Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

==6.==
 
opoldnePopoldne se je Poljanec odpeljal na Mlinsko. Zdelo se nuimu je prijetno, da se je tako naključilo, da je imel opraviti v gradu in se tako lahko seznani z ondotno družbo. Začel si je vihati brke in se zagledal v okolico. Na kozlu je sedel Roš in počasi priganjal konja; njegov široki hrbet se je enakomerno zibal naprej in nazaj. Ko sta prišla na polje, je videl Poljanec precej daleč na poljski stezi dva jezdeca iz gradu, ki so ju bili srečali že zadnjič, ko so se vračali iz Podleske. Jahala sta vštric. Videti sta bila zelo dolgočasni prikazni; Poljanec se je nehote spomnil obeh Šnuf-lijevŠnuflijev, ki je o njima čital nekdaj v Karlu Mayu.
 
V tem je Roš pokašljal, obrnil se je napol nazaj in rekel:
 
»Včeraj je bil Goranov pri nas. Čuden človek je to, se reče, malo prida."«
 
»Zakaj?"« je vprašal Poljanec radovedno.
 
„Ino„Inó, tako. V Ameriki je bil, zdaj ima pa denar. Jaz vem, kako je; saj sem bil tudi v Ameriki."«
 
»Pa kaj potem?"«
 
»Ta Goranov, vidite, to je zvit človek. Delal ni nikdar rad. Prej se je potepal tu po Kranjskem, potem pa je bil izginil. V Ameriko je šel, so
dejali, in vsi smo se čudili, kako je to daleč. Zdaj nam je to kakor doma. Jaz sem tudi bil tam, pa sem komaj toliko zaslužil, da sem mogel nazaj. Tudi v Ameriki ni kar tako, kakor bi si človek mislil. Delati je treba trdo, da se kaj zasluži; če se hoče tukaj toliko trpeti, se tudi živi. Tako je. Goranov pa ni trpel nič, ker je samo igral, pa, kdo ve, kako je dobil toliko ..."«
 
(Dalje.)
 
dejali, in vsi smo se čudili, kako je to daleč. Zdaj nam je to kakor doma. Jaz sem tudi bil tam, pa sem komaj toliko zaslužil, da sem mogel nazaj. Tudi v Ameriki ni kar tako, kakor bi si človek mislil. Delati je treba trdo, da se kaj zasluži; če se hoče tukaj toliko trpeti, se tudi živi. Tako je. Goranov pa ni trpel nič, ker je samo igral, pa, kdo ve, kako je dobil toliko..."
 
Roš je utihnil, kot da je povedal vse, kar je hotel. Čez čas pa je zopet začel:
 
»Vidite, kdor doma ni prida, tudi tam ni nič boljši. Pravili so., da v Ameriki pijance zapirajo v železne kurnike ob cestah, da jih vsak lahko vidi in tepe. Nič ni res tako. Tudi tam so slabi ljudje. Napijejo se in igrajo. In ta Goranov je bil tič. Mnogokrat je bil berač in si je zopet opomogel. Nazadnje pa je postal gospod. Kako je prišlo to, kdo ve; lahko si misli vsak svoje."«
 
Zopet je prenehal in pognal konja.
 
»Torej ni bil po tovarnah?"« je vprašal Poljanec.
 
»Ne, on ni delal rad. Ko si je nabral mnogo denarja, je začel zapravljati, dokler ni zapravil vsega."«
 
Prišla sta na obronek in pokazala se je vsa dolina.
 
»No, vidite,"« je začel zopet starec, „to»to je zdaj že skoraj vse Goranovo. Kmetu da toliko, da ima za pot v Ameriko. Koliko jih je že šlo, in vsa družina mora delati kar ukaže Goranov. On zna! Nekatere bajte stoje prazne in okna so pobita. To je vse njegovo; pravi, da si postavi fa-brikofabriko. Včasih ima čudne muhe, pravijo, loti se česa za kratek čas in potem pusti vse skupaj. Za denar mu ni nič, samo da živi, kakor se mu ljubi. Nazadnje pa bo zopet berač, potem bo igral in bo zopet gospod. Ali niste videli, da je to čuden človek? Težko je razumeti, zakaj živi tako. Ima svoje muhe. To je vse njegovo!"«
 
Poljanec se je bil zagledal o dolino, kjer so ležale borne koče ob cesti in med njivami. Domislil se je Goranovega in začel premišljati, kakšen človek bi bil to. S svojim nastopom ni prav nič kazal, da bi bil tak, kakoršnega je slikal Roš in tudi o svojih načrtih je govoril zelo resno, kakor premišljen podjetnik. Skoraj je bil nejevoljen na Roša, da je govoril tako; kajti Goranov je bil pri njem človek, ki rešuje z veliko lahkoto težko gospodarsko vprašanje. Ko pa je sedaj slišal, kako prodaja kmete, ga je to neprijetno vznemirilo.
 
»Praktičen človek; s tujo nesrečo dela svojo srečo. Egoist, hm, na tem sloni teorija človeka in pol. Pač ni mogoče drugače, je pomislil, vsak preobrat stane žrtev, vsak korak naprej zaznamujemo s krvjo. Napredovanje je vedno kruto. Ako naj izpremenimo travnik v njivo, treba poorati mnogo lepih cvetk ... posekati slikovite breze ... uničiti veličasten hrast ... raztrebiti romantično ležeče, bujno obraslo skalovje! Vse, kar je novo, je sovražno staremu ... brez žrtev ni napredka."«
 
»Zato mu pa tudi ljudje ne zaupajo,"« je začel zopet Roš; „poznajo»poznajo ga že od prej. Goranov ne pozna usmiljenja, pa tudi pravice ne, kadar gre za njegov dobiček. Tudi teta naj bi ne imela ž njim ničesar opraviti! Konj mu je že dišal, pa ga ne dobi. Treba se je paziti pred takimi ljudmi, poznati jih je treba. Tako hitro se ne obogati, če gre vse po poštenem potu. Tako je ..."« Pognal je konja in umolknil.
 
Ko je zavil voz na grajsko dvorišče, ni bilo videti nikogar pred gradom, le velik pes je zalajal v nekem kotu. Roš je zapeljal pred vrata, in Poljanec je izstopil. Srečal je Mlinskega v veži. Grajščak ga je sprejel zelo prijazno in ga odpeljal seboj v pisarno. Poljanec mu je izročil pismo tete Marene in ko ga je Mlinski prečital, je bil nezadovoljen in obraz se mu je jezno nagubančil.
 
Teta Marena mu je namreč naznanjala, da glede vodne sile ne more storiti ž njim v nikak dogovor, ker vodopad ne pripada samo nji, ampak tudi glavnemu dediču Belovine.
 
dogovor, ker vodopad ne pripada samo nji, ampak tudi glavnemu dediču Belovine.
 
»Kako pač to?"« se je čudil Mlinski in natikal ter zopet snemal nanosnik. Pregledoval je zopet in zopet pismo in zmajeval z glavo. Poljanec mu je opravičeval teto in pojasnjeval njene razmere napram glavnemu dediču.
 
»Vi bi vendar lahko vplivali na gospo Ma-renoMareno,"« je rekel Mlinski osorno.
 
„V»V tem oziru zelo malo, ker je ona razumna g»ospodinjagospodinja, zelo samosvoja ženska,"« je odgovoril Poljanec. Mlinski je zopet gledal v pismo in nekaj časa premišljal. Začel je pripovedovati o svojem nameravanem podjetju in o ljudeh, ki nimajo podjetnega duha ter tudi drugim ovirajo podjetja, ker ne razumejo, zakaj gre. Pripovedoval je o različnih podjetjih po drugih krajih ter o visokih svotah, ki jih rad izplača za svoje namene.
 
»Zato pa vse gine pri vas, ker ste taki"«, je rekel; »industrija je mednarodna stvar, vsem koristna, najbolj ljudstvu in . . ."«
 
»In vendar pride pri naših razmerah celo tu narodnost v poštev,"« je rekel Poljanec odločno.
 
Mlinski se je skoraj razjezil in govoril zelo prepričevalno o kapitalu, o nesmisli narodnosti in o malih, konservativnih narodih, ki jim je usoda pisana v znamenju smrti.
 
»Sicer pa se bo dalo tudi drugače še kaj storiti,"« je rekel končno. »Izvolite morda nekoliko pogledati grad?"« Nakrat je postal ljubezniv in miren.
 
Odšla stav prvo nadstropje in prišla na hodnike, polne slik in starin. Belo poslopje je bilo vse še precej lepo ohranjeno in je spominjalo na umetnost 17 stoletja. »Blagovolite pogledati še atelier,"« je rekel Mlinski in potrkal na vrata ter obenem odprl.
 
Pred veliko sliko je stal slikar s čopičem v roki in se je resno poklonil.
 
»Dovolite, Lorenzo Sower, slikar"«, ga je predstavil Mlinski.
 
»Prosim, vzemite mesto,"« je rekel slikar. Po stenah so visele slike, večinoma pokrajinske in nekaj portretov. Med njimi je Poljanec zapazil portret gospodične z lepimi črnimi lasmi.
 
»Tu okoli imate lepo krajino . . . sujetov na izbiro!"« je rekel Poljanec, da bi začel pogovor.
 
»Da,"« je pritrdil slikar, »idile so zanimive."« Mirno je slikal dalje in se ni dosti menil za gosta. Dolgi lasje so mu segali do ramen in črna brada mu je obdajala temni obraz, zdajpa-zdajzdajpazdaj je pogledal po svojih delih z otožnimi očmi.
 
..»Gospod je pri nas zelo zadovoljen,"« je pripovedoval Mlinski, in slikar se je nasmehnil ter slikal dalje.
 
»Gospod Lorenzo, gospod Lorenzo,"« je za-kiicalzaklical nakrat zunaj ženski glas in vrata so se odprla na stežaj.
 
Prikazala se je v njih mlada dama z lepimi črnimi lasmi in je v zadregi nekoliko zardela.
Poljanec je za trenutek obstal in zdelo se mu je, da je tudi njemu šinila kri v lice. Bila je ona.
 
»Dovolite,"« je hitel Mlinski, ..»gospica Ema-nuelaEmanuela Svetanova, moja nečakinja."« Poljanec se je nalahko priklonil in se predstavil.
 
»Ah, torej smo se sosedje,"« je rekla Ema-nuelaEmanuela z veselim nasmehom. Oblečena je bila iz-prehodnoizprehodno in vrtela je svoj solnčnik nemirno v rokah. »To me veseli"« je dejala še šablonsko. Nato se je obrnila k slikarju.
 
»Pojdete z nami, gospod Lorenzo?"« je vprašala. Zdelo se je, kakor da je njeno vprašanje ukaz.
 
»Pridem čez trenutek".« . .. je odgovoril mirno slikar in se cerimonijalno poklonil. Poljanec je odšel z Emanuelo in Mlinskim.
 
»Kako vam ugaja pri nas?"« je vprašala Ema-nuelaEmanuela ter se smejala. „Dolgočasno, kaj ne?"«
 
»Prijetno,"« je rekel Poljanec. . .. „Prav»Prav lepo!"«
 
..»Blagovolite na vrt,"« je rekel Mlinski in pokazal na stopnice, ki so peljale nizdol.
 
»Tam nas je cela družba,"« je rekla Ema-nuelaEmanuela in hitela par korakov pred njima.
 
Stopili so iz gradu na lep vrt, kjer je sedela za ogromno mizo večja družba.
 
»Gospod Jelovič, profesor, s hčerkama"«, je predstavljal Mlinski.
 
Gospodični sta se priučeno priklonili, profesor je resno pokimal s svojo belo glavo. Poleg njih je sedel mlad precej debel gospodič; Mlinski ga je predstavil:
 
»Medicinec Viktor Golmar . . ."«
 
In Mlinski je primaknil za mizo dva stola ter sedel. »Sedaj se poznamo vsi . . . Torej kar podoinačepodomače! Saj smo na kmetih!"«
 
Poljanec je sedel poleg gospodične Ema-nueleEmanuele in takoj se je začel živahen pogovor. Profesor je pripovedoval o romantičnih in idilskih krajih sploh, o klimi in drugih rečeh ter je ponudil Poljancu cigareto. Videlo se mu je, da je mnogo potoval in da rad obširno pripoveduje.
 
»Dovolite,"« je rekla Emanuela, „da»da razka-žemrazkažem gospodu naš vrt."« Poljanec je vstal in odšel ž njo. „Beživa»Beživa, sicer naju umori! Ta človek more pripovedovati cele ure skupaj,"« mu je rekla in hipoma obstala pri pisani gredici. „Vidite»Vidite, kako že vse cvete,"« je pristavila in utrgala mlado rožo. Na profesorja je bila že pozabila.
 
»Res, lep vrt, krasno življenje imate tu"«, je rekel Poljanec. »Družbo imate in vse ..."«
 
»Ah, družba,"« je vzdihnila „jaz»jaz imam rajše samoto in prirodo. Ljubite tudi vi to?.."«
 
»No, tudi ... ali . . ."«
 
»Kakšna razlika med mestom in tem krajem! Gospod Lorenzo je interesanten človek; ž njim še najlažje občujem. On zna gledati in uživati naravo in zna govoriti o njej! — Tega ne zna vsakdo!"«
 
Poljanec se je čutil nekako prostega, kakor bi govoril z osebo, ki je ž njim že dolgo znana. Emanuela se je vedla, kakor bi ga poznala že davno ter je govorila veselo in srečno. Obšla sta bila v tem pogovoru vrt in se ustavila pri leseni lopi v kotu.
 
»To je moja utica . . ."« je rekla Emanuela. „Kako»Kako se lepo obrašča!"«
 
»Da, res,"« je pritrdil Poljanec. Mizica in dvoje stolov je stalo v lopi in na stolu je ležala knjiga.
 
»Moja zabava, poglejte,"« je rekla in kazala na knjigo. „Narava in knjiga; to je najlepše!"«
 
»Ali smem pogledati?"« je vprašal Poljanec.
 
»Prosim. O fetiših in fetišizmu čitam; dal mi je naš medicinec . . ."«
 
»In to vas zanima?"«
 
Emanuela se je nasmehnila. „Zanima»Zanima me vse, kar je novo in nenavadno; ljubim pa — staro in znano!"«
 
Oba sta se smejala ter se vrnila k mizi.
Mračilo se je že.
 
»Hitro vozite"«, je rekel Poljanec Rošu, ko je sedel na vozu. V svoji duši je čutil velik nemir. Večer je padal po Dolenjski in zahotelo se mu je, da bi drdral koleselj večno dalje in dalje, njegove misli pa so hitele nazaj k veseli in naravni Emanueli.
 
»Vse, kar je novo in nenavadno, me zanima in kar je staro in znano, to ljubim!"« je dejala, in mislil si je: »Jaz tudi, jaz tudi! Danes me zanima ... a jutri, pojutrišnjem ... da, mogel bi jOjo ljubiti!"«
 
==7.==
 
v elati bi bilo treba", je mislil Poljanec in hodil nemirno po dvorišču.
3.093

urejanj