Oče in sin (Josip Kostanjevec): Razlika med redakcijama

Čez nekoliko časa pa je hipoma vstal, stopil k mizi in odprl predal. Potegnil je iz nje beležnico, kamor je semtertja pisal svoj dnevnik, ter je napisal to-le:

 

 

Moj tako lepo zamišljeni načrt je danes nenadoma splaval po vodi. Kdo bi si mislil, da me bo kaj takšnega zadelo pri tej pameti! Mene, tako pametnega in prebrisanega človeka, mene Jakoba Trošana, ki ima več v petah kakor drugi v glavi, mene je tako grdo prekanila ženska! Kam sem gledal, da nisem ničesar videl že prej, da nisem ničesar zapazil, preden se je tako iz cela vsulo nad mojo glavo? In kako mi je bilo hudo! Ko je v meni razsajalo od jeze in sramote, sem moral še lepo govoriti, sem moral grizti v svoje meso. Saj mi pravzaprav ni nič za to žensko, ali po lepi in gladki poti bi se bilo dalo priti do tako lepega premoženja. Koliko trdih stopinj, koliko dela in truda bi bilo prihranjenega! V par letih bi bile uresničene moje sanje, bi bili izpeljani in dovršeni moji načrti. Tako sem pa zlezel nekaj dolgih let nazaj in moj cilj se je odmeknil v daljavo. Ali tu se ne da s silo opraviti ničesar, sila bi samo škodovala. Vendar mož ne sme odnehati nikoli. Selanovo posestvo mora biti moje! Oni, ki bo postal mož Katičin, je uradnik in kot tak bo gledal, da bo spravil posestvo v denar, zakaj kdo mu ga bo obdeloval? In tu je na meni, da to posestvo kolikor mogoče ceno kupim. Da bo pa to mogoče, si moram ohraniti zaupanje Katičino in moram prodajo zavleči toliko časa, da se preskrbim s potrebnim denarjem. In to se bo zgodilo, se mora zgoditi, kakor gotovo sem Jakob Trošan! Ti si prevarila mene, jaz bom prevaral tebe, Katica, in ta zadnja prevara bo hujša od prve! Kaj bi rekel k temu neuspehu svojega mojstra moj prijatelj Žan, ako bi to vedel?!