Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

»Kakor hočete,« je odgovorila in odšla hitro v kuhinjo. »Srečno!« — Tako je odšel ...

 

 

Voz je stal naprežen pred vežo na cesti, in Roš je popravljal konju komat, dekle pa so znašale Poljančevo prtljago na voz. Teta Marena si je v veži brisala solze. Poljanec je pospravil zadnje svoje reči in se poslavljal od nje.

Noč je ležala po dolenjskih gričih, po dolinah so se svetlikale lučice. Zagledal se je v tiho zemljo in mislil: »In zasvetilo se bo in bo zasijal nov čas, nov dan, sreča dela in spoznanja. In takrat bomo živeli ... A nečesa sem se naučil vendarle! Dobil sem spoznanje, da naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije!«

 

 

[[Kategorija:Ivan Lah]]