Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

Stal je nekaj časa in šel zopet počasi naprej. Taka je bila vedno njegova pot, ker je bila brez namena in brez cilja. Hodil je vedno, kakor da ni nikamor namenjen, kakor da je vseeno, kamor pride. Najlepše je, kadar človek hodi tako; kadar se mu zazdi, se lahko ustavi, ne mudi se nikamor. Prijetna je taka pot, prijetno tako življenje.
 
»Pot je odprta vsakomur in vsi imajo pravico hoditi po njej, kakor se jim ljubi. Mnogi se pehajo, trudijo se in hite, ker se jim hoče bogvekam, a nazadnje se utrudijo, omagajo, obleže morda na poti in so žalostni. Zato je boljše hoditi, kakor da bi se človeku sanjalo; človek ne
hrepeni nikamor in nima biti po čem žalosten. Naprej gre človek do konca, in, ko se mu ne ljubi več, leže in zaspi."«
 
Tako se je pomikal Čiča počasi po cesti, prepeval je pesmi in igral na harmoniko. Ko se je ozrl, je videl za seboj ^ospodskegagospodskega človeka; ugajalo mu je, da dobi druščino, ker se človeku včasih stoži od dolgega časa, ako hodi sam. Zato je veselo raztegnil harmoniko.
(Dalje.)
 
»Ni bil pozdrav zastonj"«, je pomislil, ustavil se je in pozdravil oddaleč.
hrepeni nikamor in nima biti po čem žalosten. Naprej gre človek do konca, in, ko se mu ne ljubi več, leže in zaspi."
 
Poljanec je šel počasi čez polje. Spomnil se je, da je ostal zadnjič Čiči dolžan za pozdrav. Originalna podoba izgubljenega godca je harmo-niralaharmonirala z večerno pokrajino.
Tako se je pomikal Čiča počasi po cesti, prepeval je pesmi in igral na harmoniko. Ko se je ozrl, je videl za seboj ^ospodskega človeka; ugajalo mu je, da dobi druščino, ker se človeku včasih stoži od dolgega časa, ako hodi sam. Zato je veselo raztegnil harmoniko.
 
»Na Cerovec gremo"«, je rekel Čiča, ko je bil prišel bliže in je stopal ž njim vštric.
»Ni bil pozdrav zastonj", je pomislil, ustavil se je in pozdravil oddaleč.
 
Poljanec je šel počasi čez polje. Spomnil se je, da je ostal zadnjič Čiči dolžan za pozdrav. Originalna podoba izgubljenega godca je harmo-nirala z večerno pokrajino.
 
»Na Cerovec gremo", je rekel Čiča, ko je bil prišel bliže in je stopal ž njim vštric.
 
Poljancu je bila po volji godčeva družba. Segel je v žep in mu podaril krono. Zasvetile so se Čiči oči in pokazal je bele zobe, ko se je zasmejal.
 
»Kaj bi govoril z njim?"« je pomislil Poljanec. »Ali znaš še kaj peti, Čiča?"«
 
»Znam o vsem, kar hočete. Svet me ne mara poslušati in jaz ne pojem za svet. Malo mi je mar! Lepo je, da ste mi dali krono, za pijačo bo; vedno govore, da pijem za njih denarje. Težko je poslušati očitanja, dokler ušesa ne ogluše . . . Sedaj bodo pili za moje denarje
 
»Znam o vsem, kar hočete. Svet me ne mara poslušati in jaz ne pojem za svet. Malo mi je mar! Lepo je, da ste mi dali krono, za pijačo bo; vedno govore, da pijem za njih denarje. Težko je poslušati očitanja, dokler ušesa ne ogluše . . . Sedaj bodo pili za moje denarje in bodo tiho. Lepo je na Cerovcu, človek bi si želel imeti tako.«
in bodo tiho. Lepo je na Cerovcu, človek bi si želel imeti tako."
 
»Ti vedno piješ, Čiča?"«
 
»Vedno; sedaj so taki časi, da skoraj ne vemo, kaj druzega delati. Nič veselega nimajo oni, ki hočejo, da bi bilo drugače, nego je."«
 
»In pozdrave nosiš."«
 
»Pozdrave nosim. Tudi dandanes še ljudje ljubijo. Komaj utegnejo na to misliti in vendar je res, da ljubijo. Včasih so ljubili bolj, in ker so ljubilijubili, sem prišel tudi jaz na svet. Zato hodim sedaj po teh cestah okoli in komaj kdaj pomislim, kako in zakaj. Tudi ,je vseeno; historije gredo po svetu in izginjajo, začenjajo se in se končujejo in tako gredo druga za drugo. Zato so igrale te roke že' pri marsikateri ljubezni."«
 
Pokazal je svoje gospodske, drobne roke.
 
»V gradu je bila grofica-gospodična, majhna in lepa in nosil sem ji pisma. Tudi grofje ljubijo in tudi mlade gospodične. Človek bi ne verjel, ko bi ne videl, in res je, da ljubijo!"«
 
»Koga je ljubila?"«
 
»Bil je gospod, mlad, bled in suh. Bog ve, kaj je ljubila na njem; čudno včasih ljubijo ljudje. Kaj naj mi vemo, kdo stanuje po gradovih? Tako sta se ljubila od enega gradu do drugega. In prišlo je, kakor kadar zakroži kragulj nad mladim parom, kakor ko pade črn oblak na mlado pomlad. On je odšel in ona je umrla."«
 
»Žalostna povest je to."«
 
»Žalostna povest, a ne najbolj žalostna, mnogo bolj žalostnega je na svetu. Take stvari smo že doživeli. Zdaj je prazno po gradovih, v dolini po vaseh je lepše. Minilo je tam življenje, kakor upihneš luč. In je škoda, da se več ne ljubi po gradovih."«
 
»Ali se ne ljubi več?"«
 
»Ljubezen ni umrla, življenje je umrlo. Vi dobro poznate Goranovega."«
 
»Poznam."«
 
»Prijatelj ste njegov?"«
 
»Mogoče."«
 
»Srečni vi!"«
 
»Zakaj ?"
 
»Goranov je dober človek, za pijačo daje."«
 
Poljanec se je nasmehnil. Stopala sta molče, pot je zavila po dolini. Zagledal se je Čiča proti črnim lesom nad dolino, sanjave so postale njegove oči in govoril je:
 
»Taki časi pridejo včasih nepričakovano, sami po sebi, kakor dobra letina. Odpočil si bo kmet. Tlačili so nas dolgo, niti dihati se ni dalo, zdaj pa se lahko oddahnemo!"«
 
Za drevjem se je pokazalo belo zidovje Ce-rovcaCerovca. Čiča je zagodel, kajti zdelo se mu je, da nima več kaj govoriti.
 
»Torej imajo ljudje radi Goranovega?"« je vprašal Poljanec.
 
»Ej, kako bi ga ne imeli radi! Kdo bi ne imel rad onega, ki daje denar? Ko bi jaz imel milijon, bi me tudi radi imeli ljudje. Vse je na svetu na prodaj, tudi človek in ljubezen. Vse bi storili za Goranovega."«
 
»Kaj pa oni, ki jim je prodal hiše?"«
 
»Tudi tisti ga imajo radi in ga hvalijo. Kako bi ga ne imeli radi, ko jih je rešil skrbi! Kupil je hišo in jim jo je dal nazaj. Kdo bi se jezil, če jim je prodal hišo, ko ima potem vsak hišo kakor poprej in še denarja po vrhu!"«
 
Bila sta že v drevoredu in sta stopala počasi. Na koncu drevoreda se je v mraku skrivalo zapuščeno obzidje.
 
»Jaz pa nimam ničesar, da bi mogel prodati"«, je govoril Čiča, ,,»a ne tožim. Živi se ob dobrih ljudeh. Lizika je dobra, rada posluša povesti in pesmi. Jaz vem mnogo povesti, a komu pripovedati? Dosti je tudi žalostnih med njimi. Lizika posluša vse rada. Godel bi lahko cele noči pod njenim oknom."«
 
Zasvetilo se je na koncu drevoreda. Visoka kamenita vrata so bila obraščena z zelenjem. Stala so kot spomenik davnih časov.
Čiča je odšel naprej po stopnicah. Po vrtu je pritekla Lizika v belem krilu.
 
»Čiča!"« je vzkliknila, ko ga je zagledala.
 
Poljanec je stopil počasi na vrt. Okoli in okoli po terasi so se razprostirale cvetja polne gredice. Pozdravil je Liziko.
 
»Vedel sem, da ti ga pripeljem,"« je rekel Čiča in odšel po vrtu.
 
»Kakšno družbo imate,"« se je začudila, ko je podala Poljancu roko. »Tudi jaz ga imam rada in on tneme ljubi. Kaj ne, da me ljubiš, Čiča?"«
 
»Ljubim"« je odgovoril Čiča oddaleč in si zagodel na harmoniko.
 
»Ali ni, kakor deseti brat?"«
 
»Žal, ne živi v svojem času; dandanes ni več mogoč deseti brat"«.
 
»In vendar živi."«
 
»Kje je Miša?"«
 
„Šel»Šel je z Goranovim. Peljala sta se na postajo po inženirja. Zvečer pride."«
 
Poljanec se je spomnil, da mora z Vraničem in Goranovim govoriti zaradi slapa in mislil si je, da bo še boljše, ko bo z njim tudi inženir.
 
»Dolgo vas ni bilo! Ali nismo bili vredni obiska?"« mu je očitala Lizika.
 
»Povabljeni ste bili vi k nam, gospodična!"«
 
„Ni»Ni bilo časa. Miša ima mnogo dela."«
 
„Tudi»Tudi pri nas ni časa ter je dosti dela."«
 
Poljanec je sedel na klop. Stala je pred njim in njene oči so zrle nanj polne ljubezni.
 
»Ali ste trudni? Pojdiva v sobo!"«
 
»Hvala, ljubše mi je tu. Ali hočeva filozo-firatifilozofirati?"«
 
»Prosim vas, ne skazite poezije večera"«. Ogledala se je okoli. Čiča je bil odgodel v grad. „Kako»Kako ste zamišljeni!"«
 
»Prijetno bo zdaj z vami govoriti, ko ste pustili filozofijo."«
 
Sedla je poleg njega. Videla je, da so otožne njegove oči. Hotela ga je razveseliti.
 
»Čudovito lepo je zdaj pri nas. Zakaj ne hodite na naš vrt gledat, kako lepo cveto moje rože? Zalivam jih samotna in prepevam. In vi sedite v krasnem majskem večeru sredi cvetočega vrta in niste srečni."«
 
Sklonila je glavo in se zagledala v gredice na drugi strani steze.
 
»Da, prav tu sva obstala zadnjič, pri vprašanju, kaj je sreča ..."« Vstala je, kakor da je užaljena. Zaplesala je in vzkliknila:
 
»Jaz ne vprašujem in vendar, glejte, pri nas je vse srečno, vse cvete in živi."«
 
Ugajalo mu je njeno naravno vedenje s svojo veselostjo in ljubeznivostjo. V gradu se je ves čas oglašala harmonika.
 
»Pomislite, kako je to lepo. Zagode si in zapoje in pozabi na vse. Zasanja in ne misli, ali je res ali ne. Vesel je in ne čuti teže življenja. Tava kot večni popotnik po svetu in ne govori o sreči. In srečen je v tem, ko ne premišlja sam o sebi."«
 
»Misliti moramo mi za druge."«
 
»Res, in drugi žive za nas."«
 
Obrnila se je in je začela trgati cvetlice.
Umolknila sta za trenotek. Slišalo se je šumenje kostanjev v drevoredu in ptiči so peli ob robu gozda za gradom. Harmonika v gradu je umolknila.
 
»Ali se vam ne zdi, da je vsako čustvo velika prevara?"« je rekel.
 
»Vi zopet filozofirate!"« Težko ji je bilo, ker je govoril tako; mrzle so bile njegove besede in nasmeh prezirljiv.
 
»Zelo važno je to, gospodična,"« je rekel in se je pogladil po čelu.
 
»In zakaj bi ne sprejeli lepe prevare, če je lepša od resnice?"«
 
»Pod nobenim pogojem je ne smemo sprejeti."«
 
»Žalostno in pusto mora biti vaše življenje."«
 
Vstal je in se ji je približal.
 
»Odpustite, jaz sem zelo dolgočasen človek."«
 
»Kot ves današnji svet,"« je odgovorila in se umaknila pred njim. Ujel je njeno roko in sam ni vedel, kaj je hotel s tem.
 
»Pojdimo v grad, novo garnituro smo dobili,"« je šepnila Lizika in sledil ji je po stopnicah.
 
Tema je ležala po hodnikih in koraki so votlo odmevali. Stopila sta v sobo in ona je prižigala luč. Potegnil je veter skozi odprto okno in luč je v tem trenotku ugasnila.
Stopil je po preprogi k nji.
 
»Počakajte, da naredim luč,"« je rekla in videlo se je, da je vznemirjena; roka se je tresla in ni se ji hotelo prižgati. Stal je prav poleg nje in je prijel njeno roko. Zaihtela je in si obrisala oči z roko.
 
»Kako sem nesrečna,"« je zajokala na glas in sedla na zofo ter jokala neutolažljivo. Stal je poleg nje in ni vedel, kako bi jo tolažil. Prijel je njeno roko in jo poljubljal. Sedel je na stol poleg nje in se sklonil nad njo in ji šepetal to-lažilnetolažilne besede:
 
»Čemu plakati! Svet je prazen in življenje brez čuta. Kako naj da žalostni tolažbe žalostnemu?"«
 
Vstala je, obrisala si je solze in pogledala nanj s prezirljivim pogledom. Zadrdral je voz zunaj po pesku. Zbežala je iz sobe in on je odšel počasi za njo ter ugibal, kaj mu je hotela reči.
 
==11.==
 
Joljanec je stopil na dvorišče in je zaslišal vesele glasove. V mraku je stal tam koleselj, Vranič je klical hlapca, in nekdo je še lezel z voza, Goranov pa je stal pri konju, gladil ga je po glavi in hvalil na ves glas:
3.093

urejanj