Mahmud: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| poglavje=
| avtor= Jurij Vranič
| opombe= urejauredila Maja
| obdelano=24
| spisano=LMS 1870
| vir= [http://books.google.si/books?id=jqjuAAAAMAAJ Google books]
Vrstica 12:
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8}}
 
==I.==
Vrstica 467:
To spozná tudi Ljudmila, za tega del je vesela in nič se jej bolj prijetno ne zdi, kot novo cvetje na drevji in cvetlicah. »Kako barvo bode pozneje imelo, ne mislimo na to,« pravi očetu Atanaziju. »Ptiči si narejajo gnjezda po drevji in grmovji, solnce nam dobrotno delí svoj žarni blagoslov in ogreva te blede, suhe roke. Tudi čutim to prijetno solnčno sopenje na svojih velih licih. Mnogokrat si domišljujem, to ljubo solnce, cvetoče drevje, prijetno pevajoči in od veje do veje skakljajoči tiči so moji prijatelji, prosijo vsi za-me, ter me ne pusté umreti. Celό narava in gole pečine naj bi se v prošnji za-me zedinile in o moji zadnji uri naj bi se na vseh štirih vetrovih svetá vzdignil jok in prošnja za-me k Bogu, da bi se stvarniku smilila in bi me pustil še živeti. To je dobro in pravično. Vsaj nisem nikdar Boga radovoljno žalila in tudi nobenega človeka ne. O! kako malo stane to Boga, da me pusti med neštevilnimi drugimi ljudmi živeti. Vsaj le malo prostora potrebujem za-se in za sina; nisem se še življenja naveličala in nisem še zrela za smrt. Ljudje so mi rekli, da ne vidim več cvetlic cvesti; brez tolažbe bi bila umrla, ko bi se bilo to uresničilo. Pa iz popkov so izleteli ti nježni krasnobarvni angeljčki in mlado listje; pa jaz sem tudi še tu. Vidim, božam, prijemljem to čarokrasno cvetje in mu pripovedujem: Tù sem še pri vas; morda se še po leti v vaši senci hladim. O! ostanite še dolgo na tem prekrasnem drevji; držite se trdno vej in živite, da tudi jaz živim,« tako je zdihovala Ljudmila pri očetu Atanaziju in pri svojem sinu. Oče Atanazij je bil ginjen, kajti smilila se mu je uboga žena. Božidaru so pa pritekle solze iz lepih oči. Radostno objame mater rekoč: »Vsaj ne umrješ, mati, prositi hočem vedno Boga, da te pusti pri meni, vsaj On je dober in usmiljen. Gotovo te pusti vsaj toliko časa živeti, da se vrne moj oče in živimo vsi trije srečni skupaj, kaj ne da mati?«
 
»Bog te usliši sin moj,« vzdihne Ljudmila.
 
Pa dan se je vže nagnil in solnce vsaki čas zapade. Tiči so vže odpeli zahvalne pesni Bogu, da je je obvaroval na dolgi poti iz gorkih krajev, kamor so se bili preselili na zimo. Sapa je vže nekoliko ostreja, kajti več ne ogrevajo solnčni žarki čistega zraka. Bolnici ni bilo več dobro pod milim nebom; umekne se tedaj, poslovivši se od ginjenega očeta Atanazija, v hišo. Kmalo se je storila popolna temá in ko bi šel kdo v hišico gledat, videl bi, kako goreče moli Božidar k Bogu, da sprosi zdravje svoji skrbni materi in da pripelje očeta v naročje njegove ljube matere; ko bi šel pa kdo v samostansko cerkev, videl bi v njej opata Atanazija pobožno moliti za ubogo bolnico in za njenega moža, da se kmalo vrne. Še le pozno v noč se poda Božidar spat, pa dolgo ni mogel zaspati. Poslušal je skrbno sopenje speče matere in v veliko svoje veselje je spoznal, da lagleje in bolj mirno diha, kot poprej; spoznal je v tem znamenje okrevanja.
 
Noč je zginila; krasno solnce se je prikazalo izza gor in ogreva zemljo, ktero je mrzla snežna odeja vže dolgo časa pokrivala. —
 
Ljudmila se prebudi iz krepčavnega spanja. Pri njej vže stoji Božidar in opazuje odhajočo bolezen na njenem velem licu. Ljudmila se mu nasmeje, rekoč: »Hvala bodi Bogu, meni je vže veliko bolje.« Božidaru se razjasni čelo in tudi on sklene roki in hvali Boga, da je uslišal njegovo vročo molitev. Zopet je lehko vesel, kajti mati je vže mnogo boljša in gotovo kmalo popolno okreva. Lehko vže brez podpore sama hodi po vrtu in tudi v samostansko cerkev je vže sama šla, zahvalit se Bogu za zdravje. Vže se je približevalo poletje in Ljudmila je ozdravela do dobrega. Mnogokrat sta sedela s sinom na vrtu in tudi očeta Atanazija ni manjkalo zraven. Kratili so si čas z raznimi pogovori in Božidar je pripovedoval materi, kako je molil za-njo in se bal, da ne umrje. Ljudmila se mu smeje, kajti vesela je, ker jo sin takό ljubi. —
 
Pa kaj je to? Kaj pomenja ogenj na bližnjem hribu? Kaj se je zgodilo, da ljudje tako vpijejo?
 
Oče Atanazij vstane in ko ugleda ogenj, se mu pomrači lice. Povzdigne roki, rekoč: »O, Bog obvari nas Turkov, odvrni to šibo od nas.«
 
Ljudmila in Božidar osupneta, kajti nista se nadejala tega, sosebno sedaj ne.
 
Oče Atanazij se poslovi ter hití v samostan. Tudi tú je bilo vse zmešano in ostrašeno. Ognji so se razvneli po bližnjih gorah in hribih, ter naznanjali Slovencem, da sili zopet zagrizeni sovražnik krščanstva v deželo.
 
Pridirjal je sél v Kostanjevico na konji. Ljudjé ga obsujejo, on se pa ne zmeni za-nje, menda se mu zelό mudi! Zajezdi naravnost v samostan in hoče z opatom govoriti. Oče Atanazij pride in sél se podá ž njim v posebno sobo. Tu si oddahne in začne pripovedovati: »Hasan, bosniški paša, je vzel Karstovico, Goro in Bihač, malega travna leta 1592. Bihač je bila močna trdnjava. Sezidal jo je kralj Bela IV. in skoraj štiri sto let je kljubovala vsem sovražnim napadom. Potem se napravi Hasan proti Sisku, tudi močni trdnjavi, kajti prisegel je, da jo gotovo vzame, akoravno zgubi svoje življenje. Pa Sisek je imel hrabrega poveljnika Mikačija. Hasan pošlje poslance k njemu in ga nagovori, naj se podá. Mikačij je bil pripravljen, trdnjavo prodati. Hasan je spustil tedaj nekoliko janičarjev in spahov v mesto. Sedaj pa zaukaže Mikačij turške vojake spraviti v neko zidovje, ktero podkoplje, naspè smodnika v podkope in kmalo potem je gledal Hasan, kako so njegovi vojaki leteli v zrak. Poslance pa ukaže Mikačij v vodo vreči. Za tega delj pa priseže Hasan, da se grozovito maščuje. Obdal je mesto s svojimi jatami, pa vzeti ga le ni mogel, ampak sramotno je moral oditi, kajti Slovenci in Hrvatje so hrabri. Sedaj pa je zbral Hasan, velike trume in se pomiče proti Sisku. To vam naznanjam, da daste, čestivredni oče, nekaj vojakov, da gremo branit Siska in podit Turka nazaj, kajti če Turek Sisek vzame, je Slovenska turška pokrajna,« je govoril sél. Oča Atanazij je obljubil vse storiti po svojej moči. Sél je odjezdil proč.
 
Praznik je —; velik praznik kristijanov, kajti obhajajo spomin svetega rešnjega Telesa. Kristijani hodijo v procesijah in časté s tem svojega Odrešenika. Vesel dan je to za vsakega kristijana, vže ob hišah postavljeni mlaji dajό temu dnevu neko posebno prazničnost; pa letošnji ni tako vesel, kot so bili prejšnji. Marsiktero solzno okό se dviga proseče proti nebu ter prosi vsemogočnega Očeta, da se vrne ali sin ali pa ljubimec živ domú. Ljudstvo je pobožno tù, kot malo kje in gotovo je obvaruje Bog vsaktere nesreče. Marsikteri ne praznuje letos praznika s svojimi, ker je odšel Hasanu, bosniški paši, nasproti, kteri žuga vzeti Sisek in se potem razliti s svojimi množnimi jatami po lepi Slovenski in Hrvaški. —
 
Kostanjeviško trumo je izročil opat Atanazij Andreju Turjaškemu. Preden so odšli, še oče Atanazij blagoslovi vojake in goreče moli za zmago. Truma je srčna in izborno zna sukati orožje. Med drugimi je tudi lep mladenič, kteremu se je videlo, da gre sedaj prvič v vojsko. —
 
Napočil je lep dan. — Nobenega oblačka ni bilo videti na modrem nebu. Slovenski vojaki so prejeli v Kostanjevici sveto Odrešenikovo telo in zdaj hité veseli branit domovine in zapodit ljutega sovražnika nazaj. Mladenič, kteri je šel tudi z drugimi na vojsko, se je mnogokrat ozrl v lično hišico pri Kostanjevici. Rad bi se vrnil, pa na vojsko gre še raji. Materine prošnje in pregovarjanje opata Atanazija je bilo zastonj, kajti mladenič je zvesto poslušal menihe, kteri so mu pravih o nezgodah, ktere so zadali Muzulmani Slovenski in srd do Bisurmanov je pil ravno tako iz pripovedi menihov, kot nekdaj njegov oče od Ferhadbega do kristijanov. Vedno je želel v svojem mladostnem ognji vojske z Muzulmani, da jim verne, kar so posodili. Oče Atanazij mu je pravil, da bodo ravno tako opravili Slovenci, če je on zraven ali ne. Božidar pa pogleda ponosno opata rekoč: »Ko bi pač vsi tako mislili, gotovo bi bilo vže tu nevercev ko listja in trave.«
 
»Vsaj nisem jaz ravno tako hudo menil,« se zgovarja oče Atanazij, »ampak ostani tù pri svoji materi, ker ni še popolno zdrava.« To je pretreslo mladenča; pa stopil je k materi, padel pred-njo na kolena, povzdignil roki ter prosil: »Pusti me, mati, da se vdeležim zmage.«
 
Ljudmili je tesno pri srci, vendar se nasmeje toliki srčnosti: »Tak je kot njegov oče,« reče in spomni se njegovega očeta Mahmuda, kteri jo je ne daleč od tù ravno tako goreče prosil, da naj gre ž njim v Bosno. Preden odide Božidar, ga mati blagoslovi, rekoč: »Pojdi sin! vreden si svojih prededov, kteri slové daleč okoli zarad hrabrosti. Molila bom, da se srečno vmes in da se ti ne pripeti kaka nezgoda.«
 
Oče Atanazij je bil ginjen, kajti ni pričakoval tako trdne volje in hrabrosti v mladenču. Poslovila sta se od matere in odšla v samostan, kjer so ju vže željno pričakovali. Pozdravili so zbrani vojaki lepega mladenča, on je je pa ponosno pogledal in stopil molče med nje. Zasedli so konje in kmalo so zginili za gorami. — Vže 15. rožnika je šotoril Hasan, bosniški pasa, s 30.000 vojaki na desnem bregu Kolpe in precej po noči se je premaknil, ko mu je prišel Zvorniški beg na pomoč, čez Kolpo in obleže Sisek. 19. rožnika so prišli Andrej Turjaški, Redun in Paradajzar pred Sisek.
 
==VIII.==
 
Noč je zbežala in napočil je 22. rožnik, praznik sv. Ahacija 1593.l. Solnce je tužno priplavalo po nebu, kakor bi slutilo, da bo tekla kri, — plemenita kri slovanska. Vojevode zvrsté svoje trume; pa kristijanska vojska je take majhena, da se Muzulmani ž njo norčujejo in poprašuje Hasana, koliko janičarjev bo napadlo kristijane?
 
V kristijanski vojski stojé prvi Hrvatje, drugi Slovenci in zad raznoteri drugi vojaki.
 
Zdaj se oglasé turški topovi in množne jate janičarjev in spahov se pomičejo proti kristijanom. Gromovito se razlega »Allah« in neverci zgrabijo kristijane. Muzulmani sekajo na desno in levo in silno butijo v kristijansko vojsko. Zastonj se zdi kristijanom upiranje taki sili. Hrvatje vže pešajo. Silna Muzulmanska moč je zadala nered kristijanski vojski. V tem osodepolnem trenutku, pelje Andrej Turjaški Slovence proti neverski vojski. Slovenci planejo v goste trume janičarjev ko besni turi. Hud boj se vname. Slovenci se hrabro boré, pa boj je podoben klanju. Janičarji ne bežé, stojé nepremakljivo, kot bi bili vraščeni v tla; Slovenci pa pritiskajo vedno huje in spahi vže prhajo na vse strani. Zastonj je podi Hasan nazaj, Muzulmani le bežé in kričé »Aman! Aman!« Pribežali so do mosta. Most se silne teže pogrezne, mnogo nevercev in Hasan sam se vtopi v vodi, Gazi Memi, Zvorniški beg in Mustafa, kliški beg so tudi potonili. Slovenci so dobili obilno plena: 39 topov so vzeli nevercem. Na enem teh topov je bil cesar Maksimilijanov grb, kterega je zgubil Bon na Štirskem; na nekem drugem je bil Erdodijev grb. Med vplenjenimi topi je bil tudi top »Kacijanar« imenovan, na kterem je bil vtisnjen grb Ferdinanda I.; na tistem topu so bili neverci na Sokolovo povelje znamenitemu branitelju Sigeta, Nikolaju Zriniju, odsekali glavo. Gotovo je bila tù velika zguba, ker še turški zgodovinopisci imenujejo leto 1593. »nesrečno leto turškega carstva.« Kristijani so vplenili tudi Hasanov plašč, iz kterega so potem prekrojili mašni plašč in na sv. Ahacija dan se v ljubljanski stolni cerkvi bere vsako leto sveta maša v tem plašči. —
 
Bitka je dobljena, neverci so bežali in mnogo jih je ubitih ali pa vjetih. Ko je bilo vže vse dobljeno in se ni bilo več bati nevercev, pripeljejo kristijani turške zalotence pred svoje vojevode. Vojevode se posvetujejo, kaj čejo ž njimi početi. Egenberg je rekel: »Padejo naj v osveto toliko padlih in v sužnosti tlačenih kristijanov. Z ednako mero jim vračujmo, s kakoršno nam posojujejo. Zatoraj tako radi vhajajo k nam ropat in požigat, kajti mislijo si, kaj pa je, če smo prav vjeti, vsaj se nam ni bati za življenje, ampak še dobro nam postrežejo kristijani in slednjič nas izpuste. Pokažimo, da znamo tudi mi tako ravnati, kot neverci, kedar je treba. Koliko naših deželanov so vže odpeljali v sužnost, v kteri še zdaj zdihujejo, ali so pa vže pod težkim jarmom revno poginili. Tako jaz menim, možje poveljniki!«
 
»Jaz sem z Egenbergom enakih misli v nekterih rečeh,« reče na to Paradajzar, »samo v tem se ne strinjam ž njim, da bi v smrt obsodili jetnike.«
 
»Tega sem pričakoval,« se oglasi Andrej Turjaški, »meni se pravično zdí, kar je Egenberg povdarjal, namreč siromaštvo v sužnost odpeljanih kristijanov; to pa hočem dostaviti, da ni dobro ako podušimo zalotence! Ako to storimo, nimamo nič zatό. Naša naloga in dolžnost pa je, da mi to delamo, kar nam več dobička prinese. Iz tega namena se dogovarjajmo s kako turško pašo, teri je iz boja srečno odnesel pete, da smo pripravljeni, vse zalotence izpustiti, ako nam osvobodi sužnosti ednako število kristijanov. Tako jaz mislim in menim, da nisem govoril napak.«
 
»Dobro si povedal, Andrej, slava tebi in vsem junakom, kteri tako govoré!« zadoneli so manjši in viši poveljniki.
 
Vjetnike so pospravili v lesene hiše in je dobro zastražili. Pri eni teh hiš straži Božidar. Vesel je, kaj bi pa tudi ne bil? Turjaški ga je pohvalil pred vsemi vojaki in ga imenoval hrabrega junaka.
 
Vže se je danílo. Božidar sede na klopico zraven hiše in takό sedeč pričakuje menjivne straže. Nehoté posluša, kaj se menijo vjetniki; pa ne razume nič, ker zalotenci govoré večji del turški. Pa zdaj se še oglasi nekdo tik za steno in pripoveduje nekomu v čistem slovenskem jeziku: »Dobro sva je speljala in hvala bodi Bogu, da so kristijani zmagali! Sedaj imamo še upanje priti v domovino; jaz k svojim bratom, ti pa k ženi, ktera te gotovo željno pričakuje. Dobro je, da sva se dala vjeti in prav nek mlad človek naju je vjel. Meni se kaj znan zdi, dobro sem si vtisnil njegov obraz v spomin in ko bi bilo treba, ga zdajle najdem izmed cele vojske. Veš kaj, še nekaj ti moram povedati, vsak četrt ure se ga spominjam in čem bolj si ubijam glavo, kje sem ga videl, tem bolj se mi dozdeva tebi podoben.«
 
»Jaz ne vem,« pravi drugi, »kaj menijo kristijani z nami početi. Ti si umen in prebrisan, sprosi si milost od kakega kristijana, da naju popelje k kakemu kristijanskemu poveljniku in naju zasliši, kdo sva in kaj namerjava.«
 
»Poskušati hočem,« oglasi se zopet prvi.
 
Božidar ju posluša in čudi se, da se vjetnika veselita zmage in govorita slovenski. »Kdo sta?« ju vpraša. Dolgo ni bilo odgovora. Slednjič pravi eden nju: »Kristijana sva kot ti, prosiva te, pelji naju k poveljniku, da se natajnčneje dogovorimo.«
 
»Počakajta malo, da pride menjivna straža, ker jaz ne smem sam odpreti zapora,« odgovori Božidar. Komaj pa to izreče, se vže prikaže straža in v malo trenutkih dospè do njega. Božidar pové, kaj je slišal in česa ga prosita zalotenca. Vodja straže odpre zapor in pokliče omenjena zalotenca ven.
 
»Kaj hočeta?« ju nagovori.
 
»Pelji naju k vojevodi,« odgovorita.
 
Vodja razpostavi straže in potem pelje zalotenca k vojevodi Andreju Turjaškemu.
 
Andrej Turjaški ju prijazno sprejme in vpraša: »Kaj mi imata povedati?«
 
Prvi prične: »Midva sva kristijana, kakor ti, in v ravno tisti deželi doma, kakor ti. Bivala sva dozdaj na Turškem in ni dolgo tega, kar sva se napravila iti v domovino. Pot naju je peljala skozi Bosno, v kteri je ravno isti čas nabiral in lovil Hasan vojake za vojsko. Vlovili so tudi naju pašini lovci in videvši, da sva še pripravna za orožje, naju vtaknejo med spahe in nočeš hočeš morala sva iti ž njimi v boj.
 
Pomenila sva se po poti, da uskočiva, ali se pa dava v boji na kakem pripravnem kraji radovoljno vjeti. To se je nama tudi posrečilo in sedaj stojiva pred tabo in te prosiva, da naju popelješ v domovino!«
 
»Kaj pa sta imela opraviti v Turčiji?« vpraša Turjaški.
 
»Neverci so naju odpeljali iz Kranjskega v Turčijo. Jaz sem bil takrat star okoli trideset let, mojega tovarša so pa še dečka ugrabili in ga tirali v sužnost. Mene so prodali v Carigrad; ondotni menihi pa so me odkupili, ko sem jim povedal, da sem tudi jaz menih. Mojega prijatelja je pa vzel Ferhadbeg, bosniški paša, za svojega sina, ker ni imel sam otrok. Ko sva se midva soznanila, se je še spominjal nekoliko otročjih let in svoje domovine, pa le vse bolj temno. Najtehtniši dokaz, da je Slovenec, je ta, ker zna slovenski govoriti. Akoravno je bil vže precej pozabil, vendar si je slovensko besedo zapomnil, ako sem mu jo le enkrat povedal.
 
Jaz se menim podati v kostanjeviški samostan k svojim bratom. Mojega prijatelja pa pričakuje tudi ondukaj ljubeča žena.
 
Tebi se vse to čudno dozdeva, slavni vojvoda, in da ti vprašanje prihranim, hočem te reči bolj pojasniti.
 
Ne čudi se, ako ti povem, da imaš pred sabo turškega vezirja Mahmuda. Ko je bil še mladenič, vojeval je pri Vihiču in ropal po Slovenski, krog Kostanjevice. Tù je rešil iz rok svojih plenivcev lepo Slovenko, za ktero se mu je vnelo ta hip srcé. Peljal jo je potem v Bosno in prepovedal svojim vojakom pleniti, kajti njegova ljubimka je le s tem pogojem šla ž njim, da ne pleni več po Slovenskem. Ferhadbeg, rednik mojega prijatelja, je šel kmalo potem v Carigrad, pa tudi Mahmud in njegova žena ž njim. tù ju je Bog nadaril z lepim sinkom in oba sta bila srečna; ali njuna sreča ni trpela dolgo. Sultan je posilil Mahmudu v zakon svojo sestro Salinzado, ktera pa je temu prepovedala še kako drugo ženo zraven nje imeti in Mahmud je bil primoran, odpraviti svojo prvo ženo. Poslal jo je v njeno domovino in jej obljubil, da kmalo pride tudi on zanjo. Ko je bila Mahmudova žena Ljudmila še v Carigradu, poklicala me je nekega dné k sebi, da jo spovem in potem sem jo ves čas, dokler je bila v Carigradu, oskrboval, ko je pa odšla, sem se seznanil ž njenim možem Mahmudom, tačasnim vezirom. Prosil me je, da naj ga še mnogokrat obiščem in nasledek mojega obiskovanja je bil, da sem ga pripeljal zopet na pravo pot in ga pridobil naši sveti veri; pa kmalo je sultan zvedel, kdo vezirja obiskuje, in da Mahmud ni več prorokovec. Mahmud je še o pravem času zvedel, kaj namerja sultan. Zmanjkalo ga je neko noč in prišel je k meni v samostan, kakor sva se bila pogovorila. V samostanu smo ga preoblekli v meniško obleko, da ga ni poznal nobeden Muzulmanov. Pred nekaj tedni sva se poslovila v samostanu in napravila v domovino. Kje so naju vjeli in prisilili na vojsko, vže veste,« je pravil oče Teodozij. Mahmud je molčal, po kaj bi pa tudi govoril, oče Teodozij vé vse njegove prigodke.
 
Andrej Turjaški je strmel. Poklical je druge vojvode in jim pravil, kaj vse je ravno kar slišal od meniha. Vsi so ju gledali in opazovali in vsak je še vedel kaj vprašati.
 
»Še nekaj bi rad zvedel,« pravi oče Teodozij, »in sicer to, pokažite nama onega mladega vojaka, kteri naju je vjel, vsaj jaz ga poznam po obrazu, kakih sedemnajst do osemnajst let mora biti star.«
 
Turjaški pomišlja, naroči nekaj nekemu vojaku. Vojak odide in kmalo pripelje Božidara.
 
Božidar vstopi. Mahmud in oče Teodozij ga opazujeta.
 
Lep mladenič je, čvrst, odkritosrčen in hraber; mladost sama podkupi in zapelje; mladost, ktero tudi zmagovalen nevošljivo opazuje; mladost, ktere ne more bogastvo ne učenost zopet pridobiti; mladost v svojem polnem, ponosnem, božjem cvetji z lepim smehom na ustnah in s svojim zmagovalnim plemenom v očeh.
 
Marsikdo pravi:
 
Vsakteri je enkrat mlad v svojem življenji. Zakaj bi tedaj tako razvpil kako čednost, ktere nikomur ne manjka?
 
Ali si pa tudi vže videl mladenče? — In če si je videl, koliko? Jaz sicer poznam mnogo dvajsetletnih otrok in osemnajstletnih starcev — ali mladenčev mi pokaži!
 
Mladenče jaz imenujem one, kteri vedό , kaj zamorejo in čemu so na sveti. Jaz menim one, kteri čutijo v sebi čast, junaštvo, moč in veselje.
 
Božidar je mladenič vitke rasti. Lepi črni kodri se mu vsipljejo po vratu. Čelo mu je visoko in ponosno in razodeva pogum in značajnost. Vže v mladosti se vidi, kot v kakem zercalu, da bo Božidar mož, kakoršnih je malo. V boji se je bil kot lev in le tisti pozna moč njegovih udarcev, kteremu jih je zadal. Sedaj pa, ko je boj ponehal, mu je lice rahlo, ponosno in smeh, kteri se mu včasi na ustnah zaziblje, je tako zapeljiv, kot smeh kakega lepega dekleta. —
 
»Kaj pa počne tvoja mati v Kostanjevici?« ga nagovori oče Teodozij in se malo nasmeje.
 
Božidara je nekoliko osupnilo to vprašanje, vendar odgovori pogumno: »Moja mati je bila hudo bolna in mislil sem, da ne okreva; pa vendar Bog se je je vsmilil in jej dal zopet zdravje in sedaj prav nič druzega ne manjka k moji in materini sreči, kot mojega očeta, kterega vže oba željno pričakujeva. Nobenega glasú ne čujeva o njem in skoraj bi menil, da ne živi več.
 
Mahmudu se je pri teh besedah razvnela duša in posvetila se mu je neka sladka nada v njej, ktera mu je podelila vso prejšno junakost in lepoto nazaj. Stopi k svojem sinu rekoč: »Ali me ne poznaš več? Pa se ve da, ti si bil še otrok, ko sva se ločila.«
 
»Božidar bistro pogleda tujca v obraz in v tem hipu se verže očetu krog vratú: »Moj oče, moj oče!« —
 
Dolg je bil objem, — kakor da bi sinovo in očetovo srce si pripovedovalo trpljenje in dogodke prejšnjega življenja.
 
»Kako gre tvoji materi?« vpraša Mahmud.
 
»Hvala, še dosti dobro; sicer še ni popolno ozdravela, vendar sedaj, ko ti prideš, dragi oče, upam, da okreva popolno,« odgovori Božidar.
 
»Kaj pa mene ne poznaš več, Božidar?« se oglasi oče Teodozij. —
 
»Dragi oče, kdo je tvoj prijatelj?« vpraša Božidar svojega očeta. —
 
»Gotovo ga ne poznaš več, sosebno, ker je preoblečen. To je oče Teodozij, kteri te je krstil in duhovni oskrbnik tvoje matere.«
 
»Prav veseli me, da vas vidim, duhovni oče, vas, o kterem mi je mati tolikrat pravila. Tudi sta se kaj dostikrat moja mati in kostanjeviški opat oče Atanazij menila od vas.
 
»Kaj je oče Atanazij še živ?« vpraša Teodozij.
 
»Da, vendar se je vže postaral mož!«
 
»Hvala Bogu, vsi smo skupaj,« vskrikne vesel mladenič. »Kako bo moja mati vesela, ko tebe ugleda, oče, in vas Teodozij! Bog je uslišal mojo molitev, kajti mnogokrat sem v pozno noč molil za te, oče, da se kmalo vrneš.«
 
Vojvode, kteri so bili pri tem prizoru pričujoči, so se čudili. Oče Teodozij in Mahmud sta morala zbranim še enkrat povedati vsak svoj del prigodkov. Bilo je vže poludne, pa še zmiraj so bili zbrani. Vse se je čudilo, kajti turški vezir se ne vidi vsak dan.
 
Vsak je hotel Mahmuda videti in slišati kaj od njega. Zdaj pa vstane Turjaški, odprè sobo tik sebe, v kteri je stala mize pogrnjena, ki se je šibila raznih okusnih jedil. Posedli so krog nje vsi vojevode, drugi povabljeni, Mahmud, oče Teodozij in Božidar. Dobro so se imeli in veselili, da vže dolgo ne tako. —
 
Turjaški se je dogovarjal zastran zalotencev z Juzufpašo. Obljubil je vse storiti, kar želí. Kmalo so pripeljali neverci toliko sužnih Slovencev in Hrvatov, kolikor je zalotil Turjaški nevercev.
 
Drugi dan je bil vesel dan. Oče Teodozij je opravljal sv. nekrvavo daritev nove zaveze na bojnem polji v zahvalo za zmago. Vse je molilo. Vojaki so hvalili Bogá, da jim je dodelil zmago in je pusti še živeti. Rešeni vjetniki se zahvaljujejo vsemogočemu Bogu, da jih je rešil hudega trpljenja in grozovitih muk. Po maši zapoje oče Teodozij zahvalnico, kteri je odgovarjal gromoviti strél. Vojaki so se bratovski poljubljali, prisezali na Boga in meče, da se hočejo o vsaki nevarnosti zopet tako združiti, kot sedaj, in zapoditi neverce nazaj. Pa kmalo se je spremenilo veselje in junaško navdušenje v žalosten in turoben prizor. Oča Teodozij in drugi duhovni pomočniki zapojό soglasno: »Naj v mirú počivajo.« Mrkla žalost je obvladala vse in vsakemu je bilo nekako tesno pri srci. Topovi, kteri so malo prej naznanjali veselje, so zdaj pokali mrtvim v spomin. Marsiktero okό se je solzilo, ali za prijateljem, ali pa celό za bratom, kteri je žrtoval življenje v blagor domovini. Cerkveni obredi so minuli; pa še zmiraj ni bilo čuti veselega vriskanja in zmagovitega petja. Le počasi je zginila žalost iz vojaških src, pa takega vrišča le ni bilo čuti cel dan, kot je bil včeraj.
 
Andrej Turjaški je naznanil svojim vojakom, da naj bodo jutri pripravljeni na odhod. Hrvatje so vže mislili oditi po noči. Poslovili so še na večer od svojih bratov Slovencev. Niso se mogli lehko ločiti od svojih zaveznikov. Podajali so si roke, objemali se in poljubovali vrli sinovi matere Slave, kteri so se bili zjedinili, zapazivši nevarnost, ktera jim proti in naklestili svoje največje sovražnike. Zavezali so se, da se postavijo v bratovski slogi o vsaki nevarnosti sovražniku v bran. Pa ura ločitve je prišla, še enkrat so vskriknili Hrvatje: »Slava Turjaškemu in Slovencem!« in odšli so. Slovenci jim vrnejo in gromoviti: »Živeli Hrvatje!« je odhajočim Hrvatom zadonel na uho. —
 
Drugi dan se odpravijo Slovenci. Pot je je peljala skozi Kostanjevico. Vže od daleč so prišli Kostanjevičanje vrlim zmagovalcem naproti, zaslišavši zmagoviti krik vračajoče se vojske. Lepe slovenske deklice so prišle Turjaškemu naproti z venci in šopki ter so je poklonile njemu in drugim hrabrim vojevodom v spomin česti in hvaležnosti. Vse je bilo veselja pijano in možnarji so po bližnjih holmcih občno veselje naznanjali s svojim pokom. Tudi kostanjeviški opat oče Atanazij pride zmagovalcem naproti, je pozdravi in se jim zahvali za hrabrost in junaštvo. Andrej Turjaški podá opatu desnico in pozdravita se kot stara prijatelja. Sedaj pristopi oče Teodozij. Atanazij osupne in opazuje tujca. Znan se mu zdi, pa vendar ne ve, kdo je.
 
»Ali me ne poznaš več?« vpraša Teodozij opata.
 
Sedaj še le, ko je Teodozijev glas čul, spoznal je zopet svojega prijatelja.
 
»Ti še živ?« vsklikne Atanazij in se ga oklene krog vratú.
 
»Da, še sem živ, ravno pridem iz Hrvaškega,« odgovori Teodozij.
 
Pa tù se ni dalo razgovarjati, ker vse je rinilo naprej. Vojska je odšla; v samostanu so ostali: opatova vojna, Mahmud, Teodozij in Božidar.
 
Teodozij je povedal opatu vse svoje prigodke in mu predstavil Mahmuda. Opat je bil vesel in poljubil je Mahmuda na čelo in mu pošeptal nekaj na uho. Mahmudu se je razvnela duša, vspel se je in zopet je bil lepi muzulmanski aga in vezir.
 
Opat mu je svetoval, da se ne sme precej pokazati svojej ženi, ker Ljudmila še ni prav zdrava in lenko se jej zaradi nenadnega veselja zdravje zopet obrne na slabše. Opat je velel Božidaru po mater, da naj jo pripelje v samostan; vendar jej ne sme ničesar povedati o Mahmudu. Ko je prišla Ljudmila v samostan jo sprejme opat in pripravlja na snidenje s soprogom, da jej ne vzame prvo veselje zavesti, kajti ljubezen do moža je še vedno tako živo in čisto gorela v njej, kot takrat, ko ga je videla vprvič.
 
Opat odpre vrata tik sebe in Mahmud vstopi. Zares, krasen je bil!
 
Ko ga Ljudmila ugleda, omahne samega veselja in padla bi bila, da je ni vjel Mahmud v svoje roke.
 
Nobene besede ne more izreči, ampak odgovarja poljubom svojega moža tudi s poljubi. Persi se jej dvigajo, ustna nabira na radosten smeh in lice se jej zopet rudi. Čista prava ljubezen, ktera združi dva človeka v ednega, dve duši zjedini, ona rajska mana, ktera pada z nebeško roso na zemljo, je ljubečo ženo navdajala in jej podelila moč, da se ojači.
 
»Moj mož, kako te ljubim!« Kako dolgo te ni bilo, vže sem mislila, da ne prideš več, pa moje srce se ne laže in ne neha biti za te.«
 
Mahmud je ves zmešan, ne vé, kaj bi govoril. Blagostno čutje svojo ženo zopet videti, ga je prevzelo.
 
»Sedaj sva zopet srečna in ne ločiva se nikdar več! Kolikokrat sem mislil na te v Carigradu! Vedno me je nek notranji glas vpraševal: Ali me še pričakuješ? Ali me vklepaš v svojo jutranjo in večerno molitev? Ali me gledaš v sanjah, kakor jaz tebe? Pa nek drug blag glas mi je odgovarjal: Tvoja žena še živi! Kedar sem na te mislil, menil sem, da tudi ti takrat na me misliš. Mnogokrat je govorilo moje srce k tebi iz daljave. Ali si čula njegov glas? Večkrat sem mislil, ko bi pač ljubemu Bogu dopadlo in bi mi dodelil tisto neizrečeno srečo, da tebe še enkrat vidim na zemlji, te hočem vprašati: Ali ni tudi tvoje srce večkrat kaj takega čutilo?
 
In potem bi ti rekel: Vzrok tega je bil ta, ker je slišalo tvoje srce glas mojega srca, Ljudmila, draga Ljudmila!«
 
Prvo veselje se je poleglo in Božidar vstopi. Ljudmila stopi k njemu in ga pelje s takim ponosom, s kakoršnim more le mati pokazati svoje otroke možu, k očetu, rekoč: »Glej oče, to je tvoj in moj sin!«
 
Mahmud je srečen: »Moj sin, ti si hraber junak; pokazal si se v bitvi. Kdo te je učil sukati orožje?«
 
Božidar se ponosno obrne in pokaže očeta Atanazija: »Ta duhovni oče so bili moj drugi oče. Pod njihovim vodstvom sem vzrasel in postal vojak.«
 
»Hvala vam, ker ste svojo nalogo take dobro zvršili,« pravi Mahmud, »vendar sem vam zato nevošljiv, kajti svojega sina učiti je očetu sladka dolžnost!«
 
Opat Atanazij se nasmeje in molči. Sedaj vstopi oče Teodozij v meniški obleki.
 
Ljudmila veselo vsklikne, mu gre naproti ter mu poljubi roko. Sedaj smo vsi skupaj, zopet smo srečni! Ljudmila je peljala vse, kot ponosna gospodinja, na svoje domovje, kjer jim je pripravila pojedino, pri kteri so si imeli povedati de marsikaj iz preteklih časov.
 
»Vse je pozabljeno,« pravi Mahmud, vzdigne čašo in trčili so zbrani na zdravje in blagor vseh.
 
»Tudi to je pozabljeno,« povzame oče Teodozij, »da si bil ti prorokovec in da se ne zoveš več Mahmud, ampak Mihael.«
 
»To je res,« vskrikne veselo Mihael, »tudi to naj bo pozabljeno.«
 
Ljudmili je zginila poslednja skrb in sedaj je bila srečna, kolikor le človek more biti srečen.
 
»Kaj pa tvoja žena dela?« vpraša smejé Ljudmila.
 
»Salinzada?«
 
»Da!«
 
Oče Teodozij in Mihael se spogledata in nasmejeta in oba dva kakor iz ednega grla rečeta: »To vé sam »Allah«in njegov prorok Mohamed.« Vse se je smijalo dovtipnemu odgovoru.
 
»Rad bi vendar zvedel za tvoj rojstni kraj,« povzame oče Atanazij, »da si Slovenec, tega ne dvomim. Ali se veš kaj spominjati rojstnega kraja?«
 
»Kje sem ugledal beli dan, ne vem za gotovo,« odgovarja Mahmud, »vendar se mi pa dozdeva, da nisem daleč od tù preživel otročjih let, kajti ko sem bil takrat pri onem napadu tu, se mi je zdela ta okolica nekako znana in ravno tako mi je bilo pri srci, kot da bi bil prišel domú. Pravil mi je tudi včasi Ferhadbeg moj rednik, da me je zalotil nekje na Dolenskem, vendar vasi mi pa ni imenoval, ali pa še sam ni vedel, kako se zove. Ko je pa umiral, poklical me je k sebi in mi dal nekov križec,« pri teh besedah, podá Mihael križec očetu Atanaziju. »Rekel mi je Ferhadbeg, da sem imel ta križec na vratu, takrat ko me je vjel. Ker me je pa poturčil, ni hotel, da bi nosil še dalje na vratu rešnje znamenje kristijansko.« Oče Atanazij ogleduje križec. Križec je svetel in neko ime je vrezano z latinskimi pismeni na njem. Opat bere: »M. Razbor. Kaj Razbor se zoveš ti?«
 
»Jaz ne vem,« odgovori Mihael, »nisem še slišal tega imena, Ferhadbeg mi je dal muzulmansko ime.«
 
Očetu Atanaziju se to imé znano zdi, vstane, ter odide v samostan. Kmalo se je zopet vrnil in prinesel sabo samostansko kroniko. Tù najde: 1563. leta, poskusil je Ferhadbeg napad na Slovensko. Prišel je do Kostanjevice, pa odšel je kmalo, kajti Slovenci so se zbrali in ga zapodili nazaj, vendar pa ni bilo mogoče nekoliko zalotenih dečkov in deklic rešiti. Zalotenci so bili: France Lipar, Jože Gaber, Mihael Razbor in drugi.«
 
»Tedaj si ravno ti isti zaloteni Mihael Razbor. Pa še več. Živela je tù v hiši, ktera je stala ravno na tem mestu, kjer stoji zdaj ta, rednica tvoje žene Ljudmile. Večkrat mi jo ona pripovedovala, da so jej uropali Turki sina, majhnega dečka. Takrat pa, ko ste bili pridrli vi sem, zažgali so neverci hišo in sirove roke predrznile so se staro ženo, tvojo mater pobiti. Pa ona se je tudi zvala, Razbor, kot ti, tedaj je bila tvoja mati. Ker je izgubila tebe, vzela je tvojo ženo Ljudmilo za svojega otroka. Majhna, pa zala deklica je bila takrat, stariši so jej bili pomrli in ostala je zapuščena sirota. Ako hočeš vedeti kaj več o svoji materi, vprašaj Ljudmilo svojo ženo,« je nadaljeval opat Atanazij.
 
»A kje je moj oče?« vpraša Mahmud.
 
»Tvoj oče je umrl vže zdavno v Ljubljani za hudo boleznijo. Ker pa ni mogla tvoja mati dalje prebivati v Ljubljani, preselila se je sem k svojemu bratu, kteri pa tudi vže zdavno počiva v hladnej zemlji,« odgovori opat.
 
Vse se je čudilo. Storil se je večer in gostje so vstali od mize. Vzdignili so še enkrat čaše in trčili v znamenje bratovske ljubezni. Oče Teodozij pa vsklikne:
 
»Bela Ljubljana bodi ponosna, rodila si vezirja!«<ref>Vse kar se tù govori o Mahmudu = Mihaelu, je zgodovinska resnica. ''Pisatelj''.</ref>
 
<references/>
 
[[Kategorija:Zgodovinske povesti]]
[[Kategorija: 19. stoletje]]
[[Kategorija: Turške povesti]]