|
| naslednji = Nekaj o bojnem bratstvu Slovencev in Hrvatov
| naslov = Rodbinska sreča
| avtor = SimoEngelbert RutarGangl
| poglavje = [[Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava]]
| izdano = 1900
}}
<poem>
Znano je, kako so iisianovili r.olrar.jtavstniski star.fvi. tore
Ljubjla sta se ko golobca dva,
zastopniki slovenskih zemelj. vojaško krajino, da
bi resili te >reliquiae reliquiaruni reijni Croadae« pred
navalom in poplavo osmanskih tolp. Že 26. aprila 1. 1512. so vzeli
kranjski, štajerski in koroški stanovi pribeglega Marka s Klisa
V svojo slu.-bo ter sklenili i njim pogoJbo, da jim je organizoval
p*.*i7veJovalno sliiibo proti Tiirkon:. Ker se je vlada premalo bri-
jala za obramK> notranjeavstrijskih Jeieia. zato so morali stano«
saini vso to stvar v roke vzeti in so prišli kmalu do spoznanja.
da treba napraviti stalno stražo proti Turkom. Iz te^a vzroka
zaprv^-siv' kranjslii stanovi !. 1520. ;*.advo;vodo Kerd!r.,ii;da, -naj
vrame Hrvate, te viteške !!Liji, ki se miva-o za svo-.i dorr.ačo
re:v.'.;.' vsak dar. boriti i dednin: s ■-vraJ^.ik^•"■ krš,:ans:va. v stalno
slu-b ' ^a obrambv> nieje«. K:i!.i'-.: pote:- i'.a;^.. so uredil; Kranjci
^ Vesela in srečna in mlada oba,
pa !;;d: -ara-.^-e i:; p*š-sele.
On delavec, ona perica.
•^»^.j^In većno zvestost si obljubila sta
In V cerkvi se poročila sta
In priOa je bila nebeska Devica . . .
N'ad njima je begal strogi čas,
Uvel je ženi cvetoči obraz
In možu je delo moči izpilo.
Množila se je beda in glad,
Množil se je v srcih obup in jad,
btevilo se jima otrok je množilo.
In prišla je zima in mraz in led
in kupil je mož, izstradan in bled,
Za zadnje denarje premoga.
Zakuril je v sobi podstrešni peč.
Molila je vroče in šla je leč
Na trdo ležišče družina uboga . . .
Takrat pa po svetlili prostorih je,
Po lepih, razkohnih dvorih je
\'eselje vladalo, vladala sreča.
In mesec je bledi po nebu veslal,
V podstrešno je sobico trepetal
Ko velika, mrzla mrtvaška sveca . , .
Ljubljana.
205
svetovalstvo«, ki je bilo glede granice neodvisno od cesarskega
dvornega svetovalstva na Dunaju. Prvo svetovalstvo je imenovalo
granične poveljnike, ki so bili zaporedoma Nikolaj Salm, Nikolaj
Jurišić, Ivan Kocjanar in Ivan Pihler.
L. 1537. se je pomnožila vojaška krajina tako, da je obsegala
tuđi Varaždin, Koprivnico, Belovar in Jurjevec (Gjurgjevac), kjer so
se bili naselili že za Matije Korvina pravoslavni uskoki okoli samo-
stana Marče kot verskega središča. Ta poslednja krajina se je ime-
novala slovenska (windische) granica in za njo je skrbela šta-
jerska dežela, ravno tako kakor kranjska za hrvaško (karlovško)
granico v visoki Hrvaški in v primorju okoli Senja. Sicer so pa
vse tri notranjeavstrijske dežele navadno skupno donašale k stro-
škom za uzdržavanje vojaske krajine. Tako so postavljali tuđi vr-
hovne poveljnike ali generale nad obema granicama, med katerimi
je bil po 1. 1578. sam nadvojvoda Karol. Izmed vseh krvavih bitek,
ki so jih Slovenci skupno s Hrvati bojevali proti Turkom, naj
omenim le oni pri Budaškem (1. 1575.) i^ sijajno zmago kristjanov pri
Sisku 22. junija 1. 1593.
i68
Še pred turškimi vojnami nahajamo hrvaške plemiće na slo-
venski zemlji. Frankopani in Kurjakovići so bili v svaštvu
z goriškimi grofi. Elizabeta, hči goriškega grofa Alberta III. je bila
žena Ju rj a grofa Li škega in Krbavskega, sina Gregorja Kur-
jaka. Temu je zastavil Elizabetin brat Majnhard na račun dote grad
Raspor (Raspurch) v Istri. Jurij je sklenil 1. 1358. pogodbo z Bene-
čani, da ti ne bodo niti podpirali goriških grofov, ako bi Raspor nazaj
zahtevali, niti skušali sami prisvojiti si omenjenega gra Ja. Majnhard ga
je zopet zapisal za doto svoji hčeri Ani, ženi Ivana Frankopana. Ko
je postala 1. 1393. udova in bila zadoižena, je hotela v svojem in
sinovem imenu zastaviti Raspor Benečanom, in res je sklenila 1. 1394.
kupno pogodbo, po kateri je prešel grad do I. 1511. v beneško oblast.
— Stranska veja nekdaj tako mogočnih Kurjakovićev so baroni
G uš ići iz Gušićgrada pri Otočcu.
In vstane mož in k peči gre
Grofe Frankopane nahajamo že 1. 1320 na Kranjskem kot
lastnike Ko stanj e viče. L. 1437.— 1443. je bil Štefan grof Fran-
kopan (iz brinjske vrste), a 1. 1444. — 1449. Trojan grof Frankopan
glavar kranjske dežele. Najvažnejši za našo zgodovino pa je Krsto
Frankopan. Tega je imenoval cesar Maks i. sept. 1. 1496. »svojim
služabnikom kot hišnim prijateljemc z letno plačo lOOO for. renskih
(Insbrucker Copei-Buch, Geschaft von Hof, Jahrg, 1496 , list 137.).
L. 1511., 24. febr. podeli isti cesar Frankopanu glavarstvo v Postojni,
In V bolnih mu prsih drgeče srce
In cev zapre in vratca otvori . . .
In duh moreči se plazi od tam
2o6
In polni, napolni mrtvaški hram, —
Senožečah in na Krasu, ter ga imenuje svojim poverjenikom v prvi
beneški vojni na Krasu, v Istri in na Furlanskem. Kot tak je spravil
beneško vojno še le v pravi tir in pregnal Benečane z vsega Krasa
(tuđi iz Devina). Iz Trsta se obrne Frankopan na Furlansko, kjer
se je cesarju prijazno plemstvo bojevalo proti ljudski stranki. L.
1512. premaga Frankopan akvilejsko okolico, in 1. 1513. se polasti
zvijaćno trdnjavice Marano ob morju. Naslednjega leta pa je bil
Vsi srečni so bili ob zlati zori . . .
V bitki ranjen, vjet in v Benetke odpeljan (5. junija 1. 1514). Pozneje
</poem>
so ga izročili Francozom in ti so mu dali priliko, da je pobegnil
[[Kategorija:Engelbert Gangl]]
V Devin in sploh na avstrijska tla. Beneška vojna se pa ni već vo-
dila s tako silo in Frankopan ni dobil več prilike, zopet poseči
V bojevanje.
Frankopanov naslednik v Postojni in na Krasu je postal 3.
aprila 1. 1325. krajniški general Ni kolaj Jurišić iz Senja (Oest.
Gedenkbuch, Bd. XXI., Blatt. 283. Innerost. HotTiammerarchiv vom
August 1573., Zahl 74.). Iz občne zgodovine je znano, kako je po-
magal 1. 1329. Turke izpred Dunaja pregnati in kako junaško je
branil 1. 1332. Kisek. Že 1. 1328. je bil izbran za cesarskega posla-
nika na turski dvor, a prišel je samo do Metlike, in še le 1. 1330.
je prispel z drugovi v Carigrad. Od 1. 1338. do 1. 1344. je bil deželni
glavar kranjski in kot tak se je zelo zanimal za reformacijo. Pisati
je znal samo z glagolico in bržkone so kranjski stanovi po nje-
govem prizadevanju ustanovili glagolsko solo v Metliki. Med kranjsko
plemstvo je bil sprejet 1. 1338. s predikatom >von Gunst.
Z 1. 1530. se je začelo splošno preseljevanje Hrvatov na
Kranjsko, n. pr. Uskokov, ki so prišli iz gorenje Cetine in poviija
Une, in se naselili na Gorjancih, kjer so hoteli kompaktno bivati.
Tuđi Frankopani so naselili na svojih graščinah Postojna, Senožeće
in Podgradje hrvaške kmete, n. pr. v Potočah pri Dolenji vaši (Bieder-
mann, Neuere slavische Siedlun^^en auf siidd. Boden, str. 19). Jed-
nako so se naselili premnogi hrvaški plemići, n. pr. Blagaj i,
Bohorići, Fabjanići, G ušici, J urici, Juri sići, Križan ići,
Kružići, Lenkovići i t. d. i t. d. na slovenski zemlji, si prido-
bili tukaj posestev in domaće plemstvo (mnogi med njimi tuđi visokih
deželnih služeb), ter so naselili njih hrvaške seljake na Kranjskem.
Blagaj i (od leveira bre;sJ:a Sane vzhodno od Novega) so do-
bili od kralja Ferdinanda proti mali najemnini gospošćino Koćevje,
ki se nahaja ob i^lavni poti turskih napadov (Kljuć, Bihać. Ogulin,
Severin, Stari trg, Koćevje, Ribnica, Turjak, Ljubljana). Kljubu skoro
vsakoletnih turskih napadov so Blagaji vztrajali skoro ćelo stoletje
207
V Koćevju in marsikateri iz njih rodovine je bil v tamošnji cerkvi
pokopan. Štefan Blagaj se je oženil z grofico Lamberško. Lambergi
so bili sezidali Boštajn (Weissenstein) v letih 1549.— 1558., kate-
rega je kupil Štefanov unuk grof Eberhard 1. 1637. ^^ ^^ Boštajnu
je izumrl pred kratkim moški rod Blagajev.
J urici so zelo stari plemići na Kranjskem; 1. 1590. so bili
sprejeti med zemljake s pridevkom »von Strugg.« Karol pl. Jurić je
bil gospod V Preseki, Semiču, Strugu in na Tržiškem gradu. Njegov
nečak Volk Karol (1629. — 1687.) je prepotoval 1. 1649, — 1651. Italijo in
zapisal svoje vtiske na tem potovanju (v Ajdovščini n. pr. je videl
mnogo starih nadpisov v grškem in hebrejskem jeziku!).
Lenkovići so prišli iz Like na Kranjsko z onim Ivanom, ki
je pomagal 1. 1529. pri obleganju Dunaja in bil sprejet med deželno
plemstvo 1. 1530. L 1539. je postal višji poveljnik vojaške krajine.
Od 1. 1547. naprej je imel grad Pogance, od 1. 1549. — 1569. pa
tuđi Mehovo, ki je prešlo potem na Karla Jurića. L. 1550. si je
pridobil posestev v Podbrežju ob Kolpi in si postavil tam grad, po
katerem je sprejela rodovina svoj plemiški pridevek »von Freven-
thurn und Werl€ (Wordl, Otok pri Novem mestu). L. 1556, je postal
poveljnik slovenske in hrvaške krajine, o kateri je poslal 1. 1564.
obširno poročilo na Dunaj, in 1. 1567. — 1569. se nahaja kot glavni
poveljnik vseh ćet na turško-hrvaški meji. Umri je 22. junija 1. 1569.
in bil pokopan v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. Imel je za ženo
Margareto pl. Egck in sina Ivana Jožefa, ki je bil 1. 1574. brižinski
glavar na Bledu. Jurij Lenković se je odlikoval v bojih s Turki
pred Bihaćem in Klisom ter je bil 1. 1594. — 1595. višji poveljnik hrvaške
in primorske granice, potem pa 1. 1595. — 1599. deželni glavar kranjski
(t 1. 1601. V Ljubljani, pokopan pri sv. Jakobu). Z Ivano Zrinsko je
imel hčer Sofijo (omoženo Somag), ki je bila njegova jedina ded-
kinja in živela se 1. 1632. (Mitth. des hist. Ver. f. Krain 1859. str. 81).
V drugi beneški vojni se je odlikoval na slovenskih tleh stotnik
Danijel Franko 1 »von Weissenthum« z Reke. L. 1615. je prišel
s svojimi dobrovoljci na pomoć Jarneju Petazzu, lastniku grašCine
Strmec (S, Servolo) nad Dolino v Istri. Kmalu potem mu je prišel
na pomoč tuđi polkovnik vojaške krajine Volk Frankopan s 3000
vojaki. Tako združeni Hrvati in Slovenci so popolnoma potolkli
beneško vojsko, ki se je morala s klavrnimi ostanki umakniti v pri-
morsko mesto Mile (Muggia). Zmagovalci so potem drli nad so-
vražnikova posestva ter oplenili okolico tržiško (Monfalcone). Ko
so začeli Benečani 1. 1616. oblegati Gradišće, skrbel je najbolj Frankol
208
za utrditev tega kraja s tem, da je dal napraviti predtrdnjavice,
katere so branile sovražniku približati se glavnemu ozidju.
Od druge beneške pa do francoskih vojn nišo imeli Hrvatje
već prilike kazati svojo hrabrost na slovenski zemlji. L. 1797 pa
je vodil general Bajalić svojo divizijo pred zasledujočimi Francozi
ob gorenji Soči navzgor skozi Bolec in čez Predel v Rabelj, kjer
pa se je moral vdati francoski premoći. L. 1809 pa so branili hr-
vaški graničarji od slunjske polkovnije trdnjavico na Predelu. Za-
povedoval jim je stotnik V i t k o v i ć, kateremu se je pridružil se stotnik
Janković istega polka, ki je opravljal s svojo stotnijo zadnjo
stražo bataljona. Predelsko trdnjavico so branili Hrvatje kakor Špar-
tanci ćele tri dni (16. — 18. maja), in so se rajši dali od sovražnika
posekati, kakor bi se bili živi predali. Francozi so vjeli le nekaj
ranjencev, med njimi vsega krvavečega stotnika Jankovića (Oesterr.
milit. Zeitschrift 1843 : »Die Vertheidigung des Blockhauses auf dem
PredU.«).
Torej tuđi na Predelu so povrnili junaški
Hrvati bratovsko pomoć, katero so jim skazovali
Slovenci ob času turskih navalov. Čeravno njih
junaška smrt ni mogla resiti avstrijske vojske
in osvoboditi Slovenije tuje vlade, i^vendar sto-
rili so svojo dolžnost in zato naj jim bo med
nami večen častni spomin, a naši mladini
naj služi to v opomin k dostojnemu posnemanju!
[[Kategorija:Simo Rutar]]
[[Kategorija:Dela leta 1900]]
| 