Zádruga: Razlika med redakcijama

Veselje je prikipelo do vrha. V sprednji sobi ni bilo nikogar, zato so ugasnili luč, zaprli gostilno in Pavlička in Mara sta le na kakšen trenutek zapustili goste v izbi. Zagorski se je zdaj šalil s hčerjo, zdaj se sladkal materi, naposled pa se je vzdvignil in jel na široko govoriti. Slavil je lepi denašnji sestanek, hvalil gospodarja in gospodinjo ter v zvezde koval telesne in duševne vrline jedinega jima deteta. Končno se je še posebno obrnil proti krčmarju in v imeni vse ,Zadruge' prosil, da bi lepi Mari dovolil na meščanski ples pri Timofeji. Starec je odločno zmajal z glavo in ugovarjal, da to ne gre; dekle da je še mlado, pa tudi bliščoba da je na teh plesih prevelika za preproste deklice, kakeršna je njega hči; sploh da so se meščanski plesi čisto sprevrgli, da so že res pregosposki. Zádrugarji so vsi po vrsti zavračali trdega očeta, prosili ga in prosili, dobrikali se mu in mu napijali, dokler ni jel omahovati. Malo se je nasmijal, pogledal ženo, pogledal hčer, in se zamislil. Žena ni črhnila ni bele, ni črne, da ne bi potem ona morala odgovarjati ostremu možu; Mara pa je sramežljivo povesila oči ter le časih prav ljubko pogledala Zagorskega, kakor bi ga prosila. Silno so se ji zarila rdeča lica, a srce ji je utripalo od upa in straha, da so se ji hitro vzdvigale mlade prsi. Zagorski je videl vse to in smilila se mu je deldica, ki ga je itak vsega očarala. Zopet je vstal, zbral vse pesniške in govorniške svoje moči, toda ko je dovršil, segel mu je Pavlic v roko in vzkliknil: »Bodisi!« v

 

 

==X.==