Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

odstranjenih 13 zlogov ,  pred 8 leti
Cesta je šla čez polje in konj se je zibal počasi, kakor da bi čutil, da ga vodi starec Roš.
 
„Vidiš»Vidiš, tako moram biti povsod sama, sicer bi šlo vse pod nič"«, je začela tožiti Marena; „kjer»kjer ni tako pri gospodarstvu, je slabo, tuji ljudje delajo po svoje. Zato jim gre tako tam ob cesti. Zdaj je prodal menda zadnji gozd"« . . .
 
„Ali»Ali gremo čez klanec ali ob cesti?"« je vprašal Roš in se ozrl.
 
„Vozi»Vozi ob cesti, lahko se ustavimo, že dolgo nisem bila tam."«
 
Voz je zdrdral po cesti dalje.
 
„Le»Le poglej, to je še vse naše, vse tja do gozda,"« je govorila Marena ponosno, „vse»vse je prikupil rajnik. Ko bi bil njegov sin kaj prida, bilo bi lepo gospodarstvo."« Ozirala se je neprestano in oči so ji sijale zadovoljno.
 
„Roš»Roš, ali niste tam pograbili po travniku?"« je vprašala naenkrat.
 
„Smo»Smo, saj smo . . ."«
 
„Pa»Pa kako! Le glej, nič sena ne bo,"« se je razjezila. „Tako»Tako delajo, če nisem poleg njih."«
 
Roš je hitreje pognal konja . . .
 
Nasproti po cesti je prišel visok mlad človek, slabo oblečen, v zanemarjeni polgosposki obleki. Igral si je na harmoniko in šel počasi po cesti. Ko se mu je voz približal, je stopil na kraj in počakal. Videlo se mu je lepo, zagorelo, črno-obrasločrnoobraslo lice. Ko se je odkril, so se pokazali lepi kodrasti lasje. Marena mu je prijazno pokimala, Poljanec se je ozrl in videl, kako je človek s harmoniko še dolgo gledal za vozom, potem pa odšel dalje z istimi počasnimi koraki, igraje dalje na harmoniko.
 
„Kdo»Kdo je že to?"« je vprašal Lado.
(Dalje.)
 
„To»To je Čiča, nezakonski sin starega Mlinskega. Malo mu manjka. Kadar se loti dela, je dober delavec; pri nas dela pogosto; drugače pride po svoj dar, ker ve, da dobi,"« je pravila Marena.
kodrasti lasje. Marena mu je prijazno pokimala, Poljanec se je ozrl in videl, kako je človek s harmoniko še dolgo gledal za vozom, potem pa odšel dalje z istimi počasnimi koraki, igraje dalje na harmoniko.
 
„Kdo je že to?" je vprašal Lado.
 
„To je Čiča, nezakonski sin starega Mlinskega. Malo mu manjka. Kadar se loti dela, je dober delavec; pri nas dela pogosto; drugače pride po svoj dar, ker ve, da dobi," je pravila Marena.
 
Roš je ves čas prikimaval.
 
„Vedno»Vedno pohajkuje tako. Kar dobi, zapije ob cesti. Tam je kot doma. Ljudje ga imajo radij; tudi na grad hodi. Ona je že umrla."«
 
Poljanec se je še enkrat ozrl. Po ravni cesti med poljem se je počasi pomikal Čiča in vlekel harmoniko.
 
Poljanec se je zamislil v človeka in v njegovo povest, ki jo je bila Marena s tako lahkoto povedala. „Kaj»Kaj ima vse v sebi ta zemlja?"« je pomislil.
 
„Kako»Kako ti je ugajala Vraničeva?"« ga je vprašala Marena naenkrat; „v»v nedeljo jo vidim v cerkvi; zelo lepo dekle je."«
 
„Hm"»Hm«, se je nasmehnil Poljanec, „ugajala»ugajala mi je, vesela, živahna gospodična je; prav prijetna v družbi."«
 
„Slišala»Slišala sem, da je tudi dobra gospodinja, in to je glavno."«
 
„Mogoče"»Mogoče«, je rekel Poljanec in pogovor se je zataknil. Pokazala se je velika, bela, še skoraj nova hiša ob cesti. Roš je zapeljal pred hišo. Gospodar je stal gosposko oblečen na pragu in ju je prijazno pozdravil. Nekaj otrok v raztrganih oblekah se je podilo okoli hiše. Poljanec in Marena sta stopila v vežo.
 
„Kako»Kako živite?"« je vpraševal gospodar Po-ljancaPoljanca, ki ga je poznal še iz dijaških let.
oblekah se je podilo okoli hiše. Poljanec in Ma-rena sta stopila v vežo.
 
„Dobro"»Dobro«, je rekel Poljanec, „tudi»tudi vam je menda dobro na lepem Dolenjskem."«
„Kako živite?" je vpraševal gospodar Po-ljanca, ki ga je poznal še iz dijaških let.
 
„Na»Na Dolenjskem je za vse slabo"«, je odgovoril gospodar; „odkar»odkar je stekla železnica, umira vse"«.
„Dobro", je rekel Poljanec, „tudi vam je menda dobro na lepem Dolenjskem."
 
„Na Dolenjskem je za vse slabo", je odgovoril gospodar; „odkar je stekla železnica, umira vse".
 
Iz kuhinje je prišla dobro oblečena, a zamazana ženska, hišna gospodinja, in je pozdravila gosta.
 
„Tako»Tako blizu smo in se tako malo vidimo"«, je rekla. „Teta»Teta je rada sama!"«
 
Marena je sedla in z izvedenimi očmi gledala po hišnih kotih in delala obraz, ki je kazal veliko njeno nezadovoljnost. Otroci so se gnetli okoli gospodinje in so boječe gledali na Mareno. V gostilniški sobi so se prepirali kmetje. Poljanec je parkrat slišal ime Goranov.
 
„Da»Da, da, prijatelj, slabi časi so pri nas,"« je začel gospodar, ko je bil prinesel vina. „Vi»Vi, gospoda, ne veste, kako je kmetu; vi jeste, mi delamo. Kdo se briga za nas! Sploh ni vredno besede. Amerika, tam je še denar. Le poglejte Goranovega, kako kupuje in drugi, koliko pošiljajo domov! Jaz pojdem tudi tja."«
 
Marena ga je pogledala.
 
„Kaj»Kaj bi rekel rajnik, ko bi vedel, da hodi njegov sin po tujem?"«
 
„Ne»Ne kaže drugače; družina stane, dosti nas je, jedo vsi, ne dela nihče; kje jemlji, tega ne vpraša nihče. Tako je, pa pravite, da zapravljamo; v takih časih je ves trud zastonj. Vsi prodajajo, vse beži v druge kraje."«
 
„To»To je napačno"«, je rekel Poljanec, „treba»treba je doma delati in doma boriti se za obstanek"«.
 
„Pa»Pa se bori, ko je vse zaman! Glejte, koliko jih je,"« in pokazal je na otroke. „Gospoda»Gospoda tega ne razume. Govori se lahko. Ceste so prazne, kmet v dolgovih, kmetija le v izgubo. Amerika edina še rešuje, tako je."«
 
„Ne»Ne čisto tako"«, je ugovarjal Poljanec, „mod-rega»modrega gospodarstva manjka."«
 
Gospodar se je čutil užaljenega in je rekel: „Moj»Moj oče je lahko modro gospodaril, ko so bili časi za to, zdaj pa so drugačni. S časi je eno prešlo in druzega si nismo postavili. Zato smo zaostali."«
 
„Treba»Treba je varčevati in delati vztrajno!"« je rekla teta Marena.
 
Poljanec je videl, da je tu dosti nejasnega, in zdaj ni časa prerekati se. Gospodar, ki je stal pred njim, se mu je zdel eden tistih, ki vedno tako govore: vedo, da tónejo in si ne pomagajo ter čakajo konca s prekrižanimi rokami.
 
»Pojdimo"«, je rekla teta in vstala. Stopila je z gospodarjem v drugo sobo in govorila z njim zaradi gozda. Videlo se je, da ti ljudje ne ljubijo Marene, da so si tujci. Poljanec je pomi-lovalpomiloval gospodarja in ugibal, zakaj je propadel. Marena je prišla iz hiše precej razburjena, no, gospodar jima je prijazno podal roko in vabil Poljanca, naj pride še na pogovor. Roš je pognal.
tako govore: vedo, da tonejo in si ne pomagajo ter čakajo konca s prekrižanimi rokami.
 
„To»To je storila njegova žena, da je prišlo tako daleč, slaba gospodinja je,"« je rekla Marena. „On»On ima še nekaj Metodovega na sebi, prijazen je in dober, predober ... Ne marajo me, ker jim ne sipljem denarjev in čakajo moje smrti."« Marena je vzdihnila, kakor da ji je žal, daje tako. „Kak»Kak nered, to je gospodinja! Družina sploh ničesar ne dela. Uničili so ga."«
»Pojdimo", je rekla teta in vstala. Stopila je z gospodarjem v drugo sobo in govorila z njim zaradi gozda. Videlo se je, da ti ljudje ne ljubijo Marene, da so si tujci. Poljanec je pomi-loval gospodarja in ugibal, zakaj je propadel. Marena je prišla iz hiše precej razburjena, no, gospodar jima je prijazno podal roko in vabil Poljanca, naj pride še na pogovor. Roš je pognal.
 
Marena se je zamislila, voz pa je drdral počasi, enakomerno dalje . . . Cesta se je zavila v gozd. Na obeh straneh so se razprostirali široki, gosti lesovi, le tu in tam je stala kaka slaba bajta, ali znamenje ob poti, ki je vodila v les. Cesta je šla navkreber po ovinkih in se je z vrha začela spuščati zopet v ovinkih proti dolini. Tam je bila Podleska. Ko so se zazibali čez jarek, se je Marena vzbudila iz misli in se ozrla po gozdu. Vse je bilo polno življenja; pomladansko popoldne, polno petja in šumenja.
„To je storila njegova žena, da je prišlo tako daleč, slaba gospodinja je," je rekla Marena. „On ima še nekaj Metodovega na sebi, prijazen je in dober, predober ... Ne marajo me, ker jim ne sipljem denarjev in čakajo moje smrti." Marena je vzdihnila, kakor da ji je žal, daje tako. „Kak nered, to je gospodinja! Družina sploh ničesar ne dela. Uničili so ga."
 
Marena se je zamislila, voz pa je drdral počasi, enakomerno dalje . . . Cesta se je zavila v gozd. Na obeh straneh so se razprostirali široki, gosti lesovi, le tu in tam je stala kaka slaba bajta, ali znamenje ob poti, ki je vodila v les. Cesta je šla navkreber po ovinkih in se je z vrha začela spuščati zopet v ovinkih proti dolini. Tam je bila Podleska. Ko so se zazibali čez jarek, se je Marena vzbudila iz misli in se ozrla po gozdu. Vse je bilo polno življenja; pomladansko popoldne, polno petja in šumenja.
 
Takrat je prišel suh starec iz gozda. Palice je nosil pod pazduho in kadil je iz pipe. Obstal je, vzel pipo iz ust, prikimal ter se dotaknil svoje polhovke.
 
„Ali»Ali si ga videl?"« je vprašala Marena; „stari»stari Selec je še živ! Eden najboljših, najbolj veselih gostov je bil. Dal je posestvo sinu in si izgovoril precej denarja. Nekaj časa je živel dobro in pil, potem je zapravil vse, zdaj pa se bori za groše ..."«
 
„Zopet»Zopet eden njih"«, je pomislil Poljanec in se ozrl za starcem.
 
„Mogoče»Mogoče nabirajo tudi v našem"«, je rekla Marena; „daleč»daleč imamo do sem in lahko iznesoiznesó vse iz gozda. Mnogo ima sedaj naša okolica takih ljudi; včasih se ni nihče menil za gozd . . ."«
 
Pripeljali so se v dolino, globoko med gozdi, in Roš je ustavil konja. Marena je odšla z Rošem po ozki stezi gledat mejo, Poljanec pa je stopal za njima.
Po dolini med gozdi je šumela voda. Slab most je peljal s ceste v gozd. Mogočna drevesa so šumela krog njih po hribu.
 
„To»To so tisoči"«, je govorila teta Marena, „kako»kako je škoda takega gozda in vse je zapravil."«
 
V gozdu nad njimi je zalajal pes. Po stezi je prišel prileten gospod, majhne postave, rdečega obraza z osivelimi brkami v lovski obleki.
 
»Dovolite, ali imam čast z gospo Mareno z Belovega?"« je vprašal prijazno.
 
„Prosim"»Prosim«, je rekla teta Marena.
 
Gospod se je predstavil kot posestnik Mlinskega.
 
„Hotel»Hotel sem vas že posetiti"«, je rekel; »govoriti bi hotel z vami glede vode, kar je teče tu doli po vašem, oziroma kupil bi vodopad in svet ob njem."«
 
„To»To si premislim"«, je odgovorila Marena in ga nezaupno gledala.
 
»Prosim, naznanite mi ob priliki svoj sklep, pripeljem se k vam ali pa nas vi obiščite,"« je rekel Mlinski, poslovil se ter odšel s psom po gozdu dalje.
 
Odšli so nizdol po gozdu, in Marena je pravila o Mlinskem, da je menda vdovec, toda Žid, čeprav nima na videz nič židovskega na sebi. Prišli so do vodopada, ki je bil o njem govoril Mlinski. Teta Marena je stala samozavestno na bregu in računala sama pri sebi, koliko bi ji dal Mlinski za vodo.
Poljanec je mislil na zviti obraz Mlinskega in je bil zadovoljen, da so se ž njim sešli.
 
»Hm, žid kupi vse, celo vodo,"« je rekel Roš. »Kdove, čemu jo bo rabil!"«
 
»Porabil bo vodno silo, to velja premisliti", je rekla Marena, „po ceni mu je ne dam, to mu lahko nese denarja" . . .
 
»Porabil bo vodno silo, to velja premisliti"«, je rekla Marena, „po»po ceni mu je ne dam, to mu lahko nese denarja"« . . .
„Ali se vam ne zdi, da manjka tule dvoje hoj!" je vprašala potem Roša.
 
„Ali»Ali se vam ne zdi, da manjka tule dvoje hoj!"« je vprašala potem Roša.
»Ne vem . . . morda."
 
»Ne vem . . . morda."«
»Meni se zdi", je ponavljala in gledala po gozdu. Prišli so v dolino in sedli na voz. Solnce se je bilo med tem nagnilo. Roš je zapodil v dir. Po gozdih so vodile lepe, shojene steze, voda je bobnela po dolini, gozdi so mogočno šumeli.
 
»Meni se zdi"«, je ponavljala in gledala po gozdu. Prišli so v dolino in sedli na voz. Solnce se je bilo med tem nagnilo. Roš je zapodil v dir. Po gozdih so vodile lepe, shojene steze, voda je bobnela po dolini, gozdi so mogočno šumeli.
»Krasna dolina", je rekel Poljanec sam pri sebi, ko se je zagledal po okolici. Teta je molčala. V tem je zagledal Poljanec lep prizor. Pred gozdom na obronku je sedel slikar z razpeto mapo in slikal dolino med lesovi. Poleg njega pa je stala lepa, visoka dama v beli obleki, z velikimi črnimi lasmi . . . Slikar se ni zmenil za voz in je mirno slikal dalje, dama poleg njega pa se je radovedno ozrla za kolesljem. Igrala se je s cvetlicami in jih metala proti dolini. Poljanec je gledal ta prizor in zdelo se mu je, da gleda
 
»Krasna dolina«, je rekel Poljanec sam pri sebi, ko se je zagledal po okolici. Teta je molčala. V tem je zagledal Poljanec lep prizor. Pred gozdom na obronku je sedel slikar z razpeto mapo in slikal dolino med lesovi. Poleg njega pa je stala lepa, visoka dama v beli obleki, z velikimi črnimi lasmi ... Slikar se ni zmenil za voz in je mirno slikal dalje, dama poleg njega pa se je radovedno ozrla za kolesljem. Igrala se je s cvetlicami in jih metala proti dolini. Poljanec je gledal ta prizor in zdelo se mu je, da gleda tudi ona za njim. Spomnil se je srečanja v gozdu onega davnega večera, ko se je bil zadnjič poslavljal iz teh krajev. Ali je ona?
 
V tem je voz zavil. Pokazalo se je malo jezero ob cesti in na drugi strani se je pojavilo grajsko zidovje. To je bilo Mlinsko. Race in gosi so plavale po jezeru, visoka drevesa so na zahodu zatemnjevala lepo sliko. Ob bregu je stal čoln, a blizu ni bilo nikogar. Poljanec se je še enkrat ozrl po dolini, a lepi gozdni prizor je bil izginil za ovinkom. Voz je že drdral mimo prijaznega gradu, ljudi ni bilo videti, samo vrtnar je popravljal po vrtu gredice. Drdrali so dalje po cesti. Dva mlada jezdeca sta jezdila čez polje proti gradu.
 
»Tako se zabava in dolgočasi gospoda"«, je opomnila teta Marena.
 
„Da"«, je odgovoril zamišljeno Poljanec. Njegove misli so bile ostale zadaj v dolini. Prijazno je gledal gradič v večernem mraku čez polje.
 
»Lepo je na Mlinskem"«, je rekla teta in Roš je prikimal.
 
»Ali je usojeno, da se srečava zopet?"«, je mislil Poljanec, ki se ni mogel iznebiti lepih misli in spominov.
 
»Bojim se zelo, da bi me ne prevarili,"« je rekla nakrat Marena; »Žid je nevaren človek"«. Vse njene misli so bile pri židovi ponudbi in tudi Poljanec je začel razkladati o pomenu in vrednosti vodnih sil v današnjih časih in je obljubil teti pomagati pri kupčiji. Teta Marena pa je bila nezaupna; domišljala si je, da pazijo na njo kot na nevedno žensko, ki jo je lahko pre-varitiprevariti in ki bi ji najraje vzeli vse zastonj; zato je boljše, da se sploh ne spušča v kupčije. To je vedno nevarno pri takih ljudeh.
 
Ko se je bil Poljanec zvečer naslonil na okno svoje sobe in se zagledal v jasno noč, se mu je ponavljala pred dušo gozdna slika, lepa deklica ob slikarju, vmes pa se je spomnil Čiče, gospodarja ob cesti in vodopada, ki buči in prši vztrajno že stoletja vedno enako.
 
»In vsi tožijo o časih, od tete Marene do Lizike"«, je pomislil, ko je vpihnil luč. »Ali se jim res ne more več pomagati? Ali je res že vse izgubljeno ?"«
 
Dolgo so stopale pred njegove oči osebe zadnjih dni, vsaka s svojimi vprašanji, ki jih Poljanec danes še ni mogel razrešiti.
 
==5.==
 
o je prišel Poljanec drugo jutro po stopnicah, je zaslišal v veži glasen pogovor. Teta Marena je govorila z Goranovim. Predstavila mu ga je, pri čemer se je Goranov nerodno priklonil ter mu samozavestno ponudil svojo veliko mesnato roko.
3.093

urejanj