Iz globočine morja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m |licenca=javna last |
m ureditev glave, označevanje nejasnega |
||
Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji= Iskren zagovornik
| naslednji=
| naslov= Iz globočine morja
| poglavje=[[Iz sodnijskega življenja]]
| avtor= Jakob Alešovec
| opombe= Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1874, letnik 36, št. 10 sl. v rubriki Zabavno berilo kot 7. del serije [[Iz sodnijskega življenja]]: Po spominu skušenega starega pravnika.
| obdelano=4
| spisano= Postavil in popravil [[Uporabnik:Plamenček|Luka Pavlin]].
|
| vir= http://www.dlib.si/
}} Sreča je človeku v njegovem življenji važna reč. Komur ona ni mila, britko mu je življenje, ker z vsem svojim prizadevanjem, z najboljšo voljo in največo zmožnostjo doseže le malo ali nič. Zato je že starim narodom veljala Fortuna za mogočno boginjo.
Vrstica 259 ⟶ 260:
Ubogo dete! Molčal sem, a kedar sem po naključji kje naletel na njo, me je iskalo njeno oko, da bi iz njega bralo, kaj in kako. A jaz ji nisem mogel nič povedati, ko to, da nimam še nobenega, tedaj tudi ne slabega poročila od njega. — —
{{nejasno|Najbrž tu nekaj besedila manjka. Preveriti v fizičnem izvodu Novic v kakšni drugi knjižnici.
▲Najbrž tu nekaj besedila manjka. Preveriti v fizičnem izvodu Novic v kakšni drugi knjižnici.</font>
Razume se, da sem to pismo hipoma prebral. Ker se mi je pa zdelo nevarno, pokazati ga brž Dolarja, ki je še nepremakljivo zrl v vrata riparjeve hiše, mu rečem, naj gre z mano, ker se mi zdi, kje bi utegnila biti Ema. Res gre z mano. Po poti ga po ovinkih pripravljam na to, da bi se utegnila ji kaka nesreča pripetiti. Pri prvih besedah pa že obstoji, se obrne va-me in reče z neko divjo odločnostjo:
Vrstica 376:
Ladija se je bila potopila kak streljaj daleč od brega, morje je tu plitvo, komaj kakih 15 sežnjev globoko. Nesreča se je bila naznanila v glavno mesto in od tod so pričakovali povelja, kaj storiti. Jaz sem vedel, da bodo skušali ladijo v morji razstreliti, da tako k vrhu pride, kar je kaj vrednega, drugo pa se potem po dnu pobere. To mi je povedala mornarska rodovina, katera me je pod streho vzela. Če tedaj ladijo, katera se cela vzdigniti nikakor ne da, razstrele, potem je Spitlerjevo truplo razdjano in pas njegov splava po morji. Sam pa ne morem nič storiti, toraj sklenem obrniti se do kacega mornarja in to po deklici, ki mi je tako marljivo in dobrovoljno stregla. Imel sem še precejšnjo svoto denarja, tega sem bil pripravljen žrtvovati."
Da ne bom predolgo vlekel povesti, naj bo tu ob kratkem povedano, kako sem dosegel svoj namen. Deklica je imela za ljubega čvrstega, pa revnega mornarja, ki je večkrat na dnu morja že bil in pri tem rabil neko kapo, katero je z zrakom napolnil in tako mogel po več minut prestati pod vodo. Do tega sem se obrnil in mu ponudil 300 goid,, ako mi spravi na dan v ladiji zaprtega vtopljenca, mojega žlahtnika, katerega bi jaz rad na suhem pokopal. Malo premišljevaje mi to obljubi, če dam še dvema mornarjema, ki ga bosta s čolna v morje spuščala in kviško vlačila, kako plačo. Jaz obljubim skoro zadnji denar svoj in si izgovorim le, da se, čeravno še jako slab, peljem z njimi na morje. To mi dovoli in tako se peljemo po noči v čolnu tje, kjer se je bila ladija potopila. Kraj so morja navajeni ljudje naglo našli, in ko se pogumni mladeneč prvikrat spusti v dno — imel je tudi za to jako umetno narejeno svetilnico seboj — in ko ga čez par minut zlečeta pomagača zopet na dan, pove, da je prišel do vrha ladije, katera postrani leži. Drugikrat pride z naznanilom, da je prebil okno čumnate, katero sem mu jaz popisal, od strani, in zagledal v prostoru po konci stoječe, z glavo ob strop butajoče zelo napihnjeno truplo. Tretjikrat naznani, da je to truplo z železno krevljo k oknu privlekel ter mu dal zanjko krog vratu. Predno se četrtikrat potopi,
Občutke moje, ko sem spoznal truplo Spitlerjevo, je težko popisati. Veselja, ki mi je navdajalo srcé, nisem smel kazati, ker bi bil utegnil ž njim svoje tovarše napeljati do misli, da ima to mrtvo napihnjeno truplo za me še kako materijalno vrednost. Še le, ko ga prinesó na dom v mojo ozko stanico, ko sem izplačal, kar sem obljubil, in ko sem sam pri njem, razpnem mu obleko in — skoro bi bil zavriskal —pas z denarjem je ovit okoli života. Naglo ga odvežem, se prepričam, da voda ni prišla va-nj, ga opašem sam pod obleko, potem zapnem mrliču obleko nad napetim truplom in pokličem zopet mornarje v stanico. ,Koliko časa utegne to truplo vstrajati brez smradú, brez gnjilobe?' — jih vprašam. ,O señor, dolgo, dolgo, ker se je soli navzelo' — je enoglasni odgovor. ,Bi ga ne mogel pripeljati v Evropo, ker bi ga rad domá pokopal?' — ,Da, señor! Le vodo bomo spustili iz njega, potem ga bo naš zdravnik z neko rečjo pokadil in nabasal, pa bo. On je to že večkrat storil'. — Zdravnik res pride in vzame truplo v delo. Jaz mu obljubim plačo le potem, če bo truplo zunaj nepremenjeno ostalo, da ga bo vsak poznal, komur je bil ranjki znan. Kako je oni zdravnik svoje delo opravil, vidite tu, če ste poznali Spitlerja."
| |||