Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2.607:
Čez trenotek sta bila ravnatelj in Železnik sama. Pila sta konjak in se menila na dolgo in na široko o kupčijah, kako se spravi pokvarjena moka pri konsumih v denar in o provizijah. Tomaža je to močno zanimalo in poslušal je z veliko pozornostjo.
»Zdaj pa še nekaj jako zaupnega in diskretnega,« je dejal Železnik, ko je bil pogovor o kupčiji in proviziji končan. »Obračam se do Vas kot do starega prijatelja.«
»Če Vam morem kako uslugo izkazati, sem Vam z veseljem na razpolaganje.«
»Hvala, gospod ravnatelj! Torej poslušajte! V zadnjih tednih sem dobil več brezimnih pisem, ki mi naznanjajo, da me moja žena goljufa.«
»O — o — o,« se je začudil ravnatelj.
»Nič hudega,« je menil Železnik ravnodušno. »Veste, gospod ravnatelj — med nama povedano — jaz vem to že davno. Glejte, prijatelj, jaz sem človek, ki je mnogo videl in je mnogo doživel. Poznam svet in poznam ljudi. Po pravici Vam povem: jaz sem postal v zakonu še-le tisti dan popolnoma srečen, ko me je žena prvič goljfala. Prej so bili vedno kaki prepiri v hiši, vedno kake sitnosti in neprestane ljubosumnosti. Kar življenja sem bil že sit. Zdaj je pa žena napram meni jako pozorna in vedno prijazna, zdaj skrbi, da je hrana vedno izborna in da je v hiši vse tako, kakor jaz želim. Seveda je zdaj tudi konec vsake njene ljubosumnosti in sem jaz deležen popolne svobode. Res, prav zadovoljen in srečen sem.«
Ravnatelj je naglo izpraznil čašico konjaka. Poznalo se mu je na obrazu, da ga je Železnikova filozofija presenetila in da ni vstanii dosti naglo zbrati svoje misli.
»Hm — da — veste — hm — ne vem — meni se vaši nazori zde malo čudni,« je končno zjecljal. » Hm — ne zamerite, gospod Železnik, ampak jaz sem nekoliko drugačnega mnenja. Vidite, če bi mene moja žena goljufala, jaz bi to drugače sodil kakor vi. Hm, vidite, če žena mene goljufa, me velja to čast in ugled, da, če pa jaz njo goljufam, me velja to kvečjemu pet ali deset kron.«
»Jaz sem popolnoma Vašega mnenja,« je izjavil Železnik. »Ravno zaradi tega se obračam do Vas. Dokler ni nihče vedel, da me moja žena goljufa, se nisem nič zmenil za to. Nasprotno! Se všeč mi je bilo. A zdaj mi pričajo brezimna pisma, da vedo to že tudi drugi ljudje, zdaj je v nevarnosti moja čast in moj ugled. Načeloma sem zadovoljen, da me žena goljufa, a goditi se mora to skrivaj. Saj sem to dolžan svoji časti.«
Pokrepčala sta se zopet s konjakom in ker ravnatelj ni imel ničesar pripomniti, je začel zopet Železnik.
»Vam kot staremu prijatelju in somišljeniku zaupam popolnoma in zato se obračam do Vas za pomoč. Moja žena me namreč goljufa z Tomažem Krmežljavčkom.«
»Ni mogoče,« je vzkliknil ravnatelj v skrajnem začudenju. »Saj je gospa dosti starejša kakor Tomaž.«
»Ej, dragi prijatelj, ženske niso nič drugače od nas moških; čim bolj hodimo v leta, toliko mlajše morajo biti punce, ki se nam dopadejo. Pa to je postranska stvar. Vaš Krmežljavček ima torej razmerje z mojo ženo. Ker bi pa jaz rad ohranil svoj zakonski mir, obenem pa zavaroval svojo čast in svoj ugled, bi rad kako izlepa Tomaža proč spravil. Ali mi ne morete kako pomagati. Prav hvaležen bi vam bil.«
Ravnatelj je šele po dolgem razmišljevanju odgovoril na Železnikovo vprašanje.
»Težko pojde,« je menil in jo zmajeval z glavo. »Med nama povedano: Krmežljavček je nevaren človek. Ta mrcina vidi vse, zasledi vse in zna vse. V pisarni se ga vsi bojimo, posebno ker ima neko posebno protekcijo. Vrag vedi, kaj imajo duhovni gospodje, da ga tako drže. Jaz sem ga že večkrat poskusil izpodriniti, pa ni šlo. Mislil sem nekaj časa, da je vohun, pa sem se prepričal, da ni še ničesar izdal. Res ne vem, kako bi vam vstregel.«
»Morda se le dobi kaka pot,« je silil Železnik. »Glejte, meni, meni je stvar jako neprijetna. Namreč samo zaradi tega, ker ni več tajna. Kdo jo je neki raznesel? Pisava brezimnih pisem je ženska. To se vidi na prvi pogled.«
Železnik je vzel iz svoje listnice nekaj pisem in jih izročil ravnatelju. Komaj je ta pisma pogledal, je skočil s stola.
»To je pisava moje žene,« je vzkliknil in postal ves bled. »Seveda — to je pisava moje žene.«
Zdaj je bil Anton Železnik na vrsti, da je vzkliknil: »Ni mogoče,« potem pa je hitro dostavil: »Torej je tudi vam žena nezvesta in vas goljufa z ravno tistim človekom, kakor moja žena mene. Dragi sotrpin — vdajte se v svojo usodo in veseli bodite, da za početje vaše žene ljudje še nič ne vedo.«
Moža sta si prijateljsko segla v roke in se zopet pokrepčala s konjakom.
»Strašno,« je zavzdihnil ravnatelj. »Ta Krmežljavček! Vedno sem mislil, da je zaljubljen v tisto koristovko, v tisto Smoletovo Natalijo ...«
»Poznam, poznam,« je menil Železnik. »To vam je šele Kanalija. Enkrat samkrat sem ž njo govoril nekaj besed, pa mi je že poslala račun za klobuk, naj ga plačam in zraven mi je pisala, da me ljubi. Pri tej pa mislim, da še Tomaž nič ne doseže, čeprav je ves pasji.«
»Da, ves pasji je,« je pritrdil ravnatelj z izrazom očitnega občudovanja. »Mislil sem, da lovi Natalijo, pozneje pa sem izvedel, da ima razmerje z neko natakarico; potem se je lotil naše tipkarice Filipine, ki je bila tako pobožna, da so se ji od same pobožnosti turi delali. Zdaj pa ...«
»Zdaj pa vidite, da ima poleg moje žene tudi še vašo ženo. Prijatelj — prokleto bi se nama ljudje smejali, če bi izvedeli za najino nesrečo.«
»Res je, res,« je žalosten pritrjeval ravnatelj. »Ah, petnajst let sem poročen — zdaj pa kaj takega. Ah, kar ustrelil bi ga.«
»Pomiri se, prijatelj!« je tolažil Železnik. »Raje premišljujva, kako bi ga vsaj za nekaj časa spravila proč. Če pojde Tomaž iz Ljubljane, si bo moja žena drugega izbrala in vaša žena tudi.«
»A jaz tega ne trpim, da bi moja žena imela ljubezensko razmerja. Na noben način.«
Ravnatelj je bil tako hud, da je s pestjo ob mizo udaril in prevrnil čašico polno konjaka.
»Ne trpim in ne trpim,« se je rotil in polizal s krožnika razliti konjak.
»Ali — lepo vas prosim,« je menil z največjo resnobo Anton Železnik, »če tega nečete trpeti — kako pa hočete potem srečni biti in imeti mir v zakonu?«
In ravnatelj ni vedel na to opomnjo ničesar odgovoriti.
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]
| |||