Oče in sin (Josip Kostanjevec): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| izdano = 1912
| dovoljenje = JL-staro
| obdelano = 34
| opombe = ureja Maja
| vir = Razne povesti, 1912, str. 31, [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-3UDQWKRR dLib]
Vrstica 74:
 
Katica je stopila na plan. Poti so se križale na razne strani, na sredi je stalo znamenje žalostne Matere Božje, belo pobeljeno in z železno ograjo spredaj. Za njim je rastla stara, visoka roža, razpletala se je po strehi in silila spredaj prav do ograje navzdol. Zadnji napol razcveli bledorumeni cveti so gledali izpod obledelih listov in razširjali prijeten vonj naokoli. Po tleh pred ograjo je ležalo vse polno odpadlih cvetnih listov in se lesketalo med rjavo travo na ozki zaokroženi trati okoli kapelice.
 
Tiho in mirno je bilo naokoli, samo oddaleč je udarjal na uho nerazločen šum ter pričal o delu v vasi, razprostirajoči se nekoliko niže na desni po rahlo napeti rebri.
 
Vrstica 122 ⟶ 123:
»A, ti si? Čakaj malo, takoj odprem!«
 
Čez nekoliko hipov je že tujec sedel v Jakobovi sobi. Bil je to človek med dvajsetimi in tridesetimi leti, zagorelega, okroglega obraza z dvoje lokavimi, vedno mežikaj očimimežikajočimi očmi. Oblečen je bil v ponošeno obleko gosposkega kroja in na glavi je imel črn trd klobuk, ob krajcih oguljen in masten. Na stolu ni mogel mirno sedeti, premikal in oziral se je vedno okoli sebe, kakor bi bil kaj iskal že ves čas, kar je na svetu.
 
Jakob je ležal malomarno iztegnjen na postelji ter gledal proti stropu, kakor bi prešteval muhe, kolikor jih je še jesen pustila v njegovi sobi. Roke je imel prekrižane pod glavo.
Vrstica 204 ⟶ 205:
==IV.==
 
Oče Poljščak je vstal tistega dne zelo zgodaj. Stopil je na prag svoje hiše ter pogledal na nebo, ki je na vzhodu žarelo škrlatasto-rdeče. Zadovoljno je pokimal s sivo glavo, obetal se je lep dan, lahko se bodo danes spravili s polja zadnji pridelki. Poklical je hlapca in deklo ter jima naročal, kje naj se danes začne najprej, kam naj gre ta in oni delavec, ki ga je naročil že sinoči. Kmalu je oživela vsa hiša, v kuhinji se je kuhal zajtrk, na dvorišču so ropotali vozovi, po hlevih se je opravljala in napajala živina. Izza zore pa je prilezlo solnce, lepo in jasno jesensko solnce ter veselo pozdravljalo te pridne in delavne ljudi, vabilo in jih klicalo, da bodo z njim vred zače.lizačeli in dovršili današnji dan. In ti solnčni žarki so šinili delavcem v žile ter jih razgreli kakor jih razgreje samo še pristni sok iz bližnjih vinskih goric. Oče Poljšak pa je bil vesel in je imel za vsakega lepo besedo, za najmlajšega kakor za najstarejšega, ki je bil že skoro na koncu svoje težke trnjeve poti...
 
Tačas je pa izza ovinka pridrdrala mestna kočija in se ustavila na dvorišča pred Poljšakovo gostilno. Iz nje so izstopili trije gospodje. Najmlajši je dvignil iz nje neka stojala in druge priprave ter jih položil na klop. Starejši pa je pristopil k Poljščaku, ki je začudeno gledal, odkod in čemu tako zgodnji obisk, ter dejal:
Vrstica 232 ⟶ 233:
»Veseli me, gospodje, da ste se zglasili pri meni. Gotovo boste opoldne dobro postreženi. Mislil sem sicer iti dopoldne na njive, pa bodo za enkrat že moji delavci sami opravili. Ob takšnih prilikah mora biti gospodar sam doma.«
 
Odpravili so se iz Poljšakove gostilne ter krenili za vasjo v reber. Poljšak je gledal za njimi, dokler mu niso izginili izpred oči, a potem je naročil v kuhinji, kaj se mora danes pripraviti za kosilo tem imenitnim gospodom ...
 
<center>***</center>
Vrstica 364 ⟶ 365:
Čez nekoliko časa pa je hipoma vstal, stopil k mizi in odprl predal. Potegnil je iz nje beležnico, kamor je semtertja pisal svoj dnevnik, ter je napisal to-le:
 
<centeralign=right>Dne 13. decembra 18_ _</align=right>
 
Moj tako lepo zamišljeni načrt je danes nenadoma splaval po vodi. Kdo bi si mislil, da me bo kaj takšnega zadelo pri tej pameti! Mene, tako pametnega in prebrisanega človeka, mene Jakoba Trošana, ki ima več v petah kakor drugi v glavi, mene je tako grdo prekanila ženska! Kam sem gledal, da nisem ničesar videl že prej, da nisem ničesar zapazil, preden se je tako iz cela vsulo nad mojo glavo? In kako mi je bilo hudo! Ko je v meni razsajalo od jeze in sramote, sem moral še lepo govoriti, sem moral grizti v svoje meso. Saj mi pravzaprav ni nič za to žensko, ali po lepi in gladki poti bi se bilo dalo priti do tako lepega premoženja. Koliko trdih stopinj, koliko dela in truda bi bilo prihranjenega! V par letih bi bile uresničene moje sanje, bi bili izpeljani in dovršeni moji načrti. Tako sem pa zlezel nekaj dolgih let nazaj in moj cilj se je odmeknil v daljavo. Ali tu se ne da s silo opraviti ničesar, sila bi samo škodovala. Vendar mož ne sme odnehati nikoli. Selanovo posestvo mora biti moje! Oni, ki bo postal mož Katičin, je uradnik in kot tak bo gledal, da bo spravil posestvo v denar, zakaj kdo mu ga bo obdeloval? In tu je na meni, da to posestvo kolikor mogoče ceno kupim. Da bo pa to mogoče, si moram ohraniti zaupanje Katičino in moram prodajo zavleči toliko časa, da se preskrbim s potrebnim denarjem. In to se bo zgodilo, se mora zgoditi, kakor gotovo sem Jakob Trošan! Ti si prevarila mene, jaz bom prevaral tebe, Katica, in ta zadnja prevara bo hujša od prve! Kaj bi rekel k temu neuspehu svojega mojstra moj prijatelj Žan, ako bi to vedel?!</center>
 
Odložil je pero in se hripavo glasno zasmejal. Nato je zaklenil dnevnik v miznico ter odšel iz hiše po daljnjih opravilih. Po vasi navzdol si je polglasno žvižgal, nihče ni slutil, kaj je doživel in pretrpel pred kratkim.
Vrstica 712 ⟶ 713:
»Kaj se je zgodilo?« je zopet vprašal Žan. »Saj te ni več poznati. Tvoji lasje so čez noč popolnoma osiveli, tvoja lica so stara in zabrekla, tvoj hrbet je hrbet starca. Kaj se je zgodilo?«
 
Jakob mu je pomignil, naj sede. Sam pa je hodil počasi po sobi gori in doli. Roke je držal na hrbtu, njegova hoja je bila trudna in drsajoča..
 
»Kaj se je zgodilo, vprašaš? Glej, to noč je izginilo vse, kar so s tolikim trudom pridobile moje roke, kar je v dolgih samotnih nočeh izmislila moja glava. Razumeš? Izginilo je vse. Popihal je mrzel veter in odnesel, kar so storile misli in roke. Jaz sem berač. Žan, hujši kakor najbolj razcapan berač.«