Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
»Ž njim je umrlo vse;« je pravila teta med večerjo, »samo Miško s Polhovega je še včasih prihajal na obiske, a tudi njega ni več med živimi; za celo glavo je bil manjši od Metoda in pust je vselej obhajal pri nas. Prijatelja počivata zdaj skupaj. Miško je umrl, reven in ubog. Vsi vozniki so ubožali. Trdi časi so prišli na Dolenjsko. Tudi Roš, ki je imel včasih najlepše konje in je vozil neprestano v Trst ter se ustavljal pri vsaki gostilni in naročal vina, tudi on je berač. Rad govori o prejšnjih časih. Dober gospodar je bil in pri sedemdesetih letih je še zelo trden. Večkrat mu dam vina, ker vem, da je potreben. Z žalostjo se spominja onih časov, in trpi, trpi! Nesreča je to.«
 
Starka je prenehala ter nalila vina. Lado je poslušal brez opomb in vprašanj znane in neznane tetine povesti. »To je starina; petnajst let ima,« je pravila teta o vinu. »Metod je zelo ljubil to vino. Pil ga je samo ob praznikih in na svoj god. Vedno je rekel: ,še eno leto naj se pomedi.' Komaj da ga je načel, pa je moral umreti!«
 
Vdova je prenehala pri spominih na svojega moža. Vsi so vedeli, kako sta se ljubila, čeprav sta se vzela že priletna in je bil mož dvajset let starejši od nje. Imenovala ga je vedno »naš Metod« in on njo »moja Marena«. V družbi sta rada govorila drug o drugem ter se hvalila. Na steni je visela njegova slika. Marena se je zagledala vanj, in nje oči so postale mokre, dasi je že štiri leta minilo, kar so ga bili pokopali. Tudi Poljanec se je zagledal v sliko. Predstavljala je doprsno podobo kmetiškega magnata z velikanskim obrazom, polnim ponosa. Zalita lica, ki je v njih skoraj izginil mali nos, majhne oči, okrogla obrita brada s tolstim podbradkom, malo osiveli lasje in tudi ušesa so nekam izginila v tolsti obraz, da je imelo vse podobo kroglje. Mogočne brke so dajale obrazu še bolj značilen izraz. Naslikan je bil le mal del prsi, a iz njih širokosti se je dalo sklepati na ogromno telo.
 
 
==3.==
 
Drugo jutro se je vzbudil pozno, ko je bil že krik in ropot na dvorišču. Stopil je k oknu in se ozrl čez polje, kjer je sijalo jasno pomladansko solnce. Teta Marena je hodila po dvorišču in govorila s hlapci; na gredi so kokodakale kokoši in po strehah so se izpreletavali golobje.
 
,,»Čisto po mestno si spal,"« je opomnila teta, ko je prišel po stopnicah. »Gospoda ima pač svoje navade."«
 
Bilo mu je neljubo, ta je tako zaspal. Po kavi je odšel na izprehod na polje in si je priznal, da je lahko povsem zadovoljen s svojimi počitnicami. Spomnil se je pri tem pogosto na Mlinsko, lep spomin mu je prineslo mlado jutro pred oči. Ko se je bil poslavljal zadnjikrat iz teh krajev, se je izprehajal zvečer ob gozdih poleg Mlinskega. Bil je še mlad in je prvič odhajal v veliko mesto na vseučilišče. Sanje, polne svetlih nad, so še ležale takrat pred njim. V mislih na bodoče velikomestno življenje je užival zadnji večer samotnega počitniškega življenja. Po gozdu je bila prišla gosposka družba, ki je bivala na Mlinskem. Bil je star gospod, nekaj starih dam in gospodičen, za njima pa je hodila črnolasa deklica s šopkom cvetlic v rokah. Ozirala se je po vejah, kjer so se izpreletavali ptiči, in se ni menila za družbo, ki je šla pred njo. Stresla je nezadovoljno z glavo in črni lasje so padli po ramenih. Zapazila je Poljanca in začela trgati rože ob grmu. Obstal je in se zagledal vanjo.
 
„Ema»Ema, pojdi hitro, da se ne izgubiš,"« ji je zaklicala stara gospa iz družbe.
 
Utrgala je še par rož in stekla za drugimi. Dolgo je gledal za njo, ko je že izginila z družbo vred v lesu in so le posamezni glasovi še odmevali med drevjem; nato se je oglasila pesem; pel je visok ženski glas. Ali je bila ona? . . .
 
Tega večera se je spominjal sedaj, ko se je po preteku več let vrnil; nepozaben mu je bil ta spomin, in ponovil se mu je vselej, kadar je slišal imenovati Mlinsko in se je pri tem spomnil svojih mlajših let. Zato mu je prineslo mlado jutro lepi spomin, kakor da bi slišal pripovedovati neverjetno bajko. No, prešlo je in je ostal le spomin. Časi so se izpremenili, jud je kupil grajščino in prišli so morda drugi ljudje na počitnice. Drugačni časi so sedaj . . .
 
(Dalje.)
 
Kmalu se je vrnil domov in naznanil, da se odpelje popoldne k Vraniču na obisk.
 
»Kako ti je ugajalo polje? Ali si ogledal ono lepo pšenico na dolgi njivi ob poti?"« je iz-praševalaizpraševala teta Marena.
 
„No»No, dobro, vse lepo,"« je odgovoril Poljanec; zanimal se je bil na svojem jutranjem iz-prehoduizprehodu veliko premalo za žita, da bi bil mogel povedati, kako mu ugaja to in ono.
 
»Vidi se ti, da nisi za kmetijo,"« je rekla teta Marena, »nič te ne zanima, a sčasoma se morda privadiš in začneš ljubiti zemljo; kaj imaš lepšega!"« — Bila je ponosna na svoje polje, dobro je vedela, kaj kje raste in kje boljše rode njive, zato se je čudila, da gredo drugi ob njivah in se ne zanimajo zanje.
 
Popoldne se je odpeljal Poljanec na Cero-vecCerovec. Vraniča je presenetil s svojim obiskom; veseli Miša ga je peljal v gornje prostore in ga predstavil sestri; Lizika mu je potem razkazovala grad in sobe, Vranič pa je med tem naročil vse potrebno delavcem na dvorišču. Nekaka tesna radost je obšla mladega človeka, ko je hodil poleg ljubeznive deklice, ki je pokazala takoj svoj živahni temperament, in ko je pomislil, da bo lahko zahajal večkrat sem ter bo imel prijetno družbo. Pri vinu mu je potem Vranič pripovedoval o svojih -načrtih, o gospodarstvu, o sedanjem stanju okolice, prišel je pogovor na prejšnje čase, budila sta si spomine na velikomestna leta in na dogodke, ki so jih doživeli njuni prijatelji. Zvečer mu je gospodična Lizika razkazala vrt in drevored in ko sta tam sedla na klop, je prišel pogovor na filozofe in filozofijo. Lizika se je jezila na vse. Bila je živahna in vesela in je napadala ljudi, ki ne razumejo življenja. Poljancu se ni ljubilo polemizirati, a braniti je moral sebe in filozofijo.
 
„Ne»Ne rečem, da ste tudi vi tak,"« je rekla, „a»a vidite, meni se zdi življenje tako krasno, da ga je škoda zmračiti in vem, da so bili možje tisti, ki so zavrgli čustvo in ideale."«
 
„Življenje»Življenje se mrači samo, mi pa ga moramo jasniti,"« je odgovoril Poljanec.
 
»Filozof ste in filozofi so pusti ljudje, ki menda ničesar ne čutijo!"« je nadaljevala; »poznala sem enega, — neznosno dolgočasen človek je bil. Tudi Miša bere take knjige. Včasih jih primem in se čudim, kako more človek čitati jih! In tako čtivo je izpridilo še druge. Kako lepe romane sem čitala včasih! Dandanes nihče več tako ne piše! Prej je bilo vse lepo, idealno, polno solnca in gorkote in dehtenja cvetk, migljanja zvezdic in sreče — sreče! Sedaj pa pišejo vse nekaj druzega. Vse polno politike, medicine in filozofije. Nič ni več tako, kakor je bilo in tudi vse življenje je drugačno.«
 
»Da, da, gospodična! In prav zato! Ako je {{razprto|življenje}} drugačno, mora biti tudi {{razprto|umetnost}} drugačna. Sicer pa, ali res mislite, da je življenje drugačno?"«
 
„Da»Dà,"« je pritrdila omahljivo.
primem in se čudim, kako more človek čitati jih! In tako čtivo je izpridilo še druge. Kako lepe romane sem čitala včasih! Dandanes nihče več tako ne piše! Prej je bilo vse lepo, idealno, polno solnca in gorkote in dehtenja cvetk, mig-ljanja zvezdic in sreče — sreče! Sedaj pa pišejo vse nekaj druzega. Vse polno politike, medicine in filozofije. Nič ni več tako, kakor je bilo in tudi vse življenje je drugačno."
 
„Ljudje»Ljudje, kakoršne ljubite v povestih, so menda pomrli ali pa jih nikdar ni bilo; gotovo je, da novi ljudje ne žive več tako, kakor so živeli stari. Dandanašnji ljudje ne ljubijo toliko, a bolj sovražijo"« je govoril Poljanec.
»Da, da, gospodična! In prav zato! Ako je življenje drugačno, mora biti tudi umetnost drugačna. Sicer pa, ali res mislite, da je življenje drugačno?"
 
„Ne»Ne, ni popolnoma tako. Življenje hodi svojo pot in bi ostalo, kakoršno je bilo, ako bi ga ne motili ljudje z vprašanji, težkimi in pustimi; in tako je zdaj tudi v povestih ..."« je rekla ona.
„Da," je pritrdila omahljivo.
 
»Vprašanja prinaša čas sam! Neizogibna so in umore človeštvo, ako se ne razrešijo. Kadar trpe tisoči, je čas resen in treba je resno misliti."«
„Ljudje, kakoršne ljubite v povestih, so menda pomrli ali pa jih nikdar ni bilo; gotovo je, da novi ljudje ne žive več tako, kakor so živeli stari. Dandanašnji ljudje ne ljubijo toliko, a bolj sovražijo" je govoril Poljanec.
 
„Vi»Vi mislite to revščino po kočah, to trpljenje delavstva, izseljevanje kmetov in kako bi to izboljšali. Reševati je treba, pravite. Rešeno je že: {{razprto|delati}} je treba. A glejte, kaj je zdaj okoli naju! Mrak! . . . Čujte! Ptiči pojo v gozdu. Poslušajte: po travniku, kako vse poje! Daleč je zdaj vse tisto in kako sladko-prijetno je sedeti v takem času in zasanjati daleč od vseh težkih mislij."«
„Ne, ni popolnoma tako. Življenje hodi svojo pot in bi ostalo, kakoršno je bilo, ako bi ga ne motili ljudje z vprašanji, težkimi in pustimi; in tako je zdaj tudi v povestih ..." je rekla ona.
 
»Pomislite,"« je rekel, »življenje je boj in malo lepega ima v sebi ..."«
»Vprašanja prinaša čas sam! Neizogibna so in umore človeštvo, ako se ne razrešijo. Kadar trpe tisoči, je čas resen in treba je resno misliti."
 
„Malo, res,"« je pritrdila, »a še to malo nam jemljejo!"«
„Vi mislite to revščino po kočah, to trpljenje delavstva, izseljevanje kmetov in kako bi to izboljšali. Reševati je treba, pravite. Rešeno je že: delati je treba. A glejte, kaj je zdaj okoli naju! Mrak! . . . Čujte! Ptiči pojo v gozdu. Poslušajte: po travniku, kako vse poje! Daleč je zdaj vse tisto in kako sladko-prijetno je sedeti v takem času in zasanjati daleč od vseh težkih mislij."
 
»Pomislite," je rekel, »življenje je boj in malo lepega ima v sebi ..."
 
„Malo, res," je pritrdila, »a še to malo nam jemljejo!"
 
Vstal je in odšla sta v grad, kjer ju je že čakal Vranič.
Drugo jutro Poljanec sam ni vedel, kako je bilo prišlo do tega, da je ostal na gradu čez noč in nevoljen je bil sam nase, ko se je vzbudil v veliki grajski sobi. Zato je hitro vstal in hitel doli, kjer ga je sprejela Lizika z veselim smehom. Odpeljal se je takoj po zajutreku in povabil oba k teti Mareni na goste.
 
„Bili»Bili smo v strahu,"« je rekel Roš doma in iz-pregalizpregal konja, »ker vas ni bilo; teta ni spala vso noč od skrbi. Konj vas ni vajen, lahko bi se zgodila nesreča, če bi ponoči vozili domov."«
 
52
 
 
Na dvorišču se je pojavila teta Marena s skrbnim obrazom in Poljancu je bilo žal, da ji je napravil take skrbi. Sporočil je pozdrave Vra-ničaVraniča in Lizike in je začel praviti o Cerovcu in o Vraničevem gospodarstvu, Marena pa je ogledovala konja.
 
„Goranov»Goranov ga je hotel videti."« je rekla, »kupiti ga hoče."
 
„Kdo»Kdo?"« je vprašal Poljanec. Zdelo se mu je, da je slišal to ime že včeraj, pa menda že pozno . . .. Spomnil se je na voznika na klancu.
 
»Goranov je bil tu; škoda, da te ni bilo doma. Zjutraj je prišel, zdaj je šel dalje."«
 
„Kdo»Kdo je ta Goranov?"« je vprašal Poljanec.
 
»Res, ti ga še ne poznaš. Prišel je iz Amerike. Eni pravijo, da je vdovec, drugi, da niti oženjen ni bil, tretji pa, da je pustil ženo v Ameriki. Kdo ve, kako je! Odšel je pred dvajsetimi leti tja; tu ni bil nič prida človek. Takrat se tu še nihče ni menil za Ameriko, zdaj pa sili že vse tja. Bili so takrat tam še dobri časi in Goranov si je pridobil, pravijo, dosti denarja. Zdaj kupuje tu posestva in vse. Nihče ne ve, kako je z njim. Nikomur ne izda, kaj hoče pravzaprav in po kaj je prišel sem. Mnogo jih pride domov, ker imajo tu svoje domove in sorodne ljudi, — Goranov pa nima ničesar in nikogar. Najdenec je pravzaprav in v mladosti se je večinoma potepal. Zdaj je gospod, a ljudje mu vendar ne zaupajo; razne stvari pripoveduje o njem. Hotel je kupiti par svojemu konju in je hotel videti našega vranca. Vidiš, kako si ljudje opomorejo! Hoče se voziti v kočiji .... Prijazen je zelo, vidi se, da je bil po svetu. V Podleski je kupil gozd od Metodovega sina. Pogledat moram, da ne pojdejo v moje! Roš ve natančno za meje; popoldne se peljem tja."«
 
»Goranovega sem srečal; debel je, na ko-lesljukoleslju se je peljal."«
 
„Da»Dà, zelo ponosna oseba je."«
 
Lado je stopil v svojo sobo in sedel za mizo, vse je bilo pred njim: Cerovec, Vranič, vožnja, Goranov, in vmes je prihajala podoba vesele Lizike. Nasmehnil se je nehote, ko je pomislil nanjo.
 
»Naivna glavica, polna sanj,"« je mislil; „o»o filozofih in o moderni literaturi ima čudne pojme. Treba bo to popraviti."«
 
Zdelo se mu je, da se mu odgrinja tukajšnje življenje bolj in bolj ter da postaja zanimivo. Sklenil je, da se popelje s teto Mareno v Pod-leskoPodlesko, ker vodi pot do tja mimo Mlinskega.
 
==4.==
 
opoldnePopoldne sta se peljala Marena in Lado v Podlesko. Ko sta že sedela na vozu, je Marena še naročala deklam, kaj naj store do večera, in tudi ko je Roš že pognal vranca v dir, se je ozirala še vedno nazaj, če ni še česa pozabila.
 
Cesta je šla čez polje in konj se je zibal počasi, kakor da bi čutil, da ga vodi starec Roš.
3.093

urejanj