Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 829:
==8.==
 
V gostilni »pri obcestnem"« je pilo nekaj kmetov, ki so bili vso noč prespali v gostilniški sobi na klopeh in so se na vse zgodaj zdravili s pijačo. Čiča je še ležal na klopi ob peči, kakor se je bil položil sinoči, harmonika pa je ležala pod pečjo. Predramil se je zdajpazdaj, ko so ga glasni pivci prebudili, zamrmral je nevoljno in spal dalje, saj ni imel denarja, da bi se mogel zdraviti s pijačo, kakor to lahko delajo drugi, ki imajo denar ali pa lahko pijo na upanje.
 
Kmetje pa so govorili o časih, nadaljevali so svoj pogovor, ki ga sinoči menda niso mogli dovršiti, ker jih je bilo prehitro zmešalo vino.
 
»Vidite, tako je; pravijo, da bo zdaj vse boljše, da bodo drugi tako naredili, da bomo mi dobro živeli"«, je govoril kmet s kučmo in si pripravljal pipo; „poglej»poglej, Komarček"«, — je govoril potem svojemu sosedu in si pomaknil kučmo na stran — »bajte sva prodala, skrbeti ne bo treba niti za davek več, niti za to, kdo bo popravljal in pokrival, pa še denar imava povrhu. Goranov nam naredi fabriko, delat pojdemo in denarja bo vedno dovolj, bajta pa nikomur nič ne nese."«
 
»Ah, pojdi, jaz se že kesam,"« je odgovoril sosed; »zapili bomo, pa ne bo doma ne denarja niti fabrike. Spomnil sem se, kaj sem slišal o samokratih, ki pripovedujejo take reči, kakor Goranov. Pravijo, da bomo vse razdelili in da bomo vsi enako imeli. Če hoče Goranov pomagati, zakaj pa nam ne da denarja?"«
 
»Saj dobro plača, pošteno plača,"« mu je ugovarjal sosed; „kdo»kdo bi ti bil dal toliko, kot on?"«
 
»Samokrati pravijo, da bomo vsi enaki, berači in bogataši; pa le ni nič."«
 
»Samokrati že, samokrati samo govorijo, Goranov pa ni samokrat."«
 
»Lahko je, kdo pa ve, kaj je pravzaprav?"«
 
»Moder mož je, kaj bi, ni res, Pikov?"« se je obrnil k tretjemu.
 
»Seveda je moder, pa mi nismo. Kje si pa slajše spal, Krapec, doma v svoji bajti, ali tu pod tujo streho?"«
 
»Saj imam še svojo bajto,"« se je razjezil Krapec, »saj bi lahko doma spal in tudi staro imam doma, saj je še vse moje. Ali vidiš: Goranov sezida mesto teh bajt veliko hišo, pa bomo živeli kot grofje; malo bomo delali pri njem v fabriki, pa se bo lepo živelo in brez skrbi. Zdaj pa dan za dnem: zdaj to, zdaj ono, plačaj, pa plačaj, denarja pa nikjer nič. Zato pa pravim, da je Goranov dober človek, pa tudi umazan ni, še za pijačo da, kadar je dobre volje.«
 
»Tisto je že vse res"«, je počasi ugovarjal Komarček. „Vidiš»Vidiš, jaz sem pa tudi že kaj bral, da ti lahko povem. Zdaj delaš sebi, potem boš pa drugim, zdaj si svoj gospod, potem boš pa hlapec tujcu. Tako se bere, da je delavec v fabriki velik revež, pa še življenja si ni svest. Le poglej, kakšne roke prineso iz Amerike! Pravijo, da mi pol toliko ne trpimo, kolikor oni tam! Izdelajo se ljudje tam, med tem ko so doma pasli lenobo !"«
(Dalje.)
 
»Tisto je v Ameriki"«, je posegel Krapec v besedo, »pri nas bo pa po naše"«.
živeli kot grofje; malo bomo delali pri njem v fabriki, pa se bo lepo živelo in brez skrbi. Zdaj pa dan za dnem: zdaj to, zdaj ono, plačaj, pa plačaj, denarja pa nikjer nič. Zato pa pravim, da je Goranov dober človek, pa tudi umazan ni, še za pijačo da, kadar je dobre volje."
 
»Fabrika je fabrika; zato so pa zdaj začeli vstajati samokratje proti gospodi, ki dobro živi, oni pa trdo delajo"«.
»Tisto je že vse res", je počasi ugovarjal Komarček. „Vidiš, jaz sem pa tudi že kaj bral, da ti lahko povem. Zdaj delaš sebi, potem boš pa drugim, zdaj si svoj gospod, potem boš pa hlapec tujcu. Tako se bere, da je delavec v fabriki velik revež, pa še življenja si ni svest. Le poglej, kakšne roke prineso iz Amerike! Pravijo, da mi pol toliko ne trpimo, kolikor oni tam! Izdelajo se ljudje tam, med tem ko so doma pasli lenobo !"
 
»Kje si pa spet to slišal?"« se je čudil kmet.
»Tisto je v Ameriki", je posegel Krapec v besedo, »pri nas bo pa po naše".
 
»Kje bom slišal; v politiki so take reči. Samokratija je taka politika"«.
»Fabrika je fabrika; zato so pa zdaj začeli vstajati samokratje proti gospodi, ki dobro živi, oni pa trdo delajo".
 
»Kaj je pa politika, ki si tako učen?"«
»Kje si pa spet to slišal?" se je čudil kmet.
 
»Kaj bo politika! To se ne da dopovedati, to se da samo razumeti; tebi pa bi še najmanj dopovedal. Zdaj so časi taki, da mi tudi že kaj vemo o politiki."«
»Kje bom slišal; v politiki so take reči. Samokratija je taka politika".
 
»Goranov ve pa še več."«
»Kaj je pa politika, ki si tako učen?"
 
»Seveda ve; pa to tudi lahko ve, da mi nismo kar tako; vemo dobro, kdo je"«. Pri tem je Komarček pomežiknil Pikovu. „Dandanes je svet nezadovoljen, vsak rad dobro živi, zato so pa po fabrikah samokrati, ker niso zadovoljni, ko jih preveč pritiskajo."«
»Kaj bo politika! To se ne da dopovedati, to se da samo razumeti; tebi pa bi še najmanj dopovedal. Zdaj so časi taki, da mi tudi že kaj vemo o politiki."
 
»Kaj pa je to „samokrati"»samokrati«, je vprašal Krapec in basal tobak v pipo.
»Goranov ve pa še več."
 
»Kaj je to? Ime je, pa je, kakor se tebi pravi Krapec, na primer. Taki ljudje so to, delavci po fabrikah, ki trpijo, pa jih premalo plačajo; zato pravijo, da bodo gospodi vzeli in razdelili, — bolj nevarni ljudje so, bi dejal — no, ko bi bila fabrika taka dobra reč, bi ne bilo sa-mokratovsamokratov na svetu . . . Tako je."«
»Seveda ve; pa to tudi lahko ve, da mi nismo kar tako; vemo dobro, kdo je". Pri tem je Komarček pomežiknil Pikovu. „Dandanes je svet nezadovoljen, vsak rad dobro živi, zato so pa po fabrikah samokrati, ker niso zadovoljni, ko jih preveč pritiskajo."
 
»Zakaj je pa v Ameriki toliko denarja, da ga sem pošiljajo, če ni s fabriko nič?« je začel Krapec. »Fabrika nese, da ljudje zaslužijo. Brez dela ni jela, prijatelj! Samokrati so že napačni ljudje, če se zaradi fabrik jeze. Fabrika daje dela, kruha, obleke in strehe, vidiš! Kaj imaš pa ti, ko delaš ves dan in trpiš? Še manj, kot samokrat, pa moraš le živeti sebe in druge."«
»Kaj pa je to „samokrati", je vprašal Krapec in basal tobak v pipo.
 
»To je res, da ničesar,"« je začel Pikov, »nekdo pa mora tudi imeti kaj več, da kaj sezida in kako fabriko napravi, da bomo imeli delo in kaj zaslužka."«
»Kaj je to? Ime je, pa je, kakor se tebi pravi Krapec, na primer. Taki ljudje so to, delavci po fabrikah, ki trpijo, pa jih premalo plačajo; zato pravijo, da bodo gospodi vzeli in razdelili, — bolj nevarni ljudje so, bi dejal — no, ko bi bila fabrika taka dobra reč, bi ne bilo sa-mokratov na svetu . . . Tako je."
 
»Zato pa pravim, da je Goranov človek, da malo takih, ki takole za nas poskrbi."«
»Zakaj je pa v Ameriki toliko denarja, da ga sem pošiljajo, če ni s fabriko nič?" je začel
 
»Pa so rekli, da bo gori na gradu tudi fabrika"«, je pravil Pikov.
Krapec. »Fabrika nese, da ljudje zaslužijo. Brez dela ni jela, prijatelj! Samokrati so že napačni ljudje, če se zaradi fabrik jeze. Fabrika daje dela, kruha, obleke in strehe, vidiš! Kaj imaš pa ti, ko delaš ves dan in trpiš? Še manj, kot samokrat, pa moraš le živeti sebe in druge."
 
„Kje»Kje bo? Nič ne bo"«, je vpil Krapec, „ k j e»kje pa ima ondi kdo kak denar? Za take stvari je treba milijona!"«
»To je res, da ničesar," je začel Pikov, »nekdo pa mora tudi imeti kaj več, da kaj sezida in kako fabriko napravi, da bomo imeli delo in kaj zaslužka."
 
»Vidva tega ne razumeta. Pri taki stvari jih stopi več skup"«, je pravil Komarček, »da si potem razdele dobiček."«
»Zato pa pravim, da je Goranov človek, da malo takih, ki takole za nas poskrbi."
 
»Goranov pa ima sam zadosti denarja"«, je ugovarjal Krapec; »sam sezida, sam dela in sam obdrži ves dobiček."«
»Pa so rekli, da bo gori na gradu tudi fabrika", je pravil Pikov.
 
»1I, če pa narede tudi tam fabriko"«, je govoril Pikov, »bo še bolje. Kjer bodo bolje plačali, tja pojdemo."«
„Kje bo? Nič ne bo", je vpil Krapec, „ k j e pa ima ondi kdo kak denar? Za take stvari je treba milijona!"
 
»E, dejali so, da se je Goranov malo učil,"« je pripovedoval kmet; »če se pa človek v mladosti ne nauči, se potem tudi ne. Le Roša vprašaj, kaj je delal po svetu!"« Kmet se je boječe ozrl in tudi Krapec je molčal.
»Vidva tega ne razumeta. Pri taki stvari jih stopi več skup", je pravil Komarček, »da si potem razdele dobiček."
 
»Ej, Čiča, vstani, vstani,"« je klical Pikov tako glasno, da se je Čiča takoj predramil. »Vidi se, da imaš gosposko kri,"« je pristavil oni, »ko tako rad spiš"«.
»Goranov pa ima sam zadosti denarja", je ugovarjal Krapec; »sam sezida, sam dela in sam obdrži ves dobiček."
 
»1, če pa narede tudi tam fabriko", je govoril Pikov, »bo še bolje. Kjer bodo bolje plačali, tja pojdemo."
 
»E, dejali so, da se je Goranov malo učil," je pripovedoval kmet; »če se pa človek v mladosti ne nauči, se potem tudi ne. Le Roša vprašaj, kaj je delal po svetu!" Kmet se je boječe ozrl in tudi Krapec je molčal.
 
»Ej, Čiča, vstani, vstani," je klical Pikov tako glasno, da se je Čiča takoj predramil. »Vidi se, da imaš gosposko kri," je pristavil oni, »ko tako rad spiš".
 
Čiča je sedel na klop in si mencal oči. Sedel je sključeno in glava se mu je sklonila.
 
»Na, pit pojdi, Čiča"«, ga je vabil Komarček, »saj se ti že bere, da si žejen."«
 
»Glejte, zdaj se Čiči dobro godi, odkar je Goranov tu,"« je začel zopet Krapec; »zmiraj pije. Prej ga je pa bolj težko ujel kako merico."«
 
Čiča je vstal in šel pit ter je obsedel pri mizi. Njegov obraz je bil mračen, oči zabuhle, lasje razmršeni. Gledal je jezno.
 
»Ne glej, ne glej tako. saj je tam,"« je rekel kmet in pokazal na harmoniko pod pečjo. Čiča je pobral harmoniko in poizkusil, če mu je niso izpridili ... Ko pa je harmonika dala svoje, ne prav zveneče glasove, se je zjasnil Čiči obraz.
 
»Vidiš, ravno to bi bil Goranov, kar je Čiča", je začel Komarček. „Za Čičo vsaj vemo, od kod in kaj in kako je, za Goranovega pa še
 
toliko ne. Nepridiprav je bil nekdaj, kaj je pa zdaj, kdo ve! Navihanih ljudij se je treba varovati. Pa če še dobro pomislimo, kmalu več vidimo". Sedaj je začel Komarček govoriti bolj po-tihoma. »V „Mlinu" stanuje, Mlinar je pa v Ameriki. Mlinarica ima zdaj komaj šestintrideset let, Goranov pa nekaj čez trideset. Šel je takrat glas, daje spravil Mlinarja on tja in denar mu je poslal, da je šel v Ameriko. Goranov je imel ž njo znanje, ko je bil še tu; šestnajst let je imela, še zdaj pomnim, kakšen ropot je bil. V Mlinu so ga bili vzeli za svojega, on pa je punico zmotil in denar mu je ona dala, da je šel v Ameriko. Saj je bil Goranov prvi, ki je šel; vem, kako smo se čudili. Zdaj pa pravijo, da se imata spet. Zato mož iz Amerike nič ne piše. Tak je Goranov!" je izpregovoril zopet na glas ter je sedel na svoje mesto, kajti med tihim pripovedovanjem je bil zlezel čisto čez mizo, da so staknili glave skupaj in se razumeli.
 
»Vidiš, ravno to bi bil Goranov, kar je Čiča«, je začel Komarček. »Za Čičo vsaj vemo, od kod in kaj in kako je, za Goranovega pa še toliko ne. Nepridiprav je bil nekdaj, kaj je pa zdaj, kdo ve! Navihanih ljudij se je treba varovati. Pa če še dobro pomislimo, kmalu več vidimo"». Sedaj je začel Komarček govoriti bolj po-tihomapotihoma. »V „Mlinu"»Mlinu« stanuje, Mlinar je pa v Ameriki. Mlinarica ima zdaj komaj šestintrideset let, Goranov pa nekaj čez trideset. Šel je takrat glas, daje spravil Mlinarja on tja in denar mu je poslal, da je šel v Ameriko. Goranov je imel ž njo znanje, ko je bil še tu; šestnajst let je imela, še zdaj pomnim, kakšen ropot je bil. V Mlinu so ga bili vzeli za svojega, on pa je punico zmotil in denar mu je ona dala, da je šel v Ameriko. Saj je bil Goranov prvi, ki je šel; vem, kako smo se čudili. Zdaj pa pravijo, da se imata spet. Zato mož iz Amerike nič ne piše. Tak je Goranov!"« je izpregovoril zopet na glas ter je sedel na svoje mesto, kajti med tihim pripovedovanjem je bil zlezel čisto čez mizo, da so staknili glave skupaj in se razumeli.
»Kaj bi tisto! Kaj nam to mari," je zagovarjal mirno Krapec, „najbo tože, kakorhoče, glavna stvar je, da nam bo Goranov pomagal do denarja. Le poglej, koliko je drugače, odkar je prišel med nas Goranov! Vsak ima denar, to se pravi, vsak ima lahko denar. In njemu, Goranovemu ni nič za nekaj kron. Vse dobro plača, kakor da bi denar delal. Tri poliče mi je plačal zadnjič, da domov nisem vedel."
 
»Kaj bi tisto! Kaj nam to mari,"« je zagovarjal mirno Krapec, „najbo»naj tožebo to že, kakorhoče, glavna stvar je, da nam bo Goranov pomagal do denarja. Le poglej, koliko je drugače, odkar je prišel med nas Goranov! Vsak ima denar, to se pravi, vsak ima lahko denar. In njemu, Goranovemu ni nič za nekaj kron. Vse dobro plača, kakor da bi denar delal. Tri poliče mi je plačal zadnjič, da domov nisem vedel."«
»Zato ga pa zdaj hvališ."
 
»Zato ga pa zdaj hvališ."«
»Kaj, zato? Jaz vem, kako in kaj je prav in kdo je hvale vreden! Vranič je plačal po kroni na dan; nihče mu ne bo več delal."
 
»Kaj, zato? Jaz vem, kako in kaj je prav in kdo je hvale vreden! Vranič je plačal po kroni na dan; nihče mu ne bo več delal."«
»Vranič je dober človek", je ugovarjal kmet, „to je gospodar". Čiča je prikimal.
 
»Vranič je dober človek"«, je ugovarjal kmet, „to»to je gospodar"«. Čiča je prikimal.
»Dokler gre še staro", je govoril drugi; „čakaj, da pride na svoje! Če bo tako plačeval, bo lahko izhajal."
 
»Dokler gre še staro"«, je govoril drugi; „čakaj»čakaj, da pride na svoje! Če bo tako plačeval, bo lahko izhajal."«
»Kaj boš, še boljši časi so bili, pa smo bolj po ceni delali. Za par grošev smo šli radi kosit, pa je bil svet denaren, da je bilo kaj, ko je bilo vino bolj poceni," je pravil Komarček.
 
»Kaj boš, še boljši časi so bili, pa smo bolj po ceni delali. Za par grošev smo šli radi kosit, pa je bil svet denaren, da je bilo kaj, ko je bilo vino bolj poceni,"« je pravil Komarček.
»Tačas je denar več zalegel in zdaj ni več »tačas". Delavec je danes dražji . . ."
 
»Tačas je denar več zalegel in zdaj ni več »tačas"«. Delavec je danes dražji . . ."«
»Zato je pa slabo za gospodarje, da gredo vsi v Ameriko. Mi pomnimo drugačne čase na Dolenjskem, a zdaj ni nič, ko je trtna uš vse snedla in so stari tisoči pošli. Vse dobre stare hiše so propadle, kdor pa je bil priden, se je rešil, če je začel prav."
 
»Zato je pa slabo za gospodarje, da gredo vsi v Ameriko. Mi pomnimo drugačne čase na Dolenjskem, a zdaj ni nič, ko je trtna uš vse snedla in so stari tisoči pošli. Vse dobre stare hiše so propadle, kdor pa je bil priden, se je rešil, če je začel prav."«
»Kaj bo prav začenjal! Skop je bil, ljudem ni dal! Včasih se je dalo delavcu pošteno, zdaj pa nič".
 
»Kaj bo prav začenjal! Skop je bil, ljudem ni dal! Včasih se je dalo delavcu pošteno, zdaj pa nič"«.
E. ARNDT-ČEPLIN: SMRTONOSNI STREL.
 
»E, še slabše je bilo; gospodar je zdaj revež."«
 
»Kaj bom jaz Vraniča reševal?"«
 
»Vranic je moder gospodar"«, je ugovarjal Pikov.
 
»Saj tudi pravijo, da bodo skupaj zidali Go-ranovGoranov, Vranic in Mlinski, potem bo pa že kaj, potem,"« je pravil Komarček.
 
»Pravijo, da Mlinski noče z Goranovim,"« je pojasnil Pikov.
 
»Kaj?"« je zavpil Krapec, »narobe je prav: Goranov noče nič imeti z grajskim, pa tudi nikogar ne mara"«.
 
»E, no, nekaj bo že,"« je rekel mirno Komarček in začel zopet tiho pripovedovati, »takrat, ko so ga bili zjutraj našli pri Goranovem na dvorišču, so pravili to in ono ... Saj vemo, kako je,"« je izpregovoril zopet na glas. »Vranič je pa ves drug fant, kot Goranov; on pravi, da si bomo tu opomogli, če bomo pametno kmetovali, Goranov pa ljudi v Ameriko spravlja ..."«
 
»Pa kmetuj, če nimaš ničesar, ne zaslužiš pa tudi ničesar,"« je vpil Krapec.
 
»Ino, delati je treba, pa se živi, lakote nihče ne umre,"« je začel Pikov. »Dosti jih je že šlo, jaz pa še ne, pa marsikdo pride nazaj in malo-katerimalokateri se pohvali, skoraj vsak pravi: doma delati, pa se tudi živi."«
 
»Eee, ti, Pikov, pri nas ni še nobeden iz kmeta gospod postal,"« je ugovarjal Krapec.
 
»Saj ni treba, saj še iz gospodov kmetje postajajo; pravijo, da je nam najbolje,"« je rekel Pikov.
 
V tem je obstala gosposka kočija pred vratmi. Mlinski je izstopil iz nje in zavil v gostilno. Gostilničar ga je sprejel ter peljal v posebno sobo.
 
»Kaj neki išče tod,"« so ugibali kmetje?"
 
»Gotovo je pa spet terjatev!"«, šepnil je Komarček in pomežiknil, da so se razumeli. „Saj»Saj je povsod upnik"«, je pristavil potem. Možje so zopet začeli pogovor o časih, o Ameriki, o Goranovem; žena je prišla po Krapca, pa ni hotel iti domov, in potem je začel Čiča igrati. Pili so, kričali vmes in govorili o vsem. Čez dolgo je Mlinski odšel.
 
»Kaj pa ta hodi tod?"« so vpraševali gostilničarja.
 
»E, vodo bi rad kupil."«
 
»Ha, ha, vodo pa le prodaj, če ti kdo kaj da zanjo,"« so rekli kmetje smeje.
 
Gostilničar je začel hvaliti Mlinskega, Krapec pa je vpil, da je Goranov bolj bogat in med kmeti se je začel nov prepir. Čiča pa je vzel harmoniko ter odšel in si godel po cesti dalje svojo pot.