Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

==11.==
 
JoljanecPoljanec je stopil na dvorišče in je zaslišal vesele glasove. V mraku je stal tam koleselj, Vranič je klical hlapca, in nekdo je še lezel z voza, Goranov pa je stal pri konju, gladil ga je po glavi in hvalil na ves glas:
 
»To je žival, gospod Vranič; gre kakor veter!"«
 
Vranič je zagledal Poljanca in mu hitel nasproti. Podal mu je veselo roko in rekel živahno: „Ravno»Ravno prav, da si tu, govoriti imamo važne reči. Dovoli, da te predstavim inženirju"«. Inženir je bil ravno zlezel z voza.
 
Inženir Ivan Pavlič je bil človek pri tridesetih letih, z lepimi črnimi brkami, visoke postave. Samozavestno je stisnil Poljancu roko in si takoj nato zavihal brke. Poljanec je začutil okoli vratu težko roko Goranovega.
 
»Zdravi, gospod filozof! Ali še vedno filo-zofiratefilozofirate?"« je vprašal Goranov s svojim mogočnim glasom. „Mi»Mi smo tudi danes že pili nekoliko filozofije, vinske modrosti namreč,"« je pristavil potem.
 
Tudi Poljanec je čutil, da se jim to pozna, zato se mu je veselo posmejal.
Lizika je izginila v vežo, Vranič pa je vabil goste na večerjo.
 
Ostali so v prostorni sobi ob poginjenipogrnjeni mizi in Lizika je prinesla vina. Goranov jo je radovedno pogledal, natočil si potem poln kozarec in ga izpil do dna.
 
»Velika žeja je, gospoda moja, zato oprostite, da ne čakam na maniro"«, se je opravičil.
 
Soba je bila lepo prenovljena, prijeten hlad je bil v nji.
 
Inženir je začel pogovor o lepi pokrajini. »Napravili bi lahko letovišče"«, je menil nazadnje.
 
„Saj»Saj je že letovišče, za nas namreč,"« je rekel Goranov in se pomenljivo smejal. „Jaz»Jaz, gospod filozof in cela družba na gradu smo si izbrali po svoji volji. Vranič tudi. Nihče se ne pretegne od dela, včasih dela človek iz dolgega časa, celo skrbi si nakopljemo zato.«
 
»Letovišče nese premalo,"« je rekel Vranič. »Zlasti spočetka so bremena neznosna!"«
(Dalje.)
 
pretegne od dela, včasih dela človek iz dolgega časa, celo skrbi si nakopljemo zato."
 
»Letovišče nese premalo," je rekel Vranič. »Zlasti spočetka so bremena neznosna!"
 
Tako se je začel pogovor o tovarnah, o cestah, o gozdih. Lizika je medtem prinesla večerjo. Inženir je vanjo nemirno vprl svoje oči, a Lizika je skrivala obraz, da bi se ne videlo, kako je zardela.
 
»Vroče, vroče, gospodična,"« je vpil Goranov in prijel njeno drobno roko. Poljanec se je spomnil onega prvega večera, ki ga je bil preživel pri Vraniču, in zdela se mu je zopet tako lepa, mila, kakor takrat. Neprijetno ga je zabolelo v srcu, ko se je spomnil večera, ki gajega je doživel z njo v sobi. Zdelo se mu je, da ji je storil veliko krivico in je sklenil, da jo še danes, predno pojdejo spat, poprosi odpuščenja.
 
Goranov si je naložil veliko porcijo večerje, ki je bila primerna njegovi veliki osebi. Pripovedoval je o amerikanskih večerjah in o raznih slučajih, kdaj je na svetu jedel mnogo, kdaj malo. Zalival si je pri tem z vinom in je začel tudi pogovor o vinu. Ko je prišla Lizika zopet v sobo, jo je pohvalil, da je skuhala izborno večerjo, pri čemer se je s prtičem trdo obrisal po brkah na levo in desno. In začel je tudi o tem pogovor, kakšne brke je videl po svetu. Videlo se mu je, da je nocoj izredno dobre volje. Poljanec pa je govoril malo in tudi inženir je bil zamišljen. Vranič je začel parkrat resen pogovor, a Goranov se je na vse mogočno zasmejal.
 
»Gospod Miša se je menda rodil z gospodarskim vprašanjem vred, ker je ž njim tako ne-razdružljivnerazdružljiv,"« se je norčeval Goranov. „Zame»Zame so gotovi dnevi na svetu, ki se imenujejo prazniki. Takrat se z dolgočasnimi vprašanji ne ukvarjam."« In z vajeno samozavestjo si je prižigal viržinko in se hrupno smejal. Tako je kmalu veselost objela goste. Tudi Poljanec je postal dobre volje in se je smejal Vraniču, ki je pripovedoval svoje velikomestne doživljaje. Goranov se je krohotal na ves glas in hitro se je še sam spomnil doživljaja, in pripovedoval ga je obširno ter sprem-ljevalspremljeval svojo povest z bučnim smehom, da so mu stopile solze v oči.
 
Poljanec se je spomnil Lizike in šel jo je iskat. Ni je bilo nikjer. Ko je stopil na dvorišče in je pogledal, če je luč v njeni sobi, je videl, da so okna temna.
 
»Šla je morda žalostna spat,"« je pomislil.
 
Mesec je svetil po dolini, po gozdovju je vel hladen veter. Sveži zrak mu je del dobro, spoznal je, da je že precej pil. V daljavi se je začula pesem.
 
»Tako se torej rešuje to vprašanje, o katerem imamo toliko govoriti,"« je pomislil trpko sam pri sebi. Tiho, kakor nevzdramno je ležala okoli dolina s spečimi kočami. Kakor bajka je ležala noč nad njimi. Zavil je okoli poslopja. Tam je bil balkon. Temno je bilo v nočni senci, a vendar se mu je zdelo, da se je tam nekaj zganilo. Obstal je ob cvetoči gredi in gledal navzgor.
 
..»Gospodična,"« je šepnil. »Ali ste vi?"« Lizika je slonela na balkonu in gledala nanj. Odšel je v vežo in je hitel po stopnicah navzgor. Približal se ji je tiho in ni se mu umaknila. Stopil je k nji in ji položil roko okoli pasu.
 
»Ali ste žalostni?"« jo je vprašal tiho. „Tudi»Tudi meni je žalostno!"«
 
Molče je naslonila svojo glavo k njemu.
 
»Odpustite,"« je šepetal, »odpusti; včasih sem truden in kakor brez življenja!"«
 
Odgovorila mu ni ničesar, a pustila, da jo je poljubil in potem sta se vrnila v sobo. Go-ranovGoranov in Vranič sta pela, inženir pa se je jima smejal.
 
»Pomagajte nama!"« je klical Goranov Po-IjancuPoljancu in začel iznova peti zdravico. Poljanec je bil vesel in zadovoljen sam s seboj. Zdelo se mu je, da je popravil veliko krivico in da bo imel sladko noč; zato je tudi pomagal peti. Lizika je nekaj časa smehljaje poslušala, a kmalu zopet odšla.
 
Ko so prenehali peti, je začel Goranov razvijati načrte svoje podjetnosti. »Sedaj šele začnemo delati,"« je pravil pogumno, kakor da prerokuje veliko bodočnost in silna dela. »Zemljo izpremenimo v raj, navadimo ljudi uživati življenje, oh, to bo romantika!"« . . .
 
»Ti imaš pri tem veliko ulogo, prijatelj,"« je rekel Vranič; »vodopad nam ne sme uiti iz rok"«.
 
»Vodopad mora biti naš,"« je ponovil Goranov in prijel Poljanca s trdo roko za pest.
 
Poljancu je ugajalo, da ima v tej igri svojo ulogo in važno se mu je zdelo to naročilo. Mahnil je torej z roko in rekel: »Ne bojta se! Moja skrb!"«
 
Inženir se je v tem vrnil z Liziko in si vihal brke, Poljanca pa je obšla neprijetna misel, da
lazi ta Pavlič za Liziko, jedva da jo je videl. Žalilo ga je to in jezilo, ko je videl, da je nje lice veselo in da ji oči žare od radosti. Lizika pa je Poljancu pogledala živo v oči ter se mu ljubezni-polnoljubeznipolno nasmejala. Podal ji je kozarec in veselo je trčila ob njegovega.
 
lazi ta Pavlič za Liziko, jedva da jo je videl. Žalilo ga je to in jezilo, ko je videl, da je nje lice veselo in da ji oči žare od radosti. Lizika pa je Poljancu pogledala živo v oči ter se mu ljubezni-polno nasmejala. Podal ji je kozarec in veselo je trčila ob njegovega.
 
Ko je odšla, je objela vse dobra volja, Goranov je zopet zapel in vesel šum je pozno v noč motil tišino.
 
==12.==
 
Solnce je prisijalo čez visoka drevesa in obsevalo že ves gradič, ko je prišel Vranič šele na dvorišče in začel določati družini delo. Čutil je, da je prepil veselo noč in bil je nezadovoljen s seboj.
 
Lizika je slonela na balkonu in zrla proti drevoredu, kjer so se lesketali vrhovi dreves v jutranjem solncu. Mislila je na to, kar se je zgodilo prejšnji večer in ponoči. Nezadovoljna je bila in nekaj težkega je ležalo na njenem srcu. Okoli-inokoliOkoliinokoli jo je pozdravljalo veselo jutro. »Zakaj je bil zvečer tak?"« je izpraševala in ponavljalo se je vedno isto vprašanje. In spomnila se je, kako je prišel Poljanec v noči na dvorišče, kako jo je iskal in je prihitel za njo ter jo prosil odpuščanja. Živa je stala pred njo podoba mladega filozofa, kakor se ji je bila vselila v srce pri prvem srečanju in ponovile so se ji sedaj vse sanje, kar jih je sanjala takrat. In vendar ni bila zadovoljna. Lepo je bilo, a vendar je ležalo na vsem nekaj težkega, dušečega . . .
 
»Dobro jutro, gospodična!"«
 
Na vrtu je stal inženir Pavlič.
 
»Dobro jutro. Ali ste že vstali?"«
 
»Že zdavnaj!"«
 
Gledal je neprestano občudovaje vanjo in si sukal brke. Tudi ona se mu je smejala, saj ji je ugajal njegov veseli obraz.
Hotela je oditi v kuhinjo, tedaj je začula za sabo korak, bil je Poljanec, ki jo je ujel za obe roki. Poln zdravega življenja je bil njegov obraz in oči so mu žarele.
 
»Dobro jutro, dušica,"« ji je rekel ter ji poljubil počasi obe roki.
 
»Pojdite na zajutrk,"« je rekla ona veselo in zbežala po hodniku. Hitel je za njo in se je smejal, ko se je parkrat obrnila, da bi videla, če jo dohaja.
 
V veži je stal Čiča s harmoniko na hrbtu. Njegov obraz je bil zaspan in oči so bile motne.
 
»Pridi kmalu zopet, Čiča,"« mu je rekla Lizika ter tekla v kuhinjo. Nihče se ni zmenil zanj, da bi
 
mu skril harmoniko, kajti našel jo je v kuhinji, kakor jo je bil pustil zvečer. Hlapci so pusti, govoriti ne znajo, Vranič se ni zmenil zanj. Zato je bilo Čiči zjutraj dolgčas in je odšel, da se ustavi kje drugje, kjer bodo ljudje po njegovi volji. Za slovo je zaigral na harmoniko in se mu je zdelo, da mora biti nekaterim ljudem zelo dolgočasno na svetu. Zadovoljenje bil sam s seboj.
 
Kmalu je prišla Lizika in mu prinesla kave. Veselo je bilo njeno lice in nagajiv nasmeh jej je igral okrog ust. Ugajala mu je v tej priprosti jutranji obleki, z neuravnano frizuro, kot mlada, skrbna gospodinja. Prijel je zopet za njeno roko, in ona mu jo je pustila.
 
»Ali ste zdravi?"« ga je vprašala skrbno. »Predolgo smo bedeli"«.
 
»0, da . . . Veselo je bilo in prav je tako! Včasih mora človek pozabiti na vse . . ." Hvaležen ji je bil za to njeno skrb in jej je hotel zopet poljubiti roko, toda zaškripal je pesek na vrtu in na jutranjem solncu se je pojavila mogočna oseba Goranovega. Roke je držal v žepu in zaspano je pomežikoval z očmi. Obraz pa se mu je svetil v rudečici. Zazdehal je in se približal lopi.
 
»0, da . . . Veselo je bilo in prav je tako! Včasih mora človek pozabiti na vse . . ."« Hvaležen ji je bil za to njeno skrb in jej je hotel zopet poljubiti roko, toda zaškripal je pesek na vrtu in na jutranjem solncu se je pojavila mogočna oseba Goranovega. Roke je držal v žepu in zaspano je pomežikoval z očmi. Obraz pa se mu je svetil v rudečici. Zazdehal je in se približal lopi.
»Dobro jutro," je pozdravil z globokim glasom, »to je bila noč, gospoda ..." Pretegnil se je in sedel na klop. Lizika je odhitela in Go-ranov se je spustil v vesel smeh.
 
»Dobro jutro,"« je pozdravil z globokim glasom, »to je bila noč, gospoda ..."« Pretegnil se je in sedel na klop. Lizika je odhitela in Go-ranovGoranov se je spustil v vesel smeh.
»To je lepa ptičica . . . No, krasna noč je bila! A zdi se mi, da sem preveč pil in pel! Br!" Glasno se je odkašljal. »Ako vam ljubo, morete se peljati z menoj," je Tekel potem. Potegnil je iz žepa zlato uro in se začudil, da je vstal tako pozno.
 
»To je lepa ptičica . . . No, krasna noč je bila! A zdi se mi, da sem preveč pil in pel! Br!"« Glasno se je odkašljal. »Ako vam ljubo, morete se peljati z menoj,"« je Tekelrekel potem. Potegnil je iz žepa zlato uro in se začudil, da je vstal tako pozno.
Po zajutrku je dal Goranov takoj napreči. Vranič in inženir sta hotela oditi v gozde, zato se je tudi Poljanec poslovil. Lizika je stala ob vozu in ga vabila kmalu zopet na obisk. Goranov je brez dolgega poslavljanja pognal, in voz je zdrčal po cesti skozi drevored. Poljanec se je še parkrat ozrl in mahal z roko v pozdrav. Videl
 
Po zajutrku je dal Goranov takoj napreči. Vranič in inženir sta hotela oditi v gozde, zato se je tudi Poljanec poslovil. Lizika je stala ob vozu in ga vabila kmalu zopet na obisk. Goranov je brez dolgega poslavljanja pognal, in voz je zdrčal po cesti skozi drevored. Poljanec se je še parkrat ozrl in mahal z roko v pozdrav. Videl je, kako je inženir stopil k Liziki, potem pa je gradič izginil za drevjem.
je, kako je inženir stopil k Liziki, potem pa je gradič izginil za drevjem.
 
Goranov je medtem predeval vajeti in si dal zopet dosti opravka z viržinko. Dohitela sta Čičo na cesti. Umaknil se je v stran in se globoko priklonil.
 
» Danes me je vzbudil s svojim orgljanjem; mislil sem, da imamo že svatbo,"« je rekel Goranov dobrovoljno; »no, tudi to še pride,"« je pristavil čez čas.
 
»Kako to mislite?"« je vprašal Poljanec, ki je ves čas mislil nazaj na Cerovec.
 
„No, kako? Gospodična Lizika je vendar kot nalašč in dobra gospodinja bo. Jaz vsaj upam, da bo še kaj iz tega."« Pri tem je Poljanca pomenljivo pogledal.
 
Ljudje, ki sta jih srečavala na cesti, so obstajali in pozdravljali Goranovega, ki je, kakor po navadi, ponosno odzdravljal.
Hlapec je prijel konja, in Goranov je skočil z voza.
 
»Do svidenja! Pozdravite gospo teto in poskrbite, da nam ne bo delala ovir!"« je dejal, stisnil Poljancu roko in mogočno stopil v Mlin. Hlapec pa je pognal . . .
 
Ko je dospel Poljanec domov, je našel na svoji mizi drobno pismo z žensko pisavo. Odprl ga je z veliko radovednostjo in čital:
 
{{razprto|Jutri imamo izlet. Povabljeni ste tudi Vi. Emanuela}}.
 
Opojen duh je vel iz lista in nehote ga je poduhal ter se zasmejal. »Tu umetnost — tam narava"«, si je mislil. »Torej na izlet! Z ene zabave na drugo? Zopet vino, petje in —"«. Hotel je izgovoriti besedo »ljubezen"«, a hipoma je začutil, da hoče izpregovoriti blasfemijo. Zavil je torej pisemce zopet v kuverto in sklenil, da ne pojde na izlet. Doma ostane, ali pa . . . ali pa pojde, če ga ne vzdrži doma, zopet tja ... k Liziki . . .
 
Ko pa je stopal po stopnjicah k teti, da ji poroča, so se mu zaokrožile ustnice in zažvižgal si je pesem:
 
»Danes tukaj — jutri tam ..."«
 
[manjka besedilo, stran 345 v številki 11]
3.093

urejanj