Wikivir

Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Vrstica 459:
Ko je prišel Poljanec drugo jutro po stopnicah, je zaslišal v veži glasen pogovor. Teta Marena je govorila z Goranovim. Predstavila mu ga je, pri čemer se je Goranov nerodno priklonil ter mu samozavestno ponudil svojo veliko mesnato roko.
 
»Louis Goranov, trgovec,"« je ponovil glasno. Bil je visok in širokopleč, oblastnega vedenja; kadil je viržinko in se neprestano priklanjal, dasi je kazal pri vsem tem veliko nespretnosti.
 
»Prosim, vstopite v sobo,"« je rekla Marena in odprla dveri. Vstopili so vsi trije.
 
»Stvar je treba dobro razumeti,"« je začel Goranov, ko je sedel za mizo; stol pod njim je zaškrtal. Položil je roko z viržinko na mizo ter nadaljeval: »Gospod gotovo še ne ve, da gre tu za vodno silo; o tem sem hotel govoriti z gospo. Pri nas imamo dovolj naravnih zakladov, pa jih ne vzdignemo; poglejte po drugih, posebno alpskih deželah! Brez industrije je dežela danes mrtva. Meni je zelo žal, da mi je odšlo Mlinsko; naredil bi tam tovarno; isto misli storiti sedanji gospodar. Ponudil sem mu zvezo, pa je odklonil, ker ima že svoje družnike — Nemce in Italijane. Včeraj pa sem bil pri Vraniču ..."«
 
»Pri Vraniču?"« se je začudil Poljanec.
 
»Da, on ima smisel za take reči. Mi bi naredili vso stvar v dolini; boljši prostor je tam in v domačih rokah ostane."«
 
„To»To je resnica"«, je vzkliknil Poljanec, „dobra»dobra misel je to, kajti kraj je brez zaslužka. Veseli me zelo, da so se našli ljudje, ki so se lotili dela."«
 
»Da"«, je rekel Goranov, „vidite»vidite, to je prav. Toda pri nas je težko boriti se z ljudmi, ki tega ne razumejo. Povabil sem inženirja k sebi, da začnemo kaj večjega. Prva stvar je seveda vodna sila."«
 
»Toda stvar je riskantna"«, je pripomnila Marena; »gozd je razdeljen in vprašanje je, če-gavačegava je voda, sinova ali moja. Prodati ga sama ne smem."«
 
Goranov je nekoliko pomislil, pogledal v stran in rekel:
 
„To»To je vseeno. Jaz sam se pogovorim ž njim. Mlinskemu pa ne prodajajte; nevarno je, spuščati se v kupčijo z Židom."«
 
Videl je, da je Marena previdna in zelo ne-zaupnanezaupna ženska.▼
(Dalje.)
 
„Kako»Kako vam ugaja na Dolenjskem?"« je vprašal Goranov Poljanca in prižigal viržinko.▼
▲Videl je, da je Marena previdna in zelo ne-zaupna ženska.
 
»Zelo mi ugaja"«, je rekel Poljanec, „samo»samo gospodarsko stanje je slabo."«▼
▲„Kako vam ugaja na Dolenjskem?" je vprašal Goranov Poljanca in prižigal viržinko.
 
Goranov se je posmejal. »Revščine dosti, res; mnogokaj tudi ni tako, kakor se vidi. Ljudje se ne morejo odvaditi nekdanjim časom, a to bodo morali . . ."«▼
▲»Zelo mi ugaja", je rekel Poljanec, „samo gospodarsko stanje je slabo."
 
»DaDà, morali,"« je priznal Poljanec.▼
▲Goranov se je posmejal. »Revščine dosti, res; mnogokaj tudi ni tako, kakor se vidi. Ljudje se ne morejo odvaditi nekdanjim časom, a to bodo morali . . ."
 
»Staro, staro, govore vedno"«, je pripovedoval Goranov s prezirljivim smehom. „Stari»Stari časi, pravijo. Hm, od tega nihče ne živi. Tem ljudem se niti pomagati ne da; pravijo, da ne potrebujejo nič novega, niti gospodarstva nočejo izboljšati, niti za drugo se ne pobrigajo, in pri tem umira vse. Težko je ž njimi; ne vem, kaj imajo od starine. Marsičemu so krivi sami."«▼
▲»Da, morali," je priznal Poljanec.
 
»Dolenjec je idealna, nekako pesniška duša"«, jih je opravičeval Poljanec, »pripovedujejo si bajke iz starih časov in zde se jim lepe in žive v njih. Ne moremo jim zameriti. Rajše ostanejo v revščini, samo da lahko zvečer prižge mirno svojo pipo pred domačo kočo in da govori o lepih starih časih. Konservativci so, bi rekel."«▼
▲»Staro, staro, govore vedno", je pripovedoval Goranov s prezirljivim smehom. „Stari časi, pravijo. Hm, od tega nihče ne živi. Tem ljudem se niti pomagati ne da; pravijo, da ne potrebujejo nič novega, niti gospodarstva nočejo izboljšati, niti za drugo se ne pobrigajo, in pri tem umira vse. Težko je ž njimi; ne vem, kaj imajo od starine. Marsičemu so krivi sami."
 
»Hm, kaj jim to koristi,"« je začel čez čas Goranov, ko da je premislil Poljančeve besede. »Kadar pa ga sila spodi z doma v Ameriko, takrat se mora privaditi mestu. Ali je to boljše, ko bi vendar doma dosegli isto? Naj bi govorili o starih časih, pa tudi imeli boljše čase, kakor so bili stari! Naprednega duha jim nedostaje, da bi izkoristili svojo zemljo."«▼
▲»Dolenjec je idealna, nekako pesniška duša", jih je opravičeval Poljanec, »pripovedujejo si bajke iz starih časov in zde se jim lepe in žive v njih. Ne moremo jim zameriti. Rajše ostanejo v revščini, samo da lahko zvečer prižge mirno svojo pipo pred domačo kočo in da govori o lepih starih časih. Konservativci so, bi rekel."
 
»Treba jim je torej pomagati"«, je pritrjeval Poljanec. »Odprite jim oči, pokažite jim nove poti!"«▼
▲»Hm, kaj jim to koristi," je začel čez čas Goranov, ko da je premislil Poljančeve besede. »Kadar pa ga sila spodi z doma v Ameriko, takrat se mora privaditi mestu. Ali je to boljše, ko bi vendar doma dosegli isto? Naj bi govorili o starih časih, pa tudi imeli boljše čase, kakor so bili stari! Naprednega duha jim nedostaje, da bi izkoristili svojo zemljo."
 
»Saj to so moji načrti, toda ljudje mi ne verjamejo. Po vsej sili hočejo priklicati nazaj stare čase in najrajše imajo, da se jih pusti pri miru. Pri tem ne vidijo, da živimo že zdavnaj v drugih časih."«▼
▲»Treba jim je torej pomagati", je pritrjeval Poljanec. »Odprite jim oči, pokažite jim nove poti!"
 
»Sezidajmo jim tovaren, delali bodo radi, in vprašanje je rešeno,"« je rekel Poljanec. Goranov ga je mirno pogledal.▼
▲»Saj to so moji načrti, toda ljudje mi ne verjamejo. Po vsej sili hočejo priklicati nazaj stare čase in najrajše imajo, da se jih pusti pri miru. Pri tem ne vidijo, da živimo že zdavnaj v drugih časih."
 
»Ali tu je tisoč ovir in predvsem ni kapitala. Mnogo jih je, ki sede na svojih tisočakih in premišljajo, kam bi ž njimi, da jih kdo ne ukrade. Delati iz denarja denar, tega ne razumejo. — VranicVranič je moder gospodar,"« je opomnil Goranov po malem prestanku.▼
▲»Sezidajmo jim tovaren, delali bodo radi, in vprašanje je rešeno," je rekel Poljanec. Goranov ga je mirno pogledal.
 
»DaDà, včeraj sem bil pri njem. Lepo je začel!"«▼
»Ali tu je tisoč ovir in predvsem ni kapitala. Mnogo jih je, ki sede na svojih tisočakih in
 
»Z njim bi se dalo {{razprto|delati}}. Grajščina leži na lepem kraju, a za tovarno je neporabna. Kdo je včasih mislil na to! Vse se je delalo pač v duhu časa, in tako je treba tudi sedaj."«▼
▲premišljajo, kam bi ž njimi, da jih kdo ne ukrade. Delati iz denarja denar, tega ne razumejo. — Vranic je moder gospodar," je opomnil Goranov po malem prestanku.
 
»No, gotovo, toda prehod pride polagoma. S silo ne dosežete ničesar."«▼
▲»Da, včeraj sem bil pri njem. Lepo je začel!"
 
„Zdi»Zdi se mi, da se tudi vam smili poezija,"« je rekel Goranov in se posmehnil . . . „Ali»Ali ne citatečitate, da je nova generacija že čisto drugačna, da se vsa modernizuje in da izginja vse tisto, kar smo včasih imenovali narodno — in je ostal le še lep spomin, drugega nič . . .?"«▼
▲»Z njim bi se dalo delati. Grajščina leži na lepem kraju, a za tovarno je neporabna. Kdo je včasih mislil na to! Vse se je delalo pač v duhu časa, in tako je treba tudi sedaj."
 
»V enem oziru sem to vedno obsojal; tradicije nam morajo biti svete,"« je rekel Poljanec, kot da ga je sram pripoznati, da ljubi svoj narod in vse, kar ima ta narod svojega in kar nosi seboj iz starih časov.▼
▲»No, gotovo, toda prehod pride polagoma. S silo ne dosežete ničesar."
 
»Vidite, saj sem vedel"«, se je smejal Goranov, »in vendar je prav, da je mlada generacija drugačna in tudi naravno je to. Rodil jo je novi čas in jo pripravil zase. Pravijo, da s tem izginja poezija! Dandanes ni čas na to misliti. Kaj je pravzaprav to „poezija»poezija?"« Poezija je le-narjenjelenarjenje in veselo življenje, to pa je možno tam, kjer je bogastvo. In nazadnje, kaj imamo od poezije, kdo postane od nje sit? Pravijo, rešimo narod, pa pojo, pišejo romane in pripovedujejo pravljice. Hm, kruha mu dajmo na svoji zemlji, to je rešitev naroda!"«▼
▲„Zdi se mi, da se tudi vam smili poezija," je rekel Goranov in se posmehnil . . . „Ali ne citate, da je nova generacija že čisto drugačna, da se vsa modernizuje in da izginja vse tisto, kar smo včasih imenovali narodno — in je ostal le še lep spomin, drugega nič . . .?"
 
▲»V enem oziru sem to vedno obsojal; tradicije nam morajo biti svete," je rekel Poljanec, kot da ga je sram pripoznati, da ljubi svoj narod in vse, kar ima ta narod svojega in kar nosi seboj iz starih časov.
 
▲»Vidite, saj sem vedel", se je smejal Goranov, »in vendar je prav, da je mlada generacija drugačna in tudi naravno je to. Rodil jo je novi čas in jo pripravil zase. Pravijo, da s tem izginja poezija! Dandanes ni čas na to misliti. Kaj je pravzaprav to „poezija?" Poezija je le-narjenje in veselo življenje, to pa je možno tam, kjer je bogastvo. In nazadnje, kaj imamo od poezije, kdo postane od nje sit? Pravijo, rešimo narod, pa pojo, pišejo romane in pripovedujejo pravljice. Hm, kruha mu dajmo na svoji zemlji, to je rešitev naroda!"
 
Deloma je Poljanec pritrjeval Goranovemu, a videl je, da o poeziji Goranov ravno toliko razume, kolikor Lizika o filozofiji in o filozofih.
 
»Z modernizacijo,"« je rekel, »je prišla tudi degeneracija in to sem obsojal; zato mi mladina ni ugajala v vsem."«
 
Goranov se je zasmejal.
 
»To pa zato, gospod filozof, ker je prišla modernizacija iz tujine, ker se nismo prenovili sami iz sebe. Sicer je to naravno, po duhu časa
neizogibno, kakor še marsikaj, kar pride. Sicer pa industrija ne jemlje ničesar, samo daje; kdor hoče, lahko ohrani svoje."«▼
 
▲neizogibno, kakor še marsikaj, kar pride. Sicer pa industrija ne jemlje ničesar, samo daje; kdor hoče, lahko ohrani svoje."
 
»Kam smo prišli!"« je vzdihnila teta Ma-renaMarena, ki je bila molče poslušala ves pogovor.
 
»Da, to je storil napredek,"« je rekel ponosno Goranov, „svet»svet hiti naprej. Jaz si predstavljam naš narod kot priletnega moža, ki s počasnimi koraki stopa po cesti in modruje o starih časih in se ne meni, da lete cele mlade trume mimo njega. Zato se bojim, da ga podero in pohodijo, počasneža ..."«
 
»To se pač ne zgodi"«, je pripomnil Poljanec in se nasmehnil. Spoznal pa je, da ima Goranov precej obzorja.
 
»Kaj je vse novega po svetu"«, se je čudila Marena, „kdo»kdo ve, kaj vse! Mi pa smo živeli, in kdo je kdaj mislil na to, kar je prišlo zdaj. Niti vajinega pogovora ne razumem."«
 
»Zato je pa tako, ker ni nihče mislil na bodočnost,"« je govoril zopet s ponosom Goranov. »In zdaj, ko je prišlo, nenadoma, bežimo, mesto da bi mislili, kako bi popravili kar je zamujeno. Prilagoditi se moramo časom, sicer . . ."« in po-gladilpogladil si je brke na vsako stran ter zopet prižgal viržinko.
 
»Vse bo pomrlo, kar je starega in šele potem bo moglo postati drugače,"« je začela Marena . . . »Sama fabrika je sedaj, vse dela fabrika, obleko, vino, vse ..."«
 
»Tako, dadà,"« je pritrdil Goranov, „svet»svet je napredoval in bo še"«. Pogledal je na svojo veliko uro in dejal:
 
»Torej glede vode, gospa, se pogovoriva pozneje. Premislite si dobro!"» Vstal je in odhajal. Marena in Poljanec sta ga spremila na dvorišče; poslovil se je s smehljajočim licem; hlapcu, ki je držal konja, je dal napitek, sedel je mogočno v koleselj in pognal. Med vratmi se je še enkrat na daleč odkril — in voz je zdrdral po cesti.
 
»Čuden človek je ta Goranov"», je opomnila teta Marena, »pa še čeden v obraz!"»
 
»Podjeten mož, praktičen trgovec,"» je odgovoril Poljanec in odšel čez dvorišče.
 
==6.==
 
opoldne se je Poljanec odpeljal na Mlinsko. Zdelo se nui je prijetno, da se je tako naključilo, da je imel opraviti v gradu in se tako lahko seznani z ondotno družbo. Začel si je vihati brke in se zagledal v okolico. Na kozlu je sedel Roš in počasi priganjal konja; njegov široki hrbet se je enakomerno zibal naprej in nazaj. Ko sta prišla na polje, je videl Poljanec precej daleč na poljski stezi dva jezdeca iz gradu, ki so ju bili srečali že zadnjič, ko so se vračali iz Podleske. Jahala sta vštric. Videti sta bila zelo dolgočasni prikazni; Poljanec se je nehote spomnil obeh Šnuf-lijev, ki je o njima čital nekdaj v Karlu Mayu.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Iz_časov_romantike«