tovarno doli za mestom."
 
Zala in ljubeznjiva gospa je držala besedo. Seznanila me je z bratom, poštenim in spoštovanim stavbarjem.
 
419
„Da, Oskar! Tedaj ga že poznate. Zdaj zida tovorno doli za mestom."
Zala in ljubeznjiva gospa je držala be3edo. Seznanila me je z bratom, poštenim in spoštovanim stav-
barjem.
Kmalu potem sem bil premeščen in vzel prepričanje sabo, da: Večna pravica vse poravna.