Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

odstranjenih 448 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
}}
 
{{poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17}}
 
==1.==
»Tako se zabava in dolgočasi gospoda«, je opomnila teta Marena.
 
„Da»Da«, je odgovoril zamišljeno Poljanec. Njegove misli so bile ostale zadaj v dolini. Prijazno je gledal gradič v večernem mraku čez polje.
 
»Lepo je na Mlinskem«, je rekla teta in Roš je prikimal.
==5.==
 
oKo je prišel Poljanec drugo jutro po stopnicah, je zaslišal v veži glasen pogovor. Teta Marena je govorila z Goranovim. Predstavila mu ga je, pri čemer se je Goranov nerodno priklonil ter mu samozavestno ponudil svojo veliko mesnato roko.
 
„Louis»Louis Goranov, trgovec," je ponovil glasno. Bil je visok in širokopleč, oblastnega vedenja; kadil je viržinko in se neprestano priklanjal, dasi je kazal pri vsem tem veliko nespretnosti.
 
„Prosim»Prosim, vstopite v sobo," je rekla Marena in odprla dveri. Vstopili so vsi trije.
 
„Stvar»Stvar je treba dobro razumeti," je začel Goranov, ko je sedel za mizo; stol pod njim je zaškrtal. Položil je roko z viržinko na mizo ter nadaljeval: „Gospod»Gospod gotovo še ne ve, da gre tu za vodno silo; o tem sem hotel govoriti z gospo. Pri nas imamo dovolj naravnih zakladov, pa jih ne vzdignemo; poglejte po drugih, posebno alpskih deželah! Brez industrije je dežela danes mrtva. Meni je zelo žal, da mi je odšlo Mlinsko; naredil bi tam tovarno; isto misli storiti sedanji gospodar. Ponudil sem mu zvezo, pa je odklonil, ker ima že svoje družnike — Nemce in Italijane. Včeraj pa sem bil pri Vraniču ..."
 
„Pri»Pri Vraniču?" se je začudil Poljanec.
 
„Da»Da, on ima smisel za take reči. Mi bi naredili vso stvar v dolini; boljši prostor je tam in v domačih rokah ostane."
 
„To je resnica", je vzkliknil Poljanec, „dobra misel je to, kajti kraj je brez zaslužka. Veseli me zelo, da so se našli ljudje, ki so se lotili dela."
 
„Da»Da", je rekel Goranov, „vidite, to je prav. Toda pri nas je težko boriti se z ljudmi, ki tega ne razumejo. Povabil sem inženirja k sebi, da začnemo kaj večjega. Prva stvar je seveda vodna sila."
 
„Toda»Toda stvar je riskantna", je pripomnila Marena; „gozd»gozd je razdeljen in vprašanje je, če-gava je voda, sinova ali moja. Prodati ga sama ne smem."
 
Goranov je nekoliko pomislil, pogledal v stran in rekel:
»Zelo mi ugaja", je rekel Poljanec, „samo gospodarsko stanje je slabo."
 
Goranov se je posmejal. „Revščine»Revščine dosti, res; mnogokaj tudi ni tako, kakor se vidi. Ljudje se ne morejo odvaditi nekdanjim časom, a to bodo morali . . ."
 
„Da»Da, morali," je priznal Poljanec.
 
„Staro»Staro, staro, govore vedno", je pripovedoval Goranov s prezirljivim smehom. „Stari časi, pravijo. Hm, od tega nihče ne živi. Tem ljudem se niti pomagati ne da; pravijo, da ne potrebujejo nič novega, niti gospodarstva nočejo izboljšati, niti za drugo se ne pobrigajo, in pri tem umira vse. Težko je ž njimi; ne vem, kaj imajo od starine. Marsičemu so krivi sami."
 
„Dolenjec»Dolenjec je idealna, nekako pesniška duša", jih je opravičeval Poljanec, »pripovedujejo si bajke iz starih časov in zde se jim lepe in žive v njih. Ne moremo jim zameriti. Rajše ostanejo v revščini, samo da lahko zvečer prižge mirno svojo pipo pred domačo kočo in da govori o lepih starih časih. Konservativci so, bi rekel."
 
»Hm, kaj jim to koristi," je začel čez čas Goranov, ko da je premislil Poljančeve besede. „Kadar»Kadar pa ga sila spodi z doma v Ameriko, takrat se mora privaditi mestu. Ali je to boljše, ko bi vendar doma dosegli isto? Naj bi govorili o starih časih, pa tudi imeli boljše čase, kakor so bili stari! Naprednega duha jim nedostaje, da bi izkoristili svojo zemljo."
 
„Treba»Treba jim je torej pomagati", je pritrjeval Poljanec. »Odprite jim oči, pokažite jim nove poti!"
 
„Saj»Saj to so moji načrti, toda ljudje mi ne verjamejo. Po vsej sili hočejo priklicati nazaj stare čase in najrajše imajo, da se jih pusti pri miru. Pri tem ne vidijo, da živimo že zdavnaj v drugih časih."
 
»Sezidajmo jim tovaren, delali bodo radi, in vprašanje je rešeno," je rekel Poljanec. Goranov ga je mirno pogledal.
 
„Ali»Ali tu je tisoč ovir in predvsem ni kapitala. Mnogo jih je, ki sede na svojih tisočakih in
 
premišljajo, kam bi ž njimi, da jih kdo ne ukrade. Delati iz denarja denar, tega ne razumejo. — Vranic je moder gospodar," je opomnil Goranov po malem prestanku.
 
„Da»Da, včeraj sem bil pri njem. Lepo je začel!"
 
„Z»Z njim bi se dalo delati. Grajščina leži na lepem kraju, a za tovarno je neporabna. Kdo je včasih mislil na to! Vse se je delalo pač v duhu časa, in tako je treba tudi sedaj."
 
„No»No, gotovo, toda prehod pride polagoma. S silo ne dosežete ničesar."
 
„Zdi se mi, da se tudi vam smili poezija," je rekel Goranov in se posmehnil . . . „Ali ne citate, da je nova generacija že čisto drugačna, da se vsa modernizuje in da izginja vse tisto, kar smo včasih imenovali narodno — in je ostal le še lep spomin, drugega nič . . .?"
 
„V»V enem oziru sem to vedno obsojal; tradicije nam morajo biti svete," je rekel Poljanec, kot da ga je sram pripoznati, da ljubi svoj narod in vse, kar ima ta narod svojega in kar nosi seboj iz starih časov.
 
„Vidite»Vidite, saj sem vedel", se je smejal Goranov, „in»in vendar je prav, da je mlada generacija drugačna in tudi naravno je to. Rodil jo je novi čas in jo pripravil zase. Pravijo, da s tem izginja poezija! Dandanes ni čas na to misliti. Kaj je pravzaprav to „poezija?" Poezija je le-narjenje in veselo življenje, to pa je možno tam, kjer je bogastvo. In nazadnje, kaj imamo od poezije, kdo postane od nje sit? Pravijo, rešimo narod, pa pojo, pišejo romane in pripovedujejo pravljice. Hm, kruha mu dajmo na svoji zemlji, to je rešitev naroda!"
 
Deloma je Poljanec pritrjeval Goranovemu, a videl je, da o poeziji Goranov ravno toliko razume, kolikor Lizika o filozofiji in o filozofih.
 
„Z»Z modernizacijo," je rekel, „je»je prišla tudi degeneracija in to sem obsojal; zato mi mladina ni ugajala v vsem."
 
Goranov se je zasmejal.
 
„To»To pa zato, gospod filozof, ker je prišla modernizacija iz tujine, ker se nismo prenovili sami iz sebe. Sicer je to naravno, po duhu časa
 
neizogibno, kakor še marsikaj, kar pride. Sicer pa industrija ne jemlje ničesar, samo daje; kdor hoče, lahko ohrani svoje."
 
„Kam»Kam smo prišli!" je vzdihnila teta Ma-rena, ki je bila molče poslušala ves pogovor.
 
„Da»Da, to je storil napredek," je rekel ponosno Goranov, „svet hiti naprej. Jaz si predstavljam naš narod kot priletnega moža, ki s počasnimi koraki stopa po cesti in modruje o starih časih in se ne meni, da lete cele mlade trume mimo njega. Zato se bojim, da ga podero in pohodijo, počasneža ..."
 
„To»To se pač ne zgodi", je pripomnil Poljanec in se nasmehnil. Spoznal pa je, da ima Goranov precej obzorja.
 
„Kaj»Kaj je vse novega po svetu", se je čudila Marena, „kdo ve, kaj vse! Mi pa smo živeli, in kdo je kdaj mislil na to, kar je prišlo zdaj. Niti vajinega pogovora ne razumem."
 
„Zato»Zato je pa tako, ker ni nihče mislil na bodočnost," je govoril zopet s ponosom Goranov. „In»In zdaj, ko je prišlo, nenadoma, bežimo, mesto da bi mislili, kako bi popravili kar je zamujeno. Prilagoditi se moramo časom, sicer . . ." in po-gladil si je brke na vsako stran ter zopet prižgal viržinko.
 
„Vse»Vse bo pomrlo, kar je starega in šele potem bo moglo postati drugače," je začela Marena . . . „Sama»Sama fabrika je sedaj, vse dela fabrika, obleko, vino, vse ..."
 
„Tako»Tako, da," je pritrdil Goranov, „svet je napredoval in bo še". Pogledal je na svojo veliko uro in dejal:
 
„Torej»Torej glede vode, gospa, se pogovoriva pozneje. Premislite si dobro!" Vstal je in odhajal. Marena in Poljanec sta ga spremila na dvorišče; poslovil se je s smehljajočim licem; hlapcu, ki je držal konja, je dal napitek, sedel je mogočno v koleselj in pognal. Med vratmi se je še enkrat na daleč odkril — in voz je zdrdral po cesti.
 
„Čuden»Čuden človek je ta Goranov", je opomnila teta Marena, „pa»pa še čeden v obraz!"
 
„Podjeten»Podjeten mož, praktičen trgovec," je odgovoril Poljanec in odšel čez dvorišče.
 
6.
V tem je Roš pokašljal, obrnil se je napol nazaj in rekel:
 
„Včeraj»Včeraj je bil Goranov pri nas. Čuden človek je to, se reče, malo prida."
 
„Zakaj»Zakaj?" je vprašal Poljanec radovedno.
 
„Ino, tako. V Ameriki je bil, zdaj ima pa denar. Jaz vem, kako je; saj sem bil tudi v Ameriki."
 
„Pa»Pa kaj potem?"
 
„Ta»Ta Goranov, vidite, to je zvit človek. Delal ni nikdar rad. Prej se je potepal tu po Kranjskem, potem pa je bil izginil. V Ameriko je šel, so
 
(Dalje.)
Roš je utihnil, kot da je povedal vse, kar je hotel. Čez čas pa je zopet začel:
 
„Vidite»Vidite, kdor doma ni prida, tudi tam ni nič boljši. Pravili so. da v Ameriki pijance zapirajo v železne kurnike ob cestah, da jih vsak lahko vidi in tepe. Nič ni res tako. Tudi tam so slabi ljudje. Napijejo se in igrajo. In ta Goranov je bil tič. Mnogokrat je bil berač in si je zopet opomogel. Nazadnje pa je postal gospod. Kako je prišlo to, kdo ve; lahko si misli vsak svoje."
 
Zopet je prenehal in pognal konja.
 
„Torej»Torej ni bil po tovarnah?" je vprašal Poljanec.
 
„Ne»Ne, on ni delal rad. Ko si je nabral mnogo denarja, je začel zapravljati, dokler ni zapravil vsega."
 
Prišla sta na obronek in pokazala se je vsa dolina.
 
„No»No, vidite," je začel zopet starec, „to je zdaj že skoraj vse Goranovo. Kmetu da toliko, da ima za pot v Ameriko. Koliko jih je že šlo, in vsa družina mora delati kar ukaže Goranov. On zna! Nekatere bajte stoje prazne in okna so pobita. To je vse njegovo; pravi, da si postavi fa-briko. Včasih ima čudne muhe, pravijo, loti se česa za kratek čas in potem pusti vse skupaj. Za denar mu ni nič, samo da živi, kakor se mu ljubi. Nazadnje pa bo zopet berač, potem bo igral in bo zopet gospod. Ali niste videli, da je to čuden človek? Težko je razumeti, zakaj živi tako. Ima svoje muhe. To je vse njegovo!"
 
Poljanec se je bil zagledal o dolino, kjer so ležale borne koče ob cesti in med njivami. Domislil se je Goranovega in začel premišljati, kakšen človek bi bil to. S svojim nastopom ni prav nič kazal, da bi bil tak, kakoršnega je slikal Roš in tudi o svojih načrtih je govoril zelo resno, kakor premišljen podjetnik. Skoraj je bil nejevoljen na Roša, da je govoril tako; kajti Goranov je bil pri njem človek, ki rešuje z veliko lahkoto težko gospodarsko vprašanje. Ko pa je sedaj slišal, kako prodaja kmete, ga je to neprijetno vznemirilo.
 
„Praktičen»Praktičen človek; s tujo nesrečo dela svojo srečo. Egoist, hm, na tem sloni teorija človeka in pol. Pač ni mogoče drugače, je pomislil, vsak preobrat stane žrtev, vsak korak naprej zaznamujemo s krvjo. Napredovanje je vedno kruto. Ako naj izpremenimo travnik v njivo, treba poorati mnogo lepih cvetk... posekati slikovite breze... uničiti veličasten hrast... raztrebiti romantično ležeče, bujno obraslo skalovje! Vse, kar je novo, je sovražno staremu... brez žrtev ni napredka."
 
„Zato»Zato mu pa tudi ljudje ne zaupajo," je začel zopet Roš; „poznajo ga že od prej. Goranov ne pozna usmiljenja, pa tudi pravice ne, kadar gre za njegov dobiček. Tudi teta naj bi ne imela ž njim ničesar opraviti! Konj mu je že dišal, pa ga ne dobi. Treba se je paziti pred takimi ljudmi, poznati jih je treba. Tako hitro se ne obogati, če gre vse po poštenem potu. Tako je..." Pognal je konja in umolknil.
 
Ko je zavil voz na grajsko dvorišče, ni bilo videti nikogar pred gradom, le velik pes je zalajal v nekem kotu. Roš je zapeljal pred vrata, in Poljanec je izstopil. Srečal je Mlinskega v veži. Grajščak ga je sprejel zelo prijazno in ga odpeljal seboj v pisarno. Poljanec mu je izročil pismo tete Marene in ko ga je Mlinski prečital, je bil nezadovoljen in obraz se mu je jezno nagubančil.
dogovor, ker vodopad ne pripada samo nji, ampak tudi glavnemu dediču Belovine.
 
„Kako»Kako pač to?" se je čudil Mlinski in natikal ter zopet snemal nanosnik. Pregledoval je zopet in zopet pismo in zmajeval z glavo. Poljanec mu je opravičeval teto in pojasnjeval njene razmere napram glavnemu dediču.
 
,.»Vi bi vendar lahko vplivali na gospo Ma-reno," je rekel Mlinski osorno.
 
„V tem oziru zelo malo, ker je ona razumna gospodinjag»ospodinja, zelo samosvoja ženska," je odgovoril Poljanec. Mlinski je zopet gledal v pismo in nekaj časa premišljal. Začel je pripovedovati o svojem nameravanem podjetju in o ljudeh, ki nimajo podjetnega duha ter tudi drugim ovirajo podjetja, ker ne razumejo, zakaj gre. Pripovedoval je o različnih podjetjih po drugih krajih ter o visokih svotah, ki jih rad izplača za svoje namene.
 
„Zato»Zato pa vse gine pri vas, ker ste taki", je rekel; »industrija je mednarodna stvar, vsem koristna, najbolj ljudstvu in . . ."
 
„In»In vendar pride pri naših razmerah celo tu narodnost v poštev," je rekel Poljanec odločno.
 
Mlinski se je skoraj razjezil in govoril zelo prepričevalno o kapitalu, o nesmisli narodnosti in o malih, konservativnih narodih, ki jim je usoda pisana v znamenju smrti.
 
„Sicer»Sicer pa se bo dalo tudi drugače še kaj storiti," je rekel končno. »Izvolite morda nekoliko pogledati grad?" Nakrat je postal ljubezniv in miren.
 
Odšla stav prvo nadstropje in prišla na hodnike, polne slik in starin. Belo poslopje je bilo vse še precej lepo ohranjeno in je spominjalo na umetnost 17 stoletja. »Blagovolite pogledati še atelier," je rekel Mlinski in potrkal na vrata ter obenem odprl.
..Gospod je pri nas zelo zadovoljen," je pripovedoval Mlinski, in slikar se je nasmehnil ter slikal dalje.
 
„Gospod»Gospod Lorenzo, gospod Lorenzo," je za-kiical nakrat zunaj ženski glas in vrata so se odprla na stežaj.
 
Prikazala se je v njih mlada dama z lepimi črnimi lasmi in je v zadregi nekoliko zardela.
Poljanec je za trenutek obstal in zdelo se mu je, da je tudi njemu šinila kri v lice. Bila je ona.
 
„Dovolite»Dovolite," je hitel Mlinski, ..gospica Ema-nuela Svetanova, moja nečakinja." Poljanec se je nalahko priklonil in se predstavil.
 
„Ah»Ah, torej smo se sosedje," je rekla Ema-nuela z veselim nasmehom. Oblečena je bila iz-prehodno in vrtela je svoj solnčnik nemirno v rokah. „To»To me veseli" je dejala še šablonsko. Nato se je obrnila k slikarju.
 
„Pojdete»Pojdete z nami, gospod Lorenzo?" je vprašala. Zdelo se je, kakor da je njeno vprašanje ukaz.
 
„Pridem»Pridem čez trenutek". . . je odgovoril mirno slikar in se cerimonijalno poklonil. Poljanec je odšel z Emanuelo in Mlinskim.
 
„Kako»Kako vam ugaja pri nas?" je vprašala Ema-nuela ter se smejala. „Dolgočasno, kaj ne?"
 
„Prijetno»Prijetno," je rekel Poljanec. . . „Prav lepo!"
 
..Blagovolite na vrt," je rekel Mlinski in pokazal na stopnice, ki so peljale nizdol.
 
„Tam»Tam nas je cela družba," je rekla Ema-nuela in hitela par korakov pred njima.
 
Stopili so iz gradu na lep vrt, kjer je sedela za ogromno mizo večja družba.
 
„Gospod»Gospod Jelovič, profesor, s hčerkama", je predstavljal Mlinski.
 
Gospodični sta se priučeno priklonili, profesor je resno pokimal s svojo belo glavo. Poleg njih je sedel mlad precej debel gospodič; Mlinski ga je predstavil:
 
„Medicinec»Medicinec Viktor Golmar . . ."
 
In Mlinski je primaknil za mizo dva stola ter sedel. „ Sedaj se poznamo vsi . . . Torej kar podoinače! Saj smo na kmetih!"
»Dovolite," je rekla Emanuela, „da razka-žem gospodu naš vrt." Poljanec je vstal in odšel ž njo. „Beživa, sicer naju umori! Ta človek more pripovedovati cele ure skupaj," mu je rekla in hipoma obstala pri pisani gredici. „Vidite, kako že vse cvete," je pristavila in utrgala mlado rožo. Na profesorja je bila že pozabila.
 
„Res»Res, lep vrt, krasno življenje imate tu", je rekel Poljanec. „ Družbo imate in vse ..."
 
„Ah»Ah, družba," je vzdihnila „jaz imam rajše samoto in prirodo. Ljubite tudi vi to?.."
 
„No»No, tudi ... ali . . ."
 
„Kakšna»Kakšna razlika med mestom in tem krajem! Gospod Lorenzo je interesanten človek; ž njim še najlažje občujem. On zna gledati in uživati naravo in zna govoriti o njej! — Tega ne zna vsakdo!"
 
Poljanec se je čutil nekako prostega, kakor bi govoril z osebo, ki je ž njim že dolgo znana. Emanuela se je vedla, kakor bi ga poznala že davno ter je govorila veselo in srečno. Obšla sta bila v tem pogovoru vrt in se ustavila pri leseni lopi v kotu.
 
„To»To je moja utica . . ." je rekla Emanuela. „Kako se lepo obrašča!"
 
„Da»Da, res," je pritrdil Poljanec. Mizica in dvoje stolov je stalo v lopi in na stolu je ležala knjiga.
 
„Moja»Moja zabava, poglejte," je rekla in kazala na knjigo. „Narava in knjiga; to je najlepše!"
 
„Ali»Ali smem pogledati?" je vprašal Poljanec.
 
„Prosim»Prosim. O fetiših in fetišizmu čitam; dal mi je naš medicinec . . ."
 
„In»In to vas zanima?"
 
Emanuela se je nasmehnila. „Zanima me vse, kar je novo in nenavadno; ljubim pa — staro in znano!"
Mračilo se je že.
 
„Hitro»Hitro vozite", je rekel Poljanec Rošu, ko je sedel na vozu. V svoji duši je čutil velik nemir. Večer je padal po Dolenjski in zahotelo se mu je, da bi drdral koleselj večno dalje in dalje, njegove misli pa so hitele nazaj k veseli in naravni Emanueli.
 
„Vse»Vse, kar je novo in nenavadno, me zanima in kar je staro in znano, to ljubim!" je dejala, in mislil si je: „Jaz»Jaz tudi, jaz tudi! Danes me zanima ... a jutri, pojutrišnjem ... da, mogel bi jO ljubiti!"
 
7.
Lep, majniški dan je sijal nad poljem, da se je čutilo, kako hrepeni vsa zemlja v življenje. Po njivah so delali kmetje, videlo se je, kako se premikajo črne sence po rujavih lehah med zelenim žitjem, kako se pregibajo, obstajajo in se ozirajo na nebo, kakor da hvalijo dobrotljivo solnce.
 
„Da»Da, delati bi bilo treba," si je ponovil Poljanec, „delati»delati, kakor dela delavec." Sedel je v senco košatega kostanja na dvorišču. Roš je premikal okoli hiše vozove in se pripravljal na polje. Tiho je bilo naokoli, kakor da je len in truden tak dan; kakor omamljena leži zemlja pod solncem. Poljanec se je spomnil na Mlinsko in na Emanuelo in zahotelo se mu je, da bi odšel. Šel bi čez polje dalje in dalje v svojih mislih, dokler bi je ne ugledal in bi se pogovoril ž njo.
 
„Da»Da, da, delati," je zamrmral nezadovoljen sam seboj, „toda, kako? To je večno vprašanje," je začel premišljati, - - „večno nerazrešeno vprašanje. Delali so veliki možje, ki so rekli, da delajo za narod. Stopili so pred zbrani narod, povzdignili so roke in govorili z veličastnim glasom: narod moj . . . Vsa velika množica je stala pred njimi, oči polne navdušenosti so gledale na govornika, ko je govoril vzvišene besede. Kajti hrepeneli so vsi po rešitvi in sladke so bile tolažilne besede in so segale v njih srca. Zato so gorele oči in svetili so se temni obrazi od radosti. In ko je dokončal govornik, je navdušen krik vsem privrel iz prsi, kakor da se je iztrgal iz njih dna. Razšel se je narod domov, posedali so možje po vaseh in govorili o govorniku in o njegovih vznešenih besedah; drugi dan pa so šli in so delali in trpeli dalje . . . Taki so bili časi. In prišli so zopet drugi in so zopet govorili, a še lepš eod prvih, bolj vznešeno, bolj z povzdignjenimi rokami: narod moj ljubljeni! In narod je poslušal, všeč mu je bilo, od navdušenja so gorele oči in temni obrazi so se svetili v veliki radosti. Pomrli so možje, ki so tako lepo govorili, zaplakali so na njih grobovih in jim postavili spomenik hvaležnosti. Domovina sama je plakala in narod ves . . . Ali bodo prišli ljudje, ki bodo znali enako govoriti z vznešenimi besedami,
 
(Dalje.)
 
s povzdignjenimi rokami? O, da, prišli so zopet drugi in so zopet govorili. Pri tem pa je šla usoda svojo pot in se je zgodilo, kakor je bilo usojeno, da se je nekega dne zgodilo in — narod ni imel več domovine. Govorili so tako dolgo, da ni od navdušenosti nihče zapazil, da se je to zgodilo. In prišli so ljudje, ki so pisali satire, razjezili so se in so vrgli to grdo vprašanje na dan: „Kam ste zapravili narodu domovino? Kaj ste delali? Nič niste delali. Samo govorili ste, a niste storili ničesar. Ali ne vidite, da mora zdaj narod na tuje . . .?" In res, začeli so se takrat taki časi. Nihče ni več poslušal govornikov: vzeli so ljudje svoje na ramo in so odšli z doma na daljno pot. Temni časi so nastali, ko so jokala ljubeča srca: odhajali so v trumah in šli na daljno pot: „Z»Z bogom, domovina! Nisi nas mogla rediti, za kruhom gremo!" In šli so drug za drugim, truma za trumo.
 
Stal pa je takrat človek na gori, mlad je bil, ljubil je domovino in narod, in je sanjal o časih, ko stopi tja pred množico in ko bo govoril z visokimi besedami. In gledal je, kako so šli drug za drugim, truma za trumo, da se je temnila v njih vsa dolina. Šli so, kakor gredo romarji na božjo pot. In mislil je, da plaka domovina za narodom in da narod plaka nad domovino, ubogo in zapuščeno. A mladi človek je bil pesnik, gledal je iz daljave in ni bilo, kakor je videl. Niti domovina ni plakala za narodom, niti narod ni plakal nad domovino, ubogo in zapuščeno. Šli so, kakor da ne čutijo ničesar in mir je ležal po temni dolini. Bilo je, kakor ko zaide solnce na večer in se vlečejo dolge sence temnih mrakov po dolini. Kakor da so ugasnile oči, ki so včasih gorele v živem ognju. Molčali so in nihče ni vedel, ali je v srcu zatrti vzdih brezmejne žalosti, ali zadušeni glas pesmi radosti. Taki časi so bili prišli in praznile so se koče, vasi, skrita kota in polnile so se ceste. Nikjer ni bilo veselja, niti pesmi, niti govorov, niti navdušenih krikov. Ugasnilo je življenje, kakor premine dan in črn mrak se je zasmejal s presrčnim smehom čez zapuščene doline, da so tisti, ki so bili na cesti, pospešili svoj korak.
 
„Z»Z bogom, domovina! Ne moreš nas rediti, za kruhom gremo!"
 
Videti je bilo, kakor da jim ni težka ta pot, šli so, kakor da jim je usojeno. Ko človek izpre-vidi, da mu je tako usojeno, nemo in hladno gre in se ne obotavlja ter ne misli ničesar. Čemu bi mislil, ko mora biti tako? Lahko bi ostali tudi sredi doline, zagledali bi se v božje solnce in bi se morda živili od njega blagodejnih žarkov. Objeli bi se izgnanci brez domovine na svoji zemlji, peli bi si pesem do konca in pomrli. Kdo je še kdaj živel od žarkov nebeškega solnca? Ker pa so ljubili, so morali iti in pustiti, kar so ljubili. Tako je prišlo po usodi. Ljubeča srca pa plakajo včasih tudi iz navade in iz nepremišljenosti.
 
„No»No, kam sem se zamislil!" je pomislil mladi filozof, ko se je predramil iz teh misli. „Kaj»Kaj je res tako, ali res ne more postati drugače?"
 
Ozrl se je okoli. Majski dan je sijal nad zemljo, delavci so se pregibali po polju, starec Roš pa je prepeljaval vozove po dvorišču.
 
„Kake»Kake neumne sanje pri belem dnevu", je zamrmral Poljanec polglasno, čemu vse to? Delati je treba spomladi, da je kaj žeti v jeseni, kakor to dela kmet. In kdo bi rekel, da nismo sejali? Rešitev pride, rešitev mora priti! Ali ni to oblomovščina, prava pristna oblomovščina: sedeti in premišljati ter nič delati? Ali ni to slabše od tistih časov, ko so govorili možje narodu in ga budili v življenje? In kam je prešlo vse to življenje in zakaj? Kako so mogli priti ti časi, razun v letih lenobe in premišljevanja."
 
„No»No, in kako, kako?" je spraševal sam sebe. „Dovolj»Dovolj je obupavanja, dovolj črnih dni je zakrivil zanikajoči duh. Velika je volja; prodreti moramo in začnti s časom! Razgrniti svet pred seboj, razjasniti temo, odpraviti razvaline in začeti iz-nova globoko v zemlji, na trdni podstavi. A kako začeti? Iti med narod, pravijo, pokazati mu svojo ljubezen, pregnati nezaupanje, ki so mu ga vcepili tisti, ki so le lepo govorili, a ničesar storili, dvigniti v narodu vero v bodočnost, utrditi mu samozavest! In potem se pokažejo jasni cilji in pojavijo se nove sile. Narod bode črpal potem srečo iz svoje zemlje in iz svojega življenja. Zasijalo bo solnce po vsej Krajini, •— malo bo solz, a dosti veselja . . .
 
A naj li začnem sam?"
Začutil se je nezmožnega, osamljenega, kakor da leži v njem sila brez dela. Prišlo mu je, kakor da ima v sebi čustvo plahosti, ki se ne da izraziti.
 
„In»In vendar mora biti", je odgovoril sam s seboj nezadovoljen.
 
In začel je šteti na prste: »Prvič je treba pridobiti Goranovega, da ne bo prodajal ljudi,
Obšla ga je misel na vse, ki so govorili ljudstvu o davnih časih in se mu je zdelo prav, da pišejo nanje satire, ker so govorili in ničesar delali in je zato prišlo tako daleč, da je voz začel drčati nizdol in leti sedaj z vso silo v pogubo.
 
„Ne»Ne, rešitev mora priti; a delati je treba", je govoril sam pri sebi in vstal.
 
Na dvorišče je prišel kmet, počasi, bojazljivo. Ko je zagledal Poljanca, je zavil na drugo stran proti Rošu, kakor da ga ni videl. Ogovoril je Roša, ki je zmigaval z glavo in z ramami, in potem je hotel kmet oditi.
 
„Kaj»Kaj bi pa radi?" ga je vprašal Poljanec in je bil zadovoljen, da se pogovori z domačim človekom.
 
Kmet se je nerad okrenil in šel je počasi proti njemu. Prijel je nekoliko za klobuk in rekel:
 
„Z»Z gospo Mareno bi rad govoril."
 
„Gospa»Gospa Marena ni doma; na polju je," je rekel Poljanec. „Lahko pa poveste vse meni".
 
„To»To so bolj najine zadeve", je rekel kmet in pogledal v stran. Videlo se je, da nerad govori z gosposkim človekom. „Pridem drugič", je pristavil in hotel oditi.
 
„Kaj»Kaj pa delate, kako se imate?" je vprašal Poljanec prijazno, da bi nadaljeval pogovor.
 
Kmet se je začudil vprašanju in ga neza-upno pogledal. Njegov obraz je bil zdelan in trd.
 
„Kdo»Kdo? — mi?" je vprašal, „ali me poznate?,,
 
„Ne»Ne, ne poznam vas, ampak tako menim, kako je s kmetijo?"
 
„S»S kmetijo, hm", je odgovoril kmet, kakor da ne ve, kaj bi rekel, „obdelali»obdelali smo in obsejali in zdaj naj raste v božjem imenu".
 
„Ali»Ali imate mnogo dobička?"
 
»Dobička? Hm, kdo ima danes dobiček? Delaš in delaš in trpiš in nazadnje skoraj ni česa jesti."
„Ali imate veliko posestvo?"
 
„Hišo»Hišo, vrt, pet njiv, travnik, malo gozda, šest otrok, kup dolga, to je, kar imam", je našteval kmet. Zagledal se je nekam daleč in njegov obraz se ni izpremenil.
 
„In»In ne morete izhajati?"
 
„Hm»Hm", nasmehnil se je kmet, „še»še za obresti nimam, vedno slabše je". Pri tem je zopet ne-zaupno pogledal Poljanca.
 
Poljanec se je spomnil na svoje misli: Nizdoli je začel drčati voz in sedaj hiti z vso silo v pogubo . . .
 
„V»V Ameriko bi šel", je začel kmet, „ko»ko bi imel denar, a tako: živi in trpi!"
 
„In»In ne morete izhajati, tudi ne, če bi delali pridno?"
 
„Hm»Hm", se je posmejal zopet kmet, „delamo, kdo more reči, da ne delamo, od jutra do večera se trudimo, ubijamo se, a vse nič ne pomaga: denarja ni! V Ameriki je denar. In tako gre naprej, da nas prodajo vse."
 
„Kdo»Kdo vas prodaja?"
 
Kmet ga je pogledal in pomislil. Ravnodušna nezaupnost se mu je videla na obrazu.
 
„Hm»Hm, Goranov menda", je rekel in se zopet zagledal v polje.
 
„Ali»Ali ste mu dolžni?"
 
„Ne»Ne, jaz mu nisem dolžan, od takega ne maram denarja; ampak Goranov ima denar in kupuje dolžnike, potem pa prodaja."
 
„Tako»Tako, kdo je to rekel?"
 
„Vsi»Vsi pravijo. Tudi od gospe Marene je menda kupil vse; pravijo, da bo dolžnike prodala, zato sem hotel z Mareno govoriti ..."
 
„Tako»Tako? Saj meni tudi lahko poveste."
 
Kmetu je stopila kri v lica, mišice so se zganile.
 
„Gospej»Gospej sem nekaj dolžan in še nisem prinesel obresti, zato sem jo hotel prositi ..."
 
„Ne»Ne bojte se, nikogar ne prodamo."
 
Kmetu so se zasvetile oči, čutil je, da bi moral reči sedaj kako lepo besedo, a rekel ni ničesar, kakor da mu je v tem trenutku vseeno, ali mu store dobro ali ne. Prešlo mu je nezaupanje in začel je govoriti, kakor da govori sam sebi, kakor da sanja:
 
„Saj»Saj ji bom kmalu plačal. Mislil sem že prodati njivo in bi plačal. Rajše bi, ko bi mi posodila še toliko, da bi mogel v Ameriko in potem bi plačal vse. Tako ni mogoče živeti. Časi so taki, kakor božja kazen."
 
„Ali»Ali ne citate knjig o poljedelstvu, o živinoreji ?"
 
„E»E, ni časa za to! Kdo bi čital? Človek je truden, ne ljubi se mu. In kaj pomaga: delaj, to je vse."
 
„Pa»Pa poglejte Vraniča, kako zna!"
 
„Vraniču»Vraniču je lahko, saj ima denar."
 
„In»In kaj, ko bi povabil kmete tako na pogovor, da bi se pomenili o kmetiji, o časih, ali bi prišli?"
 
„Kaj»Kaj bi hodili! Kdo more pomagati! Delamo in živimo, kakor je božja volja. Kaj pomaga govoriti, ko je vse zastonj?"
 
Poljanec se je spomnil na ljudi, ki so govorili . . . „In»In zdaj sem hotel na isto pot", je pomislil. A zazdelo se mu je ta trenutek, da so ti ljudje leni, da se jim ne ljubi delati, da čakajo rešitve bogveodkod in pri tem trpe in niti vzdihovati se jim ne ljubi več. Ko bi jim napravil raj, bi šli vanj, jedli bi in pili, a ne storili bi toliko, da bi si ga ohranili.
 
„Gosposki»Gosposki ljudje veste svoje, mi pa svoje", je govoril kmet; „kdo»kdo se briga za nas!"
 
„Mi»Mi vsi skrbimo za vas", je rekel Poljanec in se mu je zdelo, da je ta človek nehvaležen.
 
„A»A, če nam Bog ne pomore, ne bomo živeli. Kdo se briga za kmeta? Trpeti moramo in ko bi vsaj živeti mogli, bi bilo dobro ... Če nas prodajo, pojdemo po svetu". Govoril je, kakor iz svojih vsakdanjih sanj.
 
„Le»Le delajte, kmalu bo boljše", ga je potolažil Poljanec, „a»a poleg sile je treba tudi razuma."
 
Kmet ga je pogledal vprašujoče, kakor da ne more razumeti, kaj mu je rekel.
 
„Govoriti»Govoriti je lahko", se je nasmehnil, „tudi»tudi mi smo pametni, a včasih bi bilo boljše, da bi se človek napil in pozabil na vse! Pa naj prodajo, če hočejo".
 
„Ne»Ne prodamo vas", mu je zagotavljal Poljanec in mu ponudil roko. Izvedel je dovolj.
 
Kmet mu je segel v roko in rekel: „Pa»Pa sporočite gospej Mareni", in odšel je čez dvorišče.
 
Poljanec je šel parkrat zamišljen sem in tja, stisnil je roko v pest in obstal.
 
„Ali»Ali je prepozno? Ali je res tako usojeno? Kaj delati in kako ?"
 
Na cesti se je oglasila harmonika. Bliže in bliže so prihajali pretrgani glasovi in neprijetno motili tiho majsko jutro. Kmalu se je prizibal na dvorišče Čiča, bos je bil in kamižolo je nosil obešeno na hrbtu. Stal je nekaj časa in igral. Vzdignil je počasi klobuk in se približal Po-ljancu:
 
„Lizika»Lizika vas pozdravlja", je rekel, „rada»rada bi vas videla".
 
Nategnil je zopet harmoniko in odšel dalje. Izginil je na cesti in bolj in bolj so se izgubljali pretrgani glasovi.
8.
 
gostilni „pri»pri obcestnem" je pilo nekaj kmetov, ki so bili vso noč prespali v gostilniški sobi na klopeh in so se na vse zgodaj zdravili s pijačo. Čiča je še ležal na klopi ob peči, kakor se je bil položil sinoči, harmonika pa je ležala pod pečjo. Predramil se je zdajpazdaj, ko so ga glasni pivci prebudili, zamrmral je nevoljno in spal dalje, saj ni imel denarja, da bi se mogel zdraviti s pijačo, kakor to lahko delajo drugi, ki imajo denar ali pa lahko pijo na upanje.
 
Kmetje pa so govorili o časih, nadaljevali so svoj pogovor, ki ga sinoči menda niso mogli dovršiti, ker jih je bilo prehitro zmešalo vino.
 
»Vidite, tako je; pravijo, da bo zdaj vse boljše, da bodo drugi tako naredili, da bomo mi dobro živeli", je govoril kmet s kučmo in si pripravljal pipo; „poglej, Komarček", — je govoril potem svojemu sosedu in si pomaknil kučmo na stran — „bajte»bajte sva prodala, skrbeti ne bo treba niti za davek več, niti za to, kdo bo popravljal in pokrival, pa še denar imava povrhu. Goranov nam naredi fabriko, delat pojdemo in denarja bo vedno dovolj, bajta pa nikomur nič ne nese."
 
„Ah»Ah, pojdi, jaz se že kesam," je odgovoril sosed; „zapili»zapili bomo, pa ne bo doma ne denarja niti fabrike. Spomnil sem se, kaj sem slišal o samokratih, ki pripovedujejo take reči, kakor Goranov. Pravijo, da bomo vse razdelili in da bomo vsi enako imeli. Če hoče Goranov pomagati, zakaj pa nam ne da denarja?"
 
„Saj»Saj dobro plača, pošteno plača," mu je ugovarjal sosed; „kdo bi ti bil dal toliko, kot on?"
 
„Samokrati»Samokrati pravijo, da bomo vsi enaki, berači in bogataši; pa le ni nič."
 
„Samokrati»Samokrati že, samokrati samo govorijo, Goranov pa ni samokrat."
 
„Lahko»Lahko je, kdo pa ve, kaj je pravzaprav?"
 
„Moder»Moder mož je, kaj bi, ni res, Pikov?" se je obrnil k tretjemu.
 
„Seveda»Seveda je moder, pa mi nismo. Kje si pa slajše spal, Krapec, doma v svoji bajti, ali tu pod tujo streho?"
 
„Saj»Saj imam še svojo bajto," se je razjezil Krapec, „saj»saj bi lahko doma spal in tudi staro imam doma, saj je še vse moje. Ali vidiš: Goranov sezida mesto teh bajt veliko hišo, pa bomo
 
(Dalje.)
živeli kot grofje; malo bomo delali pri njem v fabriki, pa se bo lepo živelo in brez skrbi. Zdaj pa dan za dnem: zdaj to, zdaj ono, plačaj, pa plačaj, denarja pa nikjer nič. Zato pa pravim, da je Goranov dober človek, pa tudi umazan ni, še za pijačo da, kadar je dobre volje."
 
„Tisto»Tisto je že vse res", je počasi ugovarjal Komarček. „Vidiš, jaz sem pa tudi že kaj bral, da ti lahko povem. Zdaj delaš sebi, potem boš pa drugim, zdaj si svoj gospod, potem boš pa hlapec tujcu. Tako se bere, da je delavec v fabriki velik revež, pa še življenja si ni svest. Le poglej, kakšne roke prineso iz Amerike! Pravijo, da mi pol toliko ne trpimo, kolikor oni tam! Izdelajo se ljudje tam, med tem ko so doma pasli lenobo !"
 
„Tisto»Tisto je v Ameriki", je posegel Krapec v besedo, „pri»pri nas bo pa po naše".
 
„Fabrika»Fabrika je fabrika; zato so pa zdaj začeli vstajati samokratje proti gospodi, ki dobro živi, oni pa trdo delajo".
 
„Kje»Kje si pa spet to slišal?" se je čudil kmet.
 
„Kje»Kje bom slišal; v politiki so take reči. Samokratija je taka politika".
 
„Kaj»Kaj je pa politika, ki si tako učen?"
 
„Kaj»Kaj bo politika! To se ne da dopovedati, to se da samo razumeti; tebi pa bi še najmanj dopovedal. Zdaj so časi taki, da mi tudi že kaj vemo o politiki."
 
„Goranov»Goranov ve pa še več."
 
„Seveda»Seveda ve; pa to tudi lahko ve, da mi nismo kar tako; vemo dobro, kdo je". Pri tem je Komarček pomežiknil Pikovu. „Dandanes je svet nezadovoljen, vsak rad dobro živi, zato so pa po fabrikah samokrati, ker niso zadovoljni, ko jih preveč pritiskajo."
 
„Kaj»Kaj pa je to „samokrati", je vprašal Krapec in basal tobak v pipo.
 
„Kaj»Kaj je to? Ime je, pa je, kakor se tebi pravi Krapec, na primer. Taki ljudje so to, delavci po fabrikah, ki trpijo, pa jih premalo plačajo; zato pravijo, da bodo gospodi vzeli in razdelili, — bolj nevarni ljudje so, bi dejal — no, ko bi bila fabrika taka dobra reč, bi ne bilo sa-mokratov na svetu . . . Tako je."
 
„Zakaj»Zakaj je pa v Ameriki toliko denarja, da ga sem pošiljajo, če ni s fabriko nič?" je začel
 
Krapec. „Fabrika»Fabrika nese, da ljudje zaslužijo. Brez dela ni jela, prijatelj! Samokrati so že napačni ljudje, če se zaradi fabrik jeze. Fabrika daje dela, kruha, obleke in strehe, vidiš! Kaj imaš pa ti, ko delaš ves dan in trpiš? Še manj, kot samokrat, pa moraš le živeti sebe in druge."
 
„To»To je res, da ničesar," je začel Pikov, „nekdo»nekdo pa mora tudi imeti kaj več, da kaj sezida in kako fabriko napravi, da bomo imeli delo in kaj zaslužka."
 
„Zato»Zato pa pravim, da je Goranov človek, da malo takih, ki takole za nas poskrbi."
 
„Pa»Pa so rekli, da bo gori na gradu tudi fabrika", je pravil Pikov.
 
„Kje bo? Nič ne bo", je vpil Krapec, „ k j e pa ima ondi kdo kak denar? Za take stvari je treba milijona!"
 
„Vidva»Vidva tega ne razumeta. Pri taki stvari jih stopi več skup", je pravil Komarček, „da»da si potem razdele dobiček."
 
„Goranov»Goranov pa ima sam zadosti denarja", je ugovarjal Krapec; „sam»sam sezida, sam dela in sam obdrži ves dobiček."
 
„1»1, če pa narede tudi tam fabriko", je govoril Pikov, „bo»bo še bolje. Kjer bodo bolje plačali, tja pojdemo."
 
„E»E, dejali so, da se je Goranov malo učil," je pripovedoval kmet; „če»če se pa človek v mladosti ne nauči, se potem tudi ne. Le Roša vprašaj, kaj je delal po svetu!" Kmet se je boječe ozrl in tudi Krapec je molčal.
 
„Ej»Ej, Čiča, vstani, vstani," je klical Pikov tako glasno, da se je Čiča takoj predramil. „Vidi»Vidi se, da imaš gosposko kri," je pristavil oni, „ko»ko tako rad spiš".
 
Čiča je sedel na klop in si mencal oči. Sedel je sključeno in glava se mu je sklonila.
 
„Na»Na, pit pojdi, Čiča", ga je vabil Komarček, „saj»saj se ti že bere, da si žejen."
 
„Glejte»Glejte, zdaj se Čiči dobro godi, odkar je Goranov tu," je začel zopet Krapec; „zmiraj»zmiraj pije. Prej ga je pa bolj težko ujel kako merico."
 
Čiča je vstal in šel pit ter je obsedel pri mizi. Njegov obraz je bil mračen, oči zabuhle, lasje razmršeni. Gledal je jezno.
 
„Ne»Ne glej, ne glej tako. saj je tam," je rekel kmet in pokazal na harmoniko pod pečjo. Čiča je pobral harmoniko in poizkusil, če mu je niso izpridili ... Ko pa je harmonika dala svoje, ne prav zveneče glasove, se je zjasnil Čiči obraz.
 
„Vidiš»Vidiš, ravno to bi bil Goranov, kar je Čiča", je začel Komarček. „Za Čičo vsaj vemo, od kod in kaj in kako je, za Goranovega pa še
 
toliko ne. Nepridiprav je bil nekdaj, kaj je pa zdaj, kdo ve! Navihanih ljudij se je treba varovati. Pa če še dobro pomislimo, kmalu več vidimo". Sedaj je začel Komarček govoriti bolj po-tihoma. „V»V „Mlinu" stanuje, Mlinar je pa v Ameriki. Mlinarica ima zdaj komaj šestintrideset let, Goranov pa nekaj čez trideset. Šel je takrat glas, daje spravil Mlinarja on tja in denar mu je poslal, da je šel v Ameriko. Goranov je imel ž njo znanje, ko je bil še tu; šestnajst let je imela, še zdaj pomnim, kakšen ropot je bil. V Mlinu so ga bili vzeli za svojega, on pa je punico zmotil in denar mu je ona dala, da je šel v Ameriko. Saj je bil Goranov prvi, ki je šel; vem, kako smo se čudili. Zdaj pa pravijo, da se imata spet. Zato mož iz Amerike nič ne piše. Tak je Goranov!" je izpregovoril zopet na glas ter je sedel na svoje mesto, kajti med tihim pripovedovanjem je bil zlezel čisto čez mizo, da so staknili glave skupaj in se razumeli.
 
„Kaj»Kaj bi tisto! Kaj nam to mari," je zagovarjal mirno Krapec, „najbo tože, kakorhoče, glavna stvar je, da nam bo Goranov pomagal do denarja. Le poglej, koliko je drugače, odkar je prišel med nas Goranov! Vsak ima denar, to se pravi, vsak ima lahko denar. In njemu, Goranovemu ni nič za nekaj kron. Vse dobro plača, kakor da bi denar delal. Tri poliče mi je plačal zadnjič, da domov nisem vedel."
 
„Zato»Zato ga pa zdaj hvališ."
 
„Kaj»Kaj, zato? Jaz vem, kako in kaj je prav in kdo je hvale vreden! Vranič je plačal po kroni na dan; nihče mu ne bo več delal."
 
„Vranič»Vranič je dober človek", je ugovarjal kmet, „to je gospodar". Čiča je prikimal.
 
„Dokler»Dokler gre še staro", je govoril drugi; „čakaj, da pride na svoje! Če bo tako plačeval, bo lahko izhajal."
 
„Kaj»Kaj boš, še boljši časi so bili, pa smo bolj po ceni delali. Za par grošev smo šli radi kosit, pa je bil svet denaren, da je bilo kaj, ko je bilo vino bolj poceni," je pravil Komarček.
 
„Tačas»Tačas je denar več zalegel in zdaj ni več „tačas»tačas". Delavec je danes dražji . . ."
 
„Zato»Zato je pa slabo za gospodarje, da gredo vsi v Ameriko. Mi pomnimo drugačne čase na Dolenjskem, a zdaj ni nič, ko je trtna uš vse snedla in so stari tisoči pošli. Vse dobre stare hiše so propadle, kdor pa je bil priden, se je rešil, če je začel prav."
 
„Kaj»Kaj bo prav začenjal! Skop je bil, ljudem ni dal! Včasih se je dalo delavcu pošteno, zdaj pa nič".
 
E. ARNDT-ČEPLIN: SMRTONOSNI STREL.
 
„E»E, še slabše je bilo; gospodar je zdaj revež."
 
„Kaj»Kaj bom jaz Vraniča reševal?"
 
„Vranic»Vranic je moder gospodar", je ugovarjal Pikov.
 
„Saj»Saj tudi pravijo, da bodo skupaj zidali Go-ranov, Vranic in Mlinski, potem bo pa že kaj, potem," je pravil Komarček.
 
„Pravijo»Pravijo, da Mlinski noče z Goranovim," je pojasnil Pikov.
 
„Kaj»Kaj?" je zavpil Krapec, „narobe»narobe je prav: Goranov noče nič imeti z grajskim, pa tudi nikogar ne mara".
 
„E»E, no, nekaj bo že," je rekel mirno Komarček in začel zopet tiho pripovedovati, „takrat»takrat, ko so ga bili zjutraj našli pri Goranovem na dvorišču, so pravili to in ono ... Saj vemo, kako je," je izpregovoril zopet na glas. „Vranič»Vranič je pa ves drug fant, kot Goranov; on pravi, da si bomo tu opomogli, če bomo pametno kmetovali, Goranov pa ljudi v Ameriko spravlja ..."
 
„Pa»Pa kmetuj, če nimaš ničesar, ne zaslužiš pa tudi ničesar," je vpil Krapec.
 
„Ino»Ino, delati je treba, pa se živi, lakote nihče ne umre," je začel Pikov. „Dosti»Dosti jih je že šlo, jaz pa še ne, pa marsikdo pride nazaj in malo-kateri se pohvali, skoraj vsak pravi: doma delati, pa se tudi živi."
 
„Eee»Eee, ti, Pikov, pri nas ni še nobeden iz kmeta gospod postal," je ugovarjal Krapec.
 
„Saj»Saj ni treba, saj še iz gospodov kmetje postajajo; pravijo, da je nam najbolje," je rekel Pikov.
 
V tem je obstala gosposka kočija pred vratmi. Mlinski je izstopil iz nje in zavil v gostilno. Gostilničar ga je sprejel ter peljal v posebno sobo.
 
„Kaj»Kaj neki išče tod," so ugibali kmetje?"
 
„Gotovo»Gotovo je pa spet terjatev!", šepnil je Komarček in pomežiknil, da so se razumeli. „Saj je povsod upnik", je pristavil potem. Možje so zopet začeli pogovor o časih, o Ameriki, o Goranovem; žena je prišla po Krapca, pa ni hotel iti domov, in potem je začel Čiča igrati. Pili so, kričali vmes in govorili o vsem. Čez dolgo je Mlinski odšel.
 
„Kaj»Kaj pa ta hodi tod?" so vpraševali gostilničarja.
 
„E»E, vodo bi rad kupil."
 
„Ha»Ha, ha, vodo pa le prodaj, če ti kdo kaj da zanjo," so rekli kmetje smeje.
 
Gostilničar je začel hvaliti Mlinskega, Krapec pa je vpil, da je Goranov bolj bogat in med kmeti se je začel nov prepir. Čiča pa je vzel harmoniko ter odšel in si godel po cesti dalje svojo pot.
Kmetje so popivali po gostilnah in modrovali. Vsi so govorili o novem boljšem času, ki prinese lepo življenje. Ugibali so, kako bo poslej na svetu, ko bo povsod tako, kakor je v Ameriki. In pri tem so se spomnili starih časov. Starci s sivimi lasmi, globokimi brazdami po obrazu, s kučmo po strani, z rdečo ruto za vratom so posedali za mizami in govorili. Kri jim je zalivala lice, ogenj je žarel v globokih očeh, roka se jim je tresla od veselja. In govorili so modre besede.
 
„To»To so vam bili časi, bratci! Ceste polne vozov, voz za vozom, poln sodov, Hrvat ali Be-lokranjec je peljal vino, hm, kako vino, bratci, da me razumete! Ustavil je na vasi, obstopili smo voz. Pil si, kolikor si hotel, po grošu bokal. Polne kleti, starina kakor roža, e, zato se pravi: stari časi. In potem je prišlo, da ni trta rodila, ljudje so šli po svetu in vse je umrlo. Ceste so prazne, denarja nič, življenja odnikoder."
 
Tako so govorili starci. In ko so govorili zadnje besede, so žalostno povesili glavo, zagledali so se v kozarec pred seboj in pili na žalost.
 
„Kakšno»Kakšno vino je to! Bog ve, kdo ga je delal, zakaj Bog ga ni ustvaril, zemlja ga ni rodila. Odkod si dobil, krčmar, to vodo brez okusa? Duha ni po vinu. Kdo te je ogoljufal? Kakšen krčmar si, da ne poznaš? To so bili prej drugačni krčmarji! Par konj so vpregli v parizar, par konj, da je jih bilo veselje videti. I, hot, so pognali proti Dolenjskemu. Tri bariglje so imeli na vozu, hej! Tako so hodili po vino. Čez teden ali dva so se šele vrnili in so pripeljali vino. Pa
 
kakšno vino! Vsa vas, vsa dolina je prišla, da smo zvalili v kleti. Pijače je bilo, da je teklo od miz. To so bili časi! A zdaj? Kdo pozna še pravo vino? Odkod si dobil to pobarvano vodo, krčmar? Jesih je boljši, fej!"
In začel je zopet drugi še bolj tiho:
 
„Ona»Ona mu je dala denar, da je šel. Goranov je izginil in nekaj dni potem je bil okraden kupec, ki je spal pri Mlinarju. Saj vemo, kako je bilo! In ko se je dekle omožila, je spravil Goranov njenega moža in Mlinarja v Ameriko, sam pa je prišel k njej."
 
Posmejali so se možje in pomeknili kučme še bolj na stran. In drugi so pravili, kako je živel v Ameriki in zakaj je tako obogatel.
 
„Kdo»Kdo bi te stvari vlekel na dan," so rekli končno; „dober človek je, ki ljudem pomaga. Drug bi ne biMak."
 
In tako so šli dnevi, kajti denar so imeli vsi, tisti, ki so si ga izposodili, tisti, ki so prodali njive in tudi tisti, ki jim je Goranov prodal domove. Predno bo zmanjkalo, so mislili, bo Goranov sezidal tovarno, delat pojdemo in denarja bo vedno dovolj. Tovarna da dosti denarja, s poljem ni nič. Škoda delati! Boljše je torej počivati ta čas, da pride tovarna in potem pride novo življenje.
 
„Pijmo»Pijmo torej, ljudje božji, ko so taki časi, kot nekdaj!"
 
Tako je šel dan za dnem, noč za nočjo. Pospali so zvečer po klopeh v krčmi, pod mizo so obležali ali tudi po tleh naokoli. In vzbudili so se zjutraj tam, kjer so pospali zvečer.
In budili so se drug za drugim in so začeli dalje piti. Nekateri so posegli v žep in so se začudili, da je tam še denarja. Prijetno je tako zjutraj po prepiti noči poseči v žep in začutiti tam denar. Zato so bili veseli, da je temu tako.
 
„Kako»Kako je to mogoče?" so pomislili. In ko so dobro vse premislili, kaj je bilo včeraj, so se spomnili, da je bil zvečer Goranov v krčmi in da je dajal za pijačo.
 
„Še»Še moje kupi, Goranov, še moje!" In Goranov je zarožljal z denarjem. In sosedje in me-šetarji so planili na noge, udarili so na roke, Goranov je odštel denar in potem se je pilo. In šele zjutraj, ko so vse iznova premislili in so se spomnili, kaj se je bilo zgodilo, jim je prišlo na misel, da so brez doma. Grenka je ta misel, ko se človek zjutraj prebudi in se spomni, da je brez doma. Toda zakaj bi bila grenka, ko je denarja še poln žep? In kdo bi mislil sedaj na to, da nekoč ne bo ne denarja ne doma?
 
Tako so posedali ljudje po krčmah, tako so posedali v dolini pri Mlinarici, ker je bil Goranov tam vsak večer, in tako so živeli v gostilni „ob cesti". Čiča jim je igral na harmoniko, daje bilo življenje še bolj veselo. Rado se posluša godbo, ko je vina polna miza. Kakor bi bila večna svatba, se zdi človeku.
 
Dobro se je zdelo tudi Čiči, da so prišli taki časi, da lahko igra in da ga radi poslušajo. Težko je godcu gosti samo sebi, ko pada pesem težko nazaj v srce. Lepše je tako šumeče življenje; za pesem je to prav in za godca, denarja dobi in pijače. Kako je to prijetno v taki družbi na svetu! Zato se je Čiča zjutraj vzbudil včasih na peči „pri Mlinarici" v dolini, včasih v gostilni „ob»ob cesti", včasih kje v zakotni krčmi. Ozrl se je in je videl, da tudi drugi spe kje okoli miz. Prijetno je, ko človek vidi, da ne hodi sam po
 
eni poti. Harmonika mu je ležala včasih pri vzglavju, včasih pri nogah. Prigodilo se je tudi, da se je prebudil in harmonike nikoli nikjer. Razjezil se je in je od žalosti zaspal dalje. Pivci pa so vstali, posedli okoli miz in začeli piti.
 
„Čiča»Čiča, Čiča," so ga klicali. On pa je bil žalosten in zato je spal dalje. Spotaknil se je morda kdo takrat ob kaj pod mizo, pogledali so in bila je — harmonika. Bogve, kdo je spal na nji. Izvlekli so jo in hreščeč je bil njen glas. Čiča je takoj vstal, kajti nihče ni smel igrati na njegovo harmoniko, da bi je ne potrl. Potegnil je z rokami po razmršenih laseh, oči so se mu počasi jasnile in zaspane proge so ležale preko lic. Dali so mu pijače in začel je gosti. Tako se je začel nov dan. Prišli so novi ljudje in so začeli pogovor o starih lepih časih, o trudnih prestanih letih in o veliki bodočnosti.
 
Taki časi so se začeli zadnje čase po dolinah naokoli in spremljevani od vesele harmonike, so potekali hitro, kakor da beže v uren, brezumen ples, sladkim sanjam v naročje.
 
„Zapojmo»Zapojmo, ljudje božji! Nov čas je tu, Goranov je v deželi!"
 
Zares veselje je vladalo po vseh kotih in krajih v dolini in če je morda prišla odkod nepovabljena slaba vest, da bi motila zadovoljnost srca, so jo zapodili z veselim petjem. Ne more priti slaba vest v srce, dokler je še denar v žepu. Kako sladki so časi radosti, ko je v njih raj zaprta pot vsemu neprijetnemu, kar bi spominjalo na preteklost ali opominjalo na bodočnost ter je moglo kazati vesele dni!
olnce je stalo na zapadu in dolge sence so legale po dolinah. Mrakovi so se vlekli ob gozdovih, tihota je polnila polja. Čiča se je počasi pomikal po cesti proti Cerovcu in si je igral na harmoniko. Obstal je zdajpazdaj na cesti ob polju in si ob harmoniki zapel pesem s hripavim glasom. Mislil je morda, kje so pili sinoči, za čegave denarje se je plačalo, in kje se je zbudil zjutraj.
 
„Vseeno»Vseeno je, za čegave denarje človek pije in kje se zjutraj prebudi. Nazadnje je vendarle Goranov tisti, ki plača in krčma je kraj, kjer se človek naspi in kjer se prebudi. Lahko je vsak zadovoljen, da je tako. Prej je bilo slabše in smo morali tudi živeti. Umrli nismo, a živeti skoraj nismo mogli."
 
Stal je nekaj časa in šel zopet počasi naprej. Taka je bila vedno njegova pot, ker je bila brez namena in brez cilja. Hodil je vedno, kakor da ni nikamor namenjen, kakor da je vseeno, kamor pride. Najlepše je, kadar človek hodi tako; kadar se mu zazdi, se lahko ustavi, ne mudi se nikamor. Prijetna je taka pot, prijetno tako življenje.
 
„Pot»Pot je odprta vsakomur in vsi imajo pravico hoditi po njej, kakor se jim ljubi. Mnogi se pehajo, trudijo se in hite, ker se jim hoče bog-vekam, a nazadnje se utrudijo, omagajo, obleže morda na poti in so žalostni. Zato je boljše hoditi, kakor da bi se človeku sanjalo; človek ne
 
(Dalje.)
Tako se je pomikal Čiča počasi po cesti, prepeval je pesmi in igral na harmoniko. Ko se je ozrl, je videl za seboj ^ospodskega človeka; ugajalo mu je, da dobi druščino, ker se človeku včasih stoži od dolgega časa, ako hodi sam. Zato je veselo raztegnil harmoniko.
 
„Ni»Ni bil pozdrav zastonj", je pomislil, ustavil se je in pozdravil oddaleč.
 
Poljanec je šel počasi čez polje. Spomnil se je, da je ostal zadnjič Čiči dolžan za pozdrav. Originalna podoba izgubljenega godca je harmo-nirala z večerno pokrajino.
 
„Na»Na Cerovec gremo", je rekel Čiča, ko je bil prišel bliže in je stopal ž njim vštric.
 
Poljancu je bila po volji godčeva družba. Segel je v žep in mu podaril krono. Zasvetile so se Čiči oči in pokazal je bele zobe, ko se je zasmejal.
 
„Kaj»Kaj bi govoril z njim?" je pomislil Poljanec. „Ali»Ali znaš še kaj peti, Čiča?"
 
„Znam»Znam o vsem, kar hočete. Svet me ne mara poslušati in jaz ne pojem za svet. Malo mi je mar! Lepo je, da ste mi dali krono, za pijačo bo; vedno govore, da pijem za njih denarje. Težko je poslušati očitanja, dokler ušesa ne ogluše . . . Sedaj bodo pili za moje denarje
 
in bodo tiho. Lepo je na Cerovcu, človek bi si želel imeti tako."
 
„Ti»Ti vedno piješ, Čiča?"
 
„Vedno»Vedno; sedaj so taki časi, da skoraj ne vemo, kaj druzega delati. Nič veselega nimajo oni, ki hočejo, da bi bilo drugače, nego je."
 
„In»In pozdrave nosiš."
 
»Pozdrave nosim. Tudi dandanes še ljudje ljubijo. Komaj utegnejo na to misliti in vendar je res, da ljubijo. Včasih so ljubili bolj, in ker so ljubili, sem prišel tudi jaz na svet. Zato hodim sedaj po teh cestah okoli in komaj kdaj pomislim, kako in zakaj. Tudi ,je vseeno; historije gredo po svetu in izginjajo, začenjajo se in se končujejo in tako gredo druga za drugo. Zato so igrale te roke že'pri marsikateri ljubezni."
Pokazal je svoje gospodske, drobne roke.
 
„V»V gradu je bila grofica-gospodična, majhna in lepa in nosil sem ji pisma. Tudi grofje ljubijo in tudi mlade gospodične. Človek bi ne verjel, ko bi ne videl, in res je, da ljubijo!"
 
„Koga»Koga je ljubila?"
 
„Bil»Bil je gospod, mlad, bled in suh. Bog ve, kaj je ljubila na njem; čudno včasih ljubijo ljudje. Kaj naj mi vemo, kdo stanuje po gradovih? Tako sta se ljubila od enega gradu do drugega. In prišlo je, kakor kadar zakroži kragulj nad mladim parom, kakor ko pade črn oblak na mlado pomlad. On je odšel in ona je umrla."
 
»Žalostna povest je to."
»Torej imajo ljudje radi Goranovega?" je vprašal Poljanec.
 
„Ej»Ej, kako bi ga ne imeli radi! Kdo bi ne imel rad onega, ki daje denar? Ko bi jaz imel milijon, bi me tudi radi imeli ljudje. Vse je na svetu na prodaj, tudi človek in ljubezen. Vse bi storili za Goranovega."
 
»Kaj pa oni, ki jim je prodal hiše?"
Čiča je odšel naprej po stopnicah. Po vrtu je pritekla Lizika v belem krilu.
 
„Čiča»Čiča!" je vzkliknila, ko ga je zagledala.
 
Poljanec je stopil počasi na vrt. Okoli in okoli po terasi so se razprostirale cvetja polne gredice. Pozdravil je Liziko.
Poljanec je sedel na klop. Stala je pred njim in njene oči so zrle nanj polne ljubezni.
 
„Ali»Ali ste trudni? Pojdiva v sobo!"
 
„Hvala»Hvala, ljubše mi je tu. Ali hočeva filozo-firati?"
 
„Prosim»Prosim vas, ne skazite poezije večera". Ogledala se je okoli. Čiča je bil odgodel v grad. „Kako ste zamišljeni!"
 
„Prijetno»Prijetno bo zdaj z vami govoriti, ko ste pustili filozofijo."
 
Sedla je poleg njega. Videla je, da so otožne njegove oči. Hotela ga je razveseliti.
 
„Čudovito»Čudovito lepo je zdaj pri nas. Zakaj ne hodite na naš vrt gledat, kako lepo cveto moje rože? Zalivam jih samotna in prepevam. In vi sedite v krasnem majskem večeru sredi cvetočega vrta in niste srečni."
 
Sklonila je glavo in se zagledala v gredice na drugi strani steze.
 
„Da»Da, prav tu sva obstala zadnjič, pri vprašanju, kaj je sreča ..." Vstala je, kakor da je užaljena. Zaplesala je in vzkliknila:
 
„Jaz»Jaz ne vprašujem in vendar, glejte, pri nas je vse srečno, vse cvete in živi."
 
Ugajalo mu je njeno naravno vedenje s svojo veselostjo in ljubeznivostjo. V gradu se je ves čas oglašala harmonika.
 
„Pomislite»Pomislite, kako je to lepo. Zagode si in zapoje in pozabi na vse. Zasanja in ne misli, ali je res ali ne. Vesel je in ne čuti teže življenja. Tava kot večni popotnik po svetu in ne govori o sreči. In srečen je v tem, ko ne premišlja sam o sebi."
 
»Misliti moramo mi za druge."
 
„Res»Res, in drugi žive za nas."
 
Obrnila se je in je začela trgati cvetlice.
Umolknila sta za trenotek. Slišalo se je šumenje kostanjev v drevoredu in ptiči so peli ob robu gozda za gradom. Harmonika v gradu je umolknila.
 
»Ali se vam ne zdi, da je vsako čustvo velika prevara?" je rekel.
 
„Vi»Vi zopet filozofirate!" Težko ji je bilo, ker je govoril tako; mrzle so bile njegove besede in nasmeh prezirljiv.
 
„Zelo»Zelo važno je to, gospodična," je rekel in se je pogladil po čelu.
 
„In»In zakaj bi ne sprejeli lepe prevare, če je lepša od resnice?"
 
„Pod»Pod nobenim pogojem je ne smemo sprejeti."
 
„Žalostno»Žalostno in pusto mora biti vaše življenje."
 
Vstal je in se ji je približal.
 
„Odpustite»Odpustite, jaz sem zelo dolgočasen človek."
 
„Kot»Kot ves današnji svet," je odgovorila in se umaknila pred njim. Ujel je njeno roko in sam ni vedel, kaj je hotel s tem.
 
„Pojdimo»Pojdimo v grad, novo garnituro smo dobili," je šepnila Lizika in sledil ji je po stopnicah.
 
Tema je ležala po hodnikih in koraki so votlo odmevali. Stopila sta v sobo in ona je prižigala luč. Potegnil je veter skozi odprto okno in luč je v tem trenotku ugasnila.
»Počakajte, da naredim luč," je rekla in videlo se je, da je vznemirjena; roka se je tresla in ni se ji hotelo prižgati. Stal je prav poleg nje in je prijel njeno roko. Zaihtela je in si obrisala oči z roko.
 
„Kako»Kako sem nesrečna," je zajokala na glas in sedla na zofo ter jokala neutolažljivo. Stal je poleg nje in ni vedel, kako bi jo tolažil. Prijel je njeno roko in jo poljubljal. Sedel je na stol poleg nje in se sklonil nad njo in ji šepetal to-lažilne besede:
 
„Čemu»Čemu plakati! Svet je prazen in življenje brez čuta. Kako naj da žalostni tolažbe žalostnemu?"
 
Vstala je, obrisala si je solze in pogledala nanj s prezirljivim pogledom. Zadrdral je voz zunaj po pesku. Zbežala je iz sobe in on je odšel počasi za njo ter ugibal, kaj mu je hotela reči.
Joljanec je stopil na dvorišče in je zaslišal vesele glasove. V mraku je stal tam koleselj, Vranič je klical hlapca, in nekdo je še lezel z voza, Goranov pa je stal pri konju, gladil ga je po glavi in hvalil na ves glas:
 
„To»To je žival, gospod Vranič; gre kakor veter!"
 
Vranič je zagledal Poljanca in mu hitel nasproti. Podal mu je veselo roko in rekel živahno: „Ravno prav, da si tu, govoriti imamo važne reči. Dovoli, da te predstavim inženirju". Inženir je bil ravno zlezel z voza.
Inženir Ivan Pavlič je bil človek pri tridesetih letih, z lepimi črnimi brkami, visoke postave. Samozavestno je stisnil Poljancu roko in si takoj nato zavihal brke. Poljanec je začutil okoli vratu težko roko Goranovega.
 
„Zdravi»Zdravi, gospod filozof! Ali še vedno filo-zofirate?" je vprašal Goranov s svojim mogočnim glasom. „Mi smo tudi danes že pili nekoliko filozofije, vinske modrosti namreč," je pristavil potem.
 
Tudi Poljanec je čutil, da se jim to pozna, zato se mu je veselo posmejal.
Ostali so v prostorni sobi ob poginjeni mizi in Lizika je prinesla vina. Goranov jo je radovedno pogledal, natočil si potem poln kozarec in ga izpil do dna.
 
„Velika»Velika žeja je, gospoda moja, zato oprostite, da ne čakam na maniro", se je opravičil.
 
Soba je bila lepo prenovljena, prijeten hlad je bil v nji.
 
Inženir je začel pogovor o lepi pokrajini. „Napravili»Napravili bi lahko letovišče", je menil nazadnje.
 
„Saj je že letovišče, za nas namreč," je rekel Goranov in se pomenljivo smejal. „Jaz, gospod filozof in cela družba na gradu smo si izbrali po svoji volji. Vranič tudi. Nihče se ne
Tako se je začel pogovor o tovarnah, o cestah, o gozdih. Lizika je medtem prinesla večerjo. Inženir je vanjo nemirno vprl svoje oči, a Lizika je skrivala obraz, da bi se ne videlo, kako je zardela.
 
„Vroče»Vroče, vroče, gospodična," je vpil Goranov in prijel njeno drobno roko. Poljanec se je spomnil onega prvega večera, ki ga je bil preživel pri Vraniču, in zdela se mu je zopet tako lepa, mila, kakor takrat. Neprijetno ga je zabolelo v srcu, ko se je spomnil večera, ki gaje doživel z njo v sobi. Zdelo se mu je, da ji je storil veliko krivico in je sklenil, da jo še danes, predno pojdejo spat, poprosi odpuščenja.
 
Goranov si je naložil veliko porcijo večerje, ki je bila primerna njegovi veliki osebi. Pripovedoval je o amerikanskih večerjah in o raznih slučajih, kdaj je na svetu jedel mnogo, kdaj malo. Zalival si je pri tem z vinom in je začel tudi pogovor o vinu. Ko je prišla Lizika zopet v sobo, jo je pohvalil, da je skuhala izborno večerjo, pri čemer se je s prtičem trdo obrisal po brkah na levo in desno. In začel je tudi o tem pogovor, kakšne brke je videl po svetu. Videlo se mu je, da je nocoj izredno dobre volje. Poljanec pa je govoril malo in tudi inženir je bil zamišljen. Vranič je začel parkrat resen pogovor, a Goranov se je na vse mogočno zasmejal.
 
„Gospod»Gospod Miša se je menda rodil z gospodarskim vprašanjem vred, ker je ž njim tako ne-razdružljiv," se je norčeval Goranov. „Zame so gotovi dnevi na svetu, ki se imenujejo prazniki. Takrat se z dolgočasnimi vprašanji ne ukvarjam." In z vajeno samozavestjo si je prižigal viržinko in se hrupno smejal. Tako je kmalu veselost objela goste. Tudi Poljanec je postal dobre volje in se je smejal Vraniču, ki je pripovedoval svoje velikomestne doživljaje. Goranov se je krohotal na ves glas in hitro se je še sam spomnil doživljaja, in pripovedoval ga je obširno ter sprem-ljeval svojo povest z bučnim smehom, da so mu stopile solze v oči.
 
Poljanec se je spomnil Lizike in šel jo je iskat. Ni je bilo nikjer. Ko je stopil na dvorišče in je pogledal, če je luč v njeni sobi, je videl, da so okna temna.
 
„Šla»Šla je morda žalostna spat," je pomislil.
 
Mesec je svetil po dolini, po gozdovju je vel hladen veter. Sveži zrak mu je del dobro, spoznal je, da je že precej pil. V daljavi se je začula pesem.
 
„Tako»Tako se torej rešuje to vprašanje, o katerem imamo toliko govoriti," je pomislil trpko sam pri sebi. Tiho, kakor nevzdramno je ležala okoli dolina s spečimi kočami. Kakor bajka je ležala noč nad njimi. Zavil je okoli poslopja. Tam je bil balkon. Temno je bilo v nočni senci, a vendar se mu je zdelo, da se je tam nekaj zganilo. Obstal je ob cvetoči gredi in gledal navzgor.
 
..Gospodična," je šepnil. „Ali»Ali ste vi?" Lizika je slonela na balkonu in gledala nanj. Odšel je v vežo in je hitel po stopnicah navzgor. Približal se ji je tiho in ni se mu umaknila. Stopil je k nji in ji položil roko okoli pasu.
 
„Ali»Ali ste žalostni?" jo je vprašal tiho. „Tudi meni je žalostno!"
 
Molče je naslonila svojo glavo k njemu.
 
„Odpustite»Odpustite," je šepetal, »odpusti; včasih sem truden in kakor brez življenja!"
 
Odgovorila mu ni ničesar, a pustila, da jo je poljubil in potem sta se vrnila v sobo. Go-ranov in Vranič sta pela, inženir pa se je jima smejal.
 
„Pomagajte»Pomagajte nama!" je klical Goranov Po-Ijancu in začel iznova peti zdravico. Poljanec je bil vesel in zadovoljen sam s seboj. Zdelo se mu je, da je popravil veliko krivico in da bo imel sladko noč; zato je tudi pomagal peti. Lizika je nekaj časa smehljaje poslušala, a kmalu zopet odšla.
 
Ko so prenehali peti, je začel Goranov razvijati načrte svoje podjetnosti. »Sedaj šele začnemo delati," je pravil pogumno, kakor da prerokuje veliko bodočnost in silna dela. „Zemljo»Zemljo izpremenimo v raj, navadimo ljudi uživati življenje, oh, to bo romantika!" . . .
 
„Ti»Ti imaš pri tem veliko ulogo, prijatelj," je rekel Vranič; „vodopad»vodopad nam ne sme uiti iz rok".
 
„Vodopad»Vodopad mora biti naš," je ponovil Goranov in prijel Poljanca s trdo roko za pest.
 
Poljancu je ugajalo, da ima v tej igri svojo ulogo in važno se mu je zdelo to naročilo. Mahnil je torej z roko in rekel: „Ne»Ne bojta se! Moja skrb!"
 
Inženir se je v tem vrnil z Liziko in si vihal brke, Poljanca pa je obšla neprijetna misel, da
Solnce je prisijalo čez visoka drevesa in obsevalo že ves gradič, ko je prišel Vranič šele na dvorišče in začel določati družini delo. Čutil je, da je prepil veselo noč in bil je nezadovoljen s seboj.
 
Lizika je slonela na balkonu in zrla proti drevoredu, kjer so se lesketali vrhovi dreves v jutranjem solncu. Mislila je na to, kar se je zgodilo prejšnji večer in ponoči. Nezadovoljna je bila in nekaj težkega je ležalo na njenem srcu. Okoli-inokoli jo je pozdravljalo veselo jutro. „Zakaj»Zakaj je bil zvečer tak?" je izpraševala in ponavljalo se je vedno isto vprašanje. In spomnila se je, kako je prišel Poljanec v noči na dvorišče, kako jo je iskal in je prihitel za njo ter jo prosil odpuščanja. Živa je stala pred njo podoba mladega filozofa, kakor se ji je bila vselila v srce pri prvem srečanju in ponovile so se ji sedaj vse sanje, kar jih je sanjala takrat. In vendar ni bila zadovoljna. Lepo je bilo, a vendar je ležalo na vsem nekaj težkega, dušečega . . .
 
„Dobro»Dobro jutro, gospodična!"
 
Na vrtu je stal inženir Pavlič.
 
„Dobro»Dobro jutro. Ali ste že vstali?"
 
„Že»Že zdavnaj!"
 
Gledal je neprestano občudovaje vanjo in si sukal brke. Tudi ona se mu je smejala, saj ji je ugajal njegov veseli obraz.
Hotela je oditi v kuhinjo, tedaj je začula za sabo korak, bil je Poljanec, ki jo je ujel za obe roki. Poln zdravega življenja je bil njegov obraz in oči so mu žarele.
 
„Dobro»Dobro jutro, dušica," ji je rekel ter ji poljubil počasi obe roki.
 
»Pojdite na zajutrk," je rekla ona veselo in zbežala po hodniku. Hitel je za njo in se je smejal, ko se je parkrat obrnila, da bi videla, če jo dohaja.
V veži je stal Čiča s harmoniko na hrbtu. Njegov obraz je bil zaspan in oči so bile motne.
 
„Pridi»Pridi kmalu zopet, Čiča," mu je rekla Lizika ter tekla v kuhinjo. Nihče se ni zmenil zanj, da bi
 
mu skril harmoniko, kajti našel jo je v kuhinji, kakor jo je bil pustil zvečer. Hlapci so pusti, govoriti ne znajo, Vranič se ni zmenil zanj. Zato je bilo Čiči zjutraj dolgčas in je odšel, da se ustavi kje drugje, kjer bodo ljudje po njegovi volji. Za slovo je zaigral na harmoniko in se mu je zdelo, da mora biti nekaterim ljudem zelo dolgočasno na svetu. Zadovoljenje bil sam s seboj.
Kmalu je prišla Lizika in mu prinesla kave. Veselo je bilo njeno lice in nagajiv nasmeh jej je igral okrog ust. Ugajala mu je v tej priprosti jutranji obleki, z neuravnano frizuro, kot mlada, skrbna gospodinja. Prijel je zopet za njeno roko, in ona mu jo je pustila.
 
„Ali»Ali ste zdravi?" ga je vprašala skrbno. „Predolgo»Predolgo smo bedeli".
 
„0»0, da . . . Veselo je bilo in prav je tako! Včasih mora človek pozabiti na vse . . ." Hvaležen ji je bil za to njeno skrb in jej je hotel zopet poljubiti roko, toda zaškripal je pesek na vrtu in na jutranjem solncu se je pojavila mogočna oseba Goranovega. Roke je držal v žepu in zaspano je pomežikoval z očmi. Obraz pa se mu je svetil v rudečici. Zazdehal je in se približal lopi.
 
„Dobro»Dobro jutro," je pozdravil z globokim glasom, „to»to je bila noč, gospoda ..." Pretegnil se je in sedel na klop. Lizika je odhitela in Go-ranov se je spustil v vesel smeh.
 
„To»To je lepa ptičica . . . No, krasna noč je bila! A zdi se mi, da sem preveč pil in pel! Br!" Glasno se je odkašljal. „Ako»Ako vam ljubo, morete se peljati z menoj," je Tekel potem. Potegnil je iz žepa zlato uro in se začudil, da je vstal tako pozno.
 
Po zajutrku je dal Goranov takoj napreči. Vranič in inženir sta hotela oditi v gozde, zato se je tudi Poljanec poslovil. Lizika je stala ob vozu in ga vabila kmalu zopet na obisk. Goranov je brez dolgega poslavljanja pognal, in voz je zdrčal po cesti skozi drevored. Poljanec se je še parkrat ozrl in mahal z roko v pozdrav. Videl
Goranov je medtem predeval vajeti in si dal zopet dosti opravka z viržinko. Dohitela sta Čičo na cesti. Umaknil se je v stran in se globoko priklonil.
 
» Danes me je vzbudil s svojim orgljanjem; mislil sem, da imamo že svatbo," je rekel Goranov dobrovoljno; „no»no, tudi to še pride," je pristavil čez čas.
 
„Kako»Kako to mislite?" je vprašal Poljanec, ki je ves čas mislil nazaj na Cerovec.
 
„No, kako? Gospodična Lizika je vendar kot nalašč in dobra gospodinja bo. Jaz vsaj upam, da bo še kaj iz tega." Pri tem je Poljanca pomenljivo pogledal.
Hlapec je prijel konja, in Goranov je skočil z voza.
 
„Do»Do svidenja! Pozdravite gospo teto in poskrbite, da nam ne bo delala ovir!" je dejal, stisnil Poljancu roko in mogočno stopil v Mlin. Hlapec pa je pognal . . .
 
Ko je dospel Poljanec domov, je našel na svoji mizi drobno pismo z žensko pisavo. Odprl ga je z veliko radovednostjo in čital:
Jutri imamo izlet. Povabljeni ste tudi Vi. Emanuela.
 
Opojen duh je vel iz lista in nehote ga je poduhal ter se zasmejal. „Tu»Tu umetnost — tam narava", si je mislil. »Torej na izlet! Z ene zabave na drugo? Zopet vino, petje in —". Hotel je izgovoriti besedo „ljubezen»ljubezen", a hipoma je začutil, da hoče izpregovoriti blasfemijo. Zavil je torej pisemce zopet v kuverto in sklenil, da ne pojde na izlet. Doma ostane, ali pa . . . ali pa pojde, če ga ne vzdrži doma, zopet tja ... k Liziki . . .
 
Ko pa je stopal po stopnjicah k teti, da ji poroča, so se mu zaokrožile ustnice in zažvižgal si je pesem:
 
„Danes»Danes tukaj — jutri tam ..."
 
[manjka besedilo, stran 345 v številki 11]
že dolgo v njegovi duši in niso ga mogli odnesti časi.
 
„Tu»Tu pridemo naravnost nad jezero," je rekla Emanuela in stekla po stezi, ki je peljala med drevjem proti dolini.
 
»Občudoval sem nedavno to jezero. Naravnost krasota".
Obmolknila sta oba. Poznalo se je na vrhovih, da se bliža od zahoda večer s tihotnimi sencami, s šepetajočimi glasovi. Mrak je padal na zemljo v lahnih meglah; pesmi so odmevale po gozdu; čutila sta, kako prihaja v srce sanja lepa kot bajka. Emanuela je lezla navzdol in se prijemala za veje. Pot je postajala čim dalje bolj temna in strma.
 
„Čujte»Čujte, to je slavec!" je rekla Emanuela in obstala naenkrat.
 
Tudi on je poslušal.
 
„Ali»Ali poznate petje slavca?" je vprašal.
 
Pogledala ga je z nasmehom. »Seveda. Pogosto ga slišim".
Odšla sta dalje po ozki stezi. Emanuela se je včasih sklonila in utrgala ciklamo. Razgovor se je pretrgal. Dasi je Poljanec čutil, da bi ji imel mnogo povedati, vendar ni vedel, kaj bi govoril, da bi ne bilo banalno.
 
„Kako»Kako krasno je to", je začela Emanuela, »ti večeri v gozdih, polni pesmi! Čudno pa je, zakaj se stoži človeku v njih. Nemiren postane, ali ne?"
 
»Človeku se hoče odtod, zasanja, zahrepeni proč — daleč!"
»Poglejte to krasoto, to dolino z jezerom, obdano z gozdi!" Poljanec je stopil blizu poleg nje. »Kako tiho je tu! Sama pesem . . . Pomislite, in tu naj bi bile tovarne, da skaze vso krasoto!"
 
„Toda»Toda zgoditi se bo moralo, ker čas zahteva tako, a krasote ostane še vedno mnogo". Pogledala je na zapad, kjer so se temnili rdeči oblaki. »Moderni časi ne prenašajo romantike. Škoda!"
 
Ob bregu je stal čoln med bičevjem. Breg je bil močviren, ozka deska je vodila k čolnu.
»Ali znate veslati?" je vprašala in sedla.
 
„Znam»Znam, gospodična, toda čoln je zelo pri-prosto zgrajen".
 
„Ali»Ali se bojite?"
 
»Ne, prosim, brez strahu!"
Čoln se je zganil in se zazibal na vodi. Dolga trava in bičevje se je lomilo pod vesli. Veslo je bilo nerodno in je škropilo po čolnu in po njeni obleki. Zardel je in se opravičil. Privila je krilo k sebi in se ozrla po jezeru in po dolini. Tih večer je ležal med gozdi, z gorenje strani je prihajal lahen veter.
 
„Da»Da bi bil jaz tu, vozili bi se vsak večer takole po jezeru," je rekel Poljanec.
 
»Kako bi bilo lepo! Pridite večkrat!" Obmolknila je nenadoma.
Ujele so se njiju oči in gledala sta se nekaj časa. Peljala sta se dalje molče. Bil je tesnoben trenotek. Zmagovale so sanje z vso silo v njem in je iskal besedi.
 
„Krasno»Krasno je tu z vami, gospodična!" Emanuela se ni ozrla, kakor da je preslišala te besede. Za jezerom se je pokazal temni grajski stolp. Družbe še ni bilo slišati nikjer. Ptiči so si odpevali na robu gozda, sicer pa ni bilo nikogar blizu, ki bi bil motil tišino večera. Slišalo se je v daljavi šumenje slapa in vode. Valovi so se valili počasi po jezeru in trava se je majala nad njimi. Poljanec je čutil, kako so neprestano vanj vprte njene lepe oči. Boječe je gledala na vsak migljaj čolna. Tako si je predstavljal nekdaj vse to, zdavnaj je bil doživel že vse to, še v tistih mladih letih, ko je bil odšel s sanjami v svet. In zdaj, kakor da je prišla resnica, vse je prav tako, kakor se je sanjalo.
 
»Ali vam bo ljubo, gospodična, ako se kmalu zopet snideva?"
 
„Da»Da", je šepnila in se nasmejala. Bilo mu je veselo pri srcu, ona pa se je zagledala v valove, kjer je odsevalo večerno nebo. Počasi je veslal h kraju.
 
»Dovolite, kdo je ta gospod Lorenco?" jo je vprašal naenkrat, ko se je spomnil slikarja.
»Da, zanimiv človek je".
 
„Lahko»Lahko mogoče. Sorodnik je gospe zdravnikove, sin neke plemkinje; njegova mati je baje
 
tudi slikala. Res, zanimiv mož . . . No, pazite!" . . .
Priplula sta h kraju. Težko je bilo pristati ob potu. Drevesa so rastla ob bregu in so molila svoje veje daleč nad vodo. Poljanec je stopil iz čolna in ji podal roko. Čoln se je nevarno zazibal, ujela se je z vso silo za njegovo roko in potegnil jo je za seboj. Ostala je tako, kakor da se je ustrašila.
 
„To»To je bila nevarna igra . . .!"
 
»Nevarnejšo bi igral za vas, Emanuela«. Poljubil ji je roko in nekaj časa sta zamišljeno molče gledala nazaj čez jezero.
Na poti so se začuli glasovi družbe.
 
„Pojdimo»Pojdimo", je rekla Emanuela in oprostila je svojo roko iz njegove. Odšla sta hitro po poti in kmalu sta došla gospo zdravnikovo, ki se je veselo smejala poleg slikarja. Ko je začutila za seboj Emanuelo in Poljanca, se jima je pridružila.
 
Slikar je stopal molče poleg Emanuele. Govorila je ves čas skoraj samo gospa zdravnikova, vzklikajoča vsak hip: „Ah, kako romantično!"
In sedel je za mizo ter začel pisati . . . Pisal ji je, kako je nosil že dolgo misel nanjo, še iz onih časov, ki leže v prvi mladosti, daleč pred življenjem. Izpremenile so se te nejasne sanje v živo hrepenjenje, ko se je zopet vrnil domov in je bil blizu nje. Pisal je, kako je vzbudila vsa njegova čustva, ko jo je videl prvič zopet onega večera ob gozdu s slikarjem in kako ga je poslej neka sladka slutnja neprestano vabila na Mlinsko.
 
„In»In naša duša sluti, gospodična, vrjemite", je pisal, potem pa je obstal pri tem stavku in premišljeval. Nezadovoljen je bil sam seboj, utrujen od dolgih misli. Prešel je vse to in čital dalje. Pisal je o družbi, o mestu, o modernem svetu in
 
o zapuščenosti ljudi, ki iščejo povsod velikega, sebi sorodnega in so zato osamljeni v družbi.
 
„Čutite»Čutite-li tudi Vi to, gospodična?" je spraševal v pismu. Zopet je pomislil. „Pišem»Pišem vam, kot svoji najintimnejši prijateljici, zato oprostite moji drznosti, saj čutim, da je neko sorodstvo med najinimi srci, ker Vam morem vse, vse zaupati. In kako srečen sem v tem trenutku, ko Vam morem pisati svobodno: razumeli me boste, kako sem v teh časih potreboval človeka . . ." To je bil konec pismu. Hotel je povedati, da jo ljubi in da je ljubosumen za vsak hipec, ki ga preživi v družbi druzega moža. A pero se mu je ustavilo, besede ni našel, da bi ji razkril brez vsiljevanja svoja čustva in svoje želje . . . Mučil se je in iskal izraza, nežnega, spoštljivega, gor-kega za svoje čustvo, a vsak se mu je zdel banalen, prozajičen. Zelo pozno je že bilo, ko se je naposled utrudil in je odložil pero. Hotel je zjutraj nadaljevati. Utrujen je zaspal. Ko pa se je kasno zbudil, se je takoj ozrl na mizo. Tam je še ležalo nedovršeno pismo za Emanuelo. Spomnil se je vseh misli, kakor so mu bile prišle sinoči, a izginila je vsa nemirna toplota iz srca, naselil pa se je vanje dvom in strah, da se v Emanueli moti.
 
„Morda»Morda se le igra z menoj," je pomislil in hotel je raztrgati pismo, a stopil mu je pred oči njen odkrito se smehljajoči obraz; čutil je njene prijazne poglede in čul njene sladke besede: „Pridite»Pridite še večkrat! . . ." Ne, ni se mogla igrati, preiskrena je za to. „Ta»Ta neprisiljena intimnost, priprosta ljubeznivost . . .
 
„Da»Da, razumela bo. Tudi, ko bi bilo drugače, razumela me bo," je govoril sam sebi. Sedel je k mizi in je hotel pisati dalje. Roka pa mu je obstala in ni vedel, kaj bi zapisal, dasi mu je bila glava polna. In razjezil se je sam nad seboj, da se vznemirja kakor mladoleten mladenič, ki je stal prvič s tujo gospodično na samoti. Ta kraj ga je zastrupil s svojo romantiko, in zdaj sanjari, ko je prišel z namenom, da dela, popravlja, rešuje! Ali smo res Slovenci le ljudje čustva, a nerabni za delo, akcijo, energijo? — Ne, ne, to mora biti le ta dolenjski vzduh, ■— zato čim prej vun iz njega! — Tedaj je vstopila teta Marena.
 
„Slabe»Slabe volje si bil sinoči, niti govoriti nisi hotel. Kaj ste imeli?"
 
»Pričakoval sem več od družbe na Mlinskem, a tudi tam je pusto. Mislil sem, da bom zahajal pogosto tja, a ni nič posebnega. Sploh je dolgčas tu, da mora človek postati slabe volje. Kmalu pojdem na popotovanje. Tod po Dolenj-
 
skem je pusto, vse tako majhno. Kako le morete živeti tukaj!" Nevoljen je pil kavo. Teta pa je vzdihnila, kakor je bila njena navada. „Komaj»Komaj si prišel in že zopet pojdeš!" In pristavila je: »Privaditi se je pač treba".
 
„Odpočil»Odpočil sem si in zdaj pojdem. Res, nekaj časa je tudi tu lepo, a kmalu postane človeku dolgčas".
 
„No»No, pojdeš pa zopet k Vraničevim in tam te potolažijo," je rekla Marena in se posmejala. Odšla je na dvorišče.
 
Poljancu je bilo neprijetno, da ga je spomnila Cerovca. Izogibal se je teh spominov. Odšel je na polje. Mirno jutro ga je nekoliko utešilo. Ni hotel misliti na to, kar se je bilo zgodilo. Očital si je vihravost, nestalnost ter se spomnil svojih načrtov.
 
„Naša»Naša doba potrebuje mirnih ljudi, premišljenih ... In jaz sanjarim! Kako se je moglo zgoditi tako z menoj? Čisto sem se pomehkužil. Družba je kriva tega. Kako majhni ljudje so vsi tukaj! Družba na Cerovcu — kup fantastov ! Pomeša se človek med njimi in izgine. In na gradu! Nič velikega, nič resnobnega. Sama pijača, zabava in ljubkanje! Naš narod pa ne potrebuje sanjarij. Časi so resni. Treba je delati, učiti ljudstvo, organizirati domače sile, navdati potapljajoče se ljudstvo z upom rešitve na domači zemlji, kazati mu pot do blagostanja in ga dvigniti . . ."
 
In spomnil se je, da od vsega ni storil ničesar. „Tu»Tu je dokaz, kako je potrebno, da je razum nad čustvom," je zamrmral nevoljen in osramočen sam sebi, da bi potihnili vsi očitki, ki so se oglasili v njegovi duši ter mu zbujali kes.
 
Hodil je po polju, se silil pregledovati žita po njivah, ogovarjal je kmete in potem je odšel domov. Poiskal si je knjigo o narodni ekonomiji ter začel čitati. A misli so ga zanesle drugam in naenkrat je obstal.
 
„Pa»Pa kaj," je začel premišljati, „če bi ji pisal kot prijateljici? Visoka je duša v nji in razumela bi me, kako je včasih človeku pod prevarami čustev, ki nimajo ničesar razun sebe in si ne vedo kako drugače krajšati dolgega časa življenja. Zakaj nočejo višje tisti, ki morejo?" Začel je premišljati celo družbo na Mlinskem, medicinca, slikarja, profesorja, dame, gospo zdravnikovo.
 
„In»In ona je nad vsemi temi," si je govoril, in spomnil se je, kako bo zopet z Emanuelo na jezeru, ko bosta govorila in bo prijeten, krasen večer . . .
 
Nezadovoljen je zaprl knjigo. „Ali nisem majhen, nizek, suženj družbe, da se ne upam izraziti? Naprej človek!" Vzel je papir in začel je pisati novo pismo . . . Kmalu je dovršil in zapečatil. V veži je zaslišal pogovor. Vtaknil je pismo v žep in odšel doli.
Med vratmi je govorila teta Marena s si-novcem.
 
„Glej»Glej," je rekla, „že zopet zaradi vode!"
 
Gospodar je Poljanca prijazno pozdravil.
»Pameten mož je to. Deset tisoč! Kje bi jih sicer dobil in kdo vam da za ped zemlje tisoč goldinarjev? Naredite mi torej dobroto! Ljudi se mora izrabiti, in Žid dobro plača. Gozd bo izsekan in dvajset let ne bo užitka iz njega. Voda samo izpodkopuje in trga ježe. Žid pa bo vse obzidal. Tovarno napravi in kupčija bo boljša, denar pride ljudem v roke".
 
„To»To misli tudi Goranov," je rekla Marena.
 
»Goranov je v dolini in vse bo ostalo v družini. Sorodniki smo" . . .
Ko pa sta se teta Marena in gospodar vrnila iz hiše, sta se glasno prepirala. Gospodar je to-goten sedel takoj v svoj voz in kričal: »Že prav! A zato me vendar ne uničite, čeprav hočete! To je zahvala, da ste bogati z denarji mojega očeta! Sramota!" Udaril je po konju in se odpeljal brez slovesa.
 
„Tak»Tak je sedaj svet! Drug čez drugega," je vzdihovala Marena. ,,A kaj morem storiti? Dala sem vendar že besedo Goranovemu, — nazaj ne morem!"
 
V
Lizika je sedela na klopi na vrtu in nemo gledala v življenja polni večer. Težka misel je prihajala, kakor iz gozdnih mrakov, in z vso težo je padala na dušo.
 
„Ali»Ali je res, ali je mogoče?" se je izpraševala neprestano in premišljala je stoinstokrat, kako bi bilo to mogoče. „Čiča ni lagal, ne, on mi nikdar ne laže. Zakaj bi tudi lagal? Videl ju je, kako sta stala ob jezeru zvečer, peljala sta se v čolnu, ostala sta tam sama in stala dolgo ter govorila z roko v roki".
 
Utihnilo in onemelo je vse okoli nje, ves življenja polni večer. V mislih je iskala, kod hodi sedaj, kaj dela, ali je zopet na Mlinskem, zakaj ne pride tako dolgo na Cerovec. Sedaj šele je začutila vso ljubezen, ki se je ž njo njena mlada duša oklenila Poljanca. Ni bil, kakor si ga je želela, vesel, poln življenja, a ljubila ga je tudi takega. Da, zdelo se ji je, da ga je tako bolj ljubila, kakor če bi bil vesel in živahen, kajti zdelo se ji je, da je nesrečen in hotela mu je dati vso
Naenkrat je začutila roko na rami.
 
» Dober večer, gospodična ..."
 
Bil je inženir Pavlič.
Hotela je zbežati, neljubo ji je bilo, da jo je zmotil.
 
„Ali»Ali smem prisesti?"
 
„Oprostite»Oprostite, ni časa, pozno je."
 
„No»No, za trenutek."
 
Obsedela je in Pavlic je prisedel. Ugajal ji je dovtipni inženir od prvega trenotka, ker je bil vesela, odkrita duša, da se je moral prikupiti vsakomur. Občevala sta zelo prijateljsko in kadar je prišel, ji je bilo to zelo všeč.
 
„Kaj»Kaj vendar premišljate tako globoko?" je vprašal in pogledal v njene zamišljene oči.
 
„No»No, lep večer je in lepo je tako sedeti."
 
„Res»Res, lepo je tako sedeti, a ni najbolje sam tako sedeti."
 
„Mogoče»Mogoče lepše kot z ljudmi."
 
„Pardon»Pardon, potem sem motil." Hotel je vstati.
 
Zbala se je, da ga je razžalila in ji je bilo žal. Ni hotela tega, previsoko ga je cenila.
 
„Ne»Ne, prosim, ostanite . . ." in je prijela nehote njegovo roko. Inženir je zapazil, da so se zasolzile njene oči.
 
„Ali»Ali vas smem tolažiti?" je vprašal. Obrnila se je proč in si otrla solze.
 
„Menite»Menite, da je to potrebno?" je vprašala in se hotela nasmejati.
 
„V»V nekaterih trenotkih je gotovo potrebno. Verjemite, gospodična, da človek potrebuje človeka in posebno v naših časih. Trdijo, da smo prišli iz časov romantike. Ubili smo, pravijo, čut in le razum vlada. Nikjer pa niso prej zapisali, da se rode ljudje, ki ne čutijo. Res je duh časa drugačen, ljudje pa so isti. Zato pa, kdor živi' v starih sanjah, pride v konflikt z novim življenjem. Vprašanje pa je, ali se dajo ljudje res izpremi-njati, ali ni morda naš, tako realni čas samo krinka na obrazu globoko čutečega in trpečega življenja. Jaz seveda nisem filozof, zato tudi ne filozofiram, ampak živim. Teorije me ne morejo zaslepiti, da bi ne videl prakse in ta je najvišja filozofija."
 
„Zakaj»Zakaj to govorite?"
 
„Hotel»Hotel sem vam reči: ne sanjajte, ampak živite! Tako krasno je življenje! Čemu vzdihovanje in solze?"
 
„Ako»Ako pa zmaga čustvo? ..."
 
Inženir je utihnil. Tu je bil konec njegove filozofije. Držal je še vedno njeno roko in govoril je zopet:
 
„Midva»Midva sva prijatelja, gospodična."
 
„Da»Da, zakaj ne?"
 
Po drevoredu je drdral voz. Vstala sta in sta šla pred gradič. Kmalu se je pripeljal Vranič z Goranovim, ki je bil zelo dobre volje in je kričal že na vozu:
 
„Jutri»Jutri gremo v Ljubljano in začnemo pravdo. Gozd bo naš in slap, — potem pa uničimo grad. Tudi on bo naš."
 
Lizika je odšla pripravljat v sobo. Inženir pa je postal zunaj in pomislil:
 
„Ljubi»Ljubi ga zelo in vendar . . .!"
 
Odšel je za drugimi in je ves večer premišljal, kako bi si tolmačil ta » vendar". Goranov pa je tolmačil o kupnih postavah in o svojih pravicah ter povdarjal, da je prva na svetu denarna pravica. Vranič mu je ugovarjal in trdil, da je tudi Mlinski bogat graščak, vrhu tega pa ima tudi znanje na višjih mestih. Goranov je na vse to robato zaklel, pogladil se je po brkih in pil. Ko je prišla v sobo Lizika, začel se je ž njo šaliti, pravil je, da si sezida tudi on grad in da se oženi. Pri tem se je cinično zasmejal.
 
„To»To lahko storite," je odgovorila Lizika.
 
„In»In gospod inženir mi napravi načrt gradu".
 
„Gotovo»Gotovo", je odgovoril inženir.
 
„To»To bo življenje!"
 
Inženir je čutil nekak nemir in je hotel biti sam. Zato je kmalu odšel. V veži je srečal Liziko in ji zašepetal: lahko noč.
 
„Potolažite»Potolažite se in bodite srečna," ji je rekel.
 
Ozrla se je in gledala za njim.
 
„Lahko»Lahko noč."
 
Postal je parkrat na stopnicah in pomislil, kako je človeku, ko zmaguje čustvo, a podlega razum . . .
Drugi dan popoldne, ko je teta Marena razgledovala perutnino po dvorišču, se je pripeljal Goranov na Belovo in je ponosno stopil v vežo. Pozdravil je glasno po svoji navadi in povedal takoj, da ima govoriti važne reči. Teta Marena se je vedno bala važnih reči, posebno če je bil pri njih tudi Goranov, ker mu že od začetka ni zaupala. Zato je nekako nerada stopila ž njim v sobo, kjer si je Goranov takoj začel gladiti brke in nevoljno pokašljevati.
 
„Slabo»Slabo ste izpolnili svojo besedo, gospa," je rekel in se samozavestno vsedel k mizi.
 
„Zakaj»Zakaj, mislite?"
 
„Midva»Midva sva vendar sklepala kupčijo za slap, sedaj pa ste odstopili pravice graščaku. Veste, kaj ste s tem storili?"
 
„Kupčija»Kupčija je kupčija, gospod; kdor je kupil, ta ima. Jaz nisem imela pravice prodajati, zato ne vem, da bi bila vam kaj obljubila."
 
„Midva»Midva sva na vsak način govorila o tem, to veste?"
 
„Da»Da, samo govorila, več ni bilo mogoče. Nerada se spuščam v kupčije, posebno pri takih negotovih rečeh."
 
„No»No, napram drugim to ni bilo tako".
 
Goranov je začel bobnati s prsti po mizi.
 
„Riskiral»Riskiral bi bil pri tem samo jaz," je rekel.
 
Marena ni vedela, kaj hoče reči s tem, zato je zmignila z ramami in rekla: „Kar je, je".
 
„Meni»Meni se zdi, da ni tako. Mislim, da se vendar zavedate tega, kar je vaše. Ako se vam ne ljubi, potegniti se za svoje pravice, dovolili boste to vsaj nam v vašem imenu na naš riziko."
 
„Kaj»Kaj mislite s tem?"
 
„Vi»Vi imate v gozdu svoje pravice, na katere ne smete pozabiti, ker so mnogo vredne."
 
„Ali»Ali mislite na pravdo?"
 
„Tudi»Tudi, ako treba."
 
Moja dolžnost je, da pomagam sinu svojega moža!"
 
„Pomagati»Pomagati bi se dalo tudi drugače. Kaj torej mislite sedaj?"
 
„Naj»Naj ostane, kakor je. Nerada imam pota in sitnosti."
 
„Potem»Potem bi morali mi začeti drugo pot. Vi veste, da smo govorili že o tej kupčiji."
 
Medtem je prišel Poljanec po stopnicah. Goranov mu je voščil glasno dobro jutro ter mu šel do vrat naproti. Stisnil mu je roko in rekel: „Kakega»Kakega vraga ste naredili! Gozd in vse je baje prodano."
 
Poljanec je zmignil.
 
„Treba»Treba je bilo hiteti, ko je bilo še naprodaj. Prodal je gospodar. Koliko pravic ima še pri tem teta, to je vprašanje."
 
„In»In vi se za to ne zanimate, gospod filozof?"
 
»Gotovo se, a teta sama se je udala".
Goranov je nevoljno trkal po mizi.
 
„Udati»Udati se, pustiti tisoče, milijone in to celo v tuje roke ..."
 
„Lahko»Lahko se še določi, kaj in kako, ako je njena volja."
 
„Jaz pustim, vse kakor je," je rekla teta Marena.
Goranov je nekaj zamrmral o ženskah, potem pa ravnodušno pristavil:
 
„Gre»Gre se tu za vaš dobiček, za vašo korist; ako vam ni ležeče na tem, potem . . ."
 
„Živeli»Živeli smo brez tega doslej in bomo v bodoče," je rekla teta Marena.
 
„Jaz»Jaz se čudim, in vi, gospod filozof?"
 
„To»To je tetina volja," je odgovoril Poljanec.
 
Goranov je zelo nezadovoljen vstal in rekel:
 
„Jaz»Jaz ne govorim več o tem, ampak čudim se res. Morda izprevidite sami."
 
Podal je roko Mareni in Poljancu in odšel s samozavestnimi koraki. Poljanec ga je spremil na cesto.
 
„Da»Da se kmalu vidimo na Cerovcu," je rekel Goranov, ko je sedel v koleselj.
 
„Upam»Upam, da."
 
Goranov je zapodil konja po cesti. Poljanec je nekaj časa gledal za njim, potem pa je odšel v sobo.
 
„In»In kaj bo sedaj?" je premišljal Poljanec. Nezadovoljno je sedel k mizi in se zamislil. Očital si je, da je mnogo kriv on. Ko bi bil stal trdno, ne bi se bilo to zgodilo, a ni bilo mogoče drugače. Spomnil se je vseh dni, ki so bili pretekli med tem, polni boja in viharja.
 
Emanuela ni odgovorila na pismo. In čakal je, dolgo čakal zaman in ni si mogel razlagati, kako je to mogoče. Saj je Emanuela duševno tako visoka, višja od vseh žensk in tudi, ko bi ga ne ljubila, bi bila morala odgovoriti. In vendar ni odgovorila! In prišel je čas, ko je mogel zopet na grad. Šel je nerad, zdelo se mu je, da bo v neprijetnem položaju, ko bo ž njo skupaj. A prišel je tja in je našel vso družbo veselo, polno zabave in življenja. Tudi Emanuela je govorila ž njim, kakor da se ni bilo nič zgodilo. Odšli so na izlet in zopet je mogel ž njo govoriti in bil je ves srečen. Začel je pogovor o tem.
 
„Vi»Vi ste mi odpustili, gospodična?"
 
„Bilo mi je ljubo, da ste pisali. Meni, žal, ni bilo mogoče odgovoriti vam."
Prijel je njeno roko in jo poljubil. „Vi veste, kako vas visoko spoštujem".
 
„Da»Da, razumem vas."
 
Poslej je zahajal večkrat na Mlinsko in se udomačil v družbi . . .
V mraku so odšli domov. Govorili so malo. Emanuela je bila zamišljena. Pri slovesu je Poljanec čutil, kako mu je prijateljsko udano stisnila roko. Od takrat je vstal nov up in prešle so vse teorije v nič. Ni imel več sile delati zoper Mlinskega, teta je pustila kupčijo, on pa je sanjal zvečer na oknu o Emanueli, gledal je proti strani, kjer je ležalo v tihi noči grajsko zidovje in si je govoril:
 
„Kaj»Kaj morem? Mlinski prodre tako ali tako. Ljudstvo dobi kruha. Toliko pa sme biti človek egoista, da dela za svojo srečo, kadar ni nikomur na škodo."
 
In danes je zopet sanjal o bodočnosti. Spomnil se je vsega tega in je bil zelo nezadovoljen. Že par dni ni bil na Mlinskem. Čudno je bilo v zadnjem času postalo tam. Tudi Emanuela ni bila, kakor prej. Slikar Lorenco je bil nenavadno prijazen in ga je bil zadnjič spremil na poti domov, kar ni storil nikdar preje. Premišljal je vse to in ugibal, ali naj gre zopet na Mlinsko, ali ne. Poset Go-ranovega in nemir zaradi teh izprememb, posebno pa očitanje, da ni izpolnil svoje naloge, ki so mu jo zaupali prijatelji na Cerovcu, vse to ga je motilo, da ni mogel delati. Odpravil se je kmalu in odšel, kamor je želelo srce.
Jasno jutro je ležalo po polju, ko je stopal proti gradu. A ni bilo več tihega miru, ki je vladal todi v onih majniških dneh. Pusto je bilo in dolgočasno. Pomislil je, da bi bilo boljše, ko bi odpotoval, in čim dalje bolj mu je ugajala ta misel.
 
„Lahko»Lahko se danes poslovim," si je mislil, ko je stopil v grad.
 
Na dvorišču je srečal medicinca, ki si je igral s psi.
 
„Gospod»Gospod Lorenco slika v sobi," mu je rekel po pozdravu.
 
Odšel je v grad k slikarju. Umetnik je sedel pred podobo globoko zamišljen. Slikal je portret Emanuele. Takoj prve črte so spominjale na njene poteze.
Radostno je pozdravil Poljanca, ko je vstopil in mu ponudil stol.
 
„In»In vi slikate brez modela?" se je začudil Poljanec.
 
„Model»Model je, žal, odšel."
 
Poljanec ga je začudeno pogledal.
 
„Da»Da, Emanuela se je odpeljala," je ponovil
 
slikar.
Poljanec je vprl oči na sliko. Jasno mu je stala nje podoba pred očmi. Slikar je sedel na svoje mesto in si podprl glavo z roko. Nekaj časa sta molčala oba.
 
„Gospodična»Gospodična je morala oditi nenadoma. Njen ženin se je pripeljal na Bled."
 
„Kakšen»Kakšen ženin?" je vprašal začudeno Poljanec in čutil je, da ga je izpreletelo kakor zona.
 
„No»No, gospodična je nevesta. Meni se je zdelo, da vam to ni znano."
 
„Nevesta»Nevesta?" se je začudil Poljanec in si prizadeval ohraniti mirnost.
 
„Da»Da," je pritrdil kratko slikar in začel nadaljevati svoje delo. Poljanec je stopil pred sliko in jo gledal nepremično. Zdelo se mu je, da je stal blizu zarji, a umaknila se je in padla je tema.
 
Hotel je prikriti notranji boj, ki je prišel tako nenadoma. Planiti je hotel ven, a vendar je ostal.
 
„Dovolite»Dovolite, ali bo portret na prodaj?" je vprašal.
 
„Daroval»Daroval ga bom njej kot poročno darilo."
 
Poljanec je vprašal po družbi, slikar se je obrnil in ga pogledal. „Vi hočete k nji?" je vprašal. Poljanec ni vedel, kaj naj odgovori.
 
„Prijatelj»Prijatelj," je začel slikar resno in počasi, „dovolite, da vas tako imenujem. Naročil sem nalašč, da pridete sem. Hotel sem, da od mene zveste to novico".
 
Neka globoka žalost je sijala iz njegovih temnih oči. „Mislim»Mislim, da ste bili gospodični velik prijatelj in tudi ona vam. Morda ste torej nekoliko težko slišali, karse je zgodilo. Vtolažbo vam pa morem povedati samo to, da tudi gospodična ni lahko odšla. Dolgo je sedela v tej sobi in nazadnje mi je sporočila za vas pozdrav."
 
Poljanec je slikarju hvaležno stisnil roko. Nezaupanje, ki ga je včasih imel napram tihemu umetniku, je prešlo.
 
Popoldne je odšel domov in čim dalje bolj je bil prepričan, da je zdaj čas oditi v svet. Daleč, daleč se mu je hotelo, da bo pozabil na vse to . . . Premišljal je dni, ki jih je preživel v njeni bližini, premišljal je vse, kar mu je pravil slikar in ni si mogel razložiti, kako je vse to mogoče. „Nevesta»Nevesta druzega ..." mu je šumelo po glavi in z veliko težo je padala ta misel na srce. „No»No, in kaj potem?" je pomislil in začel v sebi iskati starega človeka, ki z razumom zmaguje čustvo. „Nadčlovek! ... Ali je bila ona nadčlovek?" Prišel je domov in sedel utrujeno k mizi. Tedaj je stopila v sobo teta Marena in mu podala pismo. Bilo je iz Ljubljane. Spoznal je takoj pisavo Emanuele in ga nemirno odprl ter čital:
 
„Dragi»Dragi prijatelj! Odšla sem, ne da bi se bila poslovila od Vas. Moralo je biti tako. Spoznala sem v Vas dobrega človeka, ki je mogel vzbuditi v meni spoštovanje. A razum je moral zmagati nad čustvom. Emanuela."
 
Mirno je odložil pismo.
 
„Kako»Kako je vse to mogoče, Emanuela?" seje spraševal in se naslonil na mizo. Premišljal je zopet in zopet vse in zdajpazdaj mu je z vzdihom ušlo njeno ime: „Emanuela! . . ."
 
15.
kega lepega dne se je peljal Goranov po beli cesti v svojem koleslju in je tako modroval.
 
„Dovolj»Dovolj je zabave za sedaj. Čemu bi se boril sebi v škodo, a tujcem na korist? Nikjer ni zapisano, da naj Goranov rešuje ta narod. To je delo drugih. Ko seje Goranov rodil, ga skoraj niti pobrati niso hoteli, kjer je ležal. Čemu bi zdaj Goranov pobiral vse, ki so popadali v svoji neskončni lenobi? Jaz nisem bil kriv, da sem padel na zemljo, a oni so krivi, ker s prekrižanimi rokami čakajo, kdaj kaj pade z neba. Svetnik bi moral biti. da bi vzdržal, kar je obsojeno v propast! To je domovina za ljudi, ki se imenujejo Čiča; a Goranov spada v drug svet. Položil sem jih predse, da so se ponižno krivili in brez dela vzdigovali roke. Poznam vas, duše hlapčevske. Le tujec ima tukaj srečo in uspeh! Zato je boljše, da odidem s slavo".
 
Peljal se je k Vraniču in mu prodal vse, kar je bil že nakupil, uredil je z inženirjem svoje reči in se odpeljal. Izginil je brez sledu naenkrat, kakor je bil prišel.
Po dolini pa je zašumelo, kajti konec je bilo veselemu življenju.
 
„Zmanjkalo»Zmanjkalo je Goranovemu denarja in konec je vsega," so ugibali. „Fabrike ne bo in delali bomo tujcem.
 
Ob vznožju gradu pa je začelo rasti novo zidovje. Po krčmah in gostilnah so modrovali o tem.
 
„Vedeli»Vedeli smo, kaj je Goranov," so govorili. „Same obljube, sami načrti! Ko je bil čas, je pobegnil iz strahu. Kdor nima denarja, ne zida tovaren. Poglejte, grajščak Mlinski pa bo naredil vse ..."
 
V teh časih je prišel Poljanec na Cerovec. Ko je stopil na vrt, je tam srečal Liziko z inženirjem, Hodila sta med gredicami in se veselo pogovarjala. Poljanec je pozdravil in vprašal po Vraniču.
 
„V»V sobi je," je odgovorila Lizika. Njen obraz je bil resen in hitro se je obrnila k inženirju.
 
Odšel je v gradič in našel Vranica v njegovi sobi pri delu. Pred njim so ležale mape, na polici pa so bile zložene knjige po redu. Veselo ga je pozdravil stari prijatelj.
 
„Bog»Bog! Kako se imaš?"
 
„Odhajam»Odhajam," je odgovoril Poljanec. Sedla sta.
 
„Zakaj»Zakaj je odšel Goranov?" je vprašal Poljanec.
 
„No»No, naveličal se je delati in misliti. Tako delajo vsi ljudje, ki mislijo samo na profit. Šel
 
je zopet v svet igrat. Samo voziti se semintja, to ne nese."
 
„In»In posestva?"
 
„Posestva»Posestva sem kupil jaz. Ni manjkalo mnogo in Goranov bi bil prodal vse grajskemu. Edino ponos ga je mogel odvrniti od tega. In prav je storil, sicer bi bila vsa dolina v tujih rokah. Tudi, ko bi bili za nas rešili slap, bi ne bil ostal, kajti delo je šele v začetku in sedaj je treba delati. Jaz za svoje namene lahko izhajam tudi brez slapa; za Goranovega pa je bila ta stvar odločilna. No, in ti, prijatelj? Zakaj odhajaš?"
 
„Čas»Čas je. Študije kličejo v mesto in končno je skoraj boljše iti malo po svetu. Tu ni sedaj več dela."
 
Vranič se je posmejal. „Hm»Hm, za tebe morda ne, a za nas čez glavo. In — ona?"
 
„Kdo»Kdo, ona?"
 
»Emanuela?"
„Emanuela?"
 
„Ona»Ona je nevesta, odšla je k svojemu ženinu. Pustimo to!"
 
„0»0, zakaj? Vsi so pravili, da bi bila zate zelo dobra partija, na katero imaš takorekoč že nekoliko pravice."
 
„Kako»Kako to misliš?"
 
„No»No, najprej, kakor se sliši, si ji bil blizu po srcu, drugič pa si njej na ljubo pustil boj za slap."
 
Poljanec je zarudel.
 
„Prvo»Prvo ni res, za drugo pa mi je žal," je odgovoril nemirno.
 
„Čemu»Čemu," se je smejal Vranič, „naprej»naprej, naprej! Bodi vendar nekoliko praktičen filozof!"
 
„Da»Da, bilo bi dobro, a bilo bi prepozno."
 
*» Zakaj?"
 
„No»No, vedi vse! Mlinski je torej zmagal in zdi se mi, da sem bil jaz pri tem igrača, s katero se je igral; ona pa je bila, ki mu je vzela vso voljo. Zato je padlo tako. A ne obsojam je. Pisala mi je za slovo, da je „razum»razum moral zmagati nad čustvom."
 
„Ha»Ha, ha," se je zasmejal Vranič, „ti»ti si to seveda verjel."
 
„Ko»Ko bi jo ti poznal, bi vedel, da je Ema-nuela ženska, ki ne laže."
 
„Verjamem»Verjamem. Ali, prijatelj, teoretskih filozofij se življenje ne boji. To si izprevidel sam. Ženski razum nad ženskim srcem! Tudi ti si tako govoril, ali je bilo pa res tako?"
 
„Žal»Žal, da ne."
 
„In»In tu bo istotako. O, vidva, filozofa! Vaju že življenje nauči drugačnih teorij. Prijatelj, ona ne bo vzdržala! Imel sem priliko videti jo: torej, želim ti mnogo sreče."
 
Poljanec ga je mirno poslušal. „Mogoče»Mogoče," je pridejal nazadnje. „Jaz ostanem pri svoji filozofiji."
 
„Tudi»Tudi prav, a ne pozabi, da si človek življenja in da je Emanuela tudi človek."
 
Poljanec je odšel in našel Liziko v veži.
 
„Jaz»Jaz odhajam gospodična," je rekel. „Ali se ločiva kot dobra prijatelja?"
 
„Kakor»Kakor hočete," je odgovorila in odšla hitro v kuhinjo. „Srečno!" — Tako je odšel . . .
 
Voz je stal naprežen pred vežo na cesti, in Roš je popravljal konju komat, dekle pa so znašale Poljančevo prtljago na voz. Teta Marena si je v veži brisala solze. Poljanec je pospravil zadnje svoje reči in se poslavljal od nje.
 
„Sama»Sama bom, kot sem bila in bogve, kdaj se vrneš," je govorila.
 
„Mogoče»Mogoče kmalu," je rekel Poljanec. Še enkrat je stisnil dobri starki roko, poljubila ga je na čelo in voz je zadrdral v noč.
 
Roš je takoj začel pogovor o konju in o vremenu ter o bližnji jeseni, a Poljanec ga ni poslušal. Spomnil se je, kako se je miren pripeljal domov prvikrat in zdaj odhaja nemirno v svet za srečo, ki je doma ni znal prijeti in obdržati zase. Vsi načrti, vsi naklepi so se razpršili, koristil ni niti sebi niti drugim.
 
„Drugi»Drugi bodo rešili socijalno-gospodarsko vprašanje, a meni je poslej reševati le še vprašanje sebe," je modroval.
 
Noč je ležala po dolenjskih gričih, po dolinah so se svetlikale lučice. Zagledal se je v tiho zemljo in mislil: „In»In zasvetilo se bo in bo zasijal nov čas, nov dan, sreča dela in spoznanja. In takrat bomo živeli ... A nečesa sem se naučil vendarle! Dobil sem spoznanje, da naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije!"
 
[[Kategorija:Ivan Lah]]
3.093

urejanj