Erotika (Cankar): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 57:
* [[8. O tebi sem sanjal vse dolge večere]]
''' Romance '''
* [[Sulamit]]
:Kakó bleščí se morje to
:v demantih in kristalih,
:kakó pohotno ziblje se
:v razkošnih, mehkih valih.
:V tem burnem plesu od strastí
:telesa trepetajo,
:krog belih udov kot meglé
:tančíce plapolajo.
:Iz zlatih harp takó sladkó
:vro pesmi koprneče
:in srce plaka in drhtí
:od žalosti, od sreče.
:Visoko duša nad zemljó
:svobodna, srečna plove,
:kot na perotih dviga se
:do néba, do Jehove …
:Ob belo róko Salomon
:opira trudno glavo,
:na čelu mu leží oblak,
:okó strmí v daljavo.
:Ne mehki udje mladih žen, —
:sestradana, drhteča
:telesa tam pred njim stojé,
:proseča in grozeča.
:Brezupno k njemu dvigajo
:koščene, vele róke,
:umirajoč strmíjo vanj
:očí temné, globoke.
:In zlate strune pojejo
:mrtvaško melodijo, —
:poslednji vzdihi sužnih prs
:nocoj iz njih zveníjo …
:Ob belo roko Salomon
:opira trudno glavo,
:na čelu mu leží oblak,
:okó strmí v daljavo …
:In láhno, láhno k njemu se
:gorkó teló privije,
:po vsem životu čut mehák
:sladkó se mu razlíje.
:»Zakaj ti je okó temnó
:in duša nevesela?
:Zakaj ti bleda žalost je
:nocoj srce objela?
:Ljubezen tvoja že mrjè,
:še komaj porojena, —
:kaj hočem jaz brez njé, povej,
:nesrečna, zapuščena?« …
:»Nelepe sanje, ljubica,
:poslal mi je Jehova, —
:zakaj, to sam on vé, — modrost
:velika je njegova …
:Ah, nagni k meni, Sulamit,
:prebele prsi svoje, —
:pogíne naj ves Izrael, —
:ti si kraljestvo moje!«
* [[Ob grobu tiranovem]]
:Upognil zdaj si glavo, car,
:če nisi je doslej nikdar.
:Ves svet je klečal pred teboj,
:ves svet široki bil je tvoj.
:Oj car, oj car, pa zapovej,
:naj bela smrt beží naprej!
:Že krsta iztesana je,
:že postelj ti postlana je …
:Oj to vam je vesel pokop,
:ves svet hití pred carjev grob.
:A ko ga položé v zemljó,
:okó nobeno ni mokró.
:Okó nobeno ni mokró,
:srcé nobeno ni težkó.
:Med ljudstvom patriarh stojí.
:Veselo vzdihne, govorí:
:»Oj hvala, hvala ti, Gospod,
:da osvobodil svoj si rod!
:Dovolj je v solzah vzdíhoval,
:trpljenja pač dovolj prestal!
:Jaz begal sem okrog pregnan,
:pregnan, povsod zaníčevan.
:In ti poslal si belo smrt,
:tiran mogočni v prah je strt.
:Spet dal si meni svetlo čast,
:spet dal si meni vso oblast.
:Oj hvala, hvala ti, Gospod,
:da osvobodil svoj si rod!«
:Med ljudstvom knez visok stojí
:in patriarhu govorí:
:»Oj patrijarh, nikar, nikar,
:vladánje pač ni tvoja stvar!
:Dovolj je roki tvoji križ,
:zakaj po žezlu hrepeniš? …
:O čuvaj sívo si glavó,
:na pot ne hodi mi drznó!«
:Ob knezovih besedah teh
:vsem divja strast vzplamtí v očeh.
:Še tristo knezov tam stojí,
:po žezlu vsakdo hrepení.
:Po žezlu vsakdo hrepení,
:že v roki vsakdo meč drží.
:Ne nagne še se beli dan,
:pa zadivjá že boj strašan …
:Veselo, kakor še nikdar,
:smehljá se v krsti — mrtvi car.
* [[Ivan Kacijanar]]
:Kacijanar, vojskovodja slavni,
:ves zamišljen hodi po šatoru.
:Težka skrb mu polni trudno glavo,
:ríše mu na čelo temne črte
:in obrvi mu ježí košate.
:Polumesec na šatorih belih
:ob ostrogu blíska se krščanskem …
:Ne rešítve in ne krasne zmage, —
:sam in truden, — kakor ranjen sokol
:brez pomóči v jati lačnih vranov …
:In globočja bol v junaških prsih,
:in bridkejša skrb na čelu resnem.
:»Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
:Saj prišlò še ní krvavo jutro.«
:In služabnik stari, zvesti Miloš,
:odgovarja: »Gospodar, ne skrbi!
:Res prišlò še ni krvavo jutro,
:ali srca jim kipé junaška,
:sèn jim lahki na očí ne more …«
:Zopet praša slavni Kacijanar:
:»Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni,
:kot hodile tolpe bi po planem?
:Saj še vstalo ní krvavo solnce.«
:Odgovarja mu s tresočim glasom:
:»Oj ne skrbi, gospodar mogočni!
:Res še vstalo sonce ní krvavo,
:vso ravnino krije noč ledena;
:a v telesu mrzlem — mrzla duša,
:in junaki hodijo po planem,
:da si mrzle ude oživíjo …«
:Tretjič praša slavni Kacijanar:
:»Kaj pomeni ta topòt skrivnostni,
:kot bi v dalji dírjali konjiki?
:A govori mi resnico, Miloš!
:Priča mi je tvoj pogled brezupni,
:da zakrívaš mi srcé nemirno.«
:In zastoče grenko stari Miloš,
:odgovarja solzen gospodarju:
:»Kaj mi né bi se okó solzílo,
:kaj mi né bi srce trepetalo!
:Gledal tvojo sem visoko slavo;
:tvoja videl sem junaška dela —
:oj število krasno … Vse za tabo;
:izgubljen si, Kacijanar silni! …
:Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni?
:Vojska naša je v sramotnem begu.«
Ne vztrepeče Kacijanar slavni,
:ne porósi mu okó se bistro;
:meč opaše, pa zasede konja
:in odjaše v diru skozi meglo;
:poleg njega jaše stari Miloš.
:Hladna megla krije vso ravnino;
:in ne gane se peró na drevju,
:in ne gane bilka se na polju;
:vse je tiho kakor pod gomilo …
:»Ali vidiš tam bleskèt orožja,
:ali vidiš prápore razvíte?«
:»Kacijanar, ózri se v daljavo, —
:žarki zore se bleščé po hribih,
:nad gozdovi plava bela megla …«
»Ali čuješ glasno petje, Miloš —
:ali čuješ — zmagoslavi, Alah!
:Vmes pa jok in stok in petje mečev? …«
:Prah se dvigne tam na beli cesti,
:v njem pridirja jezdec kakor tica:
:»Izgubljena bitev, vojskovodja,
:izdajalec — žalostna ti majka!«
:Dvigne se na konju Kacijanar,
:dvigne se mu v prsih silna duša,
:meč zablisne se mu v roki močni
:in preseka jezdeca do sedla …
:Spet se dvigne prah na beli cesti,
:v njem pridirja tolpa konjenikov, —
:vsi pokriti so s krvjó in prahom.
:»Izdajalec — bežal je sramotno
:in v pogubi pustil je junake, —
:naj pogine izdajalec kleti!«
:Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič:
:»Z mečem svojim si ubil mi brata, —
:vreden nisi, da bi padel v boju;
:meč krvníkov ti končaj življenje,
:naj ubije te izdajstvo tvoje …!«
:In zastoče Ivan Kacijanar,
:meč mu pade iz roké junaške
:in jetník je sredi konjeníkov.
:— — — — — — — — — — — —
:Vino pije grof Nikola Zrinjski
:na visokem, sivem gradu svojem;
:ž njim sedí ob mizi družba krasna,
:družba krasna samih slave sinov, —
:a med njimi Ivan Kacijanar.
:Bledo mu je lice, móten pógled,
:zgúbano mu je visoko čelo.
:S stola vstane grof Nikola Zrinjski,
:polno čašo dvigne in napíva:
:»Vse zahvaljam vas, junake slavne,
:da s posetom svojim ste prijaznim
:počastili dom moj starodavni, —
:da sočutje prišli ste izkazat
:med junaki prvemu junaku! —
:Res okrutno ga pestí usoda,
:res preganja ga vladar krivično, —
:ah nečastno je sedèl v temníci
:Kacijanar, prvi med junaki! …
:In recíte, ní li to pravično,
:da svobodo sam si je priboril
:ter pobegnil ječi in vladarju?
:Ali naj bi čakal, da zablisne
:meč krvníkov njemu se nad vratom?
:Čakal naj bi, da mu za plačilo
:vzame glavo naš vladar dobrotni? …
:Zopet bodi jasno lice tvoje,
:pijmo rujno vino, kakor nekdaj,
:Kacijanar, prvi med junaki! …
:Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!«
:Blískajo se v soncu jasne čaše,
:po dvorani pa zveníjo klici:
:»Slava tebi, prvi med junaki!«
:In odméva tam od druge mize,
:tam med hlapci, kmeti in vojníki:
:»Slava tebi, prvi med junaki!«
:Eden le ne dvígne polne čaše,
:to vojnik je drzni, mladi Hojzič.
:In ozrè se grof Níkola Zrinjski:
:»Je li spanec te premagal, Hojzič,
:da uhó ti čulo ní zdravíce?
:Ali zdí se vino ti preslabo,
:da porósil ž njim bi ustna svoja?
:Ali pa ti v srcu je sovraštvo,
:da ne piješ, — odgovori, Hojzič!« —
:»Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu,
:kaj naj slavo klícal bi morilcu?
:Vso izdal je vojsko nam krščansko
:in sramotno zbežal iz ostroga —
:a na begu mi ubíl je brata …
:Vreden bil bi svojega plačila,
:da vladár bí vzel mu kleto glavo, —
:a ušèl je, kot bežé tatovi …
:Car pohvali te, Nikola Zrinjski,
:da je mrtev pes na tvojem gradu!«
:Samokres mu dvigne drzna roka,
:strel odmeva glasno po dvorani
:in na tlà se zgrudi Kacijanar.
:Obledíjo gostom vsem obrazi
:in zastane jim beseda v grlu.
:Ali vzdrami se napósled Zrinjski,
:skloni se nad prsi krvaveče:
:»Tjà odšèl je duh tvoj, Kacijanar,
:kjer pravico je dobil in srečo!«
:In vsi gostje molijo ob truplu —
:a po beli cesti dirja Hojzič.
* [[Na svatbenem potovanju]]
:Zašló je sonce. V tihi mrak
:zagrinja se daljava,
:kot bela tica ladija
:po temnem morju plava;
:na krovu pa mlad mož stojí,
:mehkó na prsih mu sloní
:prelepa mlada žena.
:»Čaroben je ljubezni raj
:kot to nebó večerno,
:neskončen je ljubezni raj
:kot morje neizmerno —
:A ljubček, ljubček, kaj molčiš,
:zakaj v obràz takó bledíš,
:zakaj se v stran oziraš?«
:»Poglej, nevesta, o poglej
:tam bledo, krasno ženo,
:oj mojo ljubico bolnó,
:bolnó in zapuščeno;
:poglej, kakó stojí mirnó,
:na prsih pa ji spi sladkó
:nesrečno moje dete.«
:»Oj zbudi, zbudi se, moj mož,
:pri tebi jaz sem sama,
:krog naju je morjé temnó
:in pa nebó nad nama —«
:»Kakó me vabi spet nocoj
:s pogledom žalostnim s seboj,
:da ljubim jo, kot nekdaj.
:Kakó je belo njé teló,
:kakó krasnó nje lice,
:in moje dete za menoj
:izteza že ročice;
:že padata v morjé temnó …
:Kakó me vabita s sebó, —
:ne brani mi … ostani! …«
* [[Kongfutse]]
:Majka zemlja, da si še starejša,
:pa rodila né bi učenjaka,
:da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.
:Jasno gledal je v človeško dušo,
:zlè podzemske je poznàl duhove
:in bogove nad visokim nebom.
:Ali vsega ni še znal Kongfutse.
:Rad bi videl, kar očém je skrito,
:rad bi videl tisto skrivno silo,
:ki povzdiga smrtnika k bogovom,
:ki poraja vzvišena dejanja« ….
:kar človeški rod živí pod soncem …
:Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
:Sam bedí še učenjak Kongfutse
:pa ozira se k bleščečim zvezdam.
:»Če ostàl si med človeškim rodom,
:če si dvignil se v nebó k bogovom,
:če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:
:Prédme stopi, duh preteklih časov,
:ki rodíl si vzvišena dejanja!« …
:Oj krasota, da je ni enake!
:Če bi videl te navaden smrtnik,
:od veselja bi izdahnil dušo, —
:a izdahnil duše ni Kongfutse;
:razprostrl je roke pred bogínjo
:pa jo molil z glasom srečepolnim:
:»Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!
:Ne slavím te iz strahú pred mečem,
:zlatim mečem, ki držíš ga v roki;
:ne slavím te zarad zlate krone,
:ki jo nosiš na ponosni glavi;
:a slavím te zarad večne slave,
:ki odela ž njó si dede naše:
:Slava tebi, vseh bogínj bogínja!«
:Prav do zore molil je Kongfutse …
:Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
:Sam bedí še učenjak Kongfutse
:pa ozira se k bleščečim zvezdam.
:»Prédme stopi, oj ti duh mogočni,
:ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,
:da po časti hrepené in slavi;
:duh mogočni, ki človeka vzdigneš
:vsaj za hipe nad pozemske misli, —
:prédme stopi, da te srečen molim!« …
:Oj ti žalost, da je ni enake!
:Kdor bi tebe videl, bi zajokal,
:in zajokal je celó Kongfutse.
:»Kaj je tebi, oj svoboda krasna?
:Kakor smrt je bledo lice tvoje,
:tvoje róke so v okovih težkih,
:tvojo glavo krije trnjev venec …«
:Prav do zore jokal je Kongfutse …
:Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
:Sam bedí še učenjak Kongfutse
:pa ozira se k bleščečim zvezdam.
:»Slab je človek in mogoče ni mu,
:da bi videl, kar prihodnost skriva, —
:vam bogovom pa je vse mogoče.
:Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,
:pa idejo silno dni prihodnjih,
:da jo vidim, iz nebá pošljíte!«
:Ali črna noč se ne razjasni,
:glasa čuti ni v tišini grobni …
:»Oj podzemski zlobni vi duhovi,
:če rodili ste idejo silno,
:da prihodnji zárod onesreči, —
:póšljite jo prédme, da jo vidim!«
:Ali črna noč se ne razjasni,
:glasa čuti ni v tišini grobni …
:Prav do zore molil si, Kongfutse!
:A da molil si vso dolgo večnost,
:ne priklical bi nikdár ideje,
:vladarice národom prihodnjim,
:kajti ni je duh rodíl človeški,
:nì bogovi niso je rodíli,
:nì podzemski niso je duhovi
:in rodili je nikdar ne bodo.
* [[Ungnadovi gostje]]
:Tam v Urahu, mestu nemškem,
:pri vinu sedíjo možjé;
:jasné se jim temni obrazi,
:in govori krasni zvené.
:A kaj ti je, Primož Trubar,
:da v družbi veseli molčiš?
:Oblak ti je splaval na čelo,
:ko v čašo zamišljen strmiš.
:Zakaj prihodnosti lepše,
:zakaj ne slaviš je nocoj?
:Zakaj od Lutrove vere
:ne vžíga se pógled tvoj?
:»Oj misel na zemljo domačo
:to trudno srcé mi teží:
:Pretesna, pretesna je meni,
:tam meni prostora ni.
:Osrečiti brate svoje
:htel z uki sem božjimi jaz,
:sovražnikov bal se nisem,
:ponosno jim gledal v obraz.
:Bal njega se nisem, ti veš, bog,
:kdor z uki slepil je naš rod,
:kdor z zlobno, pregrešno besedo
:zapiral mi v srca je pot.
:Vojvódsko je žezlo me vzmoglo,
:ni vzmoglo me žezlo duhá — —
:Nadvojvoda Karol je vzdignil
:svoj préstol nad préstol bogá.
:Oj Karol, očém si ti mojim
:zaprl domačo zemljó …
:Da v roki jo puščam tvoji,
:kakó mi je v srcu težkó …«
:Govoril je Primož Trubar,
:zamišljeni vsi obmolčé …
:Pa vstane tedàj baron Ungnad,
:navdušeno Trubarju dé:
:»Oj Trubar, — nadvojvoda Karol
:zemljó ti je svojo zaprl;
:glas tvoj je umrl za njega,
:za narod tvoj ni umrl.
:Saj senca vojvodskega žezla
:nikoli duhá ne stemní,
:ko dvigne na prostih se krilih,
:noben ga vladar ne vzdrží.
:Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar,
:in ti si rešítelj njegov,
:ko z drago domačo besedo
:duhá si otel mu okóv.
:Povejte, prijatelji modri,
:kdo národu pravi je kralj:
:kdor vlada telesu — ali
:kdor duhu življenje je dal?
:Vladarjeva slava je senca,
:ki spremlja vse dní ga zvesto,
:zvestó ga spremlja do groba —
:in ž njim strohní pod zemljó.
:A z narodom tvoja slava
:na veke, na veke živí;
:oj Trubar, ti národ si ustvaril,
:življenje podaril mu tí.«
:Takó je govoril Ungnad …
:Navdušenost sije v očéh,
:veselo pojó kozarci
:o lepših bodočih dnéh.
* [[Romantika]]
:Na zemlji noč temnà leží;
:tam v cerkvi mlad meníh klečí:
:»Oj večni bog, gospod svetá,
:ti gledaš mi na dnò srcá,
:na dnò srcá, kjer noč in dan
:te vnovič križa greh strašan:
:le ona polni mi glavó,
:povsod le gledam njó, le njó;
:kot večne luči sveti žar
:gorí očí prelepih par,
:kot zárije večerne kras
:žarí nebeški njen obràz …
:Kakó kipí mi vroča krí,
:kakó si je srcé želí,
:kedàr jo vidijo očí …
:O bog dobrotni, ti me čuj,
:ljubezni grešne me varuj!«
:Na zemlji noč temnà leží,
:tam v cerkvi deklica klečí!
:»Ti veš, Madona, kaj trpím,
:ti sáma veš, kakó greším …
:Ne tečejo mi več solzé,
:nobeden vzdih več ne pové,
:kakó umíra mi srcé …
:Le k njemu sili moj korak,
:le njega vidi pógled vsak;
:njegovo lice je bledó,
:ah, belo kot mrtvaški prt;
:temnó njegovo je okó,
:iz njega gleda črna smrt;
:in kadar stopi pred oltar,
:obkroža ga svetniški žar …
:Kakó ga ljubim presrčnó,
:kakó jaz zanj živim samó …
:O ti, Madona, ti me čuj,
:ljubezni grešne me varuj!«
:V sanjàh polnočnih spava svet,
:s kopréno lunino odét;
:in sredi cerkve, bled in tih
:leži tam v krsti mlad menìh …
:»O bog, ti duši pókoj daj,
:ti vzprejmi jo v nebeški raj …«
:Ko zvon mrtvaški zazvoní,
:deklè na postelji leží, —
:obràz je bled, mrtvé očí …
:teló ji s cvetjem potresó,
:glavó ji z vencem ovijó.
* [[Sultanove sandale]]
:Vsi vezirji in vse paše,
:vse klečalo je pred njim:
:»Slava ti, nebeško sonce,
:slava, sultan Ibrahim!
:Nihče, kar jih je sedelo
:na prestolu kdaj popred,
:do kolena ti ne seže
:niti prorok Mahomed.
:Ah, kedar te vzame Alah
:k sebi v sveti sedmi raj,
:kaj bo z nami, kaj bo z nami,
:s hlapci tvojimi tedaj!«
:To so tarnali, jokáli,
:in še bolj in zmerom bolj;
:on pa sname z nog sandale,
:položí jih na prestòl.
:»Ne prestanite, otroci,
:le togujte še naprej:
:tukaj dam vam te sandale,
:da slavíte jih odslej.«
:In vse paše, vsi vezirji,
:vse hitelo je navskriž:
:»Oj sandale, naša radost,
:ve naš bog, naš paradiž —«
:To poskoči takrat sultan,
:to jim zakričí v obraz:
:»Uh, vi tepci, vi sleparji,
:kaj ste rekli, da sem jaz? …
:Ibrahim je na prestolu —
:on je sonce, on je kralj;
:na prestolu so sandale,
:in vaš kralj je par sandal.
:Pridi, Omar, pa jih ženi
:po vsem mestu naokrog
:in oznanjaj: ‚To so hlapci
:in sandale so jim bog!’«
* [[Dve noči]]
:Tam v deželi čudolepi,
:kjer nebeško sonce vzhaja,
:vladal je nešteta ljudstva
:v davnih časih moder kralj.
:Svetla noč zemljó objame;
:in objame kralja žalost,
:in zahrepení mu duša
:med duhove tja v višave.
:Jasno je nebó visoko
:in nad jasnim nebom vlada
:na prestolu čudokrasnem
:zemlje in nebá vladár.
:Klanjajo se mu duhovi,
:vsi v prelepih zlatih haljah;
:vsi duhovi duša ena,
:duša ena, lepa, jasna,
:lepa kot nebó večerno,
:jasna kot pomladni dan
:in kot beli cvet nedolžna …
:Žalosten ozrè se kralj
:tjà na črno, tiho zemljo;
:črna kot zavržen angel
:plava trudna pod višavo,
:in na zemlji bleda žalost,
:strast in greh in hladna smrt.
:Zadrhtéla je od sráma,
:ah od studa zadrhtéla
:mu je duša idealna.
:»To ní bajka, — dà, iz íla,
:iz umazanega blata
:so ustvarjena ta trupla;
:in razgnílo je že davno,
:kar je bilo duše v njih …«
:Trdo je na zémljo pala
:kraljeva mogočna róka,
:in drhtèl je grešnik v strahu,
:v strahu róke vil in molil …
:— — — — — — — — — — —
:Plava kralj v opojni sreči
:v svojem tihem, lepem hramu;
:síje mu v obràz goreči
:skozi okno lunin žar,
:síje v belo, krasno líce
:králjeve ljubimke mlade.
:In teló se trese njemu,
:in poljublja v sladki strasti
:in objemlje dèkle krasno …
:»Ah ti sladka moja duša,
:ti življenje moje drago —
:rož duhtečih si nasula
:v srce moje žálostno —
:odgrníla je gardíne,
:sence temne je razgnala
:tvoja róka od baržuna, —
:da je sonce posijalo
:na ves lepi, jasni svet …«
:In po zemlji vsi prostrani
:srečo trosi kralj mogočni,
:in ves narod se mu klanja
:in ves svet mu poje slavo.
* [[Intermezzo v nebesih]]
:Visoko tam nad zvezdami
:ob oknu bog sloní
:in Azraelu, angelu,
:otožno govorí:
:»Oj smrtni angel Azrael,
:poglédi na zemljó;
:poglej pod nama starca tam,
:kakó strmí v nebó —
:Kakó vzdihuje, moli spet:
:,Le eno si želím,
:popréd ko pred obrazom ti
:na smrtni dan stojím.
:Prelepe tiste dní, gospod,
:dočakati mi daj,
:ko pošlješ nam na zemljo dol
:svoj mirni, jasni ràj;
:ah, daj mi gledati, gospod,
:prelepe tiste dní,
:kot sta nam jih oznanjala
:Tolstoj in Bellamy …’
:Nagíblje se, oj starec moj,
:na véčer že tvoj čas,
:a večno ne živí nihčè
:kot Ahasver in jaz.
:Razpnì peroti, Azrael,
:poléti na zemljó,
:pa z róko svojo žámetno
:zatísni mu okó …«
:In tiho dvoje temnih kril
:na zemljo dol hití …
:Visoko tam nad zvezdami
:ob oknu bog sloní.
* [[Slavina]]
:Pol kraljestva dal je tebi Kruko
:in še vedno ti je čelo mračno!
:Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik,
:zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:
:ta ravnina pod teboj zelena,
:bistri viri in šumeče reke,
:črni gozdi in visoke gore
:in v daljavi jezera bleščeča —
:vse je tvoje, ti pa si otožen!
:»Kaj mi hoče moje svetlo žezlo,
:kaj mi hoče moja krasna zemlja?
:Da imel bi jo pod žezlom svojim
:vso državo Lótarja vladarja,
:in še večjo, večjo … in vso zemljo!
:Da sedèl bi na prestolu zlatem,
:da bi kronal me sam Oče rimski,
:in pred mano bi ves svet se klanjal, —
:pa ostalo srce bi nesrečno! …
:Ti, Slavina, si kraljestvo moje;
:in ko dala žezlo bi mi v roko,
:na glavó mi krono položila,
:kralj na svetu bil bi najsrečnejši! …
:Naj mi skloni tilnik jeza božja,
:če ne pahnem te s prestola, Kruko!
:Pol podaril si mi zemlje svoje,
:zemlje, ki si mojemu očetu
:bíl iztrgal jo z nasilno róko …
:A imej jo, zemljo dedov mojih,
:dar tvoj vrnem ti v naročje željno, —
:vse bogastvo moje, vse gradove,
:vzemi vse, a meni daj Slavíno …
:Ne, prositi nočem te pohlevno:
:ti očetu zemljo si iztrgal —
:sin iztrga tebi lepo ženo …«
:To premišlja Henrik v strasti svoji
:tam ob Peni na visokem gradu,
:na visokem gradu kralja Kruka.
:Tàkrat zástor težki se razgrne
:in Slavína obstojí med vrati;
:lice belo skríva si v kopréno,
:zatrepeče glas ji v polutemi:
:»Ako ljubiš, knez, življenje svoje,
:hitro konja brzega zajaši,
:pa odbeži skrivno v temni noči;
:kralj te vabi jutri na gostíjo, —
:a ne vabi te na rujno vino, —
:piti hoče tvojo kri, — o Henrik! …«
:— — — — — — — — — — — — —
:In prisije v jutru zlato sonce.
:Hrup in šum po gradu se razlega:
:kralj pripravlja víteško gostíjo.
:Po vseh potih na konjičih iskrih
:proti gradu vítezi hitijo.
:po dvoranah šetajo se lahno
:deve krasne s krasnimi junaki;
:a najlepša je kraljica mlada
:in junak je Henrik najkrasnejši.
:Kruko sede na visoki préstol —
:v hipu utihne govorjenje sladko.
:Svetle čaše nosijo strežaji,
:z rujnim vinom polnijo jih gostom.
:In s prestola vstane temni Kruko,
:mirno stopi Henriku pred lice
:in visoko dvigne čašo zlato:
:»Henrik, srcu mojemu najdražji,
:v trdno zvezo pij iz čaše moje!«
:»Kaj z levico mi napíjaš, Kruko,
:a desnico pa za pasom skrívaš?
:Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,
:da ostale bi ti v podli duši,
:in morílec iz očí ti gleda! …
:Ti si hotel, da se kri prelíje,
:naj zgodí se, Kruko, volja tvoja!«
:Kralju vroča kri privrè iz prsi,
:obledí mu lice v bolečíni
:in k nogám se knezu mrtev zgrudi.
:Mirno stopi Henrik do prestola,
:meč krvavi mu drží desníca,
:po dvorani zrè okó ponosno:
:»Kaj molčíte, ko na zlati préstol
:kralj vam novi seda z žezlom v roki?«
:Družba kliče v strahu, začudenju:
:»Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik!«
:In Slavina sede poleg njega.
:»Kaj na mizah vino vam počíva,
:ko poroča se vladar vaš, Henrik …?«
:Po dvorani čaše zazveníjo.
:»Bog te žívi, novi kralj naš, Henrik,
:bog te žívi, o kraljíca krasna!«
* [[Noveleta]]
:Noč pomladna je objela
:beli dvorec ob Ljubíji;
:tam za vrtom, izza góre
:prisijál je mrzli mesec.
:V žalostnem, mrtvaškem svitu
:zablestí zidovje belo,
:a na stenah, kot duhovi
:dvígajo se temne sence.
:Gori v hramu razsvetljenem,
:tam počíva bolna mati.
:Líca trhla in upala,
:kot bi smrt dahníla nanje;
:stisnjena so vela ustna;
:iz očí globokih, temnih,
:zdí se, da odseva jasno
:vse življenje v svoji bedi …
:Težko vzdihne bolna mati,
:položí koščeno róko
:okrog vráta mlade žene,
:lepe kot jesenska noč;
:sklonjene nad mrzlo postelj
:kakor bledi smrtni angel.
:Polugasel ogenj sije
:v teh očéh udrtih, trudnih;
:onemoglost je razlíta
:na prozorno bledih licih;
:trudno ji ležé na vzglavju
:njene mehke, bele róke.
:— — — — — — — — — —
:»Ali, ah, kakó iz greha
:sreča bi se ti rodila?
:Ah, kakó bi pač vzcvetele
:rože iz solzá neštetih?
:Iz solzá, ki jih jokala
:záte je nesrečna mati,
:dèkle mlado, zapuščeno,
:samo v neizmernem jadu.
:Jasno gledam one dneve,
:kot bi jih živela danes,
:in srcé, kar je trpelo,
:čuti vroče kot nekdàj …
:Mati moja je jokala,
:vzdihovala in molila,
:sestra je kot na neznanko
:zrla náme in molčala.
:Oče moj z obrazom tolstim
:in od gneva osivelim,
:stiskal je pestí pred mano:
:,Kdo je óni? Odgovôri!’
:Jaz pa sem pisala njemu,
:klicala ga kakor dete,
:klicala ga in prosila,
:da me reši iz sramote.
:,Žalostno mi je živeti,
:žalostno brez tebe, ljubček;
:vsi me gledajo kot tujko,
:samo ti si mi ostàl.
:Ah, saj si dejal mi, ljubček,
:da se vrneš hitro, hitro,
:in me pred oltar povedeš …
:Pridi k meni, zapuščeni.’
:In prišlò je belo pismo,
:vse dišeče po parfumu,
:z zlatim robom naokoli;
:pismo pa je pisal on.
:,Ni mogoče, draga moja,
:ni mogoče … Ah, verjemi,
:da sem jokal kakor dete, — —
:ali draga, — ni mogoče.
:Res bi rad pohitel k tebi,
:ali služba, to je služba,
:in verjemi, nì trenotek
:oddahniti si ne morem.
:Pa napósled, — ali prosim,
:da tegà za zlò ne vzameš, —
:mislim, da bi tebe, draga,
:jaz osrečiti ne mogel.
:Pač te ljubim kakor nekdaj;
:ali prvo, to je meni
:tvoja sreča … ah, in zanjo
:hočem darovati svojo …’
:Ah, kakó je bílo takrat
:mrzlo, pusto srce moje,
:kakor belo, tiho polje
:pod meglenim zimskim nebom …
:Kamor zrè okó boječe —
:vsi obràzi hladni, temni …
:Sama na sovražnem svetu
:s tabo, detetom nesrečnim.
:In potem brezčutna, mrtva,
:kakor kip od mramorja
:videla ne čula nisem,
:kaj se je z menoj godilo …
:A pozneje me zaprosi
:znanec mojega očeta;
:pravil je, da je zaljubljen
:v mirni, bledi moj obràz.
:Ne jokala, ne prosila,
:nísem se braníla starca;
:vsi so z rámeni majali,
:gledali so čudom náme.
:,Tako lepa, tako mlada …’
:Ali oče moj je hotel;
:in jaz trudna in brezčutna —
:kaj naj plakam, naj vzdihujem?
:Ali studa in bojazni
:mogla nísem udušiti;
:kot otrok sem vztrepetala,
:kadar se me je dotaknil.
:Pa njegov odurni pógled
:iz očí vodenih, mirnih;
:to ledeno, trdo lice,
:kakor líto iz železa! …
:In odvedel me je s sabo
:v tihi dvorec, na posestvo;
:od takràt je bilo meni,
:kakor da živím v okovih.
:Kadar so v očéh gorele
:solze ob spomínu nate,
:kadar je bledèl obraz moj
:od bolesti, od kesanja —
:stopil je moj mož pred mene,
:gladil me z rokó po licih:
:,Ah, moj Bog, kakó si krasna,
:ženka moja, kadar plakaš!’
:Jaz pa sem sklenila róki:
:,Daj mi dete, če me ljubiš,
:da ne ginem od obupa …’
:In klečala sem pred njim …
:Bog odpusti mu brezsrčnost,
:jaz mu nisem odpustila, —
:ah, kakó si, dete moje,
:zaslužilo ti sovraštvo? …
:S svojo težko, trdo róko
:vodil je življenje tvoje;
:zapuščenega otroka
:dal je rokam neljubečim.
:Koliko nočí nemirnih
:gledala sem te pred sabo
:vso razplakano, nesrečno;
:in jokala sem s teboj …
:Ali takrat! … Proti mraku
:vrne se domú iz mesta;
:po večerji pride k meni
:pa naznani mi smehljaje:
:,Skoro da bi bil pozabil:
:Dora te pozdravlja … veš-li?
:Jutri je poroka njena.
:Mož je sicer malo star —
:a bogat je! … Kakšna škoda,
:da ne moreš z mano v mesto;
:pa bolehna si in nečem,
:da se mi kakó vznemirjaš.’
:Meni je zastalo srce
:od sovraštva, od bolesti,
:in v očéh njegovih zlobnih
:brala sem usodo tvojo …
:Reci, če je bilo čudno,
:da sem mirna in brezsrčna
:zrla mu v obràz upali
:in v očí umirajoče?
:Tretjo noč po onem dnevu
:príšel je domú ves truden;
:vozil se je v mrzli noči
:vroč, pijan in pol razgaljen.
:Legel je bolan na postelj
:in čez mesec dni pod zemljo;
:a ni ena gorka solza
:ní mu groba orosila …
:Hladni, mračni duh njegov
:pa ostàl je poleg mene;
:spremljal me je z zlobnim smehom
:po teh mrtvih, temnih sobah.
:In sedàj, v trenotkih zadnjih
:spet me gleda porogljívo
:iz očí ugaslih tvojih,
:iz bolestnega obraza;
:gleda me življenje tvoje
:brez veselja, brez pomladi,
:z vso ljubeznijo brezupno,
:z vsem trpljenjem neizmernim …«
:Skozi polodprto okno
:diha nočni zrak opojni;
:kakor iz daljave daljne
:čuje se šepet valóv …
:— — — — — — — — — — —
:»Dora … Dora! … To so ženske:
:blebetanje, vzdihovanje!
:Jaz te čakam; jutri zgodaj
:vrneva se že domú!« —
:Izza temne portière
:zahreščàl je glas staríkav;
:ona vstane; v bolnem srdu
:zableščé se ji očí.
[[Kategorija: Ivan Cankar]]
|