Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

v elati»Delati bi bilo treba"«, je mislil Poljanec in hodil nemirno po dvorišču.

»DaDà, delati bi bilo treba,"« si je ponovil Poljanec, »delati, kakor dela delavec."« Sedel je v senco košatega kostanja na dvorišču. Roš je premikal okoli hiše vozove in se pripravljal na polje. Tiho je bilo naokoli, kakor da je len in truden tak dan; kakor omamljena leži zemlja pod solncem. Poljanec se je spomnil na Mlinsko in na Emanuelo in zahotelo se mu je, da bi odšel. Šel bi čez polje dalje in dalje v svojih mislih, dokler bi je ne ugledal in bi se pogovoril ž njo.

»DaDà, dadà, delati,"« je zamrmral nezadovoljen sam seboj, „toda»toda, kako? To je večno vprašanje,"« je začel premišljati, -— - „večno»večno nerazrešeno vprašanje. Delali so veliki možje, ki so rekli, da delajo za narod. Stopili so pred zbrani narod, povzdignili so roke in govorili z veličastnim glasom: narod moj . . . Vsa velika množica je stala pred njimi, oči polne navdušenosti so gledale na govornika, ko je govoril vzvišene besede. Kajti hrepeneli so vsi po rešitvi in sladke so bile tolažilne besede in so segale v njih srca. Zato so gorele oči in svetili so se temni obrazi od radosti. In ko je dokončal govornik, je navdušen krik vsem privrel iz prsi, kakor da se je iztrgal iz njih dna. Razšel se je narod domov, posedali so možje po vaseh in govorili o govorniku in o njegovih vznešenih besedah; drugi dan pa so šli in so delali in trpeli dalje . . . Taki so bili časi. In prišli so zopet drugi in so zopet govorili, a še lepšlepše eodod prvih, bolj vznešeno, bolj z povzdignjenimi rokami: narod moj ljubljeni! In narod je poslušal, všeč mu je bilo, od navdušenja so gorele oči in temni obrazi so se svetili v veliki radosti. Pomrli so možje, ki so tako lepo govorili, zaplakali so na njih grobovih in jim postavili spomenik hvaležnosti. Domovina sama je plakala in narod ves . . . Ali bodo prišli ljudje, ki bodo znali enako govoriti z vznešenimi besedami, s povzdignjenimi rokami? O, dà, prišli so zopet drugi in so zopet govorili. Pri tem pa je šla usoda svojo pot in se je zgodilo, kakor je bilo usojeno, da se je nekega dne zgodilo in — narod ni imel več domovine. Govorili so tako dolgo, da ni od navdušenosti nihče zapazil, da se je to zgodilo. In prišli so ljudje, ki so pisali satire, razjezili so se in so vrgli to grdo vprašanje na dan: »Kam ste zapravili narodu domovino? Kaj ste delali? Nič niste delali. Samo govorili ste, a niste storili ničesar. Ali ne vidite, da mora zdaj narod na tuje ...?« In res, začeli so se takrat taki časi. Nihče ni več poslušal govornikov: vzeli so ljudje svoje na ramo in so odšli z doma na daljno pot. Temni časi so nastali, ko so jokala ljubeča srca: odhajali so v trumah in šli na daljno pot: »Z bogom, domovina! Nisi nas mogla rediti, za kruhom gremo!« In šli so drug za drugim, truma za trumo.

»Z bogom, domovina! Ne moreš nas rediti, za kruhom gremo!"«

Videti je bilo, kakor da jim ni težka ta pot, šli so, kakor da jim je usojeno. Ko človek izpre-vidiizprevidi, da mu je tako usojeno, nemo in hladno gre in se ne obotavlja ter ne misli ničesar. Čemu bi mislil, ko mora biti tako? Lahko bi ostali tudi sredi doline, zagledali bi se v božje solnce in bi se morda živili od njega blagodejnih žarkov. Objeli bi se izgnanci brez domovine na svoji zemlji, peli bi si pesem do konca in pomrli. Kdo je še kdaj živel od žarkov nebeškega solnca? Ker pa so ljubili, so morali iti in pustiti, kar so ljubili. Tako je prišlo po usodi. Ljubeča srca pa plakajo včasih tudi iz navade in iz nepremišljenosti.

»No, kam sem se zamislil!"« je pomislil mladi filozof, ko se je predramil iz teh misli. »Kaj je res tako, ali res ne more postati drugače?"«

»Kake neumne sanje pri belem dnevu"«, je zamrmral Poljanec polglasno, čemu vse to? Delati je treba spomladi, da je kaj žeti v jeseni, kakor to dela kmet. In kdo bi rekel, da nismo sejali? Rešitev pride, rešitev mora priti! Ali ni to oblomovščina, prava pristna oblomovščina: sedeti in premišljati ter nič delati? Ali ni to slabše od tistih časov, ko so govorili možje narodu in ga budili v življenje? In kam je prešlo vse to življenje in zakaj? Kako so mogli priti ti časi, razun v letih lenobe in premišljevanja."«

»No, in kako, kako?"« je spraševal sam sebe. »Dovolj je obupavanja, dovolj črnih dni je zakrivil zanikajoči duh. Velika je volja; prodreti moramo in začnti s časom! Razgrniti svet pred seboj, razjasniti temo, odpraviti razvaline in začeti iz-novaiznova globoko v zemlji, na trdni podstavi. A kako začeti? Iti med narod, pravijo, pokazati mu svojo ljubezen, pregnati nezaupanje, ki so mu ga vcepili tisti, ki so le lepo govorili, a ničesar storili, dvigniti v narodu vero v bodočnost, utrditi mu samozavest! In potem se pokažejo jasni cilji in pojavijo se nove sile. Narod bode črpal potem srečo iz svoje zemlje in iz svojega življenja. Zasijalo bo solnce po vsej Krajini, •—— malo bo solz, a dosti veselja . . .

A naj li začnem sam?"«

»In vendar mora biti"«, je odgovoril sam s seboj nezadovoljen.

In začel je šteti na prste: »Prvič je treba pridobiti Goranovega, da ne bo prodajal ljudi, da ne izpodkoplje zaupanja. On ima denar in naredi lahko tovarno, treba ga je podpirati. Vra-ničVranič mu bo pomagal in vse pojde lepo. Mlinskega moramo uničiti; tujec je, izkoriščal bi ljudstvo in živel ob njegovih žuljih. Zato ga je treba uničiti, da se ne zasesa v ljudsko telo, pijavka. Ljudje bodo imeli dosti dela in začne se novo življenje na razvalinah, lepo kot majski jasen dan nad zemljo. Treba je začeti, čas je ugoden. DaDà, tako bo, to se pravi delati."«

»Ne, rešitev mora priti; a delati je treba"«, je govoril sam pri sebi in vstal.

»Kaj bi pa radi?"« ga je vprašal Poljanec in je bil zadovoljen, da se pogovori z domačim človekom.

»Z gospo Mareno bi rad govoril."«

»Gospa Marena ni doma; na polju je,"« je rekel Poljanec. „Lahko»Lahko pa poveste vse meni"«.

»To so bolj najine zadeve"«, je rekel kmet in pogledal v stran. Videlo se je, da nerad govori z gosposkim človekom. „Pridem»Pridem drugič"«, je pristavil in hotel oditi.

»Kaj pa delate, kako se imate?"« je vprašal Poljanec prijazno, da bi nadaljeval pogovor.

Kmet se je začudil vprašanju in ga neza-upnonezaupno pogledal. Njegov obraz je bil zdelan in trd.

»Kdo? — mi?"« je vprašal, „ali»ali me poznate?,,«

»Ne, ne poznam vas, ampak tako menim, kako je s kmetijo?"«

»S kmetijo, hm"«, je odgovoril kmet, kakor da ne ve, kaj bi rekel, »obdelali smo in obsejali in zdaj naj raste v božjem imenu"«.

»Ali imate mnogo dobička?"«

»Dobička? Hm, kdo ima danes dobiček? Delaš in delaš in trpiš in nazadnje skoraj ni česa jesti."«

„Ali imate veliko posestvo?"«

»Hišo, vrt, pet njiv, travnik, malo gozda, šest otrok, kup dolga, to je, kar imam"«, je našteval kmet. Zagledal se je nekam daleč in njegov obraz se ni izpremenil.

»In ne morete izhajati?"«

»Hm"«, nasmehnil se je kmet, »še za obresti nimam, vedno slabše je"«. Pri tem je zopet ne-zaupnonezaupno pogledal Poljanca.

Poljanec se je spomnil na svoje misli: Nizdoli je začel drčati voz in sedaj hiti z vso silo v pogubo . . .

»V Ameriko bi šel"«, je začel kmet, »ko bi imel denar, a tako: živi in trpi!"«

»In ne morete izhajati, tudi ne, če bi delali pridno?"«

»Hm"«, se je posmejal zopet kmet, „delamo»delamo, kdo more reči, da ne delamo, od jutra do večera se trudimo, ubijamo se, a vse nič ne pomaga: denarja ni! V Ameriki je denar. In tako gre naprej, da nas prodajo vse."«

»Kdo vas prodaja?"«

»Hm, Goranov menda"«, je rekel in se zopet zagledal v polje.

»Ali ste mu dolžni?"«

»Ne, jaz mu nisem dolžan, od takega ne maram denarja; ampak Goranov ima denar in kupuje dolžnike, potem pa prodaja."«

»Tako, kdo je to rekel?"«

»Vsi pravijo. Tudi od gospe Marene je menda kupil vse; pravijo, da bo dolžnike prodala, zato sem hotel z Mareno govoriti ..."«

»Tako? Saj meni tudi lahko poveste."«

»Gospej sem nekaj dolžan in še nisem prinesel obresti, zato sem jo hotel prositi ..."«

»Ne bojte se, nikogar ne prodamo."«

»Saj ji bom kmalu plačal. Mislil sem že prodati njivo in bi plačal. Rajše bi, ko bi mi posodila še toliko, da bi mogel v Ameriko in potem bi plačal vse. Tako ni mogoče živeti. Časi so taki, kakor božja kazen."«

»Ali ne citatečitate knjig o poljedelstvu, o živinoreji ?"«

»E, ni časa za to! Kdo bi čital? Človek je truden, ne ljubi se mu. In kaj pomaga: delaj, to je vse."«

»Pa poglejte Vraniča, kako zna!"«

»Vraniču je lahko, saj ima denar."«

»In kaj, ko bi povabil kmete tako na pogovor, da bi se pomenili o kmetiji, o časih, ali bi prišli?"«

»Kaj bi hodili! Kdo more pomagati! Delamo in živimo, kakor je božja volja. Kaj pomaga govoriti, ko je vse zastonj?"«

Poljanec se je spomnil na ljudi, ki so govorili . . . »In zdaj sem hotel na isto pot"«, je pomislil. A zazdelo se mu je ta trenutek, da so ti ljudje leni, da se jim ne ljubi delati, da čakajo rešitve bogveodkod in pri tem trpe in niti vzdihovati se jim ne ljubi več. Ko bi jim napravil raj, bi šli vanj, jedli bi in pili, a ne storili bi toliko, da bi si ga ohranili.

»Gosposki ljudje veste svoje, mi pa svoje"«, je govoril kmet; »kdo se briga za nas!"«

»Mi vsi skrbimo za vas"«, je rekel Poljanec in se mu je zdelo, da je ta človek nehvaležen.

»A, če nam Bog ne pomore, ne bomo živeli. Kdo se briga za kmeta? Trpeti moramo in ko bi vsaj živeti mogli, bi bilo dobro ... Če nas prodajo, pojdemo po svetu"«. Govoril je, kakor iz svojih vsakdanjih sanj.

»Le delajte, kmalu bo boljše"«, ga je potolažil Poljanec, »a poleg sile je treba tudi razuma."«

»Govoriti je lahko"«, se je nasmehnil, »tudi mi smo pametni, a včasih bi bilo boljše, da bi se človek napil in pozabil na vse! Pa naj prodajo, če hočejo"«.

»Ne prodamo vas"«, mu je zagotavljal Poljanec in mu ponudil roko. Izvedel je dovolj.

Kmet mu je segel v roko in rekel: »Pa sporočite gospej Mareni"«, in odšel je čez dvorišče.

»Ali je prepozno? Ali je res tako usojeno? Kaj delati in kako ?"«

Na cesti se je oglasila harmonika. Bliže in bliže so prihajali pretrgani glasovi in neprijetno motili tiho majsko jutro. Kmalu se je prizibal na dvorišče Čiča, bos je bil in kamižolo je nosil obešeno na hrbtu. Stal je nekaj časa in igral. Vzdignil je počasi klobuk in se približal Po-ljancuPoljancu:

»Lizika vas pozdravlja"«, je rekel, »rada bi vas videla"«.

==8.==