Redakcija: 20:11, 31. avgust 2012 uredi Spela.antloga (pogovor \| prispevki) 3.093 urejanj →‎8. ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:25, 1. september 2012 uredi razveljavi Spela.antloga (pogovor \| prispevki) 3.093 urejanj →‎8. Novejše urejanje →
Vrstica 958: Gostilničar je začel hvaliti Mlinskega, Krapec pa je vpil, da je Goranov bolj bogat in med kmeti se je začel nov prepir. Čiča pa je vzel harmoniko ter odšel in si godel po cesti dalje svojo pot. ==9.== Živahno gibanje se je začelo zadnje čase po dolinah naokoli. Kakor da je bil posvetil žarek v temo in je vstalo po jasni luči hrepeneče življenje. Kakor da so se vrnili odnekod stari časi, polni veselja, kakor da so prišli v gosti po dolgih letih, in vsi so se jih razveselili. Ali bilo je, kakor da je zadnjikrat posijalo solnce, predno zaide. Vrstica 965 ⟶ 967: Kmetje so popivali po gostilnah in modrovali. Vsi so govorili o novem boljšem času, ki prinese lepo življenje. Ugibali so, kako bo poslej na svetu, ko bo povsod tako, kakor je v Ameriki. In pri tem so se spomnili starih časov. Starci s sivimi lasmi, globokimi brazdami po obrazu, s kučmo po strani, z rdečo ruto za vratom so posedali za mizami in govorili. Kri jim je zalivala lice, ogenj je žarel v globokih očeh, roka se jim je tresla od veselja. In govorili so modre besede. »To so vam bili časi, bratci! Ceste polne vozov, voz za vozom, poln sodov, Hrvat ali ~~Be-lokranjec~~Belokranjec je peljal vino, hm, kako vino, bratci, da me razumete! Ustavil je na vasi, obstopili smo voz. Pil si, kolikor si hotel, po grošu bokal. Polne kleti, starina kakor roža, e, zato se pravi: stari časi. In potem je prišlo, da ni trta rodila, ljudje so šli po svetu in vse je umrlo. Ceste so prazne, denarja nič, življenja odnikoder."« Tako so govorili starci. In ko so govorili zadnje besede, so žalostno povesili glavo, zagledali so se v kozarec pred seboj in pili na žalost. »Kakšno vino je to! Bog ve, kdo ga je delal, zakaj Bog ga ni ustvaril, zemlja ga ni rodila. Odkod si dobil, krčmar, to vodo brez okusa? Duha ni po vinu. Kdo te je ogoljufal? Kakšen krčmar si, da ne poznaš? To so bili prej drugačni krčmarji! Par konj so vpregli v parizar, par konj, da je jih bilo veselje videti. I, hot, so pognali proti Dolenjskemu. Tri bariglje so imeli na vozu, hej! Tako so hodili po vino. Čez teden ali dva so se šele vrnili in so pripeljali vino. Pa kakšno vino! Vsa vas, vsa dolina je prišla, da smo zvalili v kleti. Pijače je bilo, da je teklo od miz. To so bili časi! A zdaj? Kdo pozna še pravo vino? Odkod si dobil to pobarvano vodo, krčmar? Jesih je boljši, fej!« In pili so starci, kajti tudi to je lepo, kar budi spomine na lepe čase. Zato so pili, da bi se opili in bi mislili, da je zopet tako, kakor je bilo v tistih časih. In je res skoraj prav tako, samo vino ni isto, kajti suha, ~~teinna~~temna leta so bila izpraznila bogate kleti, kjer plesnijo zdaj nekdaj lepo dišeče bariglje brez vina — starine.▼ kakšno vino! Vsa vas, vsa dolina je prišla, da smo zvalili v kleti. Pijače je bilo, da je teklo od miz. To so bili časi! A zdaj? Kdo pozna še pravo vino? Odkod si dobil to pobarvano vodo, krčmar? Jesih je boljši, fej!" ▲In pili so starci, kajti tudi to je lepo, kar budi spomine na lepe čase. Zato so pili, da bi se opili in bi mislili, da je zopet tako, kakor je bilo v tistih časih. In je res skoraj prav tako, samo vino ni isto, kajti suha, teinna leta so bila izpraznila bogate kleti, kjer plesnijo zdaj nekdaj lepo dišeče bariglje brez vina — starine. Kdo bi ne bil vesel, ko je prišel zopet čas tako vesel, poln spominov! Goranov je prišel in je prinesel denarja. Posodi vsakomur, kdor hoče, samo da ima na kaj. Hiše kupuje in polja. Vsak rad proda, plača se z denarjem dolg in kar ostane, se lahko zapije. In če zmanjka, Goranov zopet lahko posodi. Kdo se meni za to, kdo je Goranov in kaj hoče! Vsi vedo, da so ga našli nekoč zjutraj v mlinu ob cesti. Velika gostilna je stala poleg mlina in bogve, kdo ga je pustil. O ciganih takrat ni bilo sledu. Tudi nič ciganskega ni imel na sebi. Pobrali so otroka in so se ga usmilili. Dali so ga k Goranovemu in tam je vzrastel. Kdo je vedel, kako bi mu rekli, ko niti vedeli niso, ali je krščen ali ne, in če bi ga krstili, bi bil morda krščen dvakrat. Take težave so bile ž njim takoj, ko je prišel na svet. Da bi pa vendar nosil ime krščanskega človeka, so mu dali ime Lojze. Pa kako je nerodno klicati človeka po imenu, če ima morda že drugo ime! Zato so ga klicali vsi na ime Goranov. Bil je v mlinu pastir in potem pri gostilni hlapec. Potem pa je izginil v Ameriko, bil je prvi, ki je šel tja. Takrat so se vsi čudili, zdelo se jim je to sila daleč. In kmalu se je zvedelo, kako Goranov tam bogati. Vrstica 979: Takrat pa so se začeli mračiti v Krajini časi in Dolenjci so začeli hoditi pot za njim. Tako je bilo. In zdaj je Goranov bogat človek, gospod je, in se je prišel domov pokazat in srečo je prinesel seboj. Tako so pripovedovali o Goranovem na ves glas. Radi so ga imeli. Včasih se je zgodilo, da se je pripeljal Goranov v koleslju mimo krčme; ustavil je in poklical vina. Vsi, ki so pili v krčmi, so ga pozdravljali skozi okno. In kadar je bil Goranov dobre volje, je plačal nekaj Štefanov za tiste, ki pijejo v krčmi, in potem je ponosno pognal dalje. Veselje je zavladalo med pivci v krčmi in so pili na njegovo zdravje. Kdo bi mogel reči, da Goranov ni dober človek? Posojuje vsem, polje kupuje in dolžnike, in še za pijačo plača. Zato so vsi dobro govorili o njem, tudi tisti, ki jim je že prodal hiše in vse, kajti, dovolil jim je prebivati še naprej v hišah, denarja jim je dal, da lahko pijo in skrbi so se iznebili, ko ni treba skrbeti za hišo, pa vendar spe pod svojo streho. tisti, ki jim je že prodal hiše in vse, kajti, dovolil jim je prebivati še naprej v hišah, denarja jim je dal, da lahko pijo in skrbi so se izne-bili, ko ni treba skrbeti za hišo, pa vendar spe pod svojo streho. Res, dober človek je Goranov. Najprej je odprl pot v Ameriko, da so si šli ljudje tja prislužit denarja in zdaj se je vrnil bogat domov in deli same dobrote. Kdo bi mogel biti proti njemu? Taki so bili to časi po gostilnah. Vrstica 991 ⟶ 989: In začel je zopet drugi še bolj tiho: »Ona mu je dala denar, da je šel. Goranov je izginil in nekaj dni potem je bil okraden kupec, ki je spal pri Mlinarju. Saj vemo, kako je bilo! In ko se je dekle omožila, je spravil Goranov njenega moža in Mlinarja v Ameriko, sam pa je prišel k njej."« Posmejali so se možje in pomeknili kučme še bolj na stran. In drugi so pravili, kako je živel v Ameriki in zakaj je tako obogatel. »Kdo bi te stvari vlekel na dan,"« so rekli končno; ~~„dober~~»dober človek je, ki ljudem pomaga. Drug bi ne biMak."« In tako so šli dnevi, kajti denar so imeli vsi, tisti, ki so si ga izposodili, tisti, ki so prodali njive in tudi tisti, ki jim je Goranov prodal domove. Predno bo zmanjkalo, so mislili, bo Goranov sezidal tovarno, delat pojdemo in denarja bo vedno dovolj. Tovarna da dosti denarja, s poljem ni nič. Škoda delati! Boljše je torej počivati ta čas, da pride tovarna in potem pride novo življenje. »Pijmo torej, ljudje božji, ko so taki časi, kot nekdaj!"« Tako je šel dan za dnem, noč za nočjo. Pospali so zvečer po klopeh v krčmi, pod mizo so obležali ali tudi po tleh naokoli. In vzbudili so se zjutraj tam, kjer so pospali zvečer. Vrstica 1.005 ⟶ 1.003: In budili so se drug za drugim in so začeli dalje piti. Nekateri so posegli v žep in so se začudili, da je tam še denarja. Prijetno je tako zjutraj po prepiti noči poseči v žep in začutiti tam denar. Zato so bili veseli, da je temu tako. »Kako je to mogoče?"« so pomislili. In ko so dobro vse premislili, kaj je bilo včeraj, so se spomnili, da je bil zvečer Goranov v krčmi in da je dajal za pijačo. »Še moje kupi, Goranov, še moje!"« In Goranov je zarožljal z denarjem. In sosedje in ~~me-šetarji~~mešetarji so planili na noge, udarili so na roke, Goranov je odštel denar in potem se je pilo. In šele zjutraj, ko so vse iznova premislili in so se spomnili, kaj se je bilo zgodilo, jim je prišlo na misel, da so brez doma. Grenka je ta misel, ko se človek zjutraj prebudi in se spomni, da je brez doma. Toda zakaj bi bila grenka, ko je denarja še poln žep? In kdo bi mislil sedaj na to, da nekoč ne bo ne denarja ne doma? Tako so posedali ljudje po krčmah, tako so posedali v dolini pri Mlinarici, ker je bil Goranov tam vsak večer, in tako so živeli v gostilni ~~„ob~~»ob cesti"«. Čiča jim je igral na harmoniko, daje bilo življenje še bolj veselo. Rado se posluša godbo, ko je vina polna miza. Kakor bi bila večna svatba, se zdi človeku. Dobro se je zdelo tudi Čiči, da so prišli taki časi, da lahko igra in da ga radi poslušajo. Težko je godcu gosti samo sebi, ko pada pesem težko nazaj v srce. Lepše je tako šumeče življenje; za pesem je to prav in za godca, denarja dobi in pijače. Kako je to prijetno v taki družbi na svetu! Zato se je Čiča zjutraj vzbudil včasih na peči ~~„pri~~»pri Mlinarici"« v dolini, včasih v gostilni »ob cesti"«, včasih kje v zakotni krčmi. Ozrl se je in je videl, da tudi drugi spe kje okoli miz. Prijetno je, ko človek vidi, da ne hodi sam po eni poti. Harmonika mu je ležala včasih pri vzglavju, včasih pri nogah. Prigodilo se je tudi, da se je prebudil in harmonike nikoli nikjer. Razjezil se je in je od žalosti zaspal dalje. Pivci pa so vstali, posedli okoli miz in začeli piti. »Čiča, Čiča,"« so ga klicali. On pa je bil žalosten in zato je spal dalje. Spotaknil se je morda kdo takrat ob kaj pod mizo, pogledali so in bila je — harmonika. Bogve, kdo je spal na nji. Izvlekli so jo in hreščeč je bil njen glas. Čiča je takoj vstal, kajti nihče ni smel igrati na njegovo harmoniko, da bi je ne potrl. Potegnil je z rokami po razmršenih laseh, oči so se mu počasi jasnile in zaspane proge so ležale preko lic. Dali so mu pijače in začel je gosti. Tako se je začel nov dan. Prišli so novi ljudje in so začeli pogovor o starih lepih časih, o trudnih prestanih letih in o veliki bodočnosti.▼ eni poti. Harmonika mu je ležala včasih pri vzglavju, včasih pri nogah. Prigodilo se je tudi, da se je prebudil in harmonike nikoli nikjer. Razjezil se je in je od žalosti zaspal dalje. Pivci pa so vstali, posedli okoli miz in začeli piti. ▲»Čiča, Čiča," so ga klicali. On pa je bil žalosten in zato je spal dalje. Spotaknil se je morda kdo takrat ob kaj pod mizo, pogledali so in bila je — harmonika. Bogve, kdo je spal na nji. Izvlekli so jo in hreščeč je bil njen glas. Čiča je takoj vstal, kajti nihče ni smel igrati na njegovo harmoniko, da bi je ne potrl. Potegnil je z rokami po razmršenih laseh, oči so se mu počasi jasnile in zaspane proge so ležale preko lic. Dali so mu pijače in začel je gosti. Tako se je začel nov dan. Prišli so novi ljudje in so začeli pogovor o starih lepih časih, o trudnih prestanih letih in o veliki bodočnosti. Taki časi so se začeli zadnje čase po dolinah naokoli in spremljevani od vesele harmonike, so potekali hitro, kakor da beže v uren, brezumen ples, sladkim sanjam v naročje. »Zapojmo, ljudje božji! Nov čas je tu, Goranov je v deželi!"« Zares veselje je vladalo po vseh kotih in krajih v dolini in če je morda prišla odkod nepovabljena slaba vest, da bi motila zadovoljnost srca, so jo zapodili z veselim petjem. Ne more priti slaba vest v srce, dokler je še denar v žepu. Kako sladki so časi radosti, ko je v njih raj zaprta pot vsemu neprijetnemu, kar bi spominjalo na preteklost ali opominjalo na bodočnost ter je moglo kazati vesele dni! ==10.== olnce je stalo na zapadu in dolge sence so legale po dolinah. Mrakovi so se vlekli ob gozdovih, tihota je polnila polja. Čiča se je počasi pomikal po cesti proti Cerovcu in si je igral na harmoniko. Obstal je zdajpazdaj na cesti ob polju in si ob harmoniki zapel pesem s hripavim glasom. Mislil je morda, kje so pili sinoči, za čegave denarje se je plačalo, in kje se je zbudil zjutraj.▼ ▲~~olnce~~Solnce je stalo na zapadu in dolge sence so legale po dolinah. Mrakovi so se vlekli ob gozdovih, tihota je polnila polja. Čiča se je počasi pomikal po cesti proti Cerovcu in si je igral na harmoniko. Obstal je zdajpazdaj na cesti ob polju in si ob harmoniki zapel pesem s hripavim glasom. Mislil je morda, kje so pili sinoči, za čegave denarje se je plačalo, in kje se je zbudil zjutraj. »Vseeno je, za čegave denarje človek pije in kje se zjutraj prebudi. Nazadnje je vendarle Goranov tisti, ki plača in krčma je kraj, kjer se človek naspi in kjer se prebudi. Lahko je vsak zadovoljen, da je tako. Prej je bilo slabše in smo morali tudi živeti. Umrli nismo, a živeti skoraj nismo mogli."« Stal je nekaj časa in šel zopet počasi naprej. Taka je bila vedno njegova pot, ker je bila brez namena in brez cilja. Hodil je vedno, kakor da ni nikamor namenjen, kakor da je vseeno, kamor pride. Najlepše je, kadar človek hodi tako; kadar se mu zazdi, se lahko ustavi, ne mudi se nikamor. Prijetna je taka pot, prijetno tako življenje. »Pot je odprta vsakomur in vsi imajo pravico hoditi po njej, kakor se jim ljubi. Mnogi se pehajo, trudijo se in hite, ker se jim hoče ~~bog-vekam~~bogvekam, a nazadnje se utrudijo, omagajo, obleže morda na poti in so žalostni. Zato je boljše hoditi, kakor da bi se človeku sanjalo; človek ne (Dalje.)

Iz časov romantike: Razlika med redakcijama