|
| dovoljenje = JL-staro
| obdelano = 1
| opombe = ureja Kaja
| vir = [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LNFPNJKK dLib]
}}
Gore so kamniti stebri stražarji na obzorjih in pokrajina je široka dlan ob njihovem vznožju; doline so njeni prsti, ki segajo na vse štiri vetrove: na vzhodu pod Kamniške planine, na severu do Korenskega sedla, ki odpira pot v svet, na zahodu v bohinjsko kotlino in na jugu čez Sor-škoSorško polje proti Ljubljani. V zgornjem delu jo seka dvojni tok Save, ki prihaja iz tesni, v spodnjem pa je reka razklala živo skalo in se prebila v ravnino. Pokrajina je pač dovolj široka, da ne utesnjuje duha, in gore zbujajo željo zvedeti, kaj je onkraj; stroga je v svoji prvobitnosti in prepojena z otožnostjo, ki ni zasanjana otožnost ravnine, temveč samotnost strmih peči in gorskih brezen. Na robovih notranjega, nižjega gričevja, ki je stopnišče do visokih gora, so se raztresle vasi: dvakrat po devet vasi, dajeda je ravnina do Blejskega jezera pokrita z njimi. Kakor cvetovi so na zelenem polju, ki nad njim pojo vetrovi, in v polnočni tišini slišiš nad njim zvenenje daljnih zvezd.
Ljudje v pokrajini so samonikli, visokorasli, svetlolasi, s sivimi in rjavimi očmi. Med njimi so rdečelasci z zelenimi očmi — dediščino keltskih prednikov, ki so se dolgo obdržali po samotnih dolinah. — Tisočletna preteklost jim je dala trmast ponos. Bili so kmetje in drvarji, rudarji, ribiči in lovci, pastirji, tovorniki in vozniki. Oglej, Salz-burgSalzburg in Brixen so jim pošiljali svoje duhovnike h\ oblast;in nikeoblastnike. Z obojimi so se sporazumevali po svoji pameti. ČezČeznje je šel srednji vek s svojimi sektami bičarjev in klicarjev svetega Duha — kmet Klander Pod gorami, o katerem pravi izročilo, da je upornim kmetom blagoslavljal svetinjice in oznanjal duha, je bil edini, ki je zabredel iz zdravja svoje zemlje v tuj misterij. Na poljih te ravnine ni kužnih znamenj v spomin na črno smrt, Turki pa so šli skoznjo dvakrat. Spomin nanje je ohranjen samo v pripovedi o grmadi, ki jih je naznanila z griča nad Begunjami, in v turškem taboru, ki so si ga postavili Podbrežani, malo preden je poslednji Osman zapustil dežele srednje Evrope. Valptov bič ni preveč gospodaril po njihovih hrbtih in samo enkrat so se dvignili v upor, ki ni dozorel do dejanja: v letu tisočpetstopetnajstem, ko so hlapci briksenškega najemnika Hartmana branili Blejcem ribariti v jezeru in so jim potrgali mreže. Takrat so možje v irhastih hlačah in kožuhih, ki so nesli pritožbo na Dunaj, cesarja poučili o razmerah v njegovih deželah: zapeli so mu pesem o miši, ki je pojedla pšenico, mački, ki je snedla miš, lisici, ki je snedla mačko, volku, ki je snedel lisico — pod goro, pod to goro zeleno. Večkrat se jim ni bilo treba upreti, ker so bili večni uporniki. Reformacijo so sprejeli z obema rokama; Peter Kupljenik v Kovorju in Krištof Faschang na Bledu sta bila njena prva glasnika. Odpovedali so cerkveno desetino in brali prepovedane slovenske knjige. Begunjci so si za cela stoletja zaslužili ime Tibingerji. Svoje junaško izročilo so imeli v Alenčici, sestri Gregčevi — deklici vojščaku, ki se je bojevala s Turki. Cesarju so dajali, kar je bilo cesarjevega, in Bogu, kar je bilo božjega — nobenemu v preobilni meri.
nje je šel srednji vek s svojimi sektami bičarjev in klicarjev svetega Duha — kmet Klander Pod gorami, o katerem pravi izročilo, da je upornim kmetom blagoslavljal sveti-njice in oznanjal duha, je bil edini, ki je zabredel iz zdravja svoje zemlje v tuj misterij. Na poljih te ravnine ni kužnih znamenj v spomin na črno smrt, Turki pa so šli skoznjo dvakrat. Spomin nanje je ohranjen samo v pripovedi o grmadi, ki jih je naznanila z griča nad Begunjami, in v turškem taboru, ki so si ga postavili Podbrežani, malo preden je poslednji Osman zapustil dežele srednje Evrope. Valp-tov bič ni preveč gospodaril po njihovih hrbtih in samo enkrat so se dvignili v upor, ki ni dozorel do dejanja: v letu tisočpetstopetnajstem, ko so hlapci briksenškega najemnika Hartmana branili Blejcem ribariti v jezeru in so jim potrgali mreže. Takrat so možje v irhastih hlačah in kožuhih, ki so nesli pritožbo na Dunaj, cesarja poučili o razmerah v njegovih deželah: zapeli so mu pesem o miši, ki je pojedla pšenico, mački, ki je snedla miš, lisici, ki je snedla mačko, volku, ki je snedel lisico — pod goro, pod to goro zeleno. Večkrat se jim ni bilo treba upreti, ker so bili večni uporniki. Reformacijo so sprejeli z obema rokama; Peter Kupljenik v Kovorju in Krištof Faschang na Bledu sta bila njena prva glasnika. Odpovedali so cerkveno desetino in brali prepovedane slovenske knjige. Be-gunjci so si za cela stoletja zaslužili ime Tibingerji. Svoje junaško izročilo so imeli v Alenčici, sestri Gregčevi — deklici vojščaku, ki se je bojevala s Turki. Cesarju so dajali, kar je bilo cesarjevega, in Bogu, kar je bilo božjega — nobenemu v preobilni meri.
V tej pokrajini se je rodil Anton Janša, čebelar in slikar. Njegov dom je bil na Breznici, na skopi zemlji med Savo in Pečmi ob vznožju Stola.
Domačija je bila nekako med kajžo in četrtnjakom, in v ubarju radovljiške graščine je vpisano, da je plačevala dva goldinarja več davka, kot katera druga brezniška kaj-žakajža. Tudi hiša sama je bila bolj podobna gruntarski kot kaj-žarskikajžarski. Postavil jo je Antonov oče Matija, Kuharjev iz Hraš pri Lescah, kmečki sin in tkalec, ko se je v svojem še-stinštiridesetemšestinštiridesetem letu naveličal samstva in se oženil z dvaindvajsetletno Lucijo Debelak, brhkim dekletom z dvojnega grunta iz Dvorske vasi. Njeni bratje so bili vozarji in tudi o njej so pravili, da je bil njena prva ljubezen neki postaven Blejec, ki je s štirimi pari konj vozaril med Trstom in Dunajem in celo po Tirolskem pa do bavarskega MunchnaMünchna. V družini je ostalo izročilo, da je nekoč Luciji prinesel iz Trsta židano ruto in zlate uhane s črnim zamorcem v belem emajlu, malo pozneje pa si je pripeljal iz Ti-rolovTirolov ženo, ki je govorila, da je živ krst ni razumel, in je skoro nato prosil botre za krst. Pravili so tudi, da je Lucija jokala vsakokrat, kadar so fantje v krčmi zapeli Na svetu lepših fantov ni, kot so gorenjski furmani, o njeni možitvi pa so vedeli povedati, da se je odločila za toliko starejšega Matijo, ker ji je baje otoški zvon vsak dan trikrat pel: Lu-ci-ja vze-mi Ma-ti-ja. Naj bo to resnično ali ne — neki predpust sta se Lucija in Matija vzela in pozneje se ni zdelo, da bi se bila slabo razumela. ▼
Domačija je bila nekako med kajžo in četrtnjakom, in v irfbarju radovljiške graščine je vpisano, da je plačevala
▲dva goldinarja več davka, kot katera druga brezniška kaj-ža. Tudi hiša sama je bila bolj podobna gruntarski kot kaj-žarski. Postavil jo je Antonov oče Matija, Kuharjev iz Hraš pri Lescah, kmečki sin in tkalec, ko se je v svojem še-stinštiridesetem letu naveličal samstva in se oženil z dvaindvajsetletno Lucijo Debelak, brhkim dekletom z dvojnega grunta iz Dvorske vasi. Njeni bratje so bili vozarji in tudi o njej so pravili, da je bil njena prva ljubezen neki postaven Blejec, ki je s štirimi pari konj vozaril med Trstom in Dunajem in celo po Tirolskem pa do bavarskega Munchna. V družini je ostalo izročilo, da je nekoč Luciji prinesel iz Trsta židano ruto in zlate uhane s črnim zamorcem v belem emajlu, malo pozneje pa si je pripeljal iz Ti-rolov ženo, ki je govorila, da je živ krst ni razumel, in je skoro nato prosil botre za krst. Pravili so tudi, da je Lucija jokala vsakokrat, kadar so fantje v krčmi zapeli Na svetu lepših fantov ni, kot so gorenjski furmani, o njeni možitvi pa so vedeli povedati, da se je odločila za toliko starejšega Matijo, ker ji je baje otoški zvon vsak dan trikrat pel: Lu-ci-ja vze-mi Ma-ti-ja. Naj bo to resnično ali ne — neki predpust sta se Lucija in Matija vzela in pozneje se ni zdelo, da bi se bila slabo razumela.
Matija je postavil hišo na odvetrni zaplati griča, ki jo je kupil od radovljiške graščine, katere podložnik je bil. Na zimo tisoč sedemsto enaintridesetega leta se je vselil vanjo. Z Lucijo sta naložila na voz njeno balo: posteljo z rezljanima končnicama, skrinjo, zibelko in kuhinjske čre-pe, in zapustila Dvorsko vas, kjer sta gostovala v tastovi hiši. Matija, dolg in upognjen zaradi dela pri statvah, je stopal zraven vola, zadaj je mukala privezana krava, ki se ji je tožilo po domačem hlevu, na skrinji pa je sedela Lucija s prvim otrokom, Nežico, v naročju. Lucija je nesla v nedrjih s seboj ogel z domačega ognjišča, da bi se ji v tujem ▼
▲Matija je postavil hišo na odvetrni zaplati griča, ki jo je kupil od radovljiške graščine, katere podložnik je bil. Na zimo tisoč sedemsto enaintridesetega leta se je vselil vanjo. Z Lucijo sta naložila na voz njeno balo: posteljo z rezljanima končnicama, skrinjo, zibelko in kuhinjske čre-pečrepe, in zapustila Dvorsko vas, kjer sta gostovala v tastovi hiši. Matija, dolg in upognjen zaradi dela pri statvah, je stopal zraven vola, zadaj je mukala privezana krava, ki se ji je tožilo po domačem hlevu, na skrinji pa je sedela Lucija s prvim otrokom, Nežico, v naročju. Lucija je nesla v nedrjih s seboj ogel z domačega ognjišča, da bi se ji v tujem kraju ne tožilo po domu, in skozi solze se je ozirala po slemenu mogočne domačije, ki jo je zapuščala.
kraju ne tožilo po domu, in skozi solze se je ozirala po slemenu mogočne domačije, ki jo je zapuščala.
Ko sta prišla do nove hiše, je bila razočarana. Najprej se je spotaknila, ko je stopila z otrokom v naročju čez prag, in rekla: »V tej hiši pa ne bo sreče,« potem se je ozrla po hiši in videla, da je nizka, hladna in še polna vonja po svežem lesu in ostružkih, in je zajokala: »Matija, kam si me pripeljal?« Dolgi Matija jo je potolažil po svoji pameti: »Vesela bodi, da sva na svojem!«
|
