3.093
urejanj
(→2.) |
(→3.) |
||
»Pomislite,« je rekel, »življenje je boj in malo lepega ima v sebi ...«
Vstal je in odšla sta v grad, kjer ju je že čakal Vranič.
Na dvorišču se je pojavila teta Marena s skrbnim obrazom in Poljancu je bilo žal, da ji je napravil take skrbi. Sporočil je pozdrave Vraniča in Lizike in je začel praviti o Cerovcu in o Vraničevem gospodarstvu, Marena pa je ogledovala konja.
»Goranov ga je hotel videti.« je rekla, »kupiti ga hoče.
»Kdo?« je vprašal Poljanec. Zdelo se mu je, da je slišal to ime že včeraj, pa menda že pozno
»Goranov je bil tu; škoda, da te ni bilo doma. Zjutraj je prišel, zdaj je šel dalje.«
|
urejanj