Erotika (Cankar): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sašika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sašika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 57:
* [[8. O tebi sem sanjal vse dolge večere]]
 
''' Romance '''
63
Balade
Sulamit
Kakó bleščí se morje to
V demantih in kristalih,
Kakó pohotno ziblje se
V razkošnih, mehkih valih.
V tem burnem plesu od strastí
Telesa trepetajo,
Krog belih udov kot meglé
Tančíce plapolajo.
Iz zlatih harp takó sladkó
Vro pesmi koprneče
In srce plaka in drhtí
Od žalosti, od sreče.
Visoko duša nad zemljó
Svobodna, srečna plove,
Kot na perotih dviga se
Do néba, do Jehove …
Ob belo róko Salomon
Opira trudno glavo,
 
* [[Sulamit]]
64
Na čelu mu leží oblak,
Okó strmí v daljavo.
Ne mehki udje mladih žen, —
Sestradana, drhteča
Telesa tam pred njim stojé,
Proseča in grozeča.
Brezupno k njemu dvigajo
Koščene, vele róke,
Umirajoč strmíjo vanj
Očí temné, globoke.
In zlate strune pojejo
Mrtvaško melodjjo, —
Poslednji vzdihi sužnjih prs
Nocoj iz njih zveníjo …
Ob belo roko Salomon
Opira trudno glavo,
Na čelu mu leží oblak,
Okó strmí v daljavo …
In láhno, láhno k njemu se
Gorkó teló privije,
Po vsem životu čut mehák
Sladkó se mu razlíje.
«Zakaj ti je okó temnó
In duša nevesela?
 
:Kakó bleščí se morje to
65
:v demantih in kristalih,
Zakaj ti bleda žalost je
:kakó pohotno ziblje se
Nocoj srce objela?
:v razkošnih, mehkih valih.
Ljubezen tvoja že mrjè,
Še komaj porojena, —
Kaj hočem jaz brez njé, povej,
Nesrečna, zapuščena?» …
«Nelepe sanje, ljubica,
Poslal mi je Jehova, —
Zakaj, to sam on vé, —modrost
Velika je njegova …
Ah, nagni k meni, Sulamit,
Prebele prsi svoje, —
Pogíne naj ves Izrael, —
Ti si kraljestvo moje!»
 
66
Ob grobu tiranovem
Upognil zdaj si glavo, car,
Če nisi je doslej nikdar.
Ves svet je klečal pred teboj,
Ves svet široki bil je tvoj.
Oj car, oj car, pa zapovej
Naj bela smrt beží naprej!
Že krsta iztesana je,
Že postelj ti postlana je …
Oj to vam je vesel pokop,
Ves svet hití pred carjev grob.
A ko ga položé v zemljó
Okó nobeno ni mokró.
Okó nobeno ni mokró,
Srcé nobeno ni težkó.
Med ljudstvom patrijarh stojí.
Veselo vzdihne, govorí:
 
:V tem burnem plesu od strastí
67
:telesa trepetajo,
«Oj hvala, hvala ti, Gospod,
:krog belih udov kot meglé
Da osvobodil svoj si rod!
:tančíce plapolajo.
Dovolj je v solzah vzdíhoval,
Trpljenja pač dovolj prestal!
Jaz begal sem okrog pregnan,
Pregnan, povsod zaníčevan.
In ti poslal si belo smrt,
Tiran mogočni v prah je strt.
Spet dal si meni svetlo čast,
Spet dal si meni vso oblast.
Oj hvala, hvala ti, Gospod,
Da osvobodil svoj si rod!»
Med ljudstvom knez visok stojí
In patrijarhu govorí:
«Oj patrijarh, nikar, nikar,
Vladánje pač ni tvoja stvar!
Dovolj je roki tvoji križ,
Zakaj po žezlu hrepeniš? …
O čuvaj sivo si glavó,
Na pot ne hodi mi drznó! —»
 
:Iz zlatih harp takó sladkó
68
:vro pesmi koprneče
Ob knezovih besedah teh
:in srce plaka in drhtí
Vsem divja stras, vsplamtí v očeh.
:od žalosti, od sreče.
Še tristo knezov tam stojí,
Po žezlu vsakdo hrepení.
Po žezlu vsakdo hrepení,
Že v roki vsakdo meč drži.
Ne nagne še se beli dan,
Pa zadivjá že boj strašan …
Veselo, kakor še nikdar,
Smehljá se v krsti — mrtvi car.
 
69
Ivan Kacijanar
Kacijanar, vojskovodja slavni
Ves zamíšljen hodi po šatoru.
Težka skrb mu polni trudno glavo,
Ríše mu na čelo temne črte
In obrvi mu ježí košate.
Polumesec na šatorih belih
Ob ostrogu blíska se krščanskem …
Ne rešítve in ne krasne zmage, —
Sam in truden, — kakor ranjen sokol
Brez pomóči v jati lačnih vranov …
In globočja bol v junaških prsih,
In bridkejša skrb na čelu resnem.
«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
Saj prišlò še ní krvavo jutro.»
In služabnik stari, zvesti Miloš
Odgovarja: «Gospodar, ne skrbi!
Res prišlò še ni krvavo jutro,
Ali srca jim kipé junaška,
sen jim lahki na očí ne more …»
 
:Visoko duša nad zemljó
70
:svobodna, srečna plove,
Zopet praša slavni Kacijanar:
:kot na perotih dviga se
«Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,
:do néba, do Jehove …
Kot hodile tolpe bi po planem?
Saj še vstalo ní krvavo solnce.»
Odgovarja mu s tresočim glasom:
«Oj ne skrbi, gospodar mogočni!
Res še vstalo solnce ní krvavo,
Vso ravnino krije noč ledena;
A v telesu mrzlem, — mrzla duša,
In junaki hodijo po planem,
Da si mrzle ude oživíjo …»
Tretjič praša slavni Kacijanar:
«Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,
Kot bi v dalji dírjali konjiki?
A govori mi resnico, Miloš!
Priča mi je tvoj pogled brezupni,
Da zakrívaš mi srcé nemirno.»
In zastoče grenko stari Miloš,
Odgovarja solzen gospodarju:
«Kaj mi né bi se okó solzílo,
Kaj mi né bi srce trepetalo!
Gledal tvojo sem visoko slavo;
Tvoja videl sem junaška dela —
Oj število krasno … Vse za tabo;
Izgubljen si, Kacijanar silni! …
Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
Vojska naša je v sramotnem begu.»
 
71
Ne vztrepeče Kacijanar slavni.
Ne porósi mu okó se bistro;
Meč opaše, pa zasede konja
In odjaše v diru skozi meglo;
Poleg njega jaše stari Miloš.
Hladna megla krije vso ravnino;
ln ne gane se peró na drevji,
In ne gane bilka se na polju;
Vse je tiho kakor pod gomilo …
«Ali vidiš tam bleskèt orožja.
Ali vidiš prápore razvíte?»
«Kacijanar, ózri se v daljavo, —
Žarki zore se bleščé po hribih.
Nad gozdovi plava bela megla …»
«Ali čuješ glasno petje, Miloš
Ali čuješ — zmagoslavi, Allah!
Vmes pa jok in stok in petje mečev? …»
Prah se dvigne tam na beli cesti,
V njem pridirja jezdec kakor tica:
«Izgubljena bitev, vojskovodja,
lzdajalec —žalostna ti majka!»
Dvigne se na konju Kacijanar,
Dvigne se mu v prsih silna duša,
Meč zablisne se mu v roki močni
In preseka jezdeca do sedla …
Spet se dvigne prah na beli cesti,
V njem pridirja tolpa konjenikov, —
 
:Ob belo róko Salomon
72
:opira trudno glavo,
Vsi pokriti so s krvjó in prahom.
:na čelu mu leží oblak,
»Izdajalec — bežal je sramotno
:okó strmí v daljavo.
In v pogubi pustil je junake, —
Naj pogine izdajalec kleti!»
Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:
«Z mečem svojim si ubil mi brata, —
Vreden nisi, da bi padel v boju;
Meč krvníkov ti končaj življenje,
Naj ubije te izdajstvo tvoje …!»
In zastoče Ivan Kacijanar,
Meč mu pade iz roké junaške
In jetník je sredi konjeníkov.
— — — — — — — — — — — —
Vino pije grof Nikola Zrinjski
Na visokem, sivem gradu svojem;
Ž njim sedí ob mizi družba krasna.
Družba krasna samih slave sinov, —
A med njimi Ivan Kacijanar.
Bledo mu je lice, móten pógled,
Zgúbano mu je visoko čelo.
S stola vstane grof Nikola Zrinjski,
Polno čašo dvigne in napíva:
«Vse zahvaljam vas, junake slavne,
Da s posetom svojim ste prijaznim
Počastili dom moj starodavni, —
Da sočutje prišli ste izkazat
Med junaki prvemu junaku! —
Res okrutno ga pestí usoda,
 
73
Res preganja ga vladar krivično, —
Ah nečastno je sedel v temníci
Kacijanar, prvi med junaki …
In recíte, ní li to pravično,
Da svobodo sam si je priboril
Ter pobegnil ječi in vladarju?
Ali naj bi čakal, da zablisne
Meč krvníkov njemu se nad vratom?
Čakal naj bi, da mu za plačilo
Vzame glavo naš vladar dobrotni? …
Zopet bodi jasno lice tvoje,
Pijmo rujno vino, kakor nekdaj,
Kacijanar, prvi med junaki! …
Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!»
Blískajo se v solncu jasne čaše,
Po dvorani pa zveníjo klici:
«Slava tebi, prvi med junaki!»
In odméva tam od druge mize,
Tam med hlapci, kmeti in vojníki:
«Slava tebi, prvi med junaki!»
Jeden le ne dvígne polne čaše,
To vojnik je drzni, mladi Hojzič.
ln ozrè se grof Níkola Zrinjski:
«Je li spanec te premagal, Hojzič.
Da uhó ti čulo ní zdravíce?
Ali zdí se vino ti preslabo,
Da porósil ž njim bi ustna svoja?
Ali pa ti v srcu je sovraštvo,
Da ne piješ, — odgovori, Hojzíč!» —
 
:Ne mehki udje mladih žen, —
74
:sestradana, drhteča
«Kaj naj píl bí zdravje izdajalcu,
:telesa tam pred njim stojé,
Kaj naj slavo klícal bi morilcu?
:proseča in grozeča.
Vso izdal je vojsko nam krščansko
ln sramotno zbežal iz ostroga —
A na begu mi ubíl je brata …
Vreden bil bi svojega plačila,
Da vladár bí vzel mu kleto glavo, —
A ušèl je, kot bežé tatovi …
Car pohvali te, Nikola Zrinjski,
Da je mrtev pes na tvojem gradu!»
Samokres mu dvigne drzna roka,
Strel odmeva glasno po dvorani
In na tla se zgrudi Kacijanar.
Obledíjo gostom vsem obràzi
In zastane jim beseda v grlu.
Ali vzdrami se napósled Zrinjski,
Skloni se nad prsi krvaveče:
«Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,
Kjer pravico je dobil in srečo!»
In vsi gostje molijo ob truplu —
A po beli cesti dirja Hojzič.
 
75
Na svatbenem potovanju
Zašlo je solnce. V tihi mrak
Zagrinja se daljava,
Kot bela tica ladija
Po temnem morju plava;
Na krovu pa mlad mož stojí,
Mehkó na prsih mu sloní
Prelepa mlada žena.
«Čaroben je ljubezni raj
Kot to nebó večerno,
Neskončen je ljubezni raj
Kot morje neizmerno —
A ljubček, ljubček, kaj molčiš,
Zakaj v obràz takó bledíš,
Zakaj se v stran oziraš?»
«Poglej, nevesta, o poglej
Tam bledo, krasno ženo,
Oj mojo ljubico bolnó
Bolnó in zapuščeno;
Poglej, kakó stojí mirnó,
Na prsih pa ji spi sladkó
Nesrečno moje dete.»
 
:Brezupno k njemu dvigajo
76
:koščene, vele róke,
«Oj zbudi, zbudi se, moj mož,
:umirajoč strmíjo vanj
Pri tebi jaz sem sama,
:očí temné, globoke.
Krog naju je morjé temnó
In pa nebó nad nama —»
«Kakó me vabi spet nocoj
S pogledom žalostnim seboj,
Da ljubim jo, kot nekdaj.
Kakó je belo njé teló,
Kakó krasnó nje lice,
In moje dete za menoj
Izteza že ročice;
Že padata v morjé temnó …
Kakó me vabita sebó, —
Ne brani mi … ostani …»
 
77
Kongfutse
Majka zemlja, da si še starejša,
Pa rodila né bi učenjaka,
Da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.
Jasno gledal je v človeško dušo,
Zlè podzemske je poznàl duhove
In bogove nad visokim nebom.
Ali vsega ni še znal Kongfutse.
Rad bi videl, kar očém je skrito,
Rad bi videl tisto skrivno silo,
Ki povzdiga smrtnika k bogovom,
Ki poraja vzvišena dejanja
Kar človeški rod živí pod solncem …
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko,
Sam bedí še učenjak Kongfutse
Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
«Če ostàl si med človeškim rodom,
Če si dvignil se v nebó k bogovom,
Če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:
Prédme stopi, duh preteklih časov,
Ki rodíl si vzvišena dejanja!» …
Oj krasota, da je ni jednake!
 
:In zlate strune pojejo
78
:mrtvaško melodijo, —
Če bi videl te navaden smrtnik
:poslednji vzdihi sužnih prs
Od veselja bi izdahnil dušo, —
:nocoj iz njih zveníjo …
A izdahnil duše ni Kongfutse;
Razprostrl je roke pred bogínjo
Pa jo molil z glasom srečepolnim:
»Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!
Ne slavím te iz strahú pred mečem,
Zlatim mečem, ki držíš ga v roki;
Ne slavím te zarad zlate krone,
Ki jo nosiš na ponosni glavi;
A slavím te zarad večne slave,
Ki odela z njó si dede naše:
Slava tebi, vseh bogínj bogínja!»
Prav do zore molil je Kongfutse …
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko
Sam bedí še učenjak Kongfutse
Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
«Prédme stopi, oj ti duh mogočni,
Ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,
Da po časti hrepené in slavi;
Duh mogočni, ki človeka vzdigneš
Vsaj za hipe nad pozemske misli, —
Prédme stopi, da te srečen molim!» …
Oj ti žalost, da je ni jednake!
Kdor bi tebe videl, bi zajokal,
ln zajokal je celó Kongfutse.
«Kaj je tebi, oj svoboda krasna?
Kakor smrt je bledo lice tvoje,
Tvoje róke so v okovih težkih,
 
79
Tvojo glavo krije trnjev venec …»
Prav do zore jokal je Kongfutse …
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
Sam bedí še učenjak Kongfutse
Pa ozira se k bleščečim zvezdam.
«Slab je človek in mogoče ni mu,
Da bi videl, kar prihodnost skriva, —
Vam bogovom pa je vse mogoče.
Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,
Pa idejo silno dnij prihodnih,
Da jo vidim, iz nebá pošljíte!»
Ali črna noč se ne razjasni,
Glasa čuti ni v tišini grobni …
«Oj podzemski zlobni vi duhovi,
Če rodili ste idejo silno,
Da prihodni zárod onesreči, —
Póšljite jo prédme, da jo vidim!»
Ali črna noč se ne razjasni,
Glasa čuti ni v tišini grobni …
Prav do zore molil si, Kongfutse!
A da molil si vso dolgo večnost,
Ne priklical bi nikdár ideje,
Vladaríce národom prihodnim,
Kajti ni je duh rodíl človeški,
Nì bogovi niso je rodíli,
Nì podzemski niso je duhovi
In rodili je nikdar ne bodo.
 
:Ob belo roko Salomon
80
:opira trudno glavo,
Ungnadovi gostje
:na čelu mu leží oblak,
Tam v Urahu, mestu nemškem,
:okó strmí v daljavo …
Pri vinu sedíjo možjé;
Jasné se jim temni obràzi,
In govori krasni zvené.
A kaj ti je, Primož Trubar,
Da v družbi veseli molčiš?
Oblak ti je splaval na čelo,
Ko v čašo zamišljen strmiš.
Zakaj prihodnosti lepše,
Zakaj ne slaviš je nocoj?
Zakaj od Lutrove vere
Ne vžíga se pógled tvoj?
«Oj misel na zemljo domačo
To trudno srcé mi teží:
Pretesna, pretesna je meni,
Tam meni prostora ni.
Osrečiti brate svoje
Htel z uki sem božjimi jaz.
 
:In láhno, láhno k njemu se
81
:gorkó teló privije,
Sovražnikov bal se nisem,
:po vsem životu čut mehák
Ponosno jim gledal v obràz.
:sladkó se mu razlíje.
Bal njega se nisem, ti veš, bog,
Kdor z uki slepil je naš rod,
Kdor z zlobno, pregrešno besedo
Zapiral mi v srca je pot.
Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,
Ni vzmoglo me žezlo duhá —
Nadvojvoda Karol je vzdignil
Svoj préstol nad préstol bogá.
Oj Karol, očém si ti mojim
Zaprl domačo zemljó …
Da v roki jo puščam tvoji,
Kakó mi je v srcu težkó …»
Govoril je Primož Trubar,
Zamišljeni vsi obmolčé …
Pa vstane tedàj baron Ungnad,
Navdušeno Trubarju dé:
«Oj Trubar, — nadvojvoda Karol
Zemljó ti je svojo zaprl;
Glas tvoj je umrl za njega,
Za narod tvoj ni umrl.
Saj senca vojvodskega žezla
Nikoli duhá ne stemní,
 
:»Zakaj ti je okó temnó
82
:in duša nevesela?
Ko dvigne na prostih se krilih
:Zakaj ti bleda žalost je
Noben ga vladar ne vzdrží.
:nocoj srce objela?
Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,
In ti si rešítelj njegov,
Ko z drago domačo besedo
Duhá si otel mu okóv.
Povejte, prijatelji modri,
Kdo národu pravi je kralj:
Kdor vlada telesu — ali
Kdor duhu življenje je dal?
Vladarjeva slava je senca,
Ki spremlja vse dní ga zvestó,
Zvestó ga spremlja do groba —
In ž njim strohní pod zemljó.
A z narodom tvoja slava
Na veke, na veke živí;
Oj Trubar, ti národ si vstvaril.
življenje podaril mu tí.»
Takó je govoril Ungnad …
Navdušenost sije v očéh,
Veselo pojó kozarci
O lepših bodočih dnéh.
 
83
Romantika
Na zemlji noč temnà leží;
Tam v cerkvi mlad meníh klečí:
«Oj večni bog, gospod svetá,
Ti gledaš mi na dnò srcá,
Na dnò srcá, kjer noč in dan
Te vnovič križa greh strašan:
Le ona polni mi glavó,
Povsod le gledam njó, le njó;
Kot večne luči sveti žar
Gorí očíj prelepih par,
Kot zárije večerne kras
žarí nebeški njen obràz …
Kakó kipí mi vroča krí,
Kakó si je srcé želí
Kedar jo vidijo očí …
O bog dobrotni, ti me čuj,
Ljubezni grešne me varuj!»
Na zemlji noč temnà leží
Tam v cerkvi deklica klečí!
«Ti veš, Madona, kaj trpim,
Ti sáma veš, kakó greším …
 
:Ljubezen tvoja že mrjè,
84
:še komaj porojena, —
Ne tečejo mi več solzé,
:kaj hočem jaz brez njé, povej,
Nobeden vzdih več ne pové
:nesrečna, zapuščena?« …
Kakó umira mi srcé …
Le k njemu sili moj korak,
Le njega vidi pógled vsak;
Njegovo lice je bledó,
Ah, belo kot mrtvaški prt;
Temnó njegovo je okó,
Iz njega gleda črna smrt;
ln kadar stopi pred oltar,
Obkroža ga svetniški žar …
Kakó ga ljubim presrčnó,
Kakó jaz zanj živim samó …
O ti, Madona, ti me čuj,
Ljubezni grešne me varuj!»
V sanjàh polnočnih spava svet,
S kopréno lunino odét;
ln sredi cerkve, bled in tih
Leži tam v krsti mlad menìh …
«O bog, ti duši pókoj daj,
Ti vsprejmi jo v nebeški raj …»
Ko zvon mrtvaški zazvoní,
Deklè na postelji leží, —
Obràz je bled, mrtvé očí …
Teló ji s cvetjem potresó,
Glavó ji z vencem ovijó.
 
85
Sultanove sandale
Vsi vezirji in vse paše,
Vse klečalo je pred njim:
«Slava ti, nebeško solnce,
Slava, sultan Ibrahim!
Nihče, kar jih je sedelo
Na prestolu kdaj popred,
Do kolena ti ne seže
Niti prorok Mahomed.
Ah, kedàr te vzame Allah
K sebi v sveti sedmi raj,
Kaj bo z nami, kaj bo z nami
S hlapci tvojimi tedaj!»
To so tarnali, jokáli,
In še bolj in zmirorn bolj;
On pa sname z nog sandale,
Položí jih na prestol.
«Ne prestanite, otroci,
Le togujle še naprej:
 
:»Nelepe sanje, ljubica,
86
:poslal mi je Jehova, —
Tukaj dam vam te sandale,
:zakaj, to sam on vé, — modrost
Da slavíte jih odslej.»
:velika je njegova …
In vse paše, vsi vezirji,
Vse hitelo je navskriž:
«Oj sandale, naša radost,
Ve naš bog, naš paradiž —»
To poskoči takrat sultan,
To jim zakričí v obraz:
«Uh, vi tepci, vi sleparji,
Kaj ste rekli, da sem jaz? …
lbrahim je na prestolu —
On je solnce, on je kralj;
Na prestolu so sandale,
In vaš kralj je par sandal.
Pridi, Omar, pa jih ženi
Po vsem mestu naokrog
ln oznanjaj: ‚To so hlapci
In sandale so jim bog!’»
 
87
Dve nočí
Tam v deželi čudolepi
Kjer nebeško solnce vzhaja
Vladal je nešteta ljudstva
V davnih časih moder kralj.
Svetla noč zemljó objame;
In objame kralja žalost,
ln zahrepeni mu duša
Med duhove tja v višave.
Jasno je nebó visoko
In nad jasnim nebom vlada
Na prestolu čudokrasnem
Zemlje in nebá vladár.
Klanjajo se mu duhovi,
Vsi v prelepih zlatih haljah;
Vsi duhovi duša jedna,
Duša jedna, lepa, jasna
Lepa kot nebó večerno,
Jasna kot pomladni dan
In kot beli cvet nedolžna …
 
:Ah, nagni k meni, Sulamit,
88
:prebele prsi svoje, —
Žalosten ozrè se kralj
:pogíne naj ves Izrael, —
Tjà na črno, tiho zemljo;
:ti si kraljestvo moje!«
Črna kot zavržen angelj
Plava trudna pod višavo,
In na zemlji bleda žalost,
Strast in greh in hladna smrt.
Zadrhtéla je od sráma,
Ah od studa zadrhtéla
Mu je duša idealna.
«To ní bajka, — dà, iz íla,
Iz umazanega blata
So ustvarjena ta trupla;
In razgnílo je že davno
Kar je bilo duše v njih
Trdo je na zémljo pala
Kraljeva mogočna róka,
In drhtèl je grešnik v strahu,
V strahu róke vil in molil …
— — — — — — — — — — —
Plava kralj v opojni sreči
V svojem tihem, lepem hramu;
Síje mu v obràz goreči
Skozi okno lunin žar,
Síje v belo, krasno líce
Králjeve ljubimke mlade.
In teló se trese njemu,
In poljublja v sladki strasti
In objemlje dèkle krasno …
«Ah ti sladka moja duša,
 
89
Ti življenje moje drago —
Rož duhtečih si nasula
V srce moje žálostno —
Odgrníla je gardíne,
Sence temne je razgnala
Tvoja róka od baržuna, —
Da je solnce posijalo
Na ves lepi, jasni svet …»
In po zemlji vsi prostrani
Srečo trosi kralj mogočni,
ln ves narod se mu klanja
ln ves svet mu poje slavo.
 
* [[Ob grobu tiranovem]]
90
Intermezzo v nebesih
Visoko tam nad zvezdami
Ob oknu bog sloní
ln Azraelu, angelju,
Otožno govorí:
«Oj smrtni angelj Azrael,
Poglédi na zemljó,
Poglej pod nama starca tam
Kakó strmí v nebó —
Kakó vzdihuje, moli spet:
,Le jedno si želím,
Popréd ko pred obràzom ti
Na smrtni dan stojím.
Prelepe tiste dní, gospod,
Dočakati mi daj,
Ko pošlješ nam na zemljo dol
Svoj mirni, jasni ràj;
Ah, daj mi gledati, gospod,
Prelepe tiste dní,
 
:Upognil zdaj si glavo, car,
91
:če nisi je doslej nikdar.
Kot sta nam jih oznanjala
Tolstoj in Bellamy …’
Nagíblje se, oj starec moj,
Na véčer že tvoj čas,
A večno ne živí nihčè
Kot Ahasver in jaz.
Razpnì peroti, Azrael,
Poléti na zemljó,
Pa z róko svojo žámetno
Zatísni mu okó …»
ln tiho dvoje temnih kril
Na zemljo dol hití …
Visoko tam nad zvezdami
Ob oknu bog sloní.
 
92
Slavina
Pol kraljestva dal je tebi Kruko
In še vedno ti je čelo mračno!
Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,
Zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:
Ta ravnina pod teboj zelena,
Bistri viri in šumeče reke,
Črni gozdi in visoke gore
In v daljavi jezera bleščeča —
Vse je tvoje, ti pa si otožen!
«Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,
Kaj mi hoče moja krasna zemlja?
Da imel bi jo pod žezlom svojim
Vso državo Lótarja vladarja,
In še večjo, večjo … in vso zemljo!
Da sedèl bi na prestolu zlatem,
Da bi kronal me sam Oče rimski,
In pred mano bi ves svet se klanjal, —
Pa ostalo srce bi nesrečno! …
Ti, Slavina, si kraljestvo moje;
In ko dala žezlo bi mi v roko,
Na glavó mi krono položila,
 
:Ves svet je klečal pred teboj,
93
:ves svet široki bil je tvoj.
Kralj na svetu bil bi najsrečnejši! …
Naj mi skloni tilnik jeza božja,
Če ne pahnem te s prestola, Kruko!
Pol podaril si mi zemlje svoje,
Zemlje, ki si mojemu očetu
Bíl iztrgal jo z nasilno róko …
A imej jo, zemljo dedov mojih,
Dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —
Vse bogatstvo moje, vse gradove,
Vzemi vse, a meni daj Slavíno …
Ne, prositi nočem te pohlevno:
Ti očetu zemljo si iztrgal —
Sin iztrga tebi lepo ženo …»
To premišlja Henrik v strasti svoji
Tam ob Peni na visokem gradu,
Na visokem gradu kralja Kruka.
Tàkrat zástor težki se razgrne
In Slavína obstojí med vrati;
Lice belo skríva si v kopréno,
Zatrepeče glas ji v polutemi:
«Ako ljubiš, knez, življenje svoje,
Hitro konja brzega zajaši,
Pa odbeži skrivno v temni noči;
Kralj te vabi jutri na gostíjo, —
A ne vabi te na rujno vino, —
Piti hoče tvojo kri, — o Henrik! …»
— — — — — — — — — — — — —
In prisije v jutru zlato solnce.
Hrup in šum po gradu se razlega:
 
94
Kralj pripravlja víteško gostíjo.
Po vseh potih na konjičih iskrih
Proti gradu vítezi hitijo.
Po dvoranah šetajo se lahno
Deve krasne s krasnimi junaki;
A najlepša je kraljica mlada
In junak je Henrik najkrasnejši.
Kruko sede na visoki préstol —
V hipu vtihne govorjenje sladko.
Svetle čaše nosijo strežaji,
Z rujnim vinom polnijo jih gostom.
In s prestola vstane temni Kruko,
Mirno stopi Henriku pred lice
In visoko dvigne čašo zlato:
«Henrik, srcu mojemu najdražji,
V trdno zvezo pij iz čaše moje!»
«Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,
A desnico pa za pasom skrívaš?
Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,
Da ostale bi ti v podli duši,
In morílec iz očíj ti gleda! …
Ti si hotel, da se kri prelíje,
Naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!»
Kralju vroča kri privrè iz prsij,
Obledí mu lice v bolečini
In k nogám se knezu mrtev zgrudi.
Mirno stopi Henrik do prestola.
Meč krvavi mu drží desníca,
 
:Oj car, oj car, pa zapovej,
95
:naj bela smrt beží naprej!
Po dvorani zre okó ponosno:
«Kaj molčíte, ko na zlati préstol
Kralj vam novi seda z žezlom v roki?»
Družba kliče v strahu, začudenju:
«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!»
In Slavina sede poleg njega.
«Kaj na mizah vino vam počíva
Ko poroča se vladar vaš, Henrik …?»
Po dvorani čaše zazveníjo.
«Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,
Bog te žívi, o kraljíca krasna!»
 
96
Noveleta
Noč pomladna je objela
Beli dvorec ob Ljubíji;
Tam za vrtom, izza góre
Prisijál je mrzli mesec.
V žalostnem, mrtvaškem svitu
Zablestí zidovje belo,
A na stenah, kot duhovi
Dvígajo se temne sence.
Gori v hramu razsvetljenem,
Tam počíva bolna mati.
Líca trhla in upala
Kot bi smrt dahníla nanje;
Stisnjena so vela ustna;
Iz očíj globokih, temnih,
Zdí se, da odseva jasno
Vse življenje v svoji bedi …
 
:Že krsta iztesana je,
97
:že postelj ti postlana je …
Težko vzdihne bolna mati,
Položí koščeno róko
Okrog vráta mlade žene,
Lepe kot jesenska noč;
Sklonjene nad mrzlo postelj
Kakor bledi smrtni angelj.
Polugasel ogenj sije
V teh očéh udrtih, trudnih;
Onemoglost je razlíta
Na prozorno bledih licih;
Trudno ji ležé na vzglavji
Njene mehke, bele róke.
— — — — — — — — — —
«Ali, ah, kakó iz greha
Sreča bi se ti rodila?
Ah, kakó bi pač vzcvetele
Rože iz solzá neštetih?
Iz solzá, ki jih jokala
Záte je nesrečna mati,
Dèkle mlado, zapuščeno,
Samo v neizmernem jadu.
Jasno gledam one dneve,
Kot bi jih živela danes,
ln srcé, kar je trpelo,
Čuti vroče kot nekdàj …
 
98
Mati moja je jokala,
Vzdihovala in molila,
Sestra je kot na neznanko
Zrla náme in molčala.
Oče moj z obràzom tolstim
In od gnjeva osivelim,
Stiskal je pestí pred mano:
,Kdo je óni? Odgovôri!’
Jaz pa sem pisala njemu,
Klicala ga kakor dete,
Klicala ga in prosila,
Da me reši iz sramote.
,Žalostno mi je živeti,
Žalostno brez tebe, ljubček;
Vsi me gledajo kot tujko,
Samo ti si mi ostàl.
Ah, saj si dejal mi, ljubček,
Da se vrneš hitro, hitro,
In me pred oltar povedeš …
Pridi k meni, zapuščeni.’
In prišlò je belo pismo,
Vse dišeče po parfumu,
Z zlatim robom naokoli;
Pismo pa je pisal on.
 
:Oj to vam je vesel pokop,
99
:ves svet hití pred carjev grob.
,Ni mogoče, draga moja,
Ni mogoče … Ah, verjemi,
Da sem jokal kakor dete, — —
Ali draga, — ni mogoče.
Res bi rad pohitel k tebi,
Ali služba, to je služba,
In verjemi, ni trenotek
Oddahniti si ne morem.
Pa napósled, — ali prosim,
Da tegà za zlò ne vzameš, —
Mislim, da bi tebe, draga,
Jaz osrečiti ne mogel.
Pač te ljubim kakor nekdaj;
Ali prvo, to je meni
Tvoja sreča … ah, in zanjo
Hočem darovati svojo …’
Ah, kakó je bílo takrat
Mrzlo, pusto srce moje,
Kakor belo, tiho polje
Pod meglenim zimskim nebom …
Kamor zrè okó boječe —
Vsi obràzi hladni, temni …
Sama na sovražnem svetu
S tabo, detetom nesrečnim.
 
100
ln potem brezčutna, mrtva,
Kakor kip od mramorja
Videla ne čula nisem
Kaj se je z menoj godilo …
A pozneje me zaprosi
Znanec mojega očeta;
Pravil je, da je zaljubljen
V mirni, bledi moj obràz.
Ne jokala, ne prosila,
Nísem se braníla starca;
Vsi so z rámeni majali,
Gledali so čudom náme.
,Tako lepa, tako mlada …’
Ali oče moj je hotel;
In jaz trudna in brezčutna —
Kaj naj plakam, naj vzdihujem?
Ali studa in bojazni
Mogla nísem udušiti;
Kot otrok sem vztrepetala
Kadar se me je dotaknil.
Pa njegov odurni pógled
Iz očíj vodenih, mirnih;
To ledeno, trdo lice,
Kakor líto iz železa! …
 
:A ko ga položé v zemljó,
101
:okó nobeno ni mokró.
In odvedel me je sabo
V tihi dvorec, na posestvo;
Od takràt je bilo meni
Kakor da živím v okovih.
Kadar so v očéh gorele
Solze ob spomínu nate,
Kadar je bledèl obraz moj
Od bolesti, od kesanja —
Stopil je moj mož pred mene,
Gladil me z rokó po licih:
,Ah, moj Bog, kakó si krasna,
Ženka moja, kadar plakaš!’
Jaz pa sem sklenila róki:
,Daj mi dete, če me ljubiš,
Da ne ginem od obupa …’
In klečala sem pred njim …
Bog odpusti mu brezsrčnost,
Jaz mu nisem odpustila, —
Ah, kakó si, dete moje,
Zaslužilo ti sovraštvo? …
S svojo težko, trdo róko
Vodil je življenje tvoje;
Zapuščenega otroka
Dal je rokam neljubečim.
 
102
Koliko nočíj nemirnih
Gledala sem te pred sabo
Vso razplakano, nesrečno;
ln jokala sem s teboj …
Ali takrat! … Proti mraku
Vrne se domú iz mesta;
Po večerji pride k meni
Pa naznani mi smehljaje:
,Skoro da bi bil pozabil:
Dora te pozdravlja … veš-li?
Jutri je poroka njena.
Mož je sicer malo star —
A bogat je! … Kakšna škoda,
Da ne moreš z mano v mesto;
Pa bolehna si in nečem,
Da se mi kakó vznemirjaš.’
Meni je zastalo srce
Od sovraštva, od bolesti,
ln v očéh njegovih zlobnih
Brala sem usodo tvojo …
Reci, če je bilo čudno,
Da sem mirna in brezsrčna
Zrla mu v obràz upali
In v očí umirajoče?
 
:Okó nobeno ni mokró,
103
:srcé nobeno ni težkó.
Tretjo noč po onem dnevu
 
Príšel je domú ves truden;
 
Vozil se je v mrzli noči
:Med ljudstvom patriarh stojí.
Vroč, pijan in pol razgaljen.
:Veselo vzdihne, govorí:
Legel je bolan na postelj
 
In čez mesec dnij pod zemljo;
 
A ni jedna gorka solza
:»Oj hvala, hvala ti, Gospod,
Ní mu groba orosila …
:da osvobodil svoj si rod!
Hladni, mračni duh njegov
 
Pa ostàl je poleg mene;
:Dovolj je v solzah vzdíhoval,
Spremljal me je z zlobnim smehom
:trpljenja pač dovolj prestal!
Po teh mrtvih, temnih sobah.
 
ln sedàj, v trenotkih zadnjih
 
Spet me gleda porogljívo
:Jaz begal sem okrog pregnan,
Iz očíj ugaslih tvojih,
:pregnan, povsod zaníčevan.
Iz bolestnega obràza;
 
Gleda me življenje tvoje
 
Brez veselja, brez pomladi,
:In ti poslal si belo smrt,
Z vso ljubeznijo brezupno,
:tiran mogočni v prah je strt.
Z vsem trpljenjem neizmernim …»
 
Skozi polodprto okno
 
Diha nočni zrak opojni;
:Spet dal si meni svetlo čast,
Kakor iz daljave daljne
:spet dal si meni vso oblast.
Čuje se šepet valóv …
 
 
:Oj hvala, hvala ti, Gospod,
:da osvobodil svoj si rod!«
 
 
:Med ljudstvom knez visok stojí
:in patriarhu govorí:
 
 
:»Oj patrijarh, nikar, nikar,
:vladánje pač ni tvoja stvar!
 
 
:Dovolj je roki tvoji križ,
:zakaj po žezlu hrepeniš? …
 
 
:O čuvaj sívo si glavó,
:na pot ne hodi mi drznó!«
 
 
:Ob knezovih besedah teh
:vsem divja strast vzplamtí v očeh.
 
 
:Še tristo knezov tam stojí,
:po žezlu vsakdo hrepení.
 
 
:Po žezlu vsakdo hrepení,
:že v roki vsakdo meč drží.
 
 
:Ne nagne še se beli dan,
:pa zadivjá že boj strašan …
 
 
:Veselo, kakor še nikdar,
:smehljá se v krsti — mrtvi car.
 
 
* [[Ivan Kacijanar]]
 
 
:Kacijanar, vojskovodja slavni,
:ves zamišljen hodi po šatoru.
:Težka skrb mu polni trudno glavo,
:ríše mu na čelo temne črte
:in obrvi mu ježí košate.
:Polumesec na šatorih belih
:ob ostrogu blíska se krščanskem …
:Ne rešítve in ne krasne zmage, —
:sam in truden, — kakor ranjen sokol
:brez pomóči v jati lačnih vranov …
:In globočja bol v junaških prsih,
:in bridkejša skrb na čelu resnem.
 
 
:»Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
:Saj prišlò še ní krvavo jutro.«
:In služabnik stari, zvesti Miloš,
:odgovarja: »Gospodar, ne skrbi!
:Res prišlò še ni krvavo jutro,
:ali srca jim kipé junaška,
:sèn jim lahki na očí ne more …«
:Zopet praša slavni Kacijanar:
:»Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,
:kot hodile tolpe bi po planem?
:Saj še vstalo ní krvavo solnce.«
:Odgovarja mu s tresočim glasom:
:»Oj ne skrbi, gospodar mogočni!
:Res še vstalo sonce ní krvavo,
:vso ravnino krije noč ledena;
:a v telesu mrzlem — mrzla duša,
:in junaki hodijo po planem,
:da si mrzle ude oživíjo …«
:Tretjič praša slavni Kacijanar:
:»Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,
:kot bi v dalji dírjali konjiki?
:A govori mi resnico, Miloš!
:Priča mi je tvoj pogled brezupni,
:da zakrívaš mi srcé nemirno.«
:In zastoče grenko stari Miloš,
:odgovarja solzen gospodarju:
:»Kaj mi né bi se okó solzílo,
:kaj mi né bi srce trepetalo!
:Gledal tvojo sem visoko slavo;
:tvoja videl sem junaška dela —
:oj število krasno … Vse za tabo;
:izgubljen si, Kacijanar silni! …
:Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
:Vojska naša je v sramotnem begu.«
Ne vztrepeče Kacijanar slavni,
:ne porósi mu okó se bistro;
:meč opaše, pa zasede konja
:in odjaše v diru skozi meglo;
:poleg njega jaše stari Miloš.
:Hladna megla krije vso ravnino;
:in ne gane se peró na drevju,
:in ne gane bilka se na polju;
:vse je tiho kakor pod gomilo …
 
:»Ali vidiš tam bleskèt orožja,
:ali vidiš prápore razvíte?«
:»Kacijanar, ózri se v daljavo, —
:žarki zore se bleščé po hribih,
:nad gozdovi plava bela megla …«
»Ali čuješ glasno petje, Miloš —
:ali čuješ — zmagoslavi, Alah!
:Vmes pa jok in stok in petje mečev? …«
 
 
:Prah se dvigne tam na beli cesti,
:v njem pridirja jezdec kakor tica:
:»Izgubljena bitev, vojskovodja,
:izdajalec — žalostna ti majka!«
:Dvigne se na konju Kacijanar,
:dvigne se mu v prsih silna duša,
:meč zablisne se mu v roki močni
:in preseka jezdeca do sedla …
:Spet se dvigne prah na beli cesti,
:v njem pridirja tolpa konjenikov, —
:vsi pokriti so s krvjó in prahom.
:»Izdajalec — bežal je sramotno
:in v pogubi pustil je junake, —
:naj pogine izdajalec kleti!«
:Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:
:»Z mečem svojim si ubil mi brata, —
:vreden nisi, da bi padel v boju;
:meč krvníkov ti končaj življenje,
:naj ubije te izdajstvo tvoje …!«
 
 
:In zastoče Ivan Kacijanar,
:meč mu pade iz roké junaške
:in jetník je sredi konjeníkov.
 
 
:— — — — — — — — — — — —
 
 
:Vino pije grof Nikola Zrinjski
:na visokem, sivem gradu svojem;
:ž njim sedí ob mizi družba krasna,
:družba krasna samih slave sinov, —
:a med njimi Ivan Kacijanar.
:Bledo mu je lice, móten pógled,
:zgúbano mu je visoko čelo.
:S stola vstane grof Nikola Zrinjski,
:polno čašo dvigne in napíva:
:»Vse zahvaljam vas, junake slavne,
:da s posetom svojim ste prijaznim
:počastili dom moj starodavni, —
:da sočutje prišli ste izkazat
:med junaki prvemu junaku! —
:Res okrutno ga pestí usoda,
:res preganja ga vladar krivično, —
:ah nečastno je sedèl v temníci
:Kacijanar, prvi med junaki! …
:In recíte, ní li to pravično,
:da svobodo sam si je priboril
:ter pobegnil ječi in vladarju?
:Ali naj bi čakal, da zablisne
:meč krvníkov njemu se nad vratom?
:Čakal naj bi, da mu za plačilo
:vzame glavo naš vladar dobrotni? …
:Zopet bodi jasno lice tvoje,
:pijmo rujno vino, kakor nekdaj,
:Kacijanar, prvi med junaki! …
:Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!«
:Blískajo se v soncu jasne čaše,
:po dvorani pa zveníjo klici:
:»Slava tebi, prvi med junaki!«
:In odméva tam od druge mize,
:tam med hlapci, kmeti in vojníki:
:»Slava tebi, prvi med junaki!«
:Eden le ne dvígne polne čaše,
:to vojnik je drzni, mladi Hojzič.
:In ozrè se grof Níkola Zrinjski:
:»Je li spanec te premagal, Hojzič,
:da uhó ti čulo ní zdravíce?
:Ali zdí se vino ti preslabo,
:da porósil ž njim bi ustna svoja?
:Ali pa ti v srcu je sovraštvo,
:da ne piješ, — odgovori, Hojzič!« —
:»Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,
:kaj naj slavo klícal bi morilcu?
:Vso izdal je vojsko nam krščansko
:in sramotno zbežal iz ostroga —
:a na begu mi ubíl je brata …
:Vreden bil bi svojega plačila,
:da vladár bí vzel mu kleto glavo, —
:a ušèl je, kot bežé tatovi …
:Car pohvali te, Nikola Zrinjski,
:da je mrtev pes na tvojem gradu!«
:Samokres mu dvigne drzna roka,
:strel odmeva glasno po dvorani
:in na tlà se zgrudi Kacijanar.
 
 
:Obledíjo gostom vsem obrazi
:in zastane jim beseda v grlu.
:Ali vzdrami se napósled Zrinjski,
:skloni se nad prsi krvaveče:
:»Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,
:kjer pravico je dobil in srečo!«
:In vsi gostje molijo ob truplu —
:a po beli cesti dirja Hojzič.
 
* [[Na svatbenem potovanju]]
 
:Zašló je sonce. V tihi mrak
:zagrinja se daljava,
:kot bela tica ladija
:po temnem morju plava;
:na krovu pa mlad mož stojí,
:mehkó na prsih mu sloní
:prelepa mlada žena.
 
 
:»Čaroben je ljubezni raj
:kot to nebó večerno,
:neskončen je ljubezni raj
:kot morje neizmerno —
:A ljubček, ljubček, kaj molčiš,
:zakaj v obràz takó bledíš,
:zakaj se v stran oziraš?«
 
 
:»Poglej, nevesta, o poglej
:tam bledo, krasno ženo,
:oj mojo ljubico bolnó,
:bolnó in zapuščeno;
:poglej, kakó stojí mirnó,
:na prsih pa ji spi sladkó
:nesrečno moje dete.«
 
 
:»Oj zbudi, zbudi se, moj mož,
:pri tebi jaz sem sama,
:krog naju je morjé temnó
:in pa nebó nad nama —«
:»Kakó me vabi spet nocoj
:s pogledom žalostnim s seboj,
:da ljubim jo, kot nekdaj.
 
 
:Kakó je belo njé teló,
:kakó krasnó nje lice,
:in moje dete za menoj
:izteza že ročice;
:že padata v morjé temnó …
:Kakó me vabita s sebó, —
:ne brani mi … ostani! …«
 
* [[Kongfutse]]
 
:Majka zemlja, da si še starejša,
:pa rodila né bi učenjaka,
:da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.
:Jasno gledal je v človeško dušo,
:zlè podzemske je poznàl duhove
:in bogove nad visokim nebom.
:Ali vsega ni še znal Kongfutse.
:Rad bi videl, kar očém je skrito,
:rad bi videl tisto skrivno silo,
:ki povzdiga smrtnika k bogovom,
:ki poraja vzvišena dejanja« ….
:kar človeški rod živí pod soncem …
 
 
:Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
:Sam bedí še učenjak Kongfutse
:pa ozira se k bleščečim zvezdam.
:»Če ostàl si med človeškim rodom,
:če si dvignil se v nebó k bogovom,
:če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:
:Prédme stopi, duh preteklih časov,
:ki rodíl si vzvišena dejanja!« …
:Oj krasota, da je ni enake!
:Če bi videl te navaden smrtnik,
:od veselja bi izdahnil dušo, —
:a izdahnil duše ni Kongfutse;
:razprostrl je roke pred bogínjo
:pa jo molil z glasom srečepolnim:
:»Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!
:Ne slavím te iz strahú pred mečem,
:zlatim mečem, ki držíš ga v roki;
:ne slavím te zarad zlate krone,
:ki jo nosiš na ponosni glavi;
:a slavím te zarad večne slave,
:ki odela ž njó si dede naše:
:Slava tebi, vseh bogínj bogínja!«
:Prav do zore molil je Kongfutse …
 
 
:Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
:Sam bedí še učenjak Kongfutse
:pa ozira se k bleščečim zvezdam.
:»Prédme stopi, oj ti duh mogočni,
:ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,
:da po časti hrepené in slavi;
:duh mogočni, ki človeka vzdigneš
:vsaj za hipe nad pozemske misli, —
:prédme stopi, da te srečen molim!« …
:Oj ti žalost, da je ni enake!
:Kdor bi tebe videl, bi zajokal,
:in zajokal je celó Kongfutse.
:»Kaj je tebi, oj svoboda krasna?
:Kakor smrt je bledo lice tvoje,
:tvoje róke so v okovih težkih,
:tvojo glavo krije trnjev venec …«
:Prav do zore jokal je Kongfutse …
 
:Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
:Sam bedí še učenjak Kongfutse
:pa ozira se k bleščečim zvezdam.
:»Slab je človek in mogoče ni mu,
:da bi videl, kar prihodnost skriva, —
:vam bogovom pa je vse mogoče.
:Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,
:pa idejo silno dni prihodnjih,
:da jo vidim, iz nebá pošljíte!«
:Ali črna noč se ne razjasni,
:glasa čuti ni v tišini grobni …
:»Oj podzemski zlobni vi duhovi,
:če rodili ste idejo silno,
:da prihodnji zárod onesreči, —
:póšljite jo prédme, da jo vidim!«
:Ali črna noč se ne razjasni,
:glasa čuti ni v tišini grobni …
:Prav do zore molil si, Kongfutse!
:A da molil si vso dolgo večnost,
:ne priklical bi nikdár ideje,
:vladarice národom prihodnjim,
:kajti ni je duh rodíl človeški,
:nì bogovi niso je rodíli,
:nì podzemski niso je duhovi
:in rodili je nikdar ne bodo.
 
* [[Ungnadovi gostje]]
 
:Tam v Urahu, mestu nemškem,
:pri vinu sedíjo možjé;
:jasné se jim temni obrazi,
:in govori krasni zvené.
 
 
:A kaj ti je, Primož Trubar,
:da v družbi veseli molčiš?
:Oblak ti je splaval na čelo,
:ko v čašo zamišljen strmiš.
 
 
:Zakaj prihodnosti lepše,
:zakaj ne slaviš je nocoj?
:Zakaj od Lutrove vere
:ne vžíga se pógled tvoj?
 
 
:»Oj misel na zemljo domačo
:to trudno srcé mi teží:
:Pretesna, pretesna je meni,
:tam meni prostora ni.
 
 
:Osrečiti brate svoje
:htel z uki sem božjimi jaz,
:sovražnikov bal se nisem,
:ponosno jim gledal v obraz.
 
 
:Bal njega se nisem, ti veš, bog,
:kdor z uki slepil je naš rod,
:kdor z zlobno, pregrešno besedo
:zapiral mi v srca je pot.
 
 
:Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,
:ni vzmoglo me žezlo duhá — —
:Nadvojvoda Karol je vzdignil
:svoj préstol nad préstol bogá.
 
 
:Oj Karol, očém si ti mojim
:zaprl domačo zemljó …
:Da v roki jo puščam tvoji,
:kakó mi je v srcu težkó …«
 
 
:Govoril je Primož Trubar,
:zamišljeni vsi obmolčé …
:Pa vstane tedàj baron Ungnad,
:navdušeno Trubarju dé:
 
:»Oj Trubar, — nadvojvoda Karol
:zemljó ti je svojo zaprl;
:glas tvoj je umrl za njega,
:za narod tvoj ni umrl.
 
 
:Saj senca vojvodskega žezla
:nikoli duhá ne stemní,
:ko dvigne na prostih se krilih,
:noben ga vladar ne vzdrží.
 
 
:Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,
:in ti si rešítelj njegov,
:ko z drago domačo besedo
:duhá si otel mu okóv.
 
 
:Povejte, prijatelji modri,
:kdo národu pravi je kralj:
:kdor vlada telesu — ali
:kdor duhu življenje je dal?
 
 
:Vladarjeva slava je senca,
:ki spremlja vse dní ga zvesto,
:zvestó ga spremlja do groba —
:in ž njim strohní pod zemljó.
 
 
:A z narodom tvoja slava
:na veke, na veke živí;
:oj Trubar, ti národ si ustvaril,
:življenje podaril mu tí.«
 
 
:Takó je govoril Ungnad …
:Navdušenost sije v očéh,
:veselo pojó kozarci
:o lepših bodočih dnéh.
 
* [[Romantika]]
 
:Na zemlji noč temnà leží;
:tam v cerkvi mlad meníh klečí:
:»Oj večni bog, gospod svetá,
:ti gledaš mi na dnò srcá,
:na dnò srcá, kjer noč in dan
:te vnovič križa greh strašan:
:le ona polni mi glavó,
:povsod le gledam njó, le njó;
:kot večne luči sveti žar
:gorí očí prelepih par,
:kot zárije večerne kras
:žarí nebeški njen obràz …
:Kakó kipí mi vroča krí,
:kakó si je srcé želí,
:kedàr jo vidijo očí …
:O bog dobrotni, ti me čuj,
:ljubezni grešne me varuj!«
 
 
:Na zemlji noč temnà leží,
:tam v cerkvi deklica klečí!
:»Ti veš, Madona, kaj trpím,
:ti sáma veš, kakó greším …
:Ne tečejo mi več solzé,
:nobeden vzdih več ne pové,
:kakó umíra mi srcé …
:Le k njemu sili moj korak,
:le njega vidi pógled vsak;
:njegovo lice je bledó,
:ah, belo kot mrtvaški prt;
:temnó njegovo je okó,
:iz njega gleda črna smrt;
:in kadar stopi pred oltar,
:obkroža ga svetniški žar …
:Kakó ga ljubim presrčnó,
:kakó jaz zanj živim samó …
:O ti, Madona, ti me čuj,
:ljubezni grešne me varuj!«
:V sanjàh polnočnih spava svet,
:s kopréno lunino odét;
:in sredi cerkve, bled in tih
:leži tam v krsti mlad menìh …
:»O bog, ti duši pókoj daj,
:ti vzprejmi jo v nebeški raj …«
:Ko zvon mrtvaški zazvoní,
:deklè na postelji leží, —
:obràz je bled, mrtvé očí …
:teló ji s cvetjem potresó,
:glavó ji z vencem ovijó.
 
* [[Sultanove sandale]]
 
:Vsi vezirji in vse paše,
:vse klečalo je pred njim:
:»Slava ti, nebeško sonce,
:slava, sultan Ibrahim!
 
 
:Nihče, kar jih je sedelo
:na prestolu kdaj popred,
:do kolena ti ne seže
:niti prorok Mahomed.
 
 
:Ah, kedar te vzame Alah
:k sebi v sveti sedmi raj,
:kaj bo z nami, kaj bo z nami,
:s hlapci tvojimi tedaj!«
 
 
:To so tarnali, jokáli,
:in še bolj in zmerom bolj;
:on pa sname z nog sandale,
:položí jih na prestòl.
 
 
:»Ne prestanite, otroci,
:le togujte še naprej:
:tukaj dam vam te sandale,
:da slavíte jih odslej.«
 
 
:In vse paše, vsi vezirji,
:vse hitelo je navskriž:
:»Oj sandale, naša radost,
:ve naš bog, naš paradiž —«
 
 
:To poskoči takrat sultan,
:to jim zakričí v obraz:
:»Uh, vi tepci, vi sleparji,
:kaj ste rekli, da sem jaz? …
 
 
:Ibrahim je na prestolu —
:on je sonce, on je kralj;
:na prestolu so sandale,
:in vaš kralj je par sandal.
 
 
:Pridi, Omar, pa jih ženi
:po vsem mestu naokrog
:in oznanjaj: ‚To so hlapci
:in sandale so jim bog!’«
 
 
* [[Dve noči]]
 
:Tam v deželi čudolepi,
:kjer nebeško sonce vzhaja,
:vladal je nešteta ljudstva
:v davnih časih moder kralj.
 
 
:Svetla noč zemljó objame;
:in objame kralja žalost,
:in zahrepení mu duša
:med duhove tja v višave.
:Jasno je nebó visoko
:in nad jasnim nebom vlada
:na prestolu čudokrasnem
:zemlje in nebá vladár.
:Klanjajo se mu duhovi,
:vsi v prelepih zlatih haljah;
:vsi duhovi duša ena,
:duša ena, lepa, jasna,
:lepa kot nebó večerno,
:jasna kot pomladni dan
:in kot beli cvet nedolžna …
:Žalosten ozrè se kralj
:tjà na črno, tiho zemljo;
:črna kot zavržen angel
:plava trudna pod višavo,
:in na zemlji bleda žalost,
:strast in greh in hladna smrt.
 
:Zadrhtéla je od sráma,
:ah od studa zadrhtéla
:mu je duša idealna.
:»To ní bajka, — dà, iz íla,
:iz umazanega blata
:so ustvarjena ta trupla;
:in razgnílo je že davno,
:kar je bilo duše v njih …«
:Trdo je na zémljo pala
:kraljeva mogočna róka,
:in drhtèl je grešnik v strahu,
:v strahu róke vil in molil …
:— — — — — — — — — — —
:Plava kralj v opojni sreči
:v svojem tihem, lepem hramu;
:síje mu v obràz goreči
:skozi okno lunin žar,
:síje v belo, krasno líce
:králjeve ljubimke mlade.
:In teló se trese njemu,
:in poljublja v sladki strasti
:in objemlje dèkle krasno …
:»Ah ti sladka moja duša,
:ti življenje moje drago —
:rož duhtečih si nasula
:v srce moje žálostno —
:odgrníla je gardíne,
:sence temne je razgnala
:tvoja róka od baržuna, —
:da je sonce posijalo
:na ves lepi, jasni svet …«
:In po zemlji vsi prostrani
:srečo trosi kralj mogočni,
:in ves narod se mu klanja
:in ves svet mu poje slavo.
 
* [[Intermezzo v nebesih]]
 
:Visoko tam nad zvezdami
:ob oknu bog sloní
:in Azraelu, angelu,
:otožno govorí:
 
 
:»Oj smrtni angel Azrael,
:poglédi na zemljó;
:poglej pod nama starca tam,
:kakó strmí v nebó —
 
 
:Kakó vzdihuje, moli spet:
:,Le eno si želím,
:popréd ko pred obrazom ti
:na smrtni dan stojím.
 
 
:Prelepe tiste dní, gospod,
:dočakati mi daj,
:ko pošlješ nam na zemljo dol
:svoj mirni, jasni ràj;
 
 
:ah, daj mi gledati, gospod,
:prelepe tiste dní,
:kot sta nam jih oznanjala
:Tolstoj in Bellamy …’
 
 
:Nagíblje se, oj starec moj,
:na véčer že tvoj čas,
:a večno ne živí nihčè
:kot Ahasver in jaz.
 
 
:Razpnì peroti, Azrael,
:poléti na zemljó,
:pa z róko svojo žámetno
:zatísni mu okó …«
 
 
:In tiho dvoje temnih kril
:na zemljo dol hití …
:Visoko tam nad zvezdami
:ob oknu bog sloní.
 
* [[Slavina]]
 
:Pol kraljestva dal je tebi Kruko
:in še vedno ti je čelo mračno!
:Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,
:zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:
:ta ravnina pod teboj zelena,
:bistri viri in šumeče reke,
:črni gozdi in visoke gore
:in v daljavi jezera bleščeča —
:vse je tvoje, ti pa si otožen!
 
 
:»Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,
:kaj mi hoče moja krasna zemlja?
:Da imel bi jo pod žezlom svojim
:vso državo Lótarja vladarja,
:in še večjo, večjo … in vso zemljo!
:Da sedèl bi na prestolu zlatem,
:da bi kronal me sam Oče rimski,
:in pred mano bi ves svet se klanjal, —
:pa ostalo srce bi nesrečno! …
:Ti, Slavina, si kraljestvo moje;
:in ko dala žezlo bi mi v roko,
:na glavó mi krono položila,
:kralj na svetu bil bi najsrečnejši! …
:Naj mi skloni tilnik jeza božja,
:če ne pahnem te s prestola, Kruko!
:Pol podaril si mi zemlje svoje,
:zemlje, ki si mojemu očetu
:bíl iztrgal jo z nasilno róko …
:A imej jo, zemljo dedov mojih,
:dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —
:vse bogastvo moje, vse gradove,
:vzemi vse, a meni daj Slavíno …
:Ne, prositi nočem te pohlevno:
:ti očetu zemljo si iztrgal —
:sin iztrga tebi lepo ženo …«
 
 
:To premišlja Henrik v strasti svoji
:tam ob Peni na visokem gradu,
:na visokem gradu kralja Kruka.
:Tàkrat zástor težki se razgrne
:in Slavína obstojí med vrati;
:lice belo skríva si v kopréno,
:zatrepeče glas ji v polutemi:
:»Ako ljubiš, knez, življenje svoje,
:hitro konja brzega zajaši,
:pa odbeži skrivno v temni noči;
:kralj te vabi jutri na gostíjo, —
:a ne vabi te na rujno vino, —
:piti hoče tvojo kri, — o Henrik! …«
:— — — — — — — — — — — — —
 
 
:In prisije v jutru zlato sonce.
:Hrup in šum po gradu se razlega:
:kralj pripravlja víteško gostíjo.
:Po vseh potih na konjičih iskrih
:proti gradu vítezi hitijo.
:po dvoranah šetajo se lahno
:deve krasne s krasnimi junaki;
:a najlepša je kraljica mlada
:in junak je Henrik najkrasnejši.
:Kruko sede na visoki préstol —
:v hipu utihne govorjenje sladko.
:Svetle čaše nosijo strežaji,
:z rujnim vinom polnijo jih gostom.
:In s prestola vstane temni Kruko,
:mirno stopi Henriku pred lice
:in visoko dvigne čašo zlato:
:»Henrik, srcu mojemu najdražji,
:v trdno zvezo pij iz čaše moje!«
 
 
:»Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,
:a desnico pa za pasom skrívaš?
:Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,
:da ostale bi ti v podli duši,
:in morílec iz očí ti gleda! …
:Ti si hotel, da se kri prelíje,
:naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!«
:Kralju vroča kri privrè iz prsi,
:obledí mu lice v bolečíni
:in k nogám se knezu mrtev zgrudi.
:Mirno stopi Henrik do prestola,
:meč krvavi mu drží desníca,
:po dvorani zrè okó ponosno:
:»Kaj molčíte, ko na zlati préstol
:kralj vam novi seda z žezlom v roki?«
:Družba kliče v strahu, začudenju:
:»Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!«
:In Slavina sede poleg njega.
:»Kaj na mizah vino vam počíva,
:ko poroča se vladar vaš, Henrik …?«
:Po dvorani čaše zazveníjo.
:»Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,
:bog te žívi, o kraljíca krasna!«
 
* [[Noveleta]]
 
:Noč pomladna je objela
:beli dvorec ob Ljubíji;
:tam za vrtom, izza góre
:prisijál je mrzli mesec.
 
 
:V žalostnem, mrtvaškem svitu
:zablestí zidovje belo,
:a na stenah, kot duhovi
:dvígajo se temne sence.
 
 
:Gori v hramu razsvetljenem,
:tam počíva bolna mati.
:Líca trhla in upala,
:kot bi smrt dahníla nanje;
 
 
:stisnjena so vela ustna;
:iz očí globokih, temnih,
:zdí se, da odseva jasno
:vse življenje v svoji bedi …
 
 
:Težko vzdihne bolna mati,
:položí koščeno róko
:okrog vráta mlade žene,
:lepe kot jesenska noč;
 
 
:sklonjene nad mrzlo postelj
:kakor bledi smrtni angel.
:Polugasel ogenj sije
:v teh očéh udrtih, trudnih;
 
 
:onemoglost je razlíta
:na prozorno bledih licih;
:trudno ji ležé na vzglavju
:njene mehke, bele róke.
 
 
:— — — — — — — — — —
 
 
:»Ali, ah, kakó iz greha
:sreča bi se ti rodila?
:Ah, kakó bi pač vzcvetele
:rože iz solzá neštetih?
 
 
:Iz solzá, ki jih jokala
:záte je nesrečna mati,
:dèkle mlado, zapuščeno,
:samo v neizmernem jadu.
 
 
:Jasno gledam one dneve,
:kot bi jih živela danes,
:in srcé, kar je trpelo,
:čuti vroče kot nekdàj …
 
 
:Mati moja je jokala,
:vzdihovala in molila,
:sestra je kot na neznanko
:zrla náme in molčala.
 
 
:Oče moj z obrazom tolstim
:in od gneva osivelim,
:stiskal je pestí pred mano:
:,Kdo je óni? Odgovôri!’
 
 
:Jaz pa sem pisala njemu,
:klicala ga kakor dete,
:klicala ga in prosila,
:da me reši iz sramote.
 
:,Žalostno mi je živeti,
:žalostno brez tebe, ljubček;
:vsi me gledajo kot tujko,
:samo ti si mi ostàl.
 
 
:Ah, saj si dejal mi, ljubček,
:da se vrneš hitro, hitro,
:in me pred oltar povedeš …
:Pridi k meni, zapuščeni.’
 
 
:In prišlò je belo pismo,
:vse dišeče po parfumu,
:z zlatim robom naokoli;
:pismo pa je pisal on.
 
 
:,Ni mogoče, draga moja,
:ni mogoče … Ah, verjemi,
:da sem jokal kakor dete, — —
:ali draga, — ni mogoče.
 
 
:Res bi rad pohitel k tebi,
:ali služba, to je služba,
:in verjemi, nì trenotek
:oddahniti si ne morem.
 
 
:Pa napósled, — ali prosim,
:da tegà za zlò ne vzameš, —
:mislim, da bi tebe, draga,
:jaz osrečiti ne mogel.
 
 
:Pač te ljubim kakor nekdaj;
:ali prvo, to je meni
:tvoja sreča … ah, in zanjo
:hočem darovati svojo …’
 
 
:Ah, kakó je bílo takrat
:mrzlo, pusto srce moje,
:kakor belo, tiho polje
:pod meglenim zimskim nebom …
 
 
:Kamor zrè okó boječe —
:vsi obràzi hladni, temni …
:Sama na sovražnem svetu
:s tabo, detetom nesrečnim.
 
 
:In potem brezčutna, mrtva,
:kakor kip od mramorja
:videla ne čula nisem,
:kaj se je z menoj godilo …
 
 
:A pozneje me zaprosi
:znanec mojega očeta;
:pravil je, da je zaljubljen
:v mirni, bledi moj obràz.
 
 
:Ne jokala, ne prosila,
:nísem se braníla starca;
:vsi so z rámeni majali,
:gledali so čudom náme.
 
 
:,Tako lepa, tako mlada …’
:Ali oče moj je hotel;
:in jaz trudna in brezčutna —
:kaj naj plakam, naj vzdihujem?
 
 
:Ali studa in bojazni
:mogla nísem udušiti;
:kot otrok sem vztrepetala,
:kadar se me je dotaknil.
 
 
:Pa njegov odurni pógled
:iz očí vodenih, mirnih;
:to ledeno, trdo lice,
:kakor líto iz železa! …
 
 
:In odvedel me je s sabo
:v tihi dvorec, na posestvo;
:od takràt je bilo meni,
:kakor da živím v okovih.
 
 
:Kadar so v očéh gorele
:solze ob spomínu nate,
:kadar je bledèl obraz moj
:od bolesti, od kesanja —
 
 
:stopil je moj mož pred mene,
:gladil me z rokó po licih:
:,Ah, moj Bog, kakó si krasna,
:ženka moja, kadar plakaš!’
 
 
:Jaz pa sem sklenila róki:
:,Daj mi dete, če me ljubiš,
:da ne ginem od obupa …’
:In klečala sem pred njim …
 
 
:Bog odpusti mu brezsrčnost,
:jaz mu nisem odpustila, —
:ah, kakó si, dete moje,
:zaslužilo ti sovraštvo? …
 
 
:S svojo težko, trdo róko
:vodil je življenje tvoje;
:zapuščenega otroka
:dal je rokam neljubečim.
 
 
:Koliko nočí nemirnih
:gledala sem te pred sabo
:vso razplakano, nesrečno;
:in jokala sem s teboj …
 
 
:Ali takrat! … Proti mraku
:vrne se domú iz mesta;
:po večerji pride k meni
:pa naznani mi smehljaje:
 
 
:,Skoro da bi bil pozabil:
:Dora te pozdravlja … veš-li?
:Jutri je poroka njena.
:Mož je sicer malo star —
 
 
:a bogat je! … Kakšna škoda,
:da ne moreš z mano v mesto;
:pa bolehna si in nečem,
:da se mi kakó vznemirjaš.’
 
 
:Meni je zastalo srce
:od sovraštva, od bolesti,
:in v očéh njegovih zlobnih
:brala sem usodo tvojo …
 
 
:Reci, če je bilo čudno,
:da sem mirna in brezsrčna
:zrla mu v obràz upali
:in v očí umirajoče?
 
 
:Tretjo noč po onem dnevu
:príšel je domú ves truden;
:vozil se je v mrzli noči
:vroč, pijan in pol razgaljen.
 
 
:Legel je bolan na postelj
:in čez mesec dni pod zemljo;
:a ni ena gorka solza
:ní mu groba orosila …
 
 
:Hladni, mračni duh njegov
:pa ostàl je poleg mene;
:spremljal me je z zlobnim smehom
:po teh mrtvih, temnih sobah.
 
 
:In sedàj, v trenotkih zadnjih
:spet me gleda porogljívo
:iz očí ugaslih tvojih,
:iz bolestnega obraza;
 
 
:gleda me življenje tvoje
:brez veselja, brez pomladi,
:z vso ljubeznijo brezupno,
:z vsem trpljenjem neizmernim …«
 
 
:Skozi polodprto okno
:diha nočni zrak opojni;
:kakor iz daljave daljne
:čuje se šepet valóv …
 
 
:— — — — — — — — — — —
 
 
:»Dora … Dora! … To so ženske:
:blebetanje, vzdihovanje!
:Jaz te čakam; jutri zgodaj
:vrneva se že domú!« —
 
 
:Izza temne portière
:zahreščàl je glas staríkav;
:ona vstane; v bolnem srdu
:zableščé se ji očí.
 
104
— — — — — — — — — — —
«Dora … Dora! … To so ženske:
Blebetanje, vzdihovanje!
Jaz te čakam; jutri zgodaj
Vrneva se že domú!» —
Izza temne portijère
Zahreščàl je glas staríkav;
Ona vstane; v bolnem srdu
Zableščé se ji očí.
</poem>
 
[[Kategorija: Ivan Cankar]]