Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

umeliŠumeli so kostanji na Cerovcu. Lahkoten večer se je zibal na košatih vejah. Po travi so se oglašali nešteti murni in cvrčki, v šepetu listja so se odzivali zadnji ptiči z večerno pesmijo.

»Ali je res, ali je mogoče?"« se je izpraševala neprestano in premišljala je stoinstokrat, kako bi bilo to mogoče. „Čiča»Čiča ni lagal, ne, on mi nikdar ne laže. Zakaj bi tudi lagal? Videl ju je, kako sta stala ob jezeru zvečer, peljala sta se v čolnu, ostala sta tam sama in stala dolgo ter govorila z roko v roki"«.

Utihnilo in onemelo je vse okoli nje, ves življenja polni večer. V mislih je iskala, kod hodi sedaj, kaj dela, ali je zopet na Mlinskem, zakaj ne pride tako dolgo na Cerovec. Sedaj šele je začutila vso ljubezen, ki se je ž njo njena mlada duša oklenila Poljanca. Ni bil, kakor si ga je želela, vesel, poln življenja, a ljubila ga je tudi takega. Da, zdelo se ji je, da ga je tako bolj ljubila, kakor če bi bil vesel in živahen, kajti zdelo se ji je, da je nesrečen in hotela mu je dati vso srečo. In komaj je vstalo življenje, komaj je začutila prvo srečo, — je že padlo vse. On ljubi drugo. In ne vrne se sreča nikdar več in na večno ostane hrepenenje po njej ... Pa morda ni res, morda je bil drugačen; izkušati jo hoče morda. In prišel bo, prišel bo, ko bo padal večer, objela bi ga, da bi čutil njeno ljubezen. In govorila bi mu tako lepo: »Vlado, saj si moj, moj ...« In ne bo mogel, da bi jo mučil, previsok je, preresen ... Vrnil se bo in ne pojde nikdar več na Mlinsko. In sreča bo, taka velika sreča ... Prihajal bo vsak dan na Cerovec, po več dni bo ostal in ves se bo izpremenil, živel bo v sreči.

» Dober večer, gospodična ..."«

»Ali smem prisesti?"«

»Oprostite, ni časa, pozno je."«

»No, za trenutek."«

»Kaj vendar premišljate tako globoko?"« je vprašal in pogledal v njene zamišljene oči.

»No, lep večer je in lepo je tako sedeti."«

»Res, lepo je tako sedeti, a ni najbolje sam tako sedeti."«

»Mogoče lepše kot z ljudmi."«

»Pardon, potem sem motil."« Hotel je vstati.

»Ne, prosim, ostanite . . ."« in je prijela nehote njegovo roko. Inženir je zapazil, da so se zasolzile njene oči.

»Ali vas smem tolažiti?"« je vprašal. Obrnila se je proč in si otrla solze.

»Menite, da je to potrebno?"« je vprašala in se hotela nasmejati.

»V nekaterih trenotkih je gotovo potrebno. Verjemite, gospodična, da človek potrebuje človeka in posebno v naših časih. Trdijo, da smo prišli iz časov romantike. Ubili smo, pravijo, čut in le razum vlada. Nikjer pa niso prej zapisali, da se rode ljudje, ki ne čutijo. Res je duh časa drugačen, ljudje pa so isti. Zato pa, kdor živi'živí v starih sanjah, pride v konflikt z novim življenjem. Vprašanje pa je, ali se dajo ljudje res izpremi-njatiizpreminjati, ali ni morda naš, tako realni čas samo krinka na obrazu globoko čutečega in trpečega življenja. Jaz seveda nisem filozof, zato tudi ne filozofiram, ampak živim. Teorije me ne morejo zaslepiti, da bi ne videl prakse in ta je najvišja filozofija."«

»Zakaj to govorite?"«

»Hotel sem vam reči: ne sanjajte, ampak živite! Tako krasno je življenje! Čemu vzdihovanje in solze?"«

»Ako pa zmaga čustvo? ..."«

»Midva sva prijatelja, gospodična."«

»Da, zakaj ne?"«

»Jutri gremo v Ljubljano in začnemo pravdo. Gozd bo naš in slap, — — potem pa uničimo grad. Tudi on bo naš."«

»Ljubi ga zelo in vendar . . .!"«

Odšel je za drugimi in je ves večer premišljal, kako bi si tolmačil ta » vendar"«. Goranov pa je tolmačil o kupnih postavah in o svojih pravicah ter povdarjal, da je {{razprto|prva}} na svetu {{razprto|denarna}} pravica. Vranič mu je ugovarjal in trdil, da je tudi Mlinski bogat graščak, vrhu tega pa ima tudi znanje na višjih mestih. Goranov je na vse to robato zaklel, pogladil se je po brkih in pil. Ko je prišla v sobo Lizika, začel se je ž njo šaliti, pravil je, da si sezida tudi on grad in da se oženi. Pri tem se je cinično zasmejal.

»To lahko storite,"« je odgovorila Lizika.

»In gospod inženir mi napravi načrt gradu"«.

»To bo življenje!"«

»Potolažite se in bodite srečna,"« ji je rekel.

»Lahko noč."«

Postal je parkrat na stopnicah in pomislil, kako je človeku, ko zmaguje čustvo, a podlega razum . . .

»Slabo ste izpolnili svojo besedo, gospa,"« je rekel in se samozavestno vsedel k mizi.

»Zakaj, mislite?"«

»Midva sva vendar sklepala kupčijo za slap, sedaj pa ste odstopili pravice graščaku. Veste, kaj ste s tem storili?"«

»Kupčija je kupčija, gospod; kdor je kupil, ta ima. Jaz nisem imela pravice prodajati, zato ne vem, da bi bila vam kaj obljubila."«

»Midva sva na vsak način govorila o tem, to veste?"«

»Da, samo govorila, več ni bilo mogoče. Nerada se spuščam v kupčije, posebno pri takih negotovih rečeh."«

»No, napram drugim to ni bilo tako"«.

»Riskiral bi bil pri tem samo jaz,"« je rekel.

Marena ni vedela, kaj hoče reči s tem, zato je zmignila z ramami in rekla: „Kar»Kar je, je"«.

»Meni se zdi, da ni tako. Mislim, da se vendar zavedate tega, kar je vaše. Ako se vam ne ljubi, potegniti se za svoje pravice, dovolili boste to vsaj nam v vašem imenu na naš riziko."«

»Kaj mislite s tem?"«

»Vi imate v gozdu svoje pravice, na katere ne smete pozabiti, ker so mnogo vredne."«

»Ali mislite na pravdo?"«

»Tudi, ako treba."«

»Moja dolžnost je, da pomagam sinu svojega moža!"«

»Pomagati bi se dalo tudi drugače. Kaj torej mislite sedaj?"«

»Naj ostane, kakor je. Nerada imam pota in sitnosti."«

»Potem bi morali mi začeti drugo pot. Vi veste, da smo govorili že o tej kupčiji."«

Medtem je prišel Poljanec po stopnicah. Goranov mu je voščil glasno dobro jutro ter mu šel do vrat naproti. Stisnil mu je roko in rekel: »Kakega vraga ste naredili! Gozd in vse je baje prodano."«

»Treba je bilo hiteti, ko je bilo še naprodaj. Prodal je gospodar. Koliko pravic ima še pri tem teta, to je vprašanje."«

»In vi se za to ne zanimate, gospod filozof?"«

»Gotovo se, a teta sama se je udala"«.

»Udati se, pustiti tisoče, milijone in to celo v tuje roke ..."«

»Lahko se še določi, kaj in kako, ako je njena volja."«

„Jaz»Jaz pustim, vse kakor je,"« je rekla teta Marena.

»Gre se tu za vaš dobiček, za vašo korist; ako vam ni ležeče na tem, potem . . ."«

»Živeli smo brez tega doslej in bomo v bodoče,"« je rekla teta Marena.

»Jaz se čudim, in vi, gospod filozof?"«

»To je tetina volja,"« je odgovoril Poljanec.

»Jaz ne govorim več o tem, ampak čudim se res. Morda izprevidite sami."«

»Da se kmalu vidimo na Cerovcu,"« je rekel Goranov, ko je sedel v koleselj.

»Upam, da."«

»In kaj bo sedaj?"« je premišljal Poljanec. Nezadovoljno je sedel k mizi in se zamislil. Očital si je, da je mnogo kriv on. Ko bi bil stal trdno, ne bi se bilo to zgodilo, a ni bilo mogoče drugače. Spomnil se je vseh dni, ki so bili pretekli med tem, polni boja in viharja.

»Vi ste mi odpustili, gospodična?"«

„Bilo»Bilo mi je ljubo, da ste pisali. Meni, žal, ni bilo mogoče odgovoriti vam."«

Prijel je njeno roko in jo poljubil. „Vi»Vi veste, kako vas visoko spoštujem"«.

»Da, razumem vas."«

In prišlo je, kakor je moralo priti. Odšla sta s slikarjem, ko je šel slikat mlin v dolini. Umetnik se je zagledal v pokrajno, polzatemnjeno v večerni mrak. On pa je stal z Emanuelo višje na robu doline in gledala sta zapad solnca. In prišla je beseda tudi o boju za življenje, o kmetih in o Goranovem. Pogledala ga je s svojimi temnimi očmi in rekla: „Ali»Ali ne čutite, daje tam prenizko za vas? Vi spadate višje."«

»Kaj morem? Mlinski prodre tako ali tako. Ljudstvo dobi kruha. Toliko pa sme biti človek egoista, da dela za svojo srečo, kadar ni nikomur na škodo."«

In danes je zopet sanjal o bodočnosti. Spomnil se je vsega tega in je bil zelo nezadovoljen. Že par dni ni bil na Mlinskem. Čudno je bilo v zadnjem času postalo tam. Tudi Emanuela ni bila, kakor prej. Slikar Lorenco je bil nenavadno prijazen in ga je bil zadnjič spremil na poti domov, kar ni storil nikdar preje. Premišljal je vse to in ugibal, ali naj gre zopet na Mlinsko, ali ne. Poset Go-ranovegaGoranovega in nemir zaradi teh izprememb, posebno pa očitanje, da ni izpolnil svoje naloge, ki so mu jo zaupali prijatelji na Cerovcu, vse to ga je motilo, da ni mogel delati. Odpravil se je kmalu in odšel, kamor je želelo srce.

»Lahko se danes poslovim,"« si je mislil, ko je stopil v grad.

»Gospod Lorenco slika v sobi,"« mu je rekel po pozdravu.

»In vi slikate brez modela?"« se je začudil Poljanec.

»Model je, žal, odšel."«

»Da, Emanuela se je odpeljala,"« je ponovil

»Gospodična je morala oditi nenadoma. Njen ženin se je pripeljal na Bled."«

»Kakšen ženin?"« je vprašal začudeno Poljanec in čutil je, da ga je izpreletelo kakor zona.

»No, gospodična je nevesta. Meni se je zdelo, da vam to ni znano."«

»Nevesta?"« se je začudil Poljanec in si prizadeval ohraniti mirnost.

»Da,"« je pritrdil kratko slikar in začel nadaljevati svoje delo. Poljanec je stopil pred sliko in jo gledal nepremično. Zdelo se mu je, da je stal blizu zarji, a umaknila se je in padla je tema.

»Dovolite, ali bo portret na prodaj?"« je vprašal.

»Daroval ga bom njej kot poročno darilo."«

Poljanec je vprašal po družbi, slikar se je obrnil in ga pogledal. „Vi»Vi hočete k nji?"« je vprašal. Poljanec ni vedel, kaj naj odgovori.

»Prijatelj,"« je začel slikar resno in počasi, „dovolite»dovolite, da vas tako imenujem. Naročil sem nalašč, da pridete sem. Hotel sem, da od mene zveste to novico"«.

Neka globoka žalost je sijala iz njegovih temnih oči. »Mislim, da ste bili gospodični velik prijatelj in tudi ona vam. Morda ste torej nekoliko težko slišali, karse je zgodilo. Vtolažbo vam pa morem povedati samo to, da tudi gospodična ni lahko odšla. Dolgo je sedela v tej sobi in nazadnje mi je sporočila za vas pozdrav."«

Popoldne je odšel domov in čim dalje bolj je bil prepričan, da je zdaj čas oditi v svet. Daleč, daleč se mu je hotelo, da bo pozabil na vse to . . . Premišljal je dni, ki jih je preživel v njeni bližini, premišljal je vse, kar mu je pravil slikar in ni si mogel razložiti, kako je vse to mogoče. »Nevesta druzega ..."« mu je šumelo po glavi in z veliko težo je padala ta misel na srce. »No, in kaj potem?"« je pomislil in začel v sebi iskati starega človeka, ki z razumom zmaguje čustvo. „Nadčlovek»Nadčlovek! ... Ali je bila ona nadčlovek?"« Prišel je domov in sedel utrujeno k mizi. Tedaj je stopila v sobo teta Marena in mu podala pismo. Bilo je iz Ljubljane. Spoznal je takoj pisavo Emanuele in ga nemirno odprl ter čital:

»Dragi prijatelj! Odšla sem, ne da bi se bila poslovila od Vas. Moralo je biti tako. Spoznala sem v Vas dobrega človeka, ki je mogel vzbuditi v meni spoštovanje. A razum je moral zmagati nad čustvom. {{razprto|Emanuela}}."«

»Kako je vse to mogoče, Emanuela?"« sejese je spraševal in se naslonil na mizo. Premišljal je zopet in zopet vse in zdajpazdaj mu je z vzdihom ušlo njeno ime: „Emanuela»Emanuela! . . ."«

==15.==

»Dovolj je zabave za sedaj. Čemu bi se boril sebi v škodo, a tujcem na korist? Nikjer ni zapisano, da naj Goranov rešuje ta narod. To je delo drugih. Ko seje Goranov rodil, ga skoraj niti pobrati niso hoteli, kjer je ležal. Čemu bi zdaj Goranov pobiral vse, ki so popadali v svoji neskončni lenobi? Jaz nisem bil kriv, da sem padel na zemljo, a oni so krivi, ker s prekrižanimi rokami čakajo, kdaj kaj pade z neba. Svetnik bi moral biti., da bi vzdržal, kar je obsojeno v propast! To je domovina za ljudi, ki se imenujejo Čiča; a Goranov spada v drug svet. Položil sem jih predse, da so se ponižno krivili in brez dela vzdigovali roke. Poznam vas, duše hlapčevske. Le tujec ima tukaj srečo in uspeh! Zato je boljše, da odidem s slavo"«.

»Zmanjkalo je Goranovemu denarja in konec je vsega,"« so ugibali. „Fabrike»Fabrike ne bo in delali bomo tujcem.«

»Vedeli smo, kaj je Goranov,"« so govorili. „Same obljube, sami načrti! Ko je bil čas, je pobegnil iz strahu. Kdor nima denarja, ne zida tovaren. Poglejte, grajščak Mlinski pa bo naredil vse ..."«

»V sobi je,"« je odgovorila Lizika. Njen obraz je bil resen in hitro se je obrnila k inženirju.

»Bog! Kako se imaš?"«

»Odhajam,"« je odgovoril Poljanec. Sedla sta.

»Zakaj je odšel Goranov?"« je vprašal Poljanec.

»Kdo, onaEmanuela?"«

»Prvo ni res, za drugo pa mi je žal,"« je odgovoril nemirno.

»Čemu,"« se je smejal Vranič, »naprej, naprej! Bodi vendar nekoliko praktičen filozof!"«

»Da, bilo bi dobro, a bilo bi prepozno."«

» Zakaj?"«

»No, vedi vse! Mlinski je torej zmagal in zdi se mi, da sem bil jaz pri tem igrača, s katero se je igral; ona pa je bila, ki mu je vzela vso voljo. Zato je padlo tako. A ne obsojam je. Pisala mi je za slovo, da je »razum moral zmagati nad čustvom."«

»Ha, ha,"« se je zasmejal Vranič, »ti si to seveda verjel."«

»Verjamem. Ali, prijatelj, teoretskih filozofij se življenje ne boji. To si izprevidel sam. Ženski razum nad ženskim srcem! Tudi ti si tako govoril, ali je bilo pa res tako?"«

»Žal, da ne."«

»In tu bo istotako. O, vidva, filozofa! Vaju že življenje nauči drugačnih teorij. Prijatelj, ona ne bo vzdržala! Imel sem priliko videti jo: torej, želim ti mnogo sreče."«

Poljanec ga je mirno poslušal. »Mogoče,"« je pridejal nazadnje. „Jaz»Jaz ostanem pri svoji filozofiji."«

»Tudi prav, a ne pozabi, da si človek življenja in da je Emanuela tudi človek."«

»Jaz odhajam gospodična,"« je rekel. „Ali»Ali se ločiva kot dobra prijatelja?"«

»Sama bom, kot sem bila in bogve, kdaj se vrneš,"« je govorila.

»Mogoče kmalu,"« je rekel Poljanec. Še enkrat je stisnil dobri starki roko, poljubila ga je na čelo in voz je zadrdral v noč.

»Drugi bodo rešili socijalno-gospodarsko vprašanje, a meni je poslej reševati le še vprašanje sebe,"« je modroval.

Noč je ležala po dolenjskih gričih, po dolinah so se svetlikale lučice. Zagledal se je v tiho zemljo in mislil: »In zasvetilo se bo in bo zasijal nov čas, nov dan, sreča dela in spoznanja. In takrat bomo živeli ... A nečesa sem se naučil vendarle! Dobil sem spoznanje, da naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije!"«