Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

==7.==
 
v elati»Delati bi bilo treba"«, je mislil Poljanec in hodil nemirno po dvorišču.
 
Lep, majniški dan je sijal nad poljem, da se je čutilo, kako hrepeni vsa zemlja v življenje. Po njivah so delali kmetje, videlo se je, kako se premikajo črne sence po rujavih lehah med zelenim žitjem, kako se pregibajo, obstajajo in se ozirajo na nebo, kakor da hvalijo dobrotljivo solnce.
 
»Da, delati bi bilo treba,"« si je ponovil Poljanec, »delati, kakor dela delavec."« Sedel je v senco košatega kostanja na dvorišču. Roš je premikal okoli hiše vozove in se pripravljal na polje. Tiho je bilo naokoli, kakor da je len in truden tak dan; kakor omamljena leži zemlja pod solncem. Poljanec se je spomnil na Mlinsko in na Emanuelo in zahotelo se mu je, da bi odšel. Šel bi čez polje dalje in dalje v svojih mislih, dokler bi je ne ugledal in bi se pogovoril ž njo.
 
»Da, da, delati,"« je zamrmral nezadovoljen sam seboj, „toda»toda, kako? To je večno vprašanje,"« je začel premišljati, - - „večno»večno nerazrešeno vprašanje. Delali so veliki možje, ki so rekli, da delajo za narod. Stopili so pred zbrani narod, povzdignili so roke in govorili z veličastnim glasom: narod moj . . . Vsa velika množica je stala pred njimi, oči polne navdušenosti so gledale na govornika, ko je govoril vzvišene besede. Kajti hrepeneli so vsi po rešitvi in sladke so bile tolažilne besede in so segale v njih srca. Zato so gorele oči in svetili so se temni obrazi od radosti. In ko je dokončal govornik, je navdušen krik vsem privrel iz prsi, kakor da se je iztrgal iz njih dna. Razšel se je narod domov, posedali so možje po vaseh in govorili o govorniku in o njegovih vznešenih besedah; drugi dan pa so šli in so delali in trpeli dalje . . . Taki so bili časi. In prišli so zopet drugi in so zopet govorili, a še lepšlepše eodod prvih, bolj vznešeno, bolj z povzdignjenimi rokami: narod moj ljubljeni! In narod je poslušal, všeč mu je bilo, od navdušenja so gorele oči in temni obrazi so se svetili v veliki radosti. Pomrli so možje, ki so tako lepo govorili, zaplakali so na njih grobovih in jim postavili spomenik hvaležnosti. Domovina sama je plakala in narod ves . . . Ali bodo prišli ljudje, ki bodo znali enako govoriti z vznešenimi besedami, s povzdignjenimi rokami? O, dà, prišli so zopet drugi in so zopet govorili. Pri tem pa je šla usoda svojo pot in se je zgodilo, kakor je bilo usojeno, da se je nekega dne zgodilo in — narod ni imel več domovine. Govorili so tako dolgo, da ni od navdušenosti nihče zapazil, da se je to zgodilo. In prišli so ljudje, ki so pisali satire, razjezili so se in so vrgli to grdo vprašanje na dan: »Kam ste zapravili narodu domovino? Kaj ste delali? Nič niste delali. Samo govorili ste, a niste storili ničesar. Ali ne vidite, da mora zdaj narod na tuje ...?« In res, začeli so se takrat taki časi. Nihče ni več poslušal govornikov: vzeli so ljudje svoje na ramo in so odšli z doma na daljno pot. Temni časi so nastali, ko so jokala ljubeča srca: odhajali so v trumah in šli na daljno pot: »Z bogom, domovina! Nisi nas mogla rediti, za kruhom gremo!« In šli so drug za drugim, truma za trumo.
 
(Dalje.)
 
s povzdignjenimi rokami? O, da, prišli so zopet drugi in so zopet govorili. Pri tem pa je šla usoda svojo pot in se je zgodilo, kakor je bilo usojeno, da se je nekega dne zgodilo in — narod ni imel več domovine. Govorili so tako dolgo, da ni od navdušenosti nihče zapazil, da se je to zgodilo. In prišli so ljudje, ki so pisali satire, razjezili so se in so vrgli to grdo vprašanje na dan: „Kam ste zapravili narodu domovino? Kaj ste delali? Nič niste delali. Samo govorili ste, a niste storili ničesar. Ali ne vidite, da mora zdaj narod na tuje . . .?" In res, začeli so se takrat taki časi. Nihče ni več poslušal govornikov: vzeli so ljudje svoje na ramo in so odšli z doma na daljno pot. Temni časi so nastali, ko so jokala ljubeča srca: odhajali so v trumah in šli na daljno pot: »Z bogom, domovina! Nisi nas mogla rediti, za kruhom gremo!" In šli so drug za drugim, truma za trumo.
 
Stal pa je takrat človek na gori, mlad je bil, ljubil je domovino in narod, in je sanjal o časih, ko stopi tja pred množico in ko bo govoril z visokimi besedami. In gledal je, kako so šli drug za drugim, truma za trumo, da se je temnila v njih vsa dolina. Šli so, kakor gredo romarji na božjo pot. In mislil je, da plaka domovina za narodom in da narod plaka nad domovino, ubogo in zapuščeno. A mladi človek je bil pesnik, gledal je iz daljave in ni bilo, kakor je videl. Niti domovina ni plakala za narodom, niti narod ni plakal nad domovino, ubogo in zapuščeno. Šli so, kakor da ne čutijo ničesar in mir je ležal po temni dolini. Bilo je, kakor ko zaide solnce na večer in se vlečejo dolge sence temnih mrakov po dolini. Kakor da so ugasnile oči, ki so včasih gorele v živem ognju. Molčali so in nihče ni vedel, ali je v srcu zatrti vzdih brezmejne žalosti, ali zadušeni glas pesmi radosti. Taki časi so bili prišli in praznile so se koče, vasi, skrita kota in polnile so se ceste. Nikjer ni bilo veselja, niti pesmi, niti govorov, niti navdušenih krikov. Ugasnilo je življenje, kakor premine dan in črn mrak se je zasmejal s presrčnim smehom čez zapuščene doline, da so tisti, ki so bili na cesti, pospešili svoj korak.
 
»Z bogom, domovina! Ne moreš nas rediti, za kruhom gremo!"«
 
Videti je bilo, kakor da jim ni težka ta pot, šli so, kakor da jim je usojeno. Ko človek izpre-vidiizprevidi, da mu je tako usojeno, nemo in hladno gre in se ne obotavlja ter ne misli ničesar. Čemu bi mislil, ko mora biti tako? Lahko bi ostali tudi sredi doline, zagledali bi se v božje solnce in bi se morda živili od njega blagodejnih žarkov. Objeli bi se izgnanci brez domovine na svoji zemlji, peli bi si pesem do konca in pomrli. Kdo je še kdaj živel od žarkov nebeškega solnca? Ker pa so ljubili, so morali iti in pustiti, kar so ljubili. Tako je prišlo po usodi. Ljubeča srca pa plakajo včasih tudi iz navade in iz nepremišljenosti.
 
»No, kam sem se zamislil!"« je pomislil mladi filozof, ko se je predramil iz teh misli. »Kaj je res tako, ali res ne more postati drugače?"«
 
Ozrl se je okoli. Majski dan je sijal nad zemljo, delavci so se pregibali po polju, starec Roš pa je prepeljaval vozove po dvorišču.
 
»Kake neumne sanje pri belem dnevu"«, je zamrmral Poljanec polglasno, čemu vse to? Delati je treba spomladi, da je kaj žeti v jeseni, kakor to dela kmet. In kdo bi rekel, da nismo sejali? Rešitev pride, rešitev mora priti! Ali ni to oblomovščina, prava pristna oblomovščina: sedeti in premišljati ter nič delati? Ali ni to slabše od tistih časov, ko so govorili možje narodu in ga budili v življenje? In kam je prešlo vse to življenje in zakaj? Kako so mogli priti ti časi, razun v letih lenobe in premišljevanja."«
 
»No, in kako, kako?"« je spraševal sam sebe. »Dovolj je obupavanja, dovolj črnih dni je zakrivil zanikajoči duh. Velika je volja; prodreti moramo in začnti s časom! Razgrniti svet pred seboj, razjasniti temo, odpraviti razvaline in začeti iz-novaiznova globoko v zemlji, na trdni podstavi. A kako začeti? Iti med narod, pravijo, pokazati mu svojo ljubezen, pregnati nezaupanje, ki so mu ga vcepili tisti, ki so le lepo govorili, a ničesar storili, dvigniti v narodu vero v bodočnost, utrditi mu samozavest! In potem se pokažejo jasni cilji in pojavijo se nove sile. Narod bode črpal potem srečo iz svoje zemlje in iz svojega življenja. Zasijalo bo solnce po vsej Krajini, •— malo bo solz, a dosti veselja . . .
 
A naj li začnem sam?"«
 
Začutil se je nezmožnega, osamljenega, kakor da leži v njem sila brez dela. Prišlo mu je, kakor da ima v sebi čustvo plahosti, ki se ne da izraziti.
 
»In vendar mora biti"«, je odgovoril sam s seboj nezadovoljen.
 
In začel je šteti na prste: »Prvič je treba pridobiti Goranovega, da ne bo prodajal ljudi,
 
In začel je šteti na prste: »Prvič je treba pridobiti Goranovega, da ne bo prodajal ljudi, da ne izpodkoplje zaupanja. On ima denar in naredi lahko tovarno, treba ga je podpirati. Vra-ničVranič mu bo pomagal in vse pojde lepo. Mlinskega moramo uničiti; tujec je, izkoriščal bi ljudstvo in živel ob njegovih žuljih. Zato ga je treba uničiti, da se ne zasesa v ljudsko telo, pijavka. Ljudje bodo imeli dosti dela in začne se novo življenje na razvalinah, lepo kot majski jasen dan nad zemljo. Treba je začeti, čas je ugoden. Da, tako bo, to se pravi delati."«
 
Obšla ga je misel na vse, ki so govorili ljudstvu o davnih časih in se mu je zdelo prav, da pišejo nanje satire, ker so govorili in ničesar delali in je zato prišlo tako daleč, da je voz začel drčati nizdol in leti sedaj z vso silo v pogubo.
 
»Ne, rešitev mora priti; a delati je treba"«, je govoril sam pri sebi in vstal.
 
Na dvorišče je prišel kmet, počasi, bojazljivo. Ko je zagledal Poljanca, je zavil na drugo stran proti Rošu, kakor da ga ni videl. Ogovoril je Roša, ki je zmigaval z glavo in z ramami, in potem je hotel kmet oditi.
 
»Kaj bi pa radi?"« ga je vprašal Poljanec in je bil zadovoljen, da se pogovori z domačim človekom.
 
Kmet se je nerad okrenil in šel je počasi proti njemu. Prijel je nekoliko za klobuk in rekel:
 
»Z gospo Mareno bi rad govoril."«
 
»Gospa Marena ni doma; na polju je,"« je rekel Poljanec. „Lahko»Lahko pa poveste vse meni"«.
 
»To so bolj najine zadeve"«, je rekel kmet in pogledal v stran. Videlo se je, da nerad govori z gosposkim človekom. „Pridem»Pridem drugič"«, je pristavil in hotel oditi.
 
»Kaj pa delate, kako se imate?"« je vprašal Poljanec prijazno, da bi nadaljeval pogovor.
 
Kmet se je začudil vprašanju in ga neza-upnonezaupno pogledal. Njegov obraz je bil zdelan in trd.
 
»Kdo? — mi?"« je vprašal, „ali»ali me poznate?,,«
 
»Ne, ne poznam vas, ampak tako menim, kako je s kmetijo?"«
 
»S kmetijo, hm"«, je odgovoril kmet, kakor da ne ve, kaj bi rekel, »obdelali smo in obsejali in zdaj naj raste v božjem imenu"«.
 
»Ali imate mnogo dobička?"«
 
»Dobička? Hm, kdo ima danes dobiček? Delaš in delaš in trpiš in nazadnje skoraj ni česa jesti."«
 
„Ali imate veliko posestvo?"«
 
»Hišo, vrt, pet njiv, travnik, malo gozda, šest otrok, kup dolga, to je, kar imam"«, je našteval kmet. Zagledal se je nekam daleč in njegov obraz se ni izpremenil.
 
»In ne morete izhajati?"«
 
»Hm"«, nasmehnil se je kmet, »še za obresti nimam, vedno slabše je"«. Pri tem je zopet ne-zaupnonezaupno pogledal Poljanca.
 
Poljanec se je spomnil na svoje misli: Nizdoli je začel drčati voz in sedaj hiti z vso silo v pogubo . . .
 
»V Ameriko bi šel"«, je začel kmet, »ko bi imel denar, a tako: živi in trpi!"«
 
»In ne morete izhajati, tudi ne, če bi delali pridno?"«
 
»Hm"«, se je posmejal zopet kmet, „delamo»delamo, kdo more reči, da ne delamo, od jutra do večera se trudimo, ubijamo se, a vse nič ne pomaga: denarja ni! V Ameriki je denar. In tako gre naprej, da nas prodajo vse."«
 
»Kdo vas prodaja?"«
 
Kmet ga je pogledal in pomislil. Ravnodušna nezaupnost se mu je videla na obrazu.
 
»Hm, Goranov menda"«, je rekel in se zopet zagledal v polje.
 
»Ali ste mu dolžni?"«
 
»Ne, jaz mu nisem dolžan, od takega ne maram denarja; ampak Goranov ima denar in kupuje dolžnike, potem pa prodaja."«
 
»Tako, kdo je to rekel?"«
 
»Vsi pravijo. Tudi od gospe Marene je menda kupil vse; pravijo, da bo dolžnike prodala, zato sem hotel z Mareno govoriti ..."«
 
»Tako? Saj meni tudi lahko poveste."«
 
Kmetu je stopila kri v lica, mišice so se zganile.
 
»Gospej sem nekaj dolžan in še nisem prinesel obresti, zato sem jo hotel prositi ..."«
 
»Ne bojte se, nikogar ne prodamo."«
 
Kmetu so se zasvetile oči, čutil je, da bi moral reči sedaj kako lepo besedo, a rekel ni ničesar, kakor da mu je v tem trenutku vseeno, ali mu store dobro ali ne. Prešlo mu je nezaupanje in začel je govoriti, kakor da govori sam sebi, kakor da sanja:
 
»Saj ji bom kmalu plačal. Mislil sem že prodati njivo in bi plačal. Rajše bi, ko bi mi posodila še toliko, da bi mogel v Ameriko in potem bi plačal vse. Tako ni mogoče živeti. Časi so taki, kakor božja kazen."«
 
»Ali ne citatečitate knjig o poljedelstvu, o živinoreji ?"«
 
»E, ni časa za to! Kdo bi čital? Človek je truden, ne ljubi se mu. In kaj pomaga: delaj, to je vse."«
 
»Pa poglejte Vraniča, kako zna!"«
 
»Vraniču je lahko, saj ima denar."«
 
»In kaj, ko bi povabil kmete tako na pogovor, da bi se pomenili o kmetiji, o časih, ali bi prišli?"«
 
»Kaj bi hodili! Kdo more pomagati! Delamo in živimo, kakor je božja volja. Kaj pomaga govoriti, ko je vse zastonj?"«
 
Poljanec se je spomnil na ljudi, ki so govorili . . . »In zdaj sem hotel na isto pot"«, je pomislil. A zazdelo se mu je ta trenutek, da so ti ljudje leni, da se jim ne ljubi delati, da čakajo rešitve bogveodkod in pri tem trpe in niti vzdihovati se jim ne ljubi več. Ko bi jim napravil raj, bi šli vanj, jedli bi in pili, a ne storili bi toliko, da bi si ga ohranili.
 
»Gosposki ljudje veste svoje, mi pa svoje"«, je govoril kmet; »kdo se briga za nas!"«
 
»Mi vsi skrbimo za vas"«, je rekel Poljanec in se mu je zdelo, da je ta človek nehvaležen.
 
»A, če nam Bog ne pomore, ne bomo živeli. Kdo se briga za kmeta? Trpeti moramo in ko bi vsaj živeti mogli, bi bilo dobro ... Če nas prodajo, pojdemo po svetu"«. Govoril je, kakor iz svojih vsakdanjih sanj.
 
»Le delajte, kmalu bo boljše"«, ga je potolažil Poljanec, »a poleg sile je treba tudi razuma."«
 
Kmet ga je pogledal vprašujoče, kakor da ne more razumeti, kaj mu je rekel.
 
»Govoriti je lahko"«, se je nasmehnil, »tudi mi smo pametni, a včasih bi bilo boljše, da bi se človek napil in pozabil na vse! Pa naj prodajo, če hočejo"«.
 
»Ne prodamo vas"«, mu je zagotavljal Poljanec in mu ponudil roko. Izvedel je dovolj.
 
Kmet mu je segel v roko in rekel: »Pa sporočite gospej Mareni"«, in odšel je čez dvorišče.
 
Poljanec je šel parkrat zamišljen sem in tja, stisnil je roko v pest in obstal.
 
»Ali je prepozno? Ali je res tako usojeno? Kaj delati in kako ?"«
 
Na cesti se je oglasila harmonika. Bliže in bliže so prihajali pretrgani glasovi in neprijetno motili tiho majsko jutro. Kmalu se je prizibal na dvorišče Čiča, bos je bil in kamižolo je nosil obešeno na hrbtu. Stal je nekaj časa in igral. Vzdignil je počasi klobuk in se približal Po-ljancuPoljancu:
 
»Lizika vas pozdravlja"«, je rekel, »rada bi vas videla"«.
 
Nategnil je zopet harmoniko in odšel dalje. Izginil je na cesti in bolj in bolj so se izgubljali pretrgani glasovi.
 
==8.==
 
gostilni »pri obcestnem" je pilo nekaj kmetov, ki so bili vso noč prespali v gostilniški sobi na klopeh in so se na vse zgodaj zdravili s pijačo. Čiča je še ležal na klopi ob peči, kakor se je bil položil sinoči, harmonika pa je ležala pod pečjo. Predramil se je zdajpazdaj, ko so ga glasni pivci prebudili, zamrmral je nevoljno in spal dalje, saj ni imel denarja, da bi se mogel zdraviti s pijačo, kakor to lahko delajo drugi, ki imajo denar ali pa lahko pijo na upanje.
3.093

urejanj