Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
==14.==
 
umeliŠumeli so kostanji na Cerovcu. Lahkoten večer se je zibal na košatih vejah. Po travi so se oglašali nešteti murni in cvrčki, v šepetu listja so se odzivali zadnji ptiči z večerno pesmijo.
 
Lizika je sedela na klopi na vrtu in nemo gledala v življenja polni večer. Težka misel je prihajala, kakor iz gozdnih mrakov, in z vso težo je padala na dušo.
 
»Ali je res, ali je mogoče?"« se je izpraševala neprestano in premišljala je stoinstokrat, kako bi bilo to mogoče. „Čiča»Čiča ni lagal, ne, on mi nikdar ne laže. Zakaj bi tudi lagal? Videl ju je, kako sta stala ob jezeru zvečer, peljala sta se v čolnu, ostala sta tam sama in stala dolgo ter govorila z roko v roki"«.
 
Utihnilo in onemelo je vse okoli nje, ves življenja polni večer. V mislih je iskala, kod hodi sedaj, kaj dela, ali je zopet na Mlinskem, zakaj ne pride tako dolgo na Cerovec. Sedaj šele je začutila vso ljubezen, ki se je ž njo njena mlada duša oklenila Poljanca. Ni bil, kakor si ga je želela, vesel, poln življenja, a ljubila ga je tudi takega. Da, zdelo se ji je, da ga je tako bolj ljubila, kakor če bi bil vesel in živahen, kajti zdelo se ji je, da je nesrečen in hotela mu je dati vso srečo. In komaj je vstalo življenje, komaj je začutila prvo srečo, — je že padlo vse. On ljubi drugo. In ne vrne se sreča nikdar več in na večno ostane hrepenenje po njej ... Pa morda ni res, morda je bil drugačen; izkušati jo hoče morda. In prišel bo, prišel bo, ko bo padal večer, objela bi ga, da bi čutil njeno ljubezen. In govorila bi mu tako lepo: »Vlado, saj si moj, moj ...« In ne bo mogel, da bi jo mučil, previsok je, preresen ... Vrnil se bo in ne pojde nikdar več na Mlinsko. In sreča bo, taka velika sreča ... Prihajal bo vsak dan na Cerovec, po več dni bo ostal in ves se bo izpremenil, živel bo v sreči.
 
srečo. In komaj je vstalo življenje, komaj je začutila prvo srečo, — je že padlo vse. On ljubi drugo. In ne vrne se sreča nikdar več in na večno ostane hrepenenje po njej ... Pa movda ni res, morda je bil drugačen; izkušati jo hoče morda. In prišel bo, prišel bo, ko bo padal večer, objela bi ga, da bi čutil njeno ljubezen. In govorila bi mu tako lepo: „ Vlado, saj si moj, moj ..." In ne bo mogel, da bi jo mučil, previsok je, prere-sen . . . Vrnil se bo in ne pojde nikdar več na Mlinsko. In sreča bo, taka velika sreča . . . Prihajal bo vsak dan na Cerovec, po več dni bo ostal in ves se bo izpremenil, živel bo v sreči.
 
A prišla je zopet težka misel in izginile so sanje in lepe nade v njih ... Da, zato ni prihajal na Cerovec, ker je ne ljubi. In ponovili so se vsi lepi spomini od spomladi, ko je bil maj, ko se je pripeljal prvič in dalje, dalje, dokler ni prišel Čiča in je prinesel tako novico.
Naenkrat je začutila roko na rami.
 
» Dober večer, gospodična ..."«
 
Bil je inženir Pavlič.
Hotela je zbežati, neljubo ji je bilo, da jo je zmotil.
 
»Ali smem prisesti?"«
 
»Oprostite, ni časa, pozno je."«
 
»No, za trenutek."«
 
Obsedela je in Pavlic je prisedel. Ugajal ji je dovtipni inženir od prvega trenotka, ker je bil vesela, odkrita duša, da se je moral prikupiti vsakomur. Občevala sta zelo prijateljsko in kadar je prišel, ji je bilo to zelo všeč.
 
»Kaj vendar premišljate tako globoko?"« je vprašal in pogledal v njene zamišljene oči.
 
»No, lep večer je in lepo je tako sedeti."«
 
»Res, lepo je tako sedeti, a ni najbolje sam tako sedeti."«
 
»Mogoče lepše kot z ljudmi."«
 
»Pardon, potem sem motil."« Hotel je vstati.
 
Zbala se je, da ga je razžalila in ji je bilo žal. Ni hotela tega, previsoko ga je cenila.
 
»Ne, prosim, ostanite . . ."« in je prijela nehote njegovo roko. Inženir je zapazil, da so se zasolzile njene oči.
 
»Ali vas smem tolažiti?"« je vprašal. Obrnila se je proč in si otrla solze.
 
»Menite, da je to potrebno?"« je vprašala in se hotela nasmejati.
 
»V nekaterih trenotkih je gotovo potrebno. Verjemite, gospodična, da človek potrebuje človeka in posebno v naših časih. Trdijo, da smo prišli iz časov romantike. Ubili smo, pravijo, čut in le razum vlada. Nikjer pa niso prej zapisali, da se rode ljudje, ki ne čutijo. Res je duh časa drugačen, ljudje pa so isti. Zato pa, kdor živi'živí v starih sanjah, pride v konflikt z novim življenjem. Vprašanje pa je, ali se dajo ljudje res izpremi-njatiizpreminjati, ali ni morda naš, tako realni čas samo krinka na obrazu globoko čutečega in trpečega življenja. Jaz seveda nisem filozof, zato tudi ne filozofiram, ampak živim. Teorije me ne morejo zaslepiti, da bi ne videl prakse in ta je najvišja filozofija."«
 
»Zakaj to govorite?"«
 
»Hotel sem vam reči: ne sanjajte, ampak živite! Tako krasno je življenje! Čemu vzdihovanje in solze?"«
 
»Ako pa zmaga čustvo? ..."«
 
Inženir je utihnil. Tu je bil konec njegove filozofije. Držal je še vedno njeno roko in govoril je zopet:
 
»Midva sva prijatelja, gospodična."«
 
»Da, zakaj ne?"«
 
Po drevoredu je drdral voz. Vstala sta in sta šla pred gradič. Kmalu se je pripeljal Vranič z Goranovim, ki je bil zelo dobre volje in je kričal že na vozu:
 
»Jutri gremo v Ljubljano in začnemo pravdo. Gozd bo naš in slap, — potem pa uničimo grad. Tudi on bo naš."«
 
Lizika je odšla pripravljat v sobo. Inženir pa je postal zunaj in pomislil:
 
»Ljubi ga zelo in vendar . . .!"«
 
Odšel je za drugimi in je ves večer premišljal, kako bi si tolmačil ta » vendar"«. Goranov pa je tolmačil o kupnih postavah in o svojih pravicah ter povdarjal, da je {{razprto|prva}} na svetu {{razprto|denarna}} pravica. Vranič mu je ugovarjal in trdil, da je tudi Mlinski bogat graščak, vrhu tega pa ima tudi znanje na višjih mestih. Goranov je na vse to robato zaklel, pogladil se je po brkih in pil. Ko je prišla v sobo Lizika, začel se je ž njo šaliti, pravil je, da si sezida tudi on grad in da se oženi. Pri tem se je cinično zasmejal.
 
»To lahko storite,"« je odgovorila Lizika.
 
»In gospod inženir mi napravi načrt gradu"«.
 
»Gotovo", je odgovoril inženir.
 
»To bo življenje!"«
 
Inženir je čutil nekak nemir in je hotel biti sam. Zato je kmalu odšel. V veži je srečal Liziko in ji zašepetal: lahko noč.
 
»Potolažite se in bodite srečna,"« ji je rekel.
 
Ozrla se je in gledala za njim.
 
»Lahko noč."«
 
Postal je parkrat na stopnicah in pomislil, kako je človeku, ko zmaguje čustvo, a podlega razum . . .
 
Drugi dan popoldne, ko je teta Marena razgledovala perutnino po dvorišču, se je pripeljal Goranov na Belovo in je ponosno stopil v vežo. Pozdravil je glasno po svoji navadi in povedal takoj, da ima govoriti važne reči. Teta Marena se je vedno bala važnih reči, posebno če je bil pri njih tudi Goranov, ker mu že od začetka ni zaupala. Zato je nekako nerada stopila ž njim v sobo, kjer si je Goranov takoj začel gladiti brke in nevoljno pokašljevati.
 
»Slabo ste izpolnili svojo besedo, gospa,"« je rekel in se samozavestno vsedel k mizi.
 
»Zakaj, mislite?"«
 
»Midva sva vendar sklepala kupčijo za slap, sedaj pa ste odstopili pravice graščaku. Veste, kaj ste s tem storili?"«
 
»Kupčija je kupčija, gospod; kdor je kupil, ta ima. Jaz nisem imela pravice prodajati, zato ne vem, da bi bila vam kaj obljubila."«
 
»Midva sva na vsak način govorila o tem, to veste?"«
 
»Da, samo govorila, več ni bilo mogoče. Nerada se spuščam v kupčije, posebno pri takih negotovih rečeh."«
 
»No, napram drugim to ni bilo tako"«.
 
Goranov je začel bobnati s prsti po mizi.
 
»Riskiral bi bil pri tem samo jaz,"« je rekel.
 
Marena ni vedela, kaj hoče reči s tem, zato je zmignila z ramami in rekla: „Kar»Kar je, je"«.
 
»Meni se zdi, da ni tako. Mislim, da se vendar zavedate tega, kar je vaše. Ako se vam ne ljubi, potegniti se za svoje pravice, dovolili boste to vsaj nam v vašem imenu na naš riziko."«
 
»Kaj mislite s tem?"«
 
»Vi imate v gozdu svoje pravice, na katere ne smete pozabiti, ker so mnogo vredne."«
 
»Ali mislite na pravdo?"«
 
»Tudi, ako treba."«
 
»Moja dolžnost je, da pomagam sinu svojega moža!"«
 
»Pomagati bi se dalo tudi drugače. Kaj torej mislite sedaj?"«
 
»Naj ostane, kakor je. Nerada imam pota in sitnosti."«
 
»Potem bi morali mi začeti drugo pot. Vi veste, da smo govorili že o tej kupčiji."«
 
Medtem je prišel Poljanec po stopnicah. Goranov mu je voščil glasno dobro jutro ter mu šel do vrat naproti. Stisnil mu je roko in rekel: »Kakega vraga ste naredili! Gozd in vse je baje prodano."«
 
Poljanec je zmignil.
 
»Treba je bilo hiteti, ko je bilo še naprodaj. Prodal je gospodar. Koliko pravic ima še pri tem teta, to je vprašanje."«
 
»In vi se za to ne zanimate, gospod filozof?"«
 
»Gotovo se, a teta sama se je udala"«.
 
Goranov je nevoljno trkal po mizi.
 
»Udati se, pustiti tisoče, milijone in to celo v tuje roke ..."«
 
»Lahko se še določi, kaj in kako, ako je njena volja."«
 
„Jaz»Jaz pustim, vse kakor je,"« je rekla teta Marena.
 
Goranov je nekaj zamrmral o ženskah, potem pa ravnodušno pristavil:
 
»Gre se tu za vaš dobiček, za vašo korist; ako vam ni ležeče na tem, potem . . ."«
 
»Živeli smo brez tega doslej in bomo v bodoče,"« je rekla teta Marena.
 
»Jaz se čudim, in vi, gospod filozof?"«
 
»To je tetina volja,"« je odgovoril Poljanec.
 
Goranov je zelo nezadovoljen vstal in rekel:
 
»Jaz ne govorim več o tem, ampak čudim se res. Morda izprevidite sami."«
 
Podal je roko Mareni in Poljancu in odšel s samozavestnimi koraki. Poljanec ga je spremil na cesto.
 
»Da se kmalu vidimo na Cerovcu,"« je rekel Goranov, ko je sedel v koleselj.
 
»Upam, da."«
 
Goranov je zapodil konja po cesti. Poljanec je nekaj časa gledal za njim, potem pa je odšel v sobo.
 
»In kaj bo sedaj?"« je premišljal Poljanec. Nezadovoljno je sedel k mizi in se zamislil. Očital si je, da je mnogo kriv on. Ko bi bil stal trdno, ne bi se bilo to zgodilo, a ni bilo mogoče drugače. Spomnil se je vseh dni, ki so bili pretekli med tem, polni boja in viharja.
 
Emanuela ni odgovorila na pismo. In čakal je, dolgo čakal zaman in ni si mogel razlagati, kako je to mogoče. Saj je Emanuela duševno tako visoka, višja od vseh žensk in tudi, ko bi ga ne ljubila, bi bila morala odgovoriti. In vendar ni odgovorila! In prišel je čas, ko je mogel zopet na grad. Šel je nerad, zdelo se mu je, da bo v neprijetnem položaju, ko bo ž njo skupaj. A prišel je tja in je našel vso družbo veselo, polno zabave in življenja. Tudi Emanuela je govorila ž njim, kakor da se ni bilo nič zgodilo. Odšli so na izlet in zopet je mogel ž njo govoriti in bil je ves srečen. Začel je pogovor o tem.
 
»Vi ste mi odpustili, gospodična?"«
 
„Bilo»Bilo mi je ljubo, da ste pisali. Meni, žal, ni bilo mogoče odgovoriti vam."«
 
Prijel je njeno roko in jo poljubil. „Vi»Vi veste, kako vas visoko spoštujem"«.
 
»Da, razumem vas."«
 
Poslej je zahajal večkrat na Mlinsko in se udomačil v družbi . . .
 
In prišlo je, kakor je moralo priti. Odšla sta s slikarjem, ko je šel slikat mlin v dolini. Umetnik se je zagledal v pokrajno, polzatemnjeno v večerni mrak. On pa je stal z Emanuelo višje na robu doline in gledala sta zapad solnca. In prišla je beseda tudi o boju za življenje, o kmetih in o Goranovem. Pogledala ga je s svojimi temnimi očmi in rekla: „Ali»Ali ne čutite, daje tam prenizko za vas? Vi spadate višje."«
 
V mraku so odšli domov. Govorili so malo. Emanuela je bila zamišljena. Pri slovesu je Poljanec čutil, kako mu je prijateljsko udano stisnila roko. Od takrat je vstal nov up in prešle so vse teorije v nič. Ni imel več sile delati zoper Mlinskega, teta je pustila kupčijo, on pa je sanjal zvečer na oknu o Emanueli, gledal je proti strani, kjer je ležalo v tihi noči grajsko zidovje in si je govoril:
 
»Kaj morem? Mlinski prodre tako ali tako. Ljudstvo dobi kruha. Toliko pa sme biti človek egoista, da dela za svojo srečo, kadar ni nikomur na škodo."«
 
In danes je zopet sanjal o bodočnosti. Spomnil se je vsega tega in je bil zelo nezadovoljen. Že par dni ni bil na Mlinskem. Čudno je bilo v zadnjem času postalo tam. Tudi Emanuela ni bila, kakor prej. Slikar Lorenco je bil nenavadno prijazen in ga je bil zadnjič spremil na poti domov, kar ni storil nikdar preje. Premišljal je vse to in ugibal, ali naj gre zopet na Mlinsko, ali ne. Poset Go-ranovegaGoranovega in nemir zaradi teh izprememb, posebno pa očitanje, da ni izpolnil svoje naloge, ki so mu jo zaupali prijatelji na Cerovcu, vse to ga je motilo, da ni mogel delati. Odpravil se je kmalu in odšel, kamor je želelo srce.
 
Jasno jutro je ležalo po polju, ko je stopal proti gradu. A ni bilo več tihega miru, ki je vladal todi v onih majniških dneh. Pusto je bilo in dolgočasno. Pomislil je, da bi bilo boljše, ko bi odpotoval, in čim dalje bolj mu je ugajala ta misel.
 
»Lahko se danes poslovim,"« si je mislil, ko je stopil v grad.
 
Na dvorišču je srečal medicinca, ki si je igral s psi.
 
»Gospod Lorenco slika v sobi,"« mu je rekel po pozdravu.
 
Odšel je v grad k slikarju. Umetnik je sedel pred podobo globoko zamišljen. Slikal je portret Emanuele. Takoj prve črte so spominjale na njene poteze.
Radostno je pozdravil Poljanca, ko je vstopil in mu ponudil stol.
 
»In vi slikate brez modela?"« se je začudil Poljanec.
 
»Model je, žal, odšel."«
 
Poljanec ga je začudeno pogledal.
 
»Da, Emanuela se je odpeljala,"« je ponovil
 
slikar.
 
Poljanec je vprl oči na sliko. Jasno mu je stala nje podoba pred očmi. Slikar je sedel na svoje mesto in si podprl glavo z roko. Nekaj časa sta molčala oba.
 
»Gospodična je morala oditi nenadoma. Njen ženin se je pripeljal na Bled."«
 
»Kakšen ženin?"« je vprašal začudeno Poljanec in čutil je, da ga je izpreletelo kakor zona.
 
»No, gospodična je nevesta. Meni se je zdelo, da vam to ni znano."«
 
»Nevesta?"« se je začudil Poljanec in si prizadeval ohraniti mirnost.
 
»Da,"« je pritrdil kratko slikar in začel nadaljevati svoje delo. Poljanec je stopil pred sliko in jo gledal nepremično. Zdelo se mu je, da je stal blizu zarji, a umaknila se je in padla je tema.
 
Hotel je prikriti notranji boj, ki je prišel tako nenadoma. Planiti je hotel ven, a vendar je ostal.
 
»Dovolite, ali bo portret na prodaj?"« je vprašal.
 
»Daroval ga bom njej kot poročno darilo."«
 
Poljanec je vprašal po družbi, slikar se je obrnil in ga pogledal. „Vi»Vi hočete k nji?"« je vprašal. Poljanec ni vedel, kaj naj odgovori.
 
»Prijatelj,"« je začel slikar resno in počasi, „dovolite»dovolite, da vas tako imenujem. Naročil sem nalašč, da pridete sem. Hotel sem, da od mene zveste to novico"«.
 
Neka globoka žalost je sijala iz njegovih temnih oči. »Mislim, da ste bili gospodični velik prijatelj in tudi ona vam. Morda ste torej nekoliko težko slišali, karse je zgodilo. Vtolažbo vam pa morem povedati samo to, da tudi gospodična ni lahko odšla. Dolgo je sedela v tej sobi in nazadnje mi je sporočila za vas pozdrav."«
 
Poljanec je slikarju hvaležno stisnil roko. Nezaupanje, ki ga je včasih imel napram tihemu umetniku, je prešlo.
 
Popoldne je odšel domov in čim dalje bolj je bil prepričan, da je zdaj čas oditi v svet. Daleč, daleč se mu je hotelo, da bo pozabil na vse to . . . Premišljal je dni, ki jih je preživel v njeni bližini, premišljal je vse, kar mu je pravil slikar in ni si mogel razložiti, kako je vse to mogoče. »Nevesta druzega ..."« mu je šumelo po glavi in z veliko težo je padala ta misel na srce. »No, in kaj potem?"« je pomislil in začel v sebi iskati starega človeka, ki z razumom zmaguje čustvo. „Nadčlovek»Nadčlovek! ... Ali je bila ona nadčlovek?"« Prišel je domov in sedel utrujeno k mizi. Tedaj je stopila v sobo teta Marena in mu podala pismo. Bilo je iz Ljubljane. Spoznal je takoj pisavo Emanuele in ga nemirno odprl ter čital:
 
»Dragi prijatelj! Odšla sem, ne da bi se bila poslovila od Vas. Moralo je biti tako. Spoznala sem v Vas dobrega človeka, ki je mogel vzbuditi v meni spoštovanje. A razum je moral zmagati nad čustvom. {{razprto|Emanuela}}."«
 
Mirno je odložil pismo.
 
»Kako je vse to mogoče, Emanuela?"« sejese je spraševal in se naslonil na mizo. Premišljal je zopet in zopet vse in zdajpazdaj mu je z vzdihom ušlo njeno ime: „Emanuela»Emanuela! . . ."«
 
==15.==
 
Zašumelo je po vsej pokrajini in povsod so govorili o Goranovem in o Mlinarici. Kajti ne-
 
Zašumelo je po vsej pokrajini in povsod so govorili o Goranovem in o Mlinarici. Kajti ne-
kega lepega dne se je peljal Goranov po beli cesti v svojem koleslju in je tako modroval.
 
»Dovolj je zabave za sedaj. Čemu bi se boril sebi v škodo, a tujcem na korist? Nikjer ni zapisano, da naj Goranov rešuje ta narod. To je delo drugih. Ko seje Goranov rodil, ga skoraj niti pobrati niso hoteli, kjer je ležal. Čemu bi zdaj Goranov pobiral vse, ki so popadali v svoji neskončni lenobi? Jaz nisem bil kriv, da sem padel na zemljo, a oni so krivi, ker s prekrižanimi rokami čakajo, kdaj kaj pade z neba. Svetnik bi moral biti., da bi vzdržal, kar je obsojeno v propast! To je domovina za ljudi, ki se imenujejo Čiča; a Goranov spada v drug svet. Položil sem jih predse, da so se ponižno krivili in brez dela vzdigovali roke. Poznam vas, duše hlapčevske. Le tujec ima tukaj srečo in uspeh! Zato je boljše, da odidem s slavo"«.
 
Peljal se je k Vraniču in mu prodal vse, kar je bil že nakupil, uredil je z inženirjem svoje reči in se odpeljal. Izginil je brez sledu naenkrat, kakor je bil prišel.
Po dolini pa je zašumelo, kajti konec je bilo veselemu življenju.
 
»Zmanjkalo je Goranovemu denarja in konec je vsega,"« so ugibali. „Fabrike»Fabrike ne bo in delali bomo tujcem.«
 
Ob vznožju gradu pa je začelo rasti novo zidovje. Po krčmah in gostilnah so modrovali o tem.
 
»Vedeli smo, kaj je Goranov,"« so govorili. „Same obljube, sami načrti! Ko je bil čas, je pobegnil iz strahu. Kdor nima denarja, ne zida tovaren. Poglejte, grajščak Mlinski pa bo naredil vse ..."«
 
V teh časih je prišel Poljanec na Cerovec. Ko je stopil na vrt, je tam srečal Liziko z inženirjem, Hodila sta med gredicami in se veselo pogovarjala. Poljanec je pozdravil in vprašal po Vraniču.
 
»V sobi je,"« je odgovorila Lizika. Njen obraz je bil resen in hitro se je obrnila k inženirju.
 
Odšel je v gradič in našel Vranica v njegovi sobi pri delu. Pred njim so ležale mape, na polici pa so bile zložene knjige po redu. Veselo ga je pozdravil stari prijatelj.
 
»Bog! Kako se imaš?"«
 
»Odhajam,"« je odgovoril Poljanec. Sedla sta.
 
»Zakaj je odšel Goranov?"« je vprašal Poljanec.
 
»No, naveličal se je delati in misliti. Tako delajo vsi ljudje, ki mislijo samo na profit. Šel
je zopet v svet igrat. Samo voziti se semintja, to ne nese."«
 
»In posestva?"«
je zopet v svet igrat. Samo voziti se semintja, to ne nese."
 
»Posestva sem kupil jaz. Ni manjkalo mnogo in Goranov bi bil prodal vse grajskemu. Edino ponos ga je mogel odvrniti od tega. In prav je storil, sicer bi bila vsa dolina v tujih rokah. Tudi, ko bi bili za nas rešili slap, bi ne bil ostal, kajti delo je šele v začetku in sedaj je treba delati. Jaz za svoje namene lahko izhajam tudi brez slapa; za Goranovega pa je bila ta stvar odločilna. No, in ti, prijatelj? Zakaj odhajaš?"«
»In posestva?"
 
»Čas je. Študije kličejo v mesto in končno je skoraj boljše iti malo po svetu. Tu ni sedaj več dela."«
»Posestva sem kupil jaz. Ni manjkalo mnogo in Goranov bi bil prodal vse grajskemu. Edino ponos ga je mogel odvrniti od tega. In prav je storil, sicer bi bila vsa dolina v tujih rokah. Tudi, ko bi bili za nas rešili slap, bi ne bil ostal, kajti delo je šele v začetku in sedaj je treba delati. Jaz za svoje namene lahko izhajam tudi brez slapa; za Goranovega pa je bila ta stvar odločilna. No, in ti, prijatelj? Zakaj odhajaš?"
 
Vranič se je posmejal. »Hm, za tebe morda ne, a za nas čez glavo. In — ona?"«
»Čas je. Študije kličejo v mesto in končno je skoraj boljše iti malo po svetu. Tu ni sedaj več dela."
 
»Kdo, ona?«
Vranič se je posmejal. »Hm, za tebe morda ne, a za nas čez glavo. In — ona?"
 
»Kdo, onaEmanuela?"«
 
»Ona je nevesta, odšla je k svojemu ženinu. Pustimo to!"«
»Emanuela?"
 
»0, zakaj? Vsi so pravili, da bi bila zate zelo dobra partija, na katero imaš takorekoč že nekoliko pravice."«
»Ona je nevesta, odšla je k svojemu ženinu. Pustimo to!"
 
»Kako to misliš?"«
»0, zakaj? Vsi so pravili, da bi bila zate zelo dobra partija, na katero imaš takorekoč že nekoliko pravice."
 
»No, najprej, kakor se sliši, si ji bil blizu po srcu, drugič pa si njej na ljubo pustil boj za slap."«
»Kako to misliš?"
 
»No, najprej, kakor se sliši, si ji bil blizu po srcu, drugič pa si njej na ljubo pustil boj za slap."
 
Poljanec je zarudel.
 
»Prvo ni res, za drugo pa mi je žal,"« je odgovoril nemirno.
 
»Čemu,"« se je smejal Vranič, »naprej, naprej! Bodi vendar nekoliko praktičen filozof!"«
 
»Da, bilo bi dobro, a bilo bi prepozno."«
 
» Zakaj?"«
 
»No, vedi vse! Mlinski je torej zmagal in zdi se mi, da sem bil jaz pri tem igrača, s katero se je igral; ona pa je bila, ki mu je vzela vso voljo. Zato je padlo tako. A ne obsojam je. Pisala mi je za slovo, da je »razum moral zmagati nad čustvom."«
 
»Ha, ha,"« se je zasmejal Vranič, »ti si to seveda verjel."«
 
»Ko bi jo ti poznal, bi vedel, da je Ema-nuela ženska, ki ne laže."
 
»Verjamem. Ali, prijatelj, teoretskih filozofij se življenje ne boji. To si izprevidel sam. Ženski razum nad ženskim srcem! Tudi ti si tako govoril, ali je bilo pa res tako?"«
 
»Žal, da ne."«
 
»In tu bo istotako. O, vidva, filozofa! Vaju že življenje nauči drugačnih teorij. Prijatelj, ona ne bo vzdržala! Imel sem priliko videti jo: torej, želim ti mnogo sreče."«
 
Poljanec ga je mirno poslušal. »Mogoče,"« je pridejal nazadnje. „Jaz»Jaz ostanem pri svoji filozofiji."«
 
»Tudi prav, a ne pozabi, da si človek življenja in da je Emanuela tudi človek."«
 
Poljanec je odšel in našel Liziko v veži.
 
»Jaz odhajam gospodična,"« je rekel. „Ali»Ali se ločiva kot dobra prijatelja?"«
 
»Kakor hočete,"« je odgovorila in odšla hitro v kuhinjo. „Srečno»Srečno!"« — Tako je odšel . . .
 
* * *
»Kakor hočete," je odgovorila in odšla hitro v kuhinjo. „Srečno!" — Tako je odšel . . .
 
Voz je stal naprežen pred vežo na cesti, in Roš je popravljal konju komat, dekle pa so znašale Poljančevo prtljago na voz. Teta Marena si je v veži brisala solze. Poljanec je pospravil zadnje svoje reči in se poslavljal od nje.
 
»Sama bom, kot sem bila in bogve, kdaj se vrneš,"« je govorila.
 
»Mogoče kmalu,"« je rekel Poljanec. Še enkrat je stisnil dobri starki roko, poljubila ga je na čelo in voz je zadrdral v noč.
 
Roš je takoj začel pogovor o konju in o vremenu ter o bližnji jeseni, a Poljanec ga ni poslušal. Spomnil se je, kako se je miren pripeljal domov prvikrat in zdaj odhaja nemirno v svet za srečo, ki je doma ni znal prijeti in obdržati zase. Vsi načrti, vsi naklepi so se razpršili, koristil ni niti sebi niti drugim.
 
»Drugi bodo rešili socijalno-gospodarsko vprašanje, a meni je poslej reševati le še vprašanje sebe,"« je modroval.
 
Noč je ležala po dolenjskih gričih, po dolinah so se svetlikale lučice. Zagledal se je v tiho zemljo in mislil: »In zasvetilo se bo in bo zasijal nov čas, nov dan, sreča dela in spoznanja. In takrat bomo živeli ... A nečesa sem se naučil vendarle! Dobil sem spoznanje, da naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije!"«
_________________
 
[[Kategorija:Ivan Lah]]
3.093

urejanj