Martinez iz Podloma: Razlika med redakcijama

Mertvičnost, ki jo je terpel bolnik, od kateriga smo zdaj v sv. Evangelji slišali, je velika nadloga, kakor vsak lahko spozna. Nič se ne more mertvičen pomagati, kamor ga drugi in kakor ga denejo, tam ino tako mora ostati. Namest kaj delati, si še sam sebi najpotrebnejšiga ne more pomoči. Evangelskiga bolnika so morli drugi k vsigamogočnimu zdravniku nesti, sicer bi bil moral le od deleč gledati alj slišati, kako bi mu J. K. lahko pomagal, pa do njega bi ne bil mogel priti. Alj kaj hočemo telesne mertvičnosti toljko premišlovati. Rajši [o] tistih premislimo, ki so na telesi zdravi, pa so na duši mertvični, de še dostikrat sami za to ne vedó. Taki so stariši, gospodarji, naprejpostavleni, ki svojih otrok alj podložnih ne svaré; tisti, katerim se toži božjo besedo poslušati, alj svoje keršanske dolžnosti spolnjevati, tisti, ki opravil alj del svojga stanu ne spolnujejo; alj per svojih delih vse nezvesto ino po verhi storé. Taki mertvičnosti se pravi {{razprto|l e n o b alenoba}}. Lenoba je pa dvoja, dušna in telesna. Na duši lén ne skerbi za svoje izveličanje; na telesi len pa ne opravlja dolžnosti svojga stanu. Dones premislimo oboje {{razprto|l e n o b elenobe, ddušne uino š n e i n o t e l e s n etelesne z n jnjinim i nžalostnimi i m i ž a 1 o s t n i m i n a s l e d k inasledki}}. Lenoba z nje nasledki bo zapopadek mojiga donašniga govorjenja.