Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravljeno do ... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2.558:
Zato je bil pa Tomaž tisti dan tako ponosen in zadovoljen, ko je bil v uradu zaradi »zmot« pri meri in vagi velikanski vihar in v duhu že videl, kako zlete iz pisarne ravnatelj in blagajnik in knjigovodja in v duhu je videl, kako njega, Tomaža Krmežljavčka, slovesno instalirajo kot centralnega ravnatelja združenih katoliških konsumov.
===II.===
Tomaž Krmežljavček je nestrpno čakal, da bi postal polnoleten. Sicer je vžival popolno svobodo, omejeno samo z oziri na duhovnike in vžival pri svojem nominelnem očetu tako spoštovanje, da ga je Boltežar, kadar je bil pijan, celo onikal, vender je komaj čakal, da bi postal štiriindvajset let star. To hrepenenje po polnoletnosti je bila posledica dolgega in resnega pogovora, ki ga je Tomaž imel z Boltežarjem že koj prvo leto, ko je začel službovati v katoliškem zavodu.
»Oče, zdaj je pa že čas, da enkrat izvem, kdo je pravzaprav moj oče.«
Tako je začel Tomaž tisti pomembni razgovor. Boltežar je bil sicer vedno nekoliko natrkan, ali na to vprašanje si je bil že pred leti pripravil tako dober odgovor, da ga Tomaž ni spravil v zadrego.
»Pred bogom in pred ljudmi sem jaz tvoj oče,« je odgovoril Boltežar »in dokler ne boš star štiriindvajset let, sem jaz po cerkvenih in cesarskih postavah zate odgovoren in imam nad teboj očetovsko oblast.«
Tomaža ta odgovor nikakor ni zadovoljil.
»Kadar ste pijani, pa zmerom pravite, da niste moj oče.«
»Kaj to! Kdaj je pa pijan človek še kaj pametnega povedal!«
»Nič se ne umikajte. Kolikokrat ste že rekli, da imam dvaintrideset očetov.«
»Ne bodi siten, Tomaž,« se je razvnel Boltežar. »Župnik Bradavica so me pred velikim altarjem zaprisegli, da bom molčal dokler ne boš štiriindvajset let star. Če bi pa jaz prej umrl — pa poglej v mojo škrinjo; tam boš dobil vsa pisanja in rečem ti, nekaj so vredna.«
Tomaž se je vsedel na Boltežarjevo vedno zaklenjeno skrinjo in se jezil na svojega nominelnega očeta in na župnika Bradavico. O stvari sami je bil že nekoliko bolje podučen, kakor je mislil Boltežar. Kadar ni bil z Natalijo skregan, je ta na njegovo željo Boltežarja in svojega lastnega očeta previdno izpraševala glede Tomaževe rodbinske skrivnosti. Od nje je Tomaž izvedel, da velja v Ameriki bivajoči župnik Štebalar za njegovega pravega očeta, da pa so tudi različni drugi duhovniki pošiljali njegovi materi pisma in denar.
Tomažu pa to ni zadostovalo. Ljubil je jasnost v vseh razmerah in zlasti se mu je mudilo, dobiti pisma, ki jih hrani njegov nominelni oče, zakaj domneval je, da bi se dala s temi pismi napraviti prav čedna kupčija.
»Kadar ste pijani, niste tako zapeti, ampak še tujim ljudem pripovedujete mojo skrivnost,« je zopet začel Tomaž. »Kar kdo v pijanosti reče, nič ne velja,« se je odrezal Boltežar. »Če pa misliš, da v pijanosti ne znam molčati, pa takrat vprašuj in poslušaj.«
Po tej izjavi je Boltežar Krmežljavček vzel svoj klobuk in je šel v krčmo svojega prijatelja Luke Magarca, misleč, da mu bo Tomaž sledil in dal za pijačo.
Toda ta dan se Boltežarjeva spekulacijani obnesla. Tomaž je bil preveč slabovoljen. Jezilo ga je, da mu Boltežar ne da pisem, dobljenih v zapuščini njegove matere in še bolj ga je jezilo, da mu je Natalija zopet enkrat postala nezvesta.
»Dober sem ji le takrat, če nima nobenega drugega,« se je jezil sam nad seboj. »Sam zlodej vedi, kako je to, da ima tako oblast nad menoj. Naj še tolikrat sklenem, da je več ne pogledam — pa mi le s prstom pomiga in sem že spet pri njej. Punic imam kolikor jih hočem, a Natalije ne morem pozabiti. In nič mi ne dovoli; še poljubiti se ne da rada. Ali pa pravi: vse ti dovolim, pa vsega ne.«
Kadar je bil Tomaž z Natalijo skregan, tedaj se je najraje tolažil pri gospe Ines Železnikovi, ki mu je vse dovolila, kar je želel, ki ni od njega ničesar drugega zahtevala, kakor malo ljubezni in mu to vračala s prav lepimi darili. Tomaž je pa gospo Ines tudi zaradi tega kultiviral, ker mu je vse povedala, kar je o dogodkih v katoliški stranki izvedela od svojega moža. Dobre informacije je znal Tomaž ceniti po zasluženju in jih s pridom izrabljati. Z njimi si je gradil svojo prihodnjost zlasti odkar mu je tipkarica gospodična Filipina razodela še vse tiste skrivnosti katoliškega gospodarskega zavoda, ki jih Tomaž sam ni mogel izslediti.
Tudi na dan svojega pomembnega razgovora z Boltežarjem se je šel Tomaž popoldne tolažit k gospe Ines, kajti nedelja je bila posvečena njej. Sprejela ga je z odprtimi rokami in ga potolažila tako, da je postal prav potreben nekaj čašic konjaka. Med tem, ko je šla gospa Ines po konjak, pa so se čuli na hodniku trdi koraki in zaslišal se je globoki in bobneči bas gospoda Antona Železnika.
Tomažu je zastala kri. Železnik je prišel dosti prej domov, kakor je bila sicer njegova navada in ni prišel sam. Tomaž ni mogel iz sobe. Dogovorjeno je pa bilo že davno z gospo Ines, da se v slučaju presenečenja skrije v omari, ki je bila nalašč zaradi tega slučaja popolnoma prazna in se je dala od znotraj zakleniti. Tomaž je imel toliko prisotnosti duha, da je vzel svoj klobuk in je skočil v omaro. Trenotek pozneje sta vstopila gospod Železnik in njegov spremljevalec.
»Sedite, prijatelj, sedite,« je dejal Železnik, »moja žena je najbrže v drugi sobi; dovolite, da jo pokličem.«
»Ali — prosim — zaradi mene ni treba milostive nadlegovati.«
Ko je Tomaž zaslišal ta glas, se je stresel; spoznal je glas svojega ravnatelja.
V tem je prišla gospa Ines s konjakom. Izvrstno kapljico, namenjeno Tomažu, je srkal ravnatelj in cmakal zadovoljno.
»Gospoda se imata gotovo v kupčijskih zadevah pogovoriti,« je menila gospa Ines in se plašno ozirala na omaro, v kateri je bil skrit Tomaž. »Nečem motiti ...«
Čez trenotek sta bila ravnatelj in Železnik sama. Pila sta konjak in se menila na dolgo in na široko o kupčijah, kako se spravi pokvarjena moka pri konsumih v denar in o provizijah. Tomaža je to močno zanimalo in poslušal je z veliko pozornostjo.
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]
| |||