Potovanja in premišljevanja nekega bankovca: Razlika med redakcijama

„Vidil sem, gospod! kako ti je serce bilo ginjeno, ko si me v drugo v mošnjo potlačil; bral sem v tvojih očeh, kako si radoveden, zvediti moje dogodbe. Poslušaj tedaj čudne reči, da ti bodo lasje po koncu stali, in ti bo serce trepetalo. Čuj iz mojih ust nauk prave modrosti, in ohrani ga v sercu za se in za svoje otroke." .

Ta dijak je bil izvoljen, da bankovcu pot pokaže med brate Slovence. Vesela je ta pot bila bankovcu, žalostna dijaku. Prvi nastopi prvo veliko potovanje med ljudi brez skrbi in strahu, obdarovan z vsem, kar potrebuje za izpolnjevanje svojih namenov, dijak pa je prišel na Dunaj iskat višjega pouka v poklicu in stanu, katerega si je izvolil po dolgem premišllevanju, in zdaj se mora domov vrniti, ker se je zmotil nad ljudmi in mu je pot zaprta do višjega uka. Njegovi starši so bili dokaj premožni in upati je smel dijak vsaj nekaj pomoči od doma. Pa pri odhodu je oče rekel: »Ljubi„Ljubi moj sin, ker si stan izvolil, ki ni po moji volji, ne dobiš od mene vinarja več. Čemu bi te zakladal, da bi izredil iz tebe goljufa in oderuha? Žal mi je, da sem te do zdaj zakladal tako zastonj.« Bratje in sestre so pa dejali: »Več„Več si že hiši pojedel in zapravil, kakor bodo znašale naše dote; ako ti oče še kaj pridajo, nam kratijo doto.«" Dijak pa se ni dal pregovoriti. Z malo denarjem in mnogim upanjem je prisopel v podonavsko mesto. Tu je denar potekel, srečni upi se pa spolniti niso hoteli. Dunaj ni Ljubljana in človek, ki bi se ogledal vrlega dijaka, je na Dunaju bela vrana. Pisal in pisal je dijak domov po denar, odgovora pa ni dobil, ker očetu, ki je že bil voljan nekaj poslati lačnemu sinu, so jele bližnje in daljne tete prigovarjati: naj ljubezen do sina pokaže, da ga nazaj privabi v domovino. Očetovska ljubezen je tedaj bila vzrok, da je moral sin brez denarja, ko ni mogel živeti ob zraku in prahu, slovo dati staremu cesarskemu mestu in visokemu Štefanovemu zvoniku, slovo je dal dijak izvoljenemu nauku, katerega se je kdaj v mirni Ljubljani tolikokrat veselil; slovo je dal zlatim upom in svetlim gradovom, ki jih je bil sezidal: vsej sreči, ki jo je mislil uživati po trudu malo let, je dal slovo za vekomaj. Molče je sedel dijak in solzica mu je igrala v očeh, ko je hlapon zavriskal in ga v burnem teku odpeljal od zibelke modrosti in sreče, h kateri ga več nazaj ne bo pripeljal.