Potovanja in premišljevanja nekega bankovca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 53:
== II. ==
Precej sem se spremenil, kar sem pisal prvi del bankovčevega življenja; bankovci so pa ostali, kakršni so bili. Močno me žali, da sem takrat, ves gorak od bankovčevih razodetij, v hudo grajo človeškega rodu mnogo nespodobnih besedi ravno tako zapisal, kakor so prišle bankovcu iz umazanih ust. Marsikaterega bralca, ki ne ljubi graje (zakaj bi takih ne bilo veliko!), je razžalilo tako predrzno govorjenje; marsikdo se je v svoji jezi znosil nad prvim bankovcem, ki mu je prišel med prste; vrgel ga je proč in rajši je nosil v žepu težko pezo bakrenih krajcarjev kakor lahki bankovec; marsikdo pa je, in ravno tega se bojim, tudi name nameril z jezno desnico, da se predrznem med ljudmi trositi grdo opravljanje svojega bližnjega, da sem se podal bolj kakor drugi v bankovško sužnost. Kar je pisano, se ne da več popraviti; poboljšam se pa v prihodnjih črticah. Ta čas, namreč, ko je moje pero počivalo o bankovčevih zadevah, se nisem samo postaral, temveč postal sem tudi previdnejši. Spoznal sem, in to spoznanje je zlata vredno, da je nekdaj tako preklicana laž sedanje dni močno v ceni poskočila in celo vrednost čednosti zadobila, ako se je rabila primerno, od pravih mož in o pravem času. Bral sem v mnogih časnikih in bukvah veliko spisov in dopisov, ki so mi močno dopadli, pa mnogi med njimi so bili
prosim, da se v njih spozna dobra volja in lepi namen in da nihče ne misli, da lažem iz hudobe ali iz napuha.
Vrstica 67:
Medtem ko je vozovlak sopel skozi pusto polje okoli Dunajskega Novega mesta in se vil pod zemljo in nad brezni v lepem Semmeringu, ali kakor je nekdo slovenski rekel: po Severniku, ki je večna priča človeške trdne volje in umetnosti, sta bankovec in njegov nositelj premišljevala, kolik vpliv ima denar v omiki sploh, posebno pa v volitvi poklica in v odgoji slehernega človeka. Kdor hoče visoko stopnjo omike doseči, kdor hoče v učenosti sloveti in uživati čast in slavo med ljudmi, katerim je s svojo modrostjo koristil, potrebuje dveh reči: dobre glave in denarja. Ti dve neobhodno potrebni podlagi višje omike nista vselej združeni; mnogokrat mora dobra glava polovico moči tudi za to obračati, da denarja išče, in mož, ki ima denarja na kupe, bi včasi žrtvoval polovico denarja, da bi si glavo zboljšal in v omiki povzdignil, ako bi bilo mogoče. Dobre glave so, kakor premoženje, močno raztresene; tisti del človeškega rodu pa, ki se v velikem trudu živi, ki ne napenja samo telesnih moči, da potrebni živež zasluži, ampak tudi dušne, da premišljuje in skuša, kako bi si z manjšim trudom pridobil večji in stanovitnejši zaslužek, rodi v navadi bolj prebrisane glave kakor tisti del, ki pri obilnem premoženju živi brez skrbi za svojo ohranitev.
Pridni in delavni narodi so veliko bolj prebrisani kakor leni, ki so zadovoljni s tem, kar jim plodna narava deli po majhnem trudu.
Prvo besedo pri omiki si je denar še vedno ohranil. Ako bi bil bolj enalcomerno razdeljen in bi blagostanje obsegalo vse stanove, bi poduka nikjer ne bilo pomanjkanja, vsakemu bi bile odprte nižje in višje šole na izbiro; in tudi omika bi se enakomerno širila pri bistrih glavah. Ljudstvo bi postalo drugače umno in prebrisano in močno bi se spremenilo življenje narodov in posameznih ljudi. Kakor bi denar, drugače razdeljen, svet spreobrnil, tako zdaj varuje sedanjost, da se le počasi ločimo od starih naprav in zmerno stopamo do boljšega, da se ogibljemo prenagljenja in prekucij; denar čuje, da omika ne rodi preveč in morebiti tudi strupenih sadov, ki bi okužili mirno življenje. V dobi živimo, v kateri imata prvstvo omika in denar, pa denar ima prednost; strah premožnih, da bi v naglih prenaredbah ne zgubili premoženja in veljave, veže in podpira naše naprave. Ako pa pride čas, v katerem bi omika prednost dosegla pred denarjem, dušna moč pred materialno: takrat bi se hitro živelo, naglo se zidalo in zopet podiralo, dobro bi se vedno z boljšim pobijalo, prekucije bi se vrstile in popolnoma zginilo bi počasno napredovanje. Kakor so vlade od začetka bile oblast telesno močnejšega čez slabše, tako bi vlada omike bila oblast najpametnejšega čez dušno slabše. Da bi pa to bilo mogoče, bi se premoženje ali materialna moč toliko morala razdeliti, da bi postalo povsod enakomerno
Te in enake misli so spremljale dijaka in bankovškega tovariša po hitri poti skozi štajersko zemljo. Lepa dežela je Zgornja in Spodnja Štajerska. Gornja ima gosto obraščene temnozelene gore, rodovitne doline, obsejane z belimi vasmi; na Spodnji se pa vrste široka polja z okroglimi goricami, ki rodijo slovečo vinsko kapljico. Lepa dežela! In vsa je nekdaj bila slovenska! Pa tiščali so zmagujoči Nemci mirne Slovence proti jugu in pustili so jim le manjši, vendar najlepši del bogate dežele. Ko se je dijak peljal med Slovenskimi goricami, je bila ravno trgatev. Milo petje, radostno vriskanje in streljanje je odmevalo od griča do griča; zgolj veselje se je bralo na rdečih cvetočih obrazih. Samo naš dijak je bil pobit, v srce ga je klalo veselje okolice, še hitreje bi rad bil bežal iz veselega kraja, pa množila se mu je žalost, bolj ko se je bližal domovini. V temni noči je prišel v mesto, v katerem se mu je rodila želja po Dunaju. Na ljubljanskem kolodvoru so ga sprejeli nekateri tovariši iz gimnazijskih klopi. Veseli prijateljeve vrnitve, so ga v krčmo peljali. Kozarec je potekel za kozarcem v veselih pogovorih. Govorjenje je postalo goreče in hrupno, vse žalosti in prestane težave so bile pozabljene, dijak z Dunaja potegne zadnji bankovec iz listnice, na novo so prišli bokali na mizo. Dijak je prepeval in vriskal in pozabil je, da je prišel z Dunaja; domače vino mu je nazaj dalo lahke misli in glasne besede; vrnili so se stari prepiri in zgreti tovariši so skoraj bili vtaknjeni v stanovanje neprostovoljno.
Moj bankovec je pa stare tovariše, ki jih je čez dolgo časa našel v listnici krčmaričini, spodobno pozdravljal, celo noč jim je pripovedoval svoje zgodbe. Bankovci namreč ne spijo, ampak vedno so živi in gibčni, imajo celo to lastnost, da marsikateremu cele noči spati ne puste.
[[Kategorija: Janez Mencinger]]
|