Zlati roj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 236:
 
V delavnici radovljiškega podobarja mojstra Arerja je bilo zatohlo in puščobno ozračje prostora, v katerem čas ni nič pomenil in se v njem nikoli nič ne spremeni. Na policah so bili večni lončki z barvami in lužili, na stojalih razpeta platna, ki so zaman čakala, da se jih bo mojstrova roka dotaknila, v kotih pa sohe iz lipovega in javorovega lesa, ki jih mojster ni mogel ali ni hotel prodati. Vse je imelo pečat svojega časa. Tudi mojster Arer sam, plešast in debelušen, z obrazom meščana majhnega mesta.
do tu popravljeno
Njegova hiša in trg, na katerem je stala, sta bila v popolnem soglasju: oba zelo mirna in malone že idilično dolgočasna. Trg je z ene strani obvladovala gotska cerkev s svojimi ostrimi, strogimi obrisi, z druge pa baročno bohotna, lahkotno zleknjena graščina, ki ni kazala fevdalne strogosti, temveč željo fevdalcev po lagodnem življenju. Vmes so se druga k drugi stiskale ozke meščanske hiše, na katerih je veter majal baročne, zavojkaste izveske obrtnih delavnic. Mestece je zaspano dremalo na robu ravnine. Davno je bil pozabljen čas prve in druge vojne z beneško republiko, ko se je moralo hudo zadolžiti. Nasledstvene vojne ga niso vznemirile in pod Marijo Terezijo se je po-greznilo v uspavajoč mir, fevdalni oblastniki pa so se v duhu novega časa neopazno začeli spreminjati v pokorne cesarske uradnike. Meščani so se ob večerih zbirali v starin
 
ski Avguštinovi krčmi, kjer je v gajbici posedal kos in si žvižgal »O, du lieber Augustin ...« Mojster Arer je z drugimi vred posedal tam. Gledali so ga z nekoliko večjim spoštovanjem kot strojarje ali nogavičarje, a z manjšim kot graščinske uradnike, čeprav so bili to sami slabo plačani in v slogu svojega časa naduti ljudje.
 
Njegova hiša in trg, na katerem je stala, sta bila v popolnem soglasju: oba zelo mirna in malone že idilično dolgočasna. Trg je z ene strani obvladovala gotska cerkev s svojimi ostrimi, strogimi obrisi, z druge pa baročno bohotna, lahkotno zleknjena graščina, ki ni kazala fevdalne strogosti, temveč željo fevdalcev po lagodnem življenju. Vmes so se druga k drugi stiskale ozke meščanske hiše, na katerih je veter majal baročne, zavojkaste izveske obrtnih delavnic. Mestece je zaspano dremalo na robu ravnine. Davno je bil pozabljen čas prve in druge vojne z beneško republiko, ko se je moralo hudo zadolžiti. Nasledstvene vojne ga niso vznemirile in pod Marijo Terezijo se je pogreznilo v uspavajoč mir, fevdalni oblastniki pa so se v duhu novega časa neopazno začeli spreminjati v pokorne cesarske uradnike. Meščani so se ob večerih zbirali v starinski Avguštinovi krčmi, kjer je v gajbici posedal kos in si žvižgal »O, du lieber Augustin ...« Mojster Arer je z drugimi vred posedal tam. Gledali so ga z nekoliko večjim spoštovanjem kot strojarje ali nogavičarje, a z manjšim kot graščinske uradnike, čeprav so bili to sami slabo plačani in v slogu svojega časa naduti ljudje.
Mojstrova umetnost ni bila posebno velika, a je bila prav taka, kot so jo ljudje hoteli imeti. Znal je slikati Ma-done s kočljivo lepimi obrazi, z mlečno, gosposko belino polti, ki se je nikoli ne dotakne sonce, z rahlim nadihom rdečice na licih — ti obrazi so bili vsej pokrajini poose-bljenje lepote in miline. Delal je svetnike in mučence: vojščaka Boštjana, ki ga črni Numidijci obstreljujejo z operjenimi puščicami, mučenico Nežo, vitko, skoraj breztelesno, z jagnjetom v naročju, devico Lucijo z iztaknjeni-mi očmi na pladnju in z drugimi, zanosno dvignjenimi v nebo, mučenico Katarino, bohotno in izzivalno lepo, slo-nečo ob zobatem kolesu, na katero bi jo bil mojster pravzaprav moral nabiti, a mu srce ni dalo. Na stenah njegove delavnice so viseli za peruti obešeni baročni angelci in sveti Izidor je nabiral ustnice, da bi zažvižgal nevidni čredi, ki jo je gnal na nevidni pašnik.
 
Mojstrova umetnost ni bila posebno velika, a je bila prav taka, kot so jo ljudje hoteli imeti. Znal je slikati Madone s kočljivo lepimi obrazi, z mlečno, gosposko belino polti, ki se je nikoli ne dotakne sonce, z rahlim nadihom rdečice na licih — ti obrazi so bili vsej pokrajini poosebljenje lepote in miline. Delal je svetnike in mučence: vojščaka Boštjana, ki ga črni Numidijci obstreljujejo z operjenimi puščicami, mučenico Nežo, vitko, skoraj breztelesno, z jagnjetom v naročju, devico Lucijo z iztaknjenimi očmi na pladnju in z drugimi, zanosno dvignjenimi v nebo, mučenico Katarino, bohotno in izzivalno lepo, slonečo ob zobatem kolesu, na katero bi jo bil mojster pravzaprav moral nabiti, a mu srce ni dalo. Na stenah njegove delavnice so viseli za peruti obešeni baročni angelci in sveti Izidor je nabiral ustnice, da bi zažvižgal nevidni čredi, ki jo je gnal na nevidni pašnik.
Ponižna umetnost mojstra Arerja je bila raztresena po vsej pokrajini. Slikal je kapelice in podobe za zunanje stene hiš, slikal tudi znamenja: moža, ki mu je kolo težkega voza strlo glavo, lovca, ki je z razkrečenimi nogami letel v prepad, barvarja, ki se je utopil v kotlu vrele barve, popotnika, ki so ga napadli razbojniki in ga pobili z gorja-čami. Vsako podobo je pojasnjeval napis, ki se je zmeraj končal z besedami: Herr Jesu, erbarme Dich seiner siindi-gen Seele.
 
Ponižna umetnost mojstra Arerja je bila raztresena po vsej pokrajini. Slikal je kapelice in podobe za zunanje stene hiš, slikal tudi znamenja: moža, ki mu je kolo težkega voza strlo glavo, lovca, ki je z razkrečenimi nogami letel v prepad, barvarja, ki se je utopil v kotlu vrele barve, popotnika, ki so ga napadli razbojniki in ga pobili z gorjačami. Vsako podobo je pojasnjeval napis, ki se je zmeraj končal z besedami: Herr Jesu, erbarme Dich seiner sündigen Seele.
Mojster Arer bi bil lahko čutil majhno zadoščenje, ko je povsod videl svojo umetnost, toda ni bil miren in srečen
 
Mojster Arer bi bil lahko čutil majhno zadoščenje, ko je povsod videl svojo umetnost, toda ni bil miren in srečen človek in sam se je najbolj jedko norčeval iz svoje umetnosti: iz devetdesetkrat naslikanega svetega Florjana, iz sedmerih svetih Krištofov, ki so se na zidovih sedmih cerkva do kolen ugreznili v deročo vodo, iz repatih in rogatih hudičev in iz smrti pravičnika in smrti grešnika, ki jo je prodajal bogatejšim kmetom. Ni bil zadovoljen in je vedel, da ni velik mojster. V vsem, kar je delal, je bila njegova nemška duša, spomini na slike, ki jih je videl v mladosti na potovanju po Italiji in slovenska pokrajina in čud slovenskega človeka.
 
Vsakega po malo. Toda ljudje so jih imeli radi.
 
Kuharjev Tonej je velikokrat prihajal k mojstru Arer-juArerju. Bili so si v daljnem sorodstvu, njegov, Tonejev stric, materin brat, se je bil pred leti oženil s podobarjevo edino hčerko. Tonej, ki je zdaj namesto očeta delal tlako na graščinskem vrtu, je rad prihajal v mojstrovo hišo in še raje posedal v mojstrovi delavnici ter gledal, kako mojster slika ali obdelava les z dleti — še najlepše pa je bilo, da mu je včasih smel celo pomagati. Arerjeva delavnica je bila svet, v katerem je bil skoraj tako srečen kot pri svojih čebelah.
 
Spomladi tisočsedemstodvainpetdesetega je spet prihajal v Radovljico delat tlako. Zdaj je bil visok, lepo raš-čenraščen, z lepim obrazom, ki ni imel na sebi nič kmečko robatega. Bližal se je Arerjevi hiši s prazničnim občutkom v sebi — zmeraj je občutil posebno veselje, ko je počasi odpiral vrata, da so zvončki nad njim zacingljali nekakšen na-pevnapev iz neke stare pesmi. V hiši je bil čisto domač. Mimogrede je pozdravil v kuhinjo, kjer je videl zmeraj enako podobo: mojstrovo ženo Klotildo z belim čepcem na glavi, zdravo, zajetno, čez mero zgovorno, s črnimi očmi, v katerih se je bleščal odsev kositrnih posod in bakrenih kotličev. (Mojster je trdil o njej, da je sitna in jezikava, in mnogo let pozneje, ko je umrla, ji je naredil svojevrsten spomenik: Kristusa s trnjevo krono na glavi, obraz pa je bil presenetljivo podoben Arerjevemu. Na sliki je bil napis v okljukasti pisavi: Führtest mich auf dornigem Weg in den Himmel — in zlobni jeziki so trdili, da je mislil s tem sebe in ne ženo. Vendar je svojo ženo ljubil, in ko je dve leti za njo umiral tudi sam, je rekel v nekoliko svobodnjaškem dvomu: »Zdaj grem. Ko bi vsaj vedel, ali me Klotilda čaka.« V tem je bilo nekaj kot spomin na čase, ko se je vračal z dela po deželi in zmeraj vedel, da ga doma čaka Klotilda s cimetovim kolačem in s stekleno karafo briškega vina.
 
mnogo let pozneje, ko je umrla, ji je naredil svojevrsten spomenik: Kristusa s trnjevo krono na glavi, obraz pa je bil presenetljivo podoben Arerjevemu. Na sliki je bil napis v okljukasti pisavi: Fiihrtest mich auf dornigem Weg in den Himmel — in zlobni jeziki so trdili, da je mislil s tem sebe in ne ženo. Vendar je svojo ženo ljubil, in ko je dve leti za njo umiral tudi sam, je rekel v nekoliko svobodnjaškem dvomu: »Zdaj grem. Ko bi vsaj vedel, ali me Klotilda čaka.« V tem je bilo nekaj kot spomin na čase, ko se je vračal z dela po deželi in zmeraj vedel, da ga doma čaka Klotilda s cimetovim kolačem in s stekleno karafo briškega vina.
 
Mojster Arer je delal. Dan je bil sončen, zato je slikal. Ob deževnih dneh in pozimi je raje rezbaril, ker je menil, da les ne potrebuje toliko svetlobe, barve pa zares zaživijo šele na soncu. Stal je zraven slikarskega stojala in ozrl se je z nejevoljnim izrazom človeka, ki so ga nasilno iztrgali iz sladke dremavice. Toda mojstrova nejevolja se je takoj polegla, ko je zagledal prišleca. Toneja je imel rad. Fant je zmeraj kazal spoštovanje do njegovih podob, spoštovanje kmečkega človeka, ki gleda podobe samo po cerkvah in gosposkih hišah. Tako jih ni gledal nihče drug! — Nasmehnil se mu je in rekel:
 
»Smo pa tlako hitro opravili.« Govoril je v nalomlje-ninalomljeni, trdi besedi, z nemškim naglasom, ki se ga ni mogel nikoli znebiti.
 
»Pohitel sem.«
 
Mojster je prikimal in spet nanašal barve na platno. Potem je vpašal čez ramo :
 
»In oča?«
Vrstica 287 ⟶ 281:
Podobar je od strani blisnil po fantu in se namuznil.
 
»E, tega ti pač ne poznaš, fant moj. Jo vidiš, a? Lepo gospo v tenčici in zraven nje dečka z lokom? Noče se mi prav posrečiti. Bojim se, da bo nazadnje podobna Kum-prechtovkiKumprechtovki iz štacune, tisti rdečelaski, ki si ob nedeljah ogrne šal čez glavo in si umišlja, da je podobna katerih Ti-zianovihTizianovih rdečelasih lepotic! A — hudiča, saj ne misli tega! Kdaj je še slišala o Tizianu? Samo graščinske posnema, ki tekajo okrog z mrežami na glavi! A praviš, da je lepa?
 
»Lepa. Katera svetnica je to?«
 
Mojster je planil v smeh. »Svetnica? Nak, ni svetnica! To je Psyche, razumeš? Amor ji je s puščico ranil srce. Tako se je naučila ljubiti. V raznih časih je imela različna imena. Nekoč je bila Helena in je ljubila Parisa. Potem Izolda in je ljubila Tristana. Zdaj je ... gospodična Goe-helijevaGoehelijeva, hči tistega starega skopuškega kranjskega kramarja, in omožila se bo z našim Tristanom, z radovljiškim medikusom. Naš padar jo jemlje za ženo, da boš vedel, in sliko jima bom dal za poročni dar. Ali zdaj veš, kaj je Psyche?«
 
Fanta je oblila rahla rdečica. »Mislim, da vem.«
Vrstica 297 ⟶ 291:
»Ne, ne veš. Psyche je duša in mali bog Amor jo rani z ljubeznijo. To je!«
 
Fant ni rekel nič več, mojster pa je govoril in pripovedoval :
 
»V mladosti sem veliko potoval po nemških in italijanskih deželah. Nemci, to ti povem, nimajo ne svoje Psyche ne Amorja. V Italiji pa sem videl takih in še vse drugačnih reči, tudi takih, da ti o njih raje ne bom pravil. Premlad si še in umetnosti ne poznaš, pa bi me morda napak razumel. — Hodil sem po italijanskih mestih ... celo leto. Benetke, Padova, Milano, Verona, Firence, Rim. Potoval sem s torbo čez ramo, nobenega premoženja nisem imel, ničesar, kar bi me obteževalo in mi delalo skrbi. In povsod slike, oj, kakšne slike! Kakšne barve! Ne vem, kako so jih delali, a po sto in sto letih so žive kot takrat, ko jih je mojster nanesel na steno ali platno. Če bi jih znal delati, bi svoj živi dan ne bil siromak!
 
Prej sem ti rekel, da je bilo lepo potovati po svetu. Lepo, seveda. A tisti čas sem bil nesrečen. Pa ne, da bi me skrbelo, kje bom spal in kaj jedel! Samo zaradi slik in podob, ki sem jih gledal, sem bil ves bolan. Vse je bilo tako veliko, jaz pa tako majhen! Ponoči, ko sem ležal v kakšni obpotni krčmi in poslušal gonjače mul, ki so pili in se pretepali, sem bil ves bolan od podob in barv, ki so se mi vrtele pred očmi. S seboj sem nosil oglje in papir, pa sem tu ujel košček podobe, tam spet kaj drugega, kakšno mišičasto roko ali lepo oblikovan obraz. Toda nikoli nisem znal narisati tako kot mojster! Ta je iztrgal iz niča, jaz pa ... Mislil sem, da se svoj živi dan ne bom več mogel potolažiti, da je moje življenje prazno in jaz sam izgubljen. A sem se le potolažil, vidiš ...
 
veliko, jaz pa tako majhen! Ponoči, ko sem ležal v kakšni obpotni krčmi in poslušal gonjače mul, ki so pili in se pretepali, sem bil ves bolan od podob in barv, ki so se mi vrtele pred očmi. S seboj sem nosil oglje in papir, pa sem tu ujel košček podobe, tam spet kaj drugega, kakšno mišiča-sto roko ali lepo oblikovan obraz. Toda nikoli nisem znal narisati tako kot mojster! Ta je iztrgal iz niča, jaz pa ... Mislil sem, da se svoj živi dan ne bom več mogel potolažiti, da je moje življenje prazno in jaz sam izgubljen. A sem se le potolažil, vidiš ...
 
Prišel sem v tele kraje, ker sem spoznal, da nikoli ne bom umetnik. In še nekaj sem spoznal: da ljudje tistih krajev nimajo nič od velike umetnosti, ki je doma na stenah palač in cerkva. In veš, zakaj? Zato ker so lačni. Hodili so mimo lepih podob, zaradi katerih bi si bil jaz skoraj pogubil dušo, in jih niso videli. Tako, vidiš, so te reči ... Človek jih spozna in potem je mirnejši.
 
A včasih, veš, me še zmeraj zgrabi. Takrat sem nesrečen. Če bi Klotilda ne pazila name, bi morda začel piti. Veš, tako me zgrabi, da bi vrgel v ogenj svoja dleta, platna in čopiče ... Kaj pa delam? Znamenja ob poti, kjer je kak pijan krofač padel svojemu konju pod kopita. In največ, kar naredim: zanikrno podobo za cerkev, kadar kak bene-ficiatbeneficiat pripravi svoje farane do tega, da v ta namen zvržejo skupaj nekaj grošev ... Drugega nisem nikoli znal in nikoli ne bom ...«
 
»Tako lepe podobe znate delati,« je zamišljeno rekel fant.
 
»Hudiča, ne pa lepe! A tebi bi privoščil, da bi kdaj delal lepe podobe. Oko imaš bistro in roko lahko — kdo ve ... Toda moral bi se nekje učiti. Jaz sem se učil pri nekem nemškem vaškem podobarju — naučil me je vsega, kar je znal, a kaj, ko je znal manj, kot znam danes jaz! Sli-Slišim pa, da imajo zdaj na Dunaju šolo, v katero sprejemajo nadarjene fante kot si ti. To bi bilo nekaj zate. A kaj, ko ti bo oče danes ali jutri opredel in ti ne bo kazalo drugega kot ostati doma in kmetovati. Sejal boš lan, hodil na tlako in pasel čebele, lepega dne se boš oženil in bo vse pri kraju. Eh, življenje ... je hudič!«
 
3 Zlati roj
 
šim pa, da imajo zdaj na Dunaju šolo, v katero sprejemajo nadarjene fante kot si ti. To bi bilo nekaj zate. A kaj, ko ti bo oče danes ali jutri opredel in ti ne bo kazalo drugega kot ostati doma in kmetovati. Sejal boš lan, hodil na tlako in pasel čebele, lepega dne se boš oženil in bo vse pri kraju. Eh, življenje ... je hudič!«
 
Fant ni odgovoril. Sedel je na stolec in gledal mojstra, ki je spet začel nanašati na platno tenke poteze. Iz brezoblične sivine so nastajale nežne čipke na robu tančice. Rožnata Psyche je v svetlobi odhajajočega popoldneva postala vijoličasta. Nekam žalostna se je zdela. Njen obraz ... Bilo mu je, kakor da se je nekaj, kar bi moralo biti znano, preprosto in domače, čudno tuje in hladno dotaknilo njegovega srca.
Vrstica 325 ⟶ 313:
Uporno je odtrgal pogled od Psyche in se zagledal skozi okno, na trg, v večer, v golobe, ki so leno ždeli pred graščino, v otroke, ki so se sredi praznega trga igrali »Ali je kaj trden most? — Bi mogli moji konjički skoz? — Da, če nam zadnjega daste!«
 
Mojster je nehal slikati. Stopil je k oknu in začel mešati rjavkasti prah v glinasti skledici. To je bilo skrivnostno — temu je pravil alkimija. Tudi njegov obraz je bil skrivnosten, ko je polglasno rekel:
 
— temu je pravil alkimija. Tudi njegov obraz je bil skrivnosten, ko je polglasno rekel:
 
»Našel sem rjavi peščenjak. Če ga drobno zmelješ in skuhaš s črnim vinom in klejem, ti da najlepšo rjavo barvo. Drži na steni, nobeno vreme ji ni kos.«
Vrstica 349 ⟶ 335:
Fant je pil, in ko je odstavil karafo, so mu bile misli veselejše, soba pa svetlejša. Gospa Klotilda je sedela pri peči in prirezovala svečam stenje, na komodi je prijetno tiktakala ura in obraz mojstra Arerja je postal veder. Stari podobar si je nažgal pipo, jo vlekel in medtem ko se je rdeče vino v karafi umikalo k dnu, spet pripovedoval o svojem potepanju po italijanskih mestih in o slikah. Gospa Klotilda je narejeno jezno rekla:
 
»Kaj mešaš fantu glavo, da bo postal ves neumen? Italija, da, in tiste nage spake ... In bi še fanta rad pohuj-šalpohujšal
 
»E, pohujšal! Jaz ne, in italijanski mojstri tudi ne! A ti govoriš pač po svoji ženski pameti.«
Vrstica 359 ⟶ 345:
Klotilde ni bilo več blizu, mojster in Tonej pa sta posedela še nekaj časa, potem se je fant odpravil. Mojster ga je malce opotekavo spremil do praga. »Starega pozdravi,« je naročil. »Žal mi je, da ga bržda ne bom več videl živega.«
 
Fant je hodil skozi pokrajino, ki je bila zaradi vina in mesečine nekoliko neresnična, kakor sanjska. Trave so zorele, globoko v prsih je čutil njihov vonj. S silo je odtrgal misli od Arerjeve delavnice, od Psyche, od svojega hrepenenja po svetu. Mislil je na sečnjo v planinskih senožetih, na tamarje in koče na Brezniški planini. Z bratrancem Janezom iz Dvorske vasi sta preteklo poletje večkrat vasova-lavasovala tam gori. In tamle gori, nad tistim previsom, tam je bil črnobradi gams. — V mesečini je natanko videl ostri greben nad meljo, po katerem se je spuščal z uplenjenim gamsom. Tatinsko veselje, kakor takrat, ko je na Ovseni-kovemOvsenikovem vrtu ogrebal čmrlje.
 
Dolgo je že hodil. Na levi, v Lescah, je cerkvena ura odbila enajst. Pozen je. Nasmehnil se je. Ni bil truden in bi takole brez konca in kraja hodil skozi noč in pokrajino, ki mu je bila od Radovljice do doma tako znana, da bi z zavezanimi očmi našel pot. Dosti dalj pa v svojem življenju še ni prišel. Nekajkrat z očetom do Kranja, kamor sta peljala naprodaj med in vosek, in enkrat z materjo v Tržič, kjer je imel sitno teto, vdovo po nekem pisarju, pa na zgornjo stran do graščine na Savi. To je bil njegov svet — nenadoma je spet začutil, kako je majhen in kako neznatno je vse v njem. To nikakor ni bil svet, velikanski v svoji razsežnosti, ki bi se izgubil v njem kot kaplja v morju — primera, ki jo je Melkiad tolikokrat imel na jeziku.
 
ki mu je bila od Radovljice do doma tako znana, da bi z zavezanimi očmi našel pot. Dosti dalj pa v svojem življenju še ni prišel. Nekajkrat z očetom do Kranja, kamor sta peljala naprodaj med in vosek, in enkrat z materjo v Tržič, kjer je imel sitno teto, vdovo po nekem pisarju, pa na zgornjo stran do graščine na Savi. To je bil njegov svet — nenadoma je spet začutil, kako je majhen in kako neznatno je vse v njem. To nikakor ni bil svet, velikanski v svoji razsežnosti, ki bi se izgubil v njem kot kaplja v morju — primera, ki jo je Melkiad tolikokrat imel na jeziku.
 
Črednik Melkiad. Preteklo zimo, ko je ležal bolan in so mu vaške gospodinje pošiljale hrane, je bil Tonej večkrat pri njem. Rad je nekoliko povasoval pri zdelanem starcu, ki se mu je bližal konec. Melkiad se je poslavljal od obeh svojih svetov, od tistega svojih otroških let, v katerega se je na starost vrnil hirat in umret, in od onega drugega, ki mu je nesmiselno pogoltnil moška leta. Ni se več bahal in nekoč, ko je bil slab, je celo povedal, kako je bilo z mošnjičem cekinov, ki mu jih je dala baronica kot povračilo za nogo. Hotel je postati bogat človek, je rekel, nič več in nič manj, da bi se tudi sam vozil v kočiji in bi mu stregli — da, saj se vendar ni mogel vrniti domov kot odslužen vojak brez noge — in je šel in stavil svoj denar na kocke, cekin za cekinom. V eni sami noči so cekini splahneli, zjutraj je bil na cesti, berač z leseno nogo. Toda beračiti ni maral, krasti tudi ne, kajti rajna mati ga je učila poštenja, in tako je šel na težko pot v domače kraje. To da je nemara najbridkejše, kar ga je kdaj zadelo v življenju. — »Iz tujine se moraš vrniti bogat in imeniten ali pa moraš ostati tam, utoniti kot kamen v vodi.«
 
Spet drugekrati, ko je laže dihal, pa je pripovedoval o palačah na Dunaju, o slugah, gosposkih kot radovljiški oskrbnik, in kako posedajo po vežah in pletejo nogavice, o spletičnah, ki se ob nedeljah hodijo zabavat z vojaki — »Eh, fant moj, ti bi moral priti na Dunaj, potem bi šele videl, kaj je življenje!«
 
o spletičnah, ki se ob nedeljah hodijo zabavat z vojaki — »Eh, fant moj, ti bi moral priti na Dunaj, potem bi šele videl, kaj je življenje!«
 
Pred pustom, ob prvi odjugi, ga je pobralo. Zadnje dni je bil nekoliko zmeden, smejal se je predse in škodoželjno ponavljal, da bodo zdaj drugi morali njemu stesati krsto, ko jih je on toliko stesal drugim. O svoji vojaščini pa ni več govoril, in o svetu tudi ne. Ko ga je Tonej vprašal, ga je starec gledal z blodnimi očmi, kot da ga sprašuje po rečeh, ki so za vselej izginile iz njegovega spomina.
 
Dve tujini, Melkiadova in Arerjeva. Toneja je vabila ona druga, Arerjeva. A kaj, ko ... Saj jih ne bo nikoli odprl, vrat v svet ...
 
Bližal se je že Breznici. Bil je tako razvnet in hkrati potrt, da se mu ni dalo domov. Zalezel se je pod prazen stog in legel v mrvo od prejšnjega leta. Ležal je z obrazom na sproženih lakteh in spet in spet se mu je vsiljevala podoba Arerjeve Psyche. Ko bi jo poskusil naslikati? Ne, saj ne zna, ne more. Roka je tako okorna. In če bi znal, ali bi smel? Moj bog, kako bi se mu smejali! Že zdaj mislijo, da je drugačen, kot bi moral biti. Da ni nekaj prav z njim. Mati se jezi, ker sin uhaja na pod, tare ilovico in kuha stare krpe, da bi dobil barve in z njimi poslikal panjske končnice. Sestra Neža hodi okrog njegovih skledic z barvami in na pol dodelanih panjev, kot bi najraje vso navlako, ki je hiši samo v škodo, zmetala na smetišče! Mar bi dninil — ali ne ve, da je kajžarska trda? Tako pa: čebele, in zdaj še to neumno slikanje! »Ali bi bil rad kakor mojster Arer?« ga sprašuje strupeno. »Kakor mojster Arer, a? A to je napuh, če kmet poskuša posnemati gospodo!« — Kakor mojster Arer? Če bi vedela, da bi bil rad še več kot stari radovljiški podobar! — Toda kaj? Pa je le v resnici samo neuk kmečki fant in morda ni dobro, da je sploh kdaj
 
Bližal se je že Breznici. Bil je tako razvnet in hkrati potrt, da se mu ni dalo domov. Zalezel se je pod prazen stog in legel v mrvo od prejšnjega leta. Ležal je z obrazom na sproženih lakteh in spet in spet se mu je vsiljevala podoba Arerjeve Psyche. Ko bi jo poskusil naslikati? Ne, saj ne zna, ne more. Roka je tako okorna. In če bi znal, ali bi smel? Moj bog, kako bi se mu smejali! Že zdaj mislijo, da je drugačen, kot bi moral biti. Da ni nekaj prav z njim. Mati se jezi, ker sin uhaja na pod, tare ilovico in kuha stare krpe, da bi dobil barve in z njimi poslikal panjske končnice. Sestra Neža hodi okrog njegovih skledic z barvami in na pol dodelanih panjev, kot bi najraje vso navlako, ki je hiši samo v škodo, zmetala na smetišče! Mar bi dninil — ali ne ve, da je kajžarska trda? Tako pa: čebele, in zdaj še to neumno slikanje! »Ali bi bil rad kakor mojster Arer?« ga sprašuje strupeno. »Kakor mojster Arer, a? A to je napuh, če kmet poskuša posnemati gospodo!« — Kakor mojster Arer? Če bi vedela, da bi bil rad še več kot stari radovljiški podobar! — Toda kaj? Pa je le v resnici samo neuk kmečki fant in morda ni dobro, da je sploh kdaj poslušal starega Melkiada in začel zahajati v Arerjevo delavnico! Kmečki človek naj se ne povzdiguje nad svoj stan! In čebele vendarle ima — teh mu menda ne bo nihče prerekal!
poslušal starega Melkiada in začel zahajati v Arerjevo delavnico! Kmečki človek naj se ne povzdiguje nad svoj stan! In čebele vendarle ima — teh mu menda ne bo nihče prerekal!
 
Potolažil se je in šel proti domu. Pred vasjo je srečal Andreja Kajdiža, fanta svoje sestre Polone. Skoraj bi ga bil vprašal, kako daje tako dolgo vasoval, a preden je utegnil kaj reči, je Andrej povedal:
Vrstica 387 ⟶ 367:
V veži mu je objokana Polona povedala, da je oče pravkar izdihnil.
 
Pokopali so Matija Janša in ljudje so govorili, da je bil tako žalosten pogreb kot zlepa ne kateri: vdova in osem otrok ob grobu! Jaka in Tinče sta se vsak s svoje strani držala matere za krilo; najmlajšega, triletnega Lovrenca, je držal Tonej v naročju in mu tlačil v usta košček strdenja, da bi prestrašeni otrok ne jokal. Nato ieje družina posedla na voz, na katerem so pripeljali mrliča, sorodniki in sosedje pa so šli zadaj peš, in nazadnje so se vsi skupaj zbrali v Kuharjevi hiši na pogrebščino. Pili so v pokojnikov spomin in govorili, kako dober gospodarje bil: s svojimi rokami je postavil hišo, veliko skoraj kot gruntarska, pa skedenj je postavil in čebelariti je znal kakor nihče drug, in v radovljiški graščini so ga imeli radi, ker je bil dober vrtnar, in bil je dober tkalec — dandanes nihče več ne stke takega sukna, kot sta ga tkala Matijev oče Andrej in Matija sam. In rekli so, da je zasadil prelep sadni vrt in je skrbel za družino, da bi bolje ne bil mogel, in potem se je nekdo spomnil, kako je rajni Matija dajal za pijačo, ko se mu je rodil prvi sin — takrat pa so vsi hkrati začeli gledati Toneja, ki je sedel na koncu mize.
 
mu je rodil prvi sin — takrat pa so vsi hkrati začeli gledati Toneja, ki je sedel na koncu mize.
 
Razločno je čutil, da nekaj pričakujejo od njega. Nekaj več kakor to, kar je počel doslej. In da mu ne zaupajo povsem. Ali bo imela domačija gospodarja, ki bo šel po očetovih stopinjah? Ali bo? — Potem pa so menda pozabili na to, kajti putrih s strdenim žganjem je romal iz rok v roke, začeli so peti in nato moliti in potem so se razšli.
Vrstica 399 ⟶ 377:
Potem gleda bledo zvezdo, ki je zagorela nad širokim pobočjem gore, raztrgane oblake, in misli, da bo kmalu vzšel mesec. In gleda mokre veje mladih češpljevih drevesc na koncu hiše. In široke, zelene liste brajde, ki objema leseno steno, latnik in zadnjo steno poda. Kako se je razrasla! Dobro še pomni, kdaj jo je oče vsadil — on je bil takrat še čisto majhen. In kako so se češpljeva drevesa pognala kvišku! V poltemi sluti drobne, zelene in trde sadeže, ki bodo jeseni dozoreli. Oče pa ne bo stal pred njimi, da bi jih gledal, zamišljen in vendar s tiho radostjo v očeh.
 
V veži počasni, drsajoči koraki. Neža. Da bi vsaj ne stopila na prag in ga ne poklicala noter! Zdaj ne more iti noter! Ne, ne v hišo, kjer je še vse našarjeno od pogrebščine in se še ni porazgubil duh po mrliču, rožah in svečah! Ne noter, kjer zdaj mati sedi pri peči, z rokami, spuščenimi v naročje, tako mlahavimi, kakor da se ne bodo nikoli več zganile; ne tja, kjer sestra Polona, z objokanim obrazom, šari po mizi, medtem ko Urška gleda skozi okno po poti, po kateri so odpeljali očeta, in se še ne zaveda prav, da je postala sirota, ne tja, kjer se Jaka in Janez stiskata v kot — polodrasla fanta, ki že vesta, da je čas neskrbnosti zanju minil, ne tja, kjer Tinče in Lovrenc ne moreta razumeti, kako da se nobeden starejših bratov ne zmeni zanju, da ju nobeden ne vzame v roke in zavihti pod strop. Ne v hišo — tam bi ga šele dušilo!
V veži počasni, drsajoči koraki. Neža. Da bi vsaj ne stopila na prag in ga ne poklicala noter! Zdaj ne more iti noter! Ne, ne v hišo, kjer je še vse našarjeno od pogrebšči-
 
Naglo, kakor da beži, je stopil po položni rebri sadovnjaka prav do vrha. Sam ni vedel, kako je prišel k stari jablani drobnici. Objel je deblo in naslonil čelo na raskavo, mokro skorjo. Tu je imel v otroških letih svoje skrivališče, samo on in oče sta vedela zanj, a sta kakor po dogovoru molčala o tem. Nikoli, je pomislil, me ni oče iskal v tem skrivališču, čeprav je vedel, kje sem. Ali je vedel, da je včasih tudi otroku potrebna samota? — Tu je sanjal svoje sanje o svetu: Karlovec pa cesarski Dunaj ... V roki je držal mošnjič cekinov — ni vedel, kako je prišel do njega. Bil je bogat in bil je razsipen: materi sukneno krilo, Poloni zlate murčke, Neži židano ruto ...
ne in se še ni porazgubil duh po mrliču, rožah in svečah! Ne noter, kjer zdaj mati sedi pri peči, z rokami, spuščenimi v naročje, tako mlahavimi, kakor da se ne bodo nikoli več zganile; ne tja, kjer sestra Polona, z objokanim obrazom, šari po mizi, medtem ko Urška gleda skozi okno po poti, po kateri so odpeljali očeta, in se še ne zaveda prav, da je postala sirota, ne tja, kjer se Jaka in Janez stiskata v kot — polodrasla fanta, ki že vesta, da je čas neskrbnosti zanju minil, ne tja, kjer Tinče in Lovrenc ne moreta razumeti, kako da se nobeden starejših bratov ne zmeni zanju, da ju nobeden ne vzame v roke in zavihti pod strop. Ne v hišo — tam bi ga šele dušilo!
 
Kaj je bila v primeri s temi razkošnimi sanjami bajtarska revščina? Ni mu mogla do živega, sanje so jo pozlatile!
Naglo, kakor da beži, je stopil po položni rebri sadovnjaka prav do vrha. Sam ni vedel, kako je prišel k stari jablani drobnici. Objel je deblo in naslonil čelo na raskavo, mokro skorjo. Tu je imel v otroških letih svoje skrivališče, samo on in oče sta vedela zanj, a sta kakor po dogovoru molčala o tem. Nikoli, je pomislil, me ni oče iskal v tem skrivališču, čeprav je vedel, kje sem. Ali je vedel, da je včasih tudi otroku potrebna samota? — Tu je sanjal svoje sanje o svetu: Karlovec pa cesarski Dunaj... V roki je držal mošnjič cekinov — ni vedel, kako je prišel do njega. Bil je bogat in bil je razsipen: materi sukneno krilo, Poloni zlate murčke, Neži židano ruto ...
 
Na tem prostoru je posedal zgodaj spomladi, ko je čakal, kdaj se bo vrnil oče. Tu je sanjaril, kako bo oče odvezal popotno bisago in razložil po mizi svoje darove, za vsakega nekaj: dekletom pisanih trakov, materi ruto, dečkom konjiče, ki zadaj piskajo ... Ubogi trudni oče, kako težko ga je zmeraj pričakoval!
Kaj je bila v primeri s temi razkošnimi sanjami bajtar-ska revščina? Ni mu mogla do živega, sanje so jo pozlatile!
 
Na tem prostoru je posedal zgodaj spomladi, ko je čakal, kdaj se bo vrnil oče. Tu je sanjaril, kako bo oče odve-zal popotno bisago in razložil po mizi svoje darove, za vsakega nekaj: dekletom pisanih trakov, materi ruto, dečkom konjiče, ki zadaj piskajo ... Ubogi trudni oče, kako težko ga je zmeraj pričakoval!
 
Bilo je, kakor da se je šele zdaj zavedel, da je bil zmeraj in v vsem tudi oče. Da je bil kakor steber, ob katerem so rasli kot trta ob latniku. Nikoli ni bil mlad, vendar se tudi ni zdel star, kakor drugi možje njegovih let. Pravili so, da je bil v mladih letih veseljak in Tonej si ga je lahko zamišljal, kako potrkava s petami pri plesu. Pozneje pa je bil zmeraj resen. Bilo je, kakor da je natanko izmeril svoje življenje, kot izmeri kramar platno na vatle, in dobro vedel, koliko je vredno. Težko je reči, koliko je bilo vredno njemu samemu, vedel pa je, koliko pomeni za druge. Ni se rad poslovil od življenja — zaradi drugih ne — a ko je bilo čas iti, je šel mirno in vdano, kakor je včasih prej odhajal čez goro za zaslužkom.
 
Izpustil je deblo in vzdignil glavo. V temi je črnelo du-ploduplo kot velika rana. Segel bi vanj in morda našel v njem še kaj, kar je ostalo tam od otroških let: igrače, ki jih je sam rezljal, zarjavel nožič, kos stekla ... Ne, ni treba. Take reči morajo ostati tam, kjer so. Pozneje nikomur nič več ne koristijo.
 
Od gora je potegnil veter in lesnika je posula nanj drobne dežne kaplje. Tonej se je nasmehnil. Kolikokrat je bil moker pod starim drevesom! Zdaj je to minilo. Nikoli več ne bo posedal pod njo. Samo spomladi jo bo še gledal, ko se bo posula s cvetjem, ki je bolj rdeče in bujno kot cvetje žlahtnih jablan. Stara lesnika bo samevala zapuščena.
 
Od lesnike je skoraj nezavedno prišel k čebelnjaku. Odprl je v nizek, temačen prostor. V temi je otipal letvice, med katerimi so bili zloženi panji. Zdaj ni bilo več košev, pa tudi ne starih panjev, ne obeh hraških ne grajskega ne dosloviškega. Oče in on sta naredila nove lične panje. Za to je morala pasti lipa na koncu vrta. Panji so stali v treh vrstah, drug nad drugim, in dobili so nova imena po slislikah, ki jim jih je na čelno stran naredil Tonej. Očetu so bili všeč. »Zdaj čebelarimo po gosposko,« je rekel včasih. In je dolgo zavzeto opazoval panjske končnice. Tu je bil blejski panj z gradom, jezerom in otokom, zraven njega Matjažev s kraljem Matjažem v rdeči halji in z zlato krono na belolasi glavi, in očetov panj s patronom svetim Matijo, ki je s sekiro razbijal led, in Valentinov, ki so ga obletavali ptiči, pa šaljivi babji mlin, ki ga je odprl hudič za starke, ki v mladosti niso naredile dovolj greha, da bi jih pomladil in tako vendarle dobil njihove duše, in panj z bratrancem Janezom, ki oprtiv nese gamsa, in materin s kolovratom. Čisto na koncu Melkiadov panj: po mestni ulici drvi kočija, konji so se vzpeli, baronica si je prestrašeno zakrila obraz s pahljačo, Melkiad pa je pod konjskimi kopiti. »Skoraj kot v resnici,« je rekel Melkiad sam. »Kvečjemu je bila vprega še nekoliko bolj gosposka.«
 
kah, ki jim jih je na čelno stran naredil Tonej. Očetu so bili všeč. »Zdaj čebelarimo po gosposko,« je rekel včasih. In je dolgo zavzeto opazoval panjske končnice. Tu je bil blejski panj z gradom, jezerom in otokom, zraven njega Matjažev s kraljem Matjažem v rdeči halji in z zlato krono na belolasi glavi, in očetov panj s patronom svetim Matijo, ki je s sekiro razbijal led, in Valentinov, ki so ga obletavali ptiči, pa šaljivi babji mlin, ki ga je odprl hudič za starke, ki v mladosti niso naredile dovolj greha, da bi jih pomladil in tako vendarle dobil njihove duše, in panj z bratrancem Janezom, ki oprtiv nese gamsa, in materin s kolovratom. Čisto na koncu Melkiadov panj: po mestni ulici drvi kočija, konji so se vzpeli, baronica si je prestrašeno zakrila obraz s pahljačo, Melkiad pa je pod konjskimi kopiti. »Skoraj kot v resnici,« je rekel Melkiad sam. »Kvečjemu je bila vprega še nekoliko bolj gosposka.«
 
Ob steni je otipal pograd in sedel. Zdaj je vedel, kaj ga je privedlo v čebelnjak: oče in čebele so bili neločljivi. Živo se je spomnil, kako so izletavali roji in kako sta jih z očetom ogrebala. Oče je velikokrat tožil, kakšna škoda da je, ker je drevje v domačem sadovnjaku nizko in jima marsikateri roj uide v sadovnjake sosedov. Škoda, čista izguba — po stari čebelarski pravici je roj tistega, na čigar drevo je sedel. — In kolikokrat je oče čebelam nastavljal dlan, da so mu lezle po njej, in se pogovarjal z njimi: »Živalca ljuba, si prišla, prišla ...« Če ga je kdaj pičila čebela, je obžalovaje zdruznil umirajoče zlatorjavo telesce na tleh in sočutno mrmral: »Pa boš morala umreti,« nato pa si brez jeze izpulil želo — sicer pa se je redko zgodilo, da ga je katera pičila.
 
Dvakrat v letu so ga čebele čisto spremenile, pomladile: v pozni spomladi, ko je pričakoval rojev, in jeseni, ko jim je pobiral strd. Zanj so bile čebele nekaj več kot za sososede. Nikoli jih ni moril, ko jim je jemal strd. In pustil jim je dovolj satov, da bi jim do pomladi ne bilo treba stradati. Ne bi bilo prav, če bi pridne delavke ostale brez strdi, je menil. Ob slabi pomladni paši je pred zimo točil strd v lesena koritca, da bi mu čez zimo bečele ne pomrle.
 
sede. Nikoli jih ni moril, ko jim je jemal strd. In pustil jim je dovolj satov, da bi jim do pomladi ne bilo treba stradati. Ne bi bilo prav, če bi pridne delavke ostale brez strdi, je menil. Ob slabi pomladni paši je pred zimo točil strd v lesena koritca, da bi mu čez zimo bečele ne pomrle.
 
V zadnjih dneh kimovca ali v začetku vinotoka, preden se je odpravil čez gore, je prešal satje. Iz stiskalnice je tekla strd v težkem, gostem rjavem curku in pod je bil poln vonja, od katerega si postal rahlo omotičen. In ko je s svojimi krepkimi rokami nezmotljivo oblikoval rumene kepe voska, je govoril o voščenkah, ki jih bo ulil iz njega svečar, ali pa je pravil o svojih dogodivščinah s čebelami — in pri tem se je smejal s sproščenim, širokim smehom, ki je ostal nekje daleč v njegovi mladosti in se je zdaj ob čebelah spet včasih vrnil k njemu.
Vrstica 441 ⟶ 413:
Govorili so, da prenaglo raste, in res se je v kratkem času neznansko potegnila, tako da je malone dosegla Nežo, samo da je kljub temu ohranila svoj cvetoči obraz in nasmejana usta.
 
Neke pomladi pa je začela bledeti in potem je vsa vela in zmeraj trudna posedala pod jablanami, ki so prav takrat cvetele. Nazadnje so jo nosili na sonce, potem pa je obležala v dekliški kamri z rožmarinom in cvetočimi nageljni na oknu in ni vstala, dokler je niso položili v hiši na mrtvaški oder. Radovljiški padar, ki jo je prišel pogledat, je rekel, da je to nagla sušica, pri kateri zvodeni kri. Tonej je še dolgo po njeni smrti čutil v nosnicah vonj po njej, po njenem mladem, nedozorelem dekliškem telesu, ki je počasi razpadalo, in po zdravilnih zeleh in ostrih planinskih travah, s katerimi so jo zdravili. Malo dni po njeni smrti je naslikal njen obraz na enega novih čebelnih panjev, v katerega je spravil zadnji roj. Tako je ostala v čebelnjaku na panjski končnici: zelo mlada, s pečo, uvezeno z zlatom, na kostanjevih laseh in z židano ruto na prsih. Vaščani so hodili sliko gledat in so rekli, da je kakor živa. Sicer pa so jo začuda hitro pozabili in samo radovljiški Arer, ki se je polagoma staral, je rekel Toneju vsakokrat, kadar se je oglasil v Radovljici na njegovem domu: »Oh hitra sušica, vem vem, tudi mojega fanta je vzela. Če bi živel, bi mi ne bilo treba ugibati, kdo bo za menoj delal lipove bogove.«
 
Mati se je po Urškini smrti začuda pomirila; bilo je malone, kakor da je čakala na to nesrečo in jo je prevzela misel, da je dopolnjeno vse, kar je hudega slutila od prvega dne, ko je prestopila prag nove hiše. Zdaj tudi ni bila več tegobna in vihrava, kakršno je Tonej pomnil iz otroških let. Bližala se je petdesetim in postajala je samozavestna; okrog nje so doraščali sinovi, ki jim je smela ukazovati, in zdelo se je, da stoji domačija bolje, kot kdaj koli prej. Priseljeni Janše so se z obema nogama vrasli v zemljo, ki je bila skopa, toda njihova, in kazalo je, da je ne bodo nikoli več zapustili. Materi zdaj ni bilo več treba nositi enega otroka v naročju in drugega pod srcem, nobenega več ni zibala in mu pela. Zdaj so dečki drug za drugim odraščali kot mladi ptiči v gnezdu in bližal se je čas, ko bodo začeli izletavati.
panjski končnici: zelo mlada, s pečo, uvezeno z zlatom, na kostanjevih laseh in z židano ruto na prsih. Vaščani so hodili sliko gledat in so rekli, da je kakor živa. Sicer pa so jo začuda hitro pozabili in samo radovljiški Arer, ki se je polagoma staral, je rekel Toneju vsakokrat, kadar se je oglasil v Radovljici na njegovem domu: »Oh hitra sušica, vem vem, tudi mojega fanta je vzela. Če bi živel, bi mi ne bilo treba ugibati, kdo bo za menoj delal lipove bogove.«
 
Drugi mejnik v življenju družine je bila Polonina svatba. V tem je bilo kar nekaj žalostno-smešnega, kajti ženin in nevesta nista prišla do poroke zaradi samih pogrebov, zdaj v njeni, zdaj v njegovi žlahti. Polona, ki je bila očetove čudi, je vse to mirno prenašala. Potem pa so le praznovali svatbo, o kateri so še dolgo govorili po vseh vaseh na ravnem in pod gorami. Mojster Arer, ki je tudi prišel na svatbo z gospo Klotildo, je prinesel nevesti dar: podobo, ki naj jo obesi nad zakonsko posteljo. Prikazovala je svatbo v Kani na Galilejskem in nevesta je imela Polonin obraz, narejena pa je bila po neki slavni sliki, ki jo je Arer svoje dni videl v Rimu, a je čisto pozabil, kateri mojster jo je naredil. Na svatbi se je razgrel in začel plesati, kakor so plesali v njegovih mladih letih v nemških krajih, potem pa je prisedel k Toneju in skupaj sta se spominjala Amorja in Psyche, ki ju je nekoč podaril medikusu. Zmajeval je z glavo, da se mu je skrbno okrtačena in napudrana lasulja premikala sem in tja, in rekel Toneju, naj bi kdaj pogledal tisto Goehelijevo Psyche iz Kranja: taka je, da bi lahko na metli jahala na Klek! Potem je rekel, da zdaj razume, zakaj se na teh tleh še ni rodil slikar, ki bi slikal Amorje in lepe Helene — tu ni pravi kraj za podobe, ki zrastejo iz velikih strasti. Rekel bi, da mora biti za take podobe drugačno podnebje, bolj vroče sonce in nobene zime, in vitke ciprese namesto smrek, pa morje mora šumeti nekje v bližini, pomaranče morajo cveteti in azaleje dišati in spomladi se morajo razcveteti akacije, da si kar pijan od njihovega vonja, ljudje pa morajo imeti žive, goreče, črne oči. Potem je še rekel, da ne ve, kakšna umetnost bi lahko zrastla iz trde gorenjske zemlje, ve pa, kakšna je na Nemškem. Tam ljubijo ples okostnjakov in vse, kar je nekoliko grozljivo — na severu, seveda; južni nemški kraji pa imajo radi debelušne angelce, ki se jim delajo jamice na komolcih, in zdaj slikarji že tudi možem in ženam dajejo take obraze: vsi so lepo okrogli in ženske imajo majhna usta in velike oči. Toda tukaj ... Mojster je vdano vzdihnil in menil, da bo naprej delal lipove bogove in po cerkvah preoblačil stare, mešičaste svetnike z novo pozlato, Tonej pa naj slika panjske končnice, ker se zdi, da je to tista umetnost, ki je ustvarjena za te kraje.
Mati se je po Urškini smrti začuda pomirila; bilo je malone, kakor da je čakala na to nesrečo in jo je prevzela misel, daje dopolnjeno vse, kar je hudega slutila od prvega dne, ko je prestopila prag nove hiše. Zdaj tudi ni bila več tegobna in vihrava, kakršno je Tonej pomnil iz otroških let. Bližala se je petdesetim in postajala je samozavestna; okrog nje so doraščali sinovi, ki jim je smela ukazovati, in zdelo se je, da stoji domačija bolje, kot kdaj koli prej. Priseljeni Janše so se z obema nogama vrasli v zemljo, ki je bila skopa, toda njihova, in kazalo je, da je ne bodo nikoli več zapustili. Materi zdaj ni bilo več treba nositi enega otroka v naročju in drugega pod srcem, nobenega več ni zibala in mu pela. Zdaj so dečki drug za drugim odraščali kot mladi ptiči v gnezdu in bližal se je čas, ko bodo začeli izletavati.
 
Na Polonini svatbi je Tonej prvič videl Mačkovo Cilko z Zgoša, ženinovo sorodnico, ki je prinesla ženitovanjsko pogačo in nato plesala z njo na glavi, da so pisani trakovi vihrali na vse strani, dekle pa se je sukalo, da je krilo delalo veter po celi hiši in pritrkavalo s črnimi šolenčki po tleh, in plesala je tako dolgo, da so poprej godcu omagale roke, preden se je ona utrudila. Plesala je vso noč in ves drugi dan, fantje zaplečniki so se trgali zanjo in tudi Tonej se je nekajkrat zavrtel z njo. Potem pa je dolgo mislil nanjo in si želel, da bi jo videl na samem, a je prvič mogel spregovoriti z njo na štiri oči šele naslednje poletje, ko je bila s kravami v planini. Pa tudi potem še ni vedel, kaj naj si misli, kajti dekle je imelo hudička v sebi, toda imel jo je rad, kakor pred njo še nobene.
Drugi mejnik v življenju družine je bila Polonina svatba. V tem je bilo kar nekaj žalostno-smešnega, kajti ženin in nevesta nista prišla do poroke zaradi samih pogrebov, zdaj v njeni, zdaj v njegovi žlahti. Polona, ki je bila očetove čudi, je vse to mirno prenašala. Potem pa so le praznovali svatbo, o kateri so še dolgo govorili po vseh vaseh na ravnem in pod gorami. Mojster Arer, ki je tudi prišel na svatbo z gospo Klotildo, je prinesel nevesti dar: podobo, ki naj jo obesi nad zakonsko posteljo. Prikazovala je svatbo v Kani na Galilejskem in nevesta je imela Polonin
 
Sicer pa je vse ostalo, kakor je bilo: graščinska tlaka in nevoljniški patent, o katerem so govorili leto za letom in ga ni hotelo biti, davki, ki so ob dobrih letih manj in v hudih bolj tlačili kmeta, prihajale in odhajale so vznemirljive novice o vojnah, ki so bile k sreči zmeraj nekje daleč in so jih ljudje zaznali samo toliko, kolikor so videli cesaričine kapetane, ki so še zmeraj nabirali žolnirje. Župnik v Radovljici je v teh letih pridigal, da se slišijo čudne reči, kako na Francoskem vera peša in da potemtakem ni čudno, če prihajajo v deželo črne koze, potem pa je dajal napotke, kako je ravnati pri črnih kozah: bolniku je treba povezati roke in mu dajati piti stolčenega črnega korena, pomešanega z vinsko rutico in koriandrom; ko se mu naredijo po telesu kraste, pa ga je treba umivati z belim vinom, ki mu je primešan ingver. Župnika v Mošnjah so njegovi farani obtožili čarovništva, ker ob toči ni hotel vzeti bukev v roke, da bi jo zagovoril — toda v to že ni nihče več prav verjel, posebno še, ker so tudi na ljubljanski škofiji spoznali župnikovo nedolžnost in ga nehali zasliševati. Sicer pa je bilo splošno znano, da so čarovniki in čarovnice izgubili vso moč, ker jih je papež zagovoril, samo na Cerkniškem je imel hudič toliko moči, da so se zagovoru upirali. Tu in tam je strašilo; drvarjem in neki ženski, ki je zgodaj zjutraj, še v temi, nesla v mlin v Globokem, se je prikazala divja jaga, Pehtra je strašila predice, ki so predle na kvatrni petek zvečer in na blejskem Kupljeniku je cvetel turški šac, kakor je cvetel že skozi sedem rodov, ne da bi ga mogel kdo dvigniti.
obraz, narejena pa je bila po neki slavni sliki, ki jo je Arer svoje dni videl v Rimu, a je čisto pozabil, kateri mojster jo je naredil. Na svatbi se je razgrel in začel plesati, kakor so plesali v njegovih mladih letih v nemških krajih, potem pa je prisedel k Toneju in skupaj sta se spominjala Amorja in Psyche, ki ju je nekoč podaril medikusu. Zmajeval je z glavo, da se mu je skrbno okrtačena in napudrana lasulja premikala sem in tja, in rekel Toneju, naj bi kdaj pogledal tisto Goehelijevo Psyche iz Kranja: taka je, da bi lahko na metli jahala na Klek! Potem je rekel, da zdaj razume, zakaj se na teh tleh še ni rodil slikar, ki bi slikal Amorje in lepe Helene — tu ni pravi kraj za podobe, ki zrastejo iz velikih strasti. Rekel bi, da mora biti za take podobe drugačno podnebje, bolj vroče sonce in nobene zime, in vitke ciprese namesto smrek, pa morje mora šumeti nekje v bližini, pomaranče morajo cveteti in azaleje dišati in spomladi se morajo razcveteti akacije, da si kar pijan od njihovega vonja, ljudje pa morajo imeti žive, goreče, črne oči. Potem je še rekel, da ne ve, kakšna umetnost bi lahko zrastla iz trde gorenjske zemlje, ve pa, kakšna je na Nemškem. Tam ljubijo ples okostnjakov in vse, kar je nekoliko grozljivo — na severu, seveda; južni nemški kraji pa imajo radi debelušne angelce, ki se jim delajo jamice na komolcih, in zdaj slikarji že tudi možem in ženam dajejo take obraze: vsi so lepo okrogli in ženske imajo majhna usta in velike oči. Toda tukaj... Mojster je vdano vzdihnil in menil, da bo naprej delal lipove bogove in po cerkvah preoblačil stare, mešičaste svetnike z novo pozlato, Tonej pa naj slika panjske končnice, ker se zdi, da je to tista umetnost, ki je ustvarjena za te kraje.
 
Na Polonini svatbi je Tonej prvič videl Mačkovo Cilko z Zgoša, ženinovo sorodnico, ki je prinesla ženitovanj-sko pogačo in nato plesala z njo na glavi, da so pisani tra
 
kovi vihrali na vse strani, dekle pa se je sukalo, da je krilo delalo veter po celi hiši in pritrkavalo s črnimi šolenčki po tleh, in plesala je tako dolgo, da so poprej godcu omagale roke, preden se je ona utrudila. Plesala je vso noč in ves drugi dan, fantje zaplečniki so se trgali zanjo in tudi Tonej se je nekajkrat zavrtel z njo. Potem pa je dolgo mislil nanjo in si želel, da bi jo videl na samem, a je prvič mogel spregovoriti z njo na štiri oči šele naslednje poletje, ko je bila s kravami v planini. Pa tudi potem še ni vedel, kaj naj si misli, kajti dekle je imelo hudička v sebi, toda imel jo je rad, kakor pred njo še nobene.
 
Sicer pa je vse ostalo, kakor je bilo: graščinska tlaka in nevoljniški patent, o katerem so govorili leto za letom in ga ni hotelo biti, davki, ki so ob dobrih letih manj in v hudih bolj tlačili kmeta, prihajale in odhajale so vznemirljive novice o vojnah, ki so bile k sreči zmeraj nekje daleč in so jih ljudje zaznali samo toliko, kolikor so videli cesaričine kapetane, ki so še zmeraj nabirali žolnirje. Župnik v Radovljici je v teh letih pridigal, da se slišijo čudne reči, kako na Francoskem vera peša in da potemtakem ni čudno, če prihajajo v deželo črne koze, potem pa je dajal napotke, kako je ravnati pri črnih kozah: bolniku je treba povezati roke in mu dajati piti stolčenega črnega korena, pomešanega z vinsko rutico in koriandrom; ko se mu naredijo po telesu kraste, pa ga je treba umivati z belim vinom, ki mu je primešan ingver. Župnika v Mošnjah so njegovi farani obtožili čarovništva, ker ob toči ni hotel vzeti bukev v roke, da bi jo zagovoril — toda v to že ni nihče več prav verjel, posebno še, ker so tudi na ljubljanski škofiji spoznali župnikovo nedolžnost in ga nehali zasliševati. Sicer pa je bilo splošno znano, da so čarovniki in čarovnice izgubili vso moč, ker jih je papež zagovoril, samo na Cerkniškem je imel hudič toliko moči, da so se zagovoru upirali. Tu in
 
tam je strašilo; drvarjem in neki ženski, ki je zgodaj zjutraj, še v temi, nesla v mlin v Globokem, se je prikazala divja jaga, Pehtra je strašila predice, ki so predle na kvatr-ni petek zvečer in na blejskem Kupljeniku je cvetel turški šac, kakor je cvetel že skozi sedem rodov, ne da bi ga mogel kdo dvigniti.
 
V teh letih, ki so bila ravno toliko razgibana, da so ljudje čutili, kako gre življenje svojo pot naprej, je Kuharjev Tonej kmetoval, čebelaril, slikal panjske končnice sebi in sosedom in prvič v življenju razmišljal o tem, da bi se oženil. Ta misel je bila tako blizu in dobrodejna, da se je spričo nje vse drugo umaknilo. Nobene Psyche ni bilo več, ki bi ga vznemirjala, in kadar se je spomnil, kako si je kot otrok in doraščajoč fant želel iti v svet, se je samo prizanesljivo nasmehnil. Plot, ki je stal med njim in vaščani in ga je nevidnega zmeraj čutil, se je podrl. Zdaj je bil samo zdrav kmečki fant, za spoznanje bistrejši in resnejši kot njegovi vrstniki po letih, in ljudje na Breznici so govorili, da postaja podoben očetu in bo nekoč dober gospodar. V to so verjeli vsi, tudi bratje, ki so poslušali njegovo besedo, kot bi bila gospodarjeva, in navsezadnje celo mati, ki je po malem začela tožiti, da se stara in naj le še kako leto preteče, da najmlajši malce odrastejo, pa bo rada izročila kuhalnico mladi. Tako se je zdelo, da bo šlo vse tisto naravno pot, kakršno mora iti, pot preproste vsakdanjosti, v kateri so se vrstila leta, rojstva, svatbe in pogrebni sprevodi, žalovanja in vesela praznovanja.
 
Tonej je sedel na klopi pred planšarsko kočo na Smo-kuškiSmokuški planini. Na kolenih je držal citre in prsti so nalahno prebirali strune, ki so pojoče brnele v napevu otožne pesmi. Bilo je nedeljsko popoldne, ki zbuja v ljudeh posebno razpoloženje: nedelja je kakor oseka sredi med dvema obdobjema delovnih dni, rahla trudnost je v njej in kdaj pa kdaj slovesna dolgočasnost, ki jo imaš rad. Bil je čas visokega sonca in planine so bile vse modre in zelene. Prejšnjo noč se je nad vrhovi izdivjala nevihta in potoki vode so umili čeri, da so bile zdaj blizu, kot v dosegu roke. S planine je bilo videti Stol, ki je napol zakrival Belščico, na levi je ostal Mali Stol, v rahlem loku zadaj sta bila Vrtača in Zelenjak. Zadaj široka Zelenica, razdrapana Begunjščica je zapirala razgled na levo. Na pobočjih so se raztresle planine. Na planšarijah je bilo živahno, prihajali so senoseki in drvarji, ljudje, ki so nabirali gorske rože za radovljiškega in tržiškega lekarnarja, in včasih je kanil vmes divji lovec, ki je oprezal za gamsi. Posedali so okrog ognjišč in si pripovedovali, ob polni luni pa so se začeli razhajati vsak v svojo smer. V temnih nočeh in ob nedeljah je planina samevala. Takrat so ostali gori samo pastirji in majerice.
 
4 Zlati roj
 
49
 
obdobjema delovnih dni, rahla trudnost je v njej in kdaj pa kdaj slovesna dolgočasnost, ki jo imaš rad. Bil je čas visokega sonca in planine so bile vse modre in zelene. Prejšnjo noč se je nad vrhovi izdivjala nevihta in potoki vode so umili čeri, da so bile zdaj blizu, kot v dosegu roke. S planine je bilo videti Stol, ki je napol zakrival Belščico, na levi je ostal Mali Stol, v rahlem loku zadaj sta bila Vrtača in Zelenjak. Zadaj široka Zelenica, razdrapana Begunjšči-ca je zapirala razgled na levo. Na pobočjih so se raztresle planine. Na planšarijah je bilo živahno, prihajali so seno-seki in drvarji, ljudje, ki so nabirali gorske rože za radovljiškega in tržiškega lekarnarja, in včasih je kanil vmes divji lovec, ki je oprezal za gamsi. Posedali so okrog ognjišč in si pripovedovali, ob polni luni pa so se začeli razhajati vsak v svojo smer. V temnih nočeh in ob nedeljah je planina samevala. Takrat so ostali gori samo pastirji in majerice.
 
Cilka je sedela zraven Toneja in gledala njegove prste, predolge in preozke za kmeta. Urno in nezmotljivo so begali po strunah.
 
Ujela je napev znane pesmi in polglasno prepevala. Tonej se ji je nasmehnil, skoraj hvaležno. Potem je začel ubirati drugo: Kaj, kaj bi jaz tebi dal, če bi te ljubil sam ... Razumela je. Ni več pela, gledala je fanta od strani. Bil je lep fant, lepši kot njegov bratranec Janez, ki je včasih speljal s planin kakšnega gamsa. Imel je ožji obraz in žametne rjave oči, mehke in prijazne. — Toda bil je — hm, nekoliko svojevrstne čudi. Včasih je posedal zraven nje, kakor da je čisto pozabil nanjo. Spet drugič pa ji je pravil ... o mojstru Arerju in čudovitih podobah, ki bi jih mojster lahko ustvaril, a jih ni, ker ... In včasih je govoril o čebelah, kakor da so razumna bitja, z vsemi lastnostmi razumnih bitij, dobra in včasih jezna, toda nikoli hudobhudobna. Nato pa je bil spet kot kateri koli vaških fantov, vesel in razposajen, lovil se je z njo po planini, ji pomagal spravljati teličke v tamar in ji nagajal, ko je mesila maslo. Včasih ji je prinašal z visokih meli najlepših očnic. Tako je bilo zdaj že tretje leto, odkar je hodila s kravami v planino, a tisto, kar bi ji pravzaprav moral povedati, je ostalo neizgovorjeno med njima.
 
na. Nato pa je bil spet kot kateri koli vaških fantov, vesel in razposajen, lovil se je z njo po planini, ji pomagal spravljati teličke v tamar in ji nagajal, ko je mesila maslo. Včasih ji je prinašal z visokih meli najlepših očnic. Tako je bilo zdaj že tretje leto, odkar je hodila s kravami v planino, a tisto, kar bi ji pravzaprav moral povedati, je ostalo neiz-govorjeno med njima.
 
Dolgo je igral, ves zaverovan v svoje citre. Nazadnje neki kratek napev, kakor bi zacingljali zvončki. Jenjal je in se obrnil k dekletu.
Vrstica 493 ⟶ 449:
»Vidijo v srce,« je rekla nekoliko zbegano.
 
»Da ...«
 
Molk. Potem je spet spregovorilo dekle:
 
»Ali si res naslikal Breznico, z vsemi hišami, vso vas?«
 
4'
 
51
 
»Sem.«
Vrstica 515 ⟶ 467:
Vedela je, kaj misli. Ni se mogla odločiti. Zmajala je z glavo in tiho rekla: »Ne vem.«
 
Fant se je jenjal smejati. Vprašujoče ji je gledal v obraz. Izmikala mu je pogled. Sama ni prav vedela, kaj bi — toliko reči jo je begalo. Nekoliko čudaški je, to je gotovo, čeprav je drugače zelo bister fant. In pa ... Kuharjeva bajta je polna otrok. Cilka si je želela, da bi se primožila na grunt, da bi bila veljavna kmečka gospodinja. Pri Tone-juToneju pa ... Z grunta na kajžo!
 
Tonej ni rekel nič več. Zagledal se je čez obronke planin. V zraku je bil vonj po ostri planinski travi. Pomislil je, da bo čas iti, če hoče biti pred nočjo v dolini. A težko je bilo iti. Zakaj ga dekle muči?
Vrstica 543 ⟶ 495:
Z nočjo je bil na Jezercih. Potem se je spuščal v dolino. Hodil je lahkotno — vse bo še dobro. Na nekem obronku je počival. Dolgo. In mislil na stvari, ki so mu bile blizu in drage. Na cesto, ki je rezala polje na dvoje, na ropot težkih voz, na voznike, ki sedijo na njih in si pojejo pesmi, kakršne poznajo samotne poti. Naslikal bi jih ... Naslikal pokrajino, ki jo nosi v srcu.
 
Dolgo je sedel. Rosa mu je legla na obraz kot pajčevi-napajčevina. Vrgel si je citre čez ramo in se po drči spustil v dolino. Zasmejal se je svojim sanjarijam. Kakor da bi se prebudil iz sanj, ki so ga zmeraj spet vlekle nekam, kamor ni mogel, prebudil v resnični svet.
 
»Hudiča, pa moje slike!« je vzkliknil naglas. »Kaj bom naslikal? Še Arer ne more, kakor bi hotel, kaj bi potem jaz?«
Vrstica 549 ⟶ 501:
S ceste pod gorami je ujel oddaljen ropot težkega voza. Ropot ga je spremljal vso pot. In ob tem je Toneja obšla misel, ki se ji je najprej začudil, potem pa mu je bila čedalje bližja in navsezadnje je bil že odločen, da jo bo uresničil.
 
Voznik bom postal, je pomislil. Zakaj ne? Sto srebrnih, in bom imel voz in konja in vozil v Trst, do bavarskega MiinchnaMünchna in na cesarski Dunaj! E, koliko jih je že cesta obogatila! Na cesti raste boljši kruh kot na njivah. Leto dve, pa bom zbral sto srebrnih. In nekaj sveta bi odpro-dalodprodal ... in če bi bila pri čebelah dobra letina ... Potem si Cilka ne bo več pomišljala!
 
Zdaj je hodil po cesti. Hitel je za vozom, kakor bi se bal, da bi se ropot koles ne izgubil v temi, da bi njegovi načrti v tišini ne presahnili. Čisto zamaknjeno mu je prisluškoval in v ritmu korakov ponavljal:
 
načrti v tišini ne presahnili. Čisto zamaknjeno mu je prisluškoval in v ritmu korakov ponavljal:
 
Da, voz in konja bom kupil in oženil se bom ...
Vrstica 559 ⟶ 509:
Bili so zadnji dnevi ajdovega cvetja in čez polja je potegnil veter, tisti nenadni, ki obrne drevesne liste, da se srebrnkasto zalesketajo, in prinese s seboj jesen. Čez trenutek je vse, kakor je bilo, sonce in otava, ki je živo zelena in mehka, samo v zraku ostane slutnja jeseni. Jesen naznanjajo cvetoči korčki na gozdnih robovih in praznično, žalostno bledi podlesek na zgodaj pokošenih travnikih. Samo čebele izletavajo na pašo pridneje kot kdaj prej.
 
Tonej je ležal v čebelnjaku, kamor si je prinesel postel-njakpostelnjak. Ozračje v čebelnjaku je bilo posebna dvojnost globokega, uspavajočega miru in nenehnega nemirnega vrvenja v panjih. V rahlo zatohlem zraku je vonjalo po lesu, po vosku in ajdovem medu. Tonej je oblečen legel na posteljo in si položil roke pod glavo. Po vseh udih se mu je razlila prijetna utrujenost. Podnevi je kosil in spravljal otavo in v nosnicah je še zmeraj čutil njen vonj, ki ni bil sladak kot vonj sena, zato pa rahlo opojen. Tovor za tovorom otave je spravil po strmini in ga strpal v svisli, vrvi so se mu zarezale globoko v meso in ramena so ga ščemela. Čutil je, da je to prijetna trudnost. Užival je v tem, da je kmetoval. Ko je spravljal otavo, da bi živini pozimi ne manjkalo krme, ali ko je držal plužne ročice ali pa prekopaval zemljo, ki je bila rjava in grudnata, si je mislil, da dela zase, za dom, za domače, za jesenske dni, da bo mati mogla brez skrbi stopiti v kaščo in nasuti žita v meh, za čas mrzlih meglenih dni, ko bodo na policah dišala jabolka in se bodo medile hruške in bo v kleti dovolj zelja, sploh vsega za ljudi in živino. V zemlji je bilo zdravje — nikoli še ni tako lahko dihal ne tako radostno legal k počitku kakor to popoletje. Včasih se je ustavil v hlevu, kjer so vardevali mlajši bratje, mimogrede počohljal voliča med rogmi in pri tem preračunaval, kdaj bo dorastel junček in bo volič goden za prodajo. Neža je sedela na trinožniku in molzla, mimogrede se je ozrla na brata, vendar pri tem ni imela na obrazu tistega priskutnega izraza, kakor bi se bala, da ji od njegove bližine grozi nekaj hudega. S Tonejem se je še najbolje razumela. Sicer pa je postajala vsak dan bolj mršava, sitna in starikava. Zdaj se je bližala tridesetim in ni bilo več upanja, da bi prišli snubci. Polagoma se je vdajala v usodo hišne tete in tudi Tonej se je sprijaznil s tem, da bo ostala pri hiši tudi potem, ko bo on gospodar — sicer pa česa drugega ni nikoli pričakoval.
 
Z drugimi je bilo drugače. Janez je bil malone odrasel fant. Zdelo se je, da je izmed vseh najbolj podoben očetu — imel je njegovo posebno mirnost, ki je včasih planila v prekipevajočo veselost, da je fant hotel pred vsemi prednjačiti na plesišču, in bilo je, kakor da mu je burna veselost kdaj pa kdaj potrebna; brez nje bi bil morda postal zagrenjen. Po dnevih veselja in preplesanih nočeh na kmečkih podih je bil spet ves krotak in smehljal se je s tistim pomirljivim, tolažilnim smehom, ki ga je Tonej tako dobro pomnil pri očetu. Tudi se je lotil očetove obrti. Ni se sicer izučil za tkalca, znal pa je dobro ravnati s statvami in zdaj je že drugo zimo tkal kmetom iz vasi in okolice. Tonej je mislil, da bi bilo dobro, če bi se fant kmalu kam priženil, drugače utegne spričo svoje vesele narave zabresti v težave. Dekleta so lepega fanta kaj rada videla, to je večkrat opazil.
letje. Včasih se je ustavil v hlevu, kjer so vardevali mlajši bratje, mimogrede počohljal voliča med rogmi in pri tem preračunaval, kdaj bo dorastel junček in bo volič goden za prodajo. Neža je sedela na trinožniku in molzla, mimogrede se je ozrla na brata, vendar pri tem ni imela na obrazu tistega priskutnega izraza, kakor bi se bala, da ji od njegove bližine grozi nekaj hudega. S Tonejem se je še najbolje razumela. Sicer pa je postajala vsak dan bolj mršava, sitna in starikava. Zdaj se je bližala tridesetim in ni bilo več upanja, da bi prišli snubci. Polagoma se je vdajala v usodo hišne tete in tudi Tonej se je sprijaznil s tem, da bo ostala pri hiši tudi potem, ko bo on gospodar — sicer pa česa drugega ni nikoli pričakoval.
 
Potem Jaka. Ta se je rodil v Hrašah tisto nesrečno leto, ko so Toneja tako hudo opikale čebele in je mati v čudnem nemiru, ki jo je preganjal cele mesece, odšla zdoma. Ta brat mu je bil zmeraj najbolj tuj od vseh. Nekaj je imel v sebi, nekaj čisto svojega, kar je namenoma postavljal medse in domače kot pregrajo. Niso mogli k njemu, Jaka pa ni hotel k njim. Sicer pa nikakor ni imel lahke mladosti. Kot otrok je prebolel črne koze in od takrat mu je ostala koža na licih razjedena. Kadar ga je popadla nagla jeza, ki jo je imel po materi, in je zardel v obraz, so brazgotine ostale bele, da ga je bilo mučno gledati. Sicer pa je bil lepo raščen, za pol glave višji od Toneja in močnejši kot njegovi bratje, in imel je Tonejeve mišje mehke lase, samo da so bili njegovi črni. V otroških letih je bil trmast in mati je v jezi večkrat rekla, da je zmene; ko ga je pričakovala, jo je baje neka ciganka pogledala z uročnim pogledom, da od takrat pa do njegovega rojstva ni imela nobene mirne ure več — fant pa je bil zaradi takega njenega govorjenja še bolj potrt in je postajal zakrknjen. Doma ni imel obstanka in zdelo se je, da ga vleče v Hraše. Največ časa je preživel pri sorodnikih v Hrašah, še posebno pri neoženjenem stricu Martinu, čudaku, ki je bil v mladosti veliko po svetu, se tam naučil brati in pisati, potem pa je sestavljal kmetom tožbe in druga pisma in kmalu zaslovel kot zakoten pravdač. Stric Martin je naučil tudi Jako brati in je z njim večkrat govoril o čudnih rečeh, ki so fanta še bolj zbegale; imel je »črne bukve« s Kolomanovim žegnom, in naposled si je fante domišljal, da bo znal celo zagovoriti točo in požar — to pa so bile same stvari, ki so bile hudo nevarne, in so tudi duhovski gospodje tako govorili, da naj se krščanski človek ne ukvarja z njimi. Jakob je bil pravzaprav edini, ki je Toneja skrbel, fant sam pa je bil do vsega čisto nebrižen.
Z drugimi je bilo drugače. Janez je bil malone odrasel fant. Zdelo se je, da je izmed vseh najbolj podoben očetu — imel je njegovo posebno mirnost, ki je včasih planila v prekipevajočo veselost, da je fant hotel pred vsemi pred-njačiti na plesišču, in bilo je, kakor da mu je burna veselost kdaj pa kdaj potrebna; brez nje bi bil morda postal zagrenjen. Po dnevih veselja in preplesanih nočeh na kmečkih podih je bil spet ves krotak in smehljal se je s tistim pomirljivim, tolažilnim smehom, ki ga je Tonej tako dobro pomnil pri očetu. Tudi se je lotil očetove obrti. Ni se sicer izučil za tkalca, znal pa je dobro ravnati s statvami in zdaj je že drugo zimo tkal kmetom iz vasi in okolice. Tonej je mislil, da bi bilo dobro, če bi se fant kmalu kam priženil, drugače utegne spričo svoje vesele narave zabre-sti v težave. Dekleta so lepega fanta kaj rada videla, to je večkrat opazil.
 
Nato sta bila še Tinče in Lovrenc. O njima Tonej nikoli ni dosti razmišljal, imel ju je rad. Posebno Lovrenca. Ta deček, ki je ob očetovi smrti komaj dopolnil tretje leto in ga je Tonej držal v naročju, ko so spuščali očetovo krsto v grob, je bil morda še najbolj podoben Janezu, prav tako miren in zmeraj prijazen, toda brez potrebe, da bi se včasih izdivjal. Nekaj zlatega je bilo na njem, v njegovih lešnikovo rjavih očeh, odprtih na široko, kakor bi se nikoli ne mogle dovolj načuditi vsemu, kar so videle. Kadar je Tonej na skednju slikal panjske končnice, sta bila dečka zmeraj pri njem. Tinče ga je nenehno spraševal, da je bil skedenj poln njegovega brbljajočega glasu, Lovrenc pa je tiho ždel na plohih in njegove zlato rjave oči so strmele v podobe, ki so nastajale pod bratovimi rokami, kakor bi se nečesa bale in bi vendar hotele imeti ...
Potem Jaka. Ta se je rodil v Hrašah tisto nesrečno leto, ko so Toneja tako hudo opikale čebele in je mati v čudnem nemiru, ki jo je preganjal cele mesece, odšla zdoma. Ta brat mu je bil zmeraj najbolj tuj od vseh. Nekaj jfe imel
 
Tonej je že spoznal, da imata dečka bistre oči, lahko roko in dovolj domišljije, da bi lahko postala podobarja. Preteklo pomlad je o tem govoril z mojstrom Arerjem. Mojster je menil, da obeh ne more vzeti v uk in da je Lovrenc tudi še premlad za podobarskega učenca, bil pa je pripravljen tu in tam vzeti s seboj na pot Tinčeta. Tožil je, da nima veliko dela — kakor da ljudje staremu mojstru ne zaupajo več. In da so začele prihajati v deželo nekakšne novotarije, iz katerih ne more nastati nič dobrega. Umetnost je nekaj vzvišenega, je rekel, nekaj plemenitega, zato mora ohraniti plemenite oblike, poteze obraza morajo biti žlahtne, obleka bogato nagubana in tudi z okrasjem ne kaže skopariti. Barok je taka umetnost. Zdaj pa so začeli slikati obraze, ki — bog pomagaj, ni da bi govoril, kakšni so! Si lahko misliš svetega Jožefa z bradavico na licu? — da, fant moj, zdaj slikajo svetega Jožefa z bradavicami na licu, nekateri svetniki pa so grbasti, kobalasti, in kaj veš, kakšne spake so še naredili iz njih! Ljudem, se zdi, pa to ugaja. Kajpak, potem so svetniki podobni njim, ali oni svetnikom, kakor hočeš. Toda to je ponižanje umetnosti in taka stvar se ne more dobro končati! — Tonej mu je pritrdil, čeprav je zdaj tudi že sam vedel, da umetnost mojstra Arerja resnično ni velika. Tudi je čutil, da bi sam raje slikal stvari, kakršne so v resnici: pokrajino, kakor jo je gledal z očmi v budnih sanjah in je bila dovolj lepa, dovolj blizu njegovemu srcu, da bi je nikoli ne mogel pozabiti; obraze ljudi, kot jih je srečaval vsak dan na ozkih vaških kolovozih in gorskih stezah. V zavojkastem okrasju je bilo nekaj zlaganega. Morda je bilo lepo, ni pa bilo resnično. Toda o tem z mojstrom ni maral govoriti. Stari Arer je bil navsezadnje tako dober človek! Zato se je domenil z njim, da bo Tinčeta kdaj pa kdaj vzel s seboj na pot. Tako je fant to pomlad in poletje veliko hodil okrog z Arerjem; bila sta na Štajerskem, kjer sta delala v neki cerkvi, od tam sta šla na Kras in zdaj sta se mudila Za borštom. Tinčetu so potovanja malce stopila v glavo; doma je pripovedoval o krajih in ljudeh, ki jih je spoznal, in sem in tja je vrgel vmes učeno besedo, ki jo je pobral od mojstra — to je bilo smešno, posebno še, ker je pravkar menjaval glas in je govoril zdaj s tenkim, piskajočim otroškim glasom, potem pa nenadoma spet v čisto moški govorici. Posebnega daru za slikarstvo pa menda le ni kazal. Arer je trdil, da nikoli ne bo dobro slikal, pač pa mu dleto dobro služi. Več je pričakoval od Lovrenca in nekajkrat je rekel Toneju: »Ta, mali, ta pa bo, vidim, da ima pravo roko. Samo naj še malo zraste.«
v sebi, nekaj čisto svojega, kar je namenoma postavljal medse in domače kot pregrajo. Niso mogli k njemu, Jaka pa ni hotel k njim. Sicer pa nikakor ni imel lahke mladosti. Kot otrok je prebolel črne koze in od takrat mu je ostala koža na licih razjedena. Kadar ga je popadla nagla jeza, ki jo je imel po materi, in je zardel v obraz, so brazgotine ostale bele, da ga je bilo mučno gledati. Sicer pa je bil lepo raščen, za pol glave višji od Toneja in močnejši kot njegovi bratje, in imel je Tonejeve mišje mehke lase, samo da so bili njegovi črni. V otroških letih je bil trmast in mati je v jezi večkrat rekla, da je zmene; ko ga je pričakovala, jo je baje neka ciganka pogledala z uročnim pogledom, da od takrat pa do njegovega rojstva ni imela nobene mirne ure več — fant pa je bil zaradi takega njenega govorjenja še bolj potrt in je postajal zakrknjen. Doma ni imel obstanka in zdelo se je, da ga vleče v Hraše. Največ časa je preživel pri sorodnikih v Hrašah, še posebno pri neoženje-nem stricu Martinu, čudaku, ki je bil v mladosti veliko po svetu, se tam naučil brati in pisati, potem pa je sestavljal kmetom tožbe in druga pisma in kmalu zaslovel kot zakoten pravdač. Stric Martin je naučil tudi Jako brati in je z njim večkrat govoril o čudnih rečeh, ki so fanta še bolj zbegale; imel je »črne bukve« s Kolomanovim žegnom, in naposled si je fante domišljal, da bo znal celo zagovoriti točo in požar — to pa so bile same stvari, ki so bile hudo nevarne, in so tudi duhovski gospodje tako govorili, da naj se krščanski človek ne ukvarja z njimi. Jakob je bil pravzaprav edini, ki je Toneja skrbel, fant sam pa je bil do vsega čisto nebrižen.
 
To je bila zdaj družina. Tonej bi mogel biti zadovoljen, če bi ne bilo zaradi Cilke. Zaradi nje je bilo nerodno, da bo Neža ostala za zmeraj pri hiši in da je toliko mlajših bratov okrog mize. Če bi si nekoč hoteli razdeliti očetovo dediščino, bi odhajali od doma s kaj lahkimi culami. In njemu bi kljub temu ne ostalo nič. Potem bi se mučil leta in leta, preden bi izplačal bratom doto, čeprav bi bila še tako majhna. Cilka pa je gruntarska. Zato tudi ne pride z barvo na dan. Težko se ji je odločiti. Toda zadnjič, na Bledu, je bila prijazna in plesala je skoraj samo z njim in z njegovim bratrancem Janezom. Kupil ji je strdeno srce, vzela ga je in se zahvalila, pri tem pa ga je pogledala s svojimi živimi očmi, v katerih je zmeraj čepel skrit neki hudiček, in se drobno zasmejala ... Ne, človek pri njej res nikoli ne ve, kaj naj si pravzaprav misli!
Nato sta bila še Tinče in Lovrenc. O njima Tonej nikoli ni dosti razmišljal, imel ju je rad. Posebno Lovrenca. Ta deček, ki je ob očetovi smrti komaj dopolnil tretje leto in gtf je Tonej držal v naročju, ko so spuščali očetovo krsto v
 
grob, je bil morda še najbolj podoben Janezu, prav tako miren in zmeraj prijazen, toda brez potrebe, da bi se včasih izdivjal. Nekaj zlatega je bilo na njem, v njegovih leš-nikovo rjavih očeh, odprtih na široko, kakor bi se nikoli ne mogle dovolj načuditi vsemu, kar so videle. Kadar je Tonej na skednju slikal panjske končnice, sta bila dečka zmeraj pri njem. Tinče ga je nenehno spraševal, da je bil skedenj poln njegovega brbljajočega glasu, Lovrenc pa je tiho ždel na plohih in njegove zlato rjave oči so strmele v podobe, ki so nastajale pod bratovimi rokami, kakor bi se nečesa bale in bi vendar hotele imeti...
 
Tonej je že spoznal, da imata dečka bistre oči, lahko roko in dovolj domišljije, da bi lahko postala podobarja. Preteklo pomlad je o tem govoril z mojstrom Arerjem. Mojster je menil, da obeh ne more vzeti v uk in da je Lovrenc tudi še premlad za podobarskega učenca, bil pa je pripravljen tu in tam vzeti s seboj na pot Tinčeta. Tožil je, da nima veliko dela — kakor da ljudje staremu mojstru ne zaupajo več. In da so začele prihajati v deželo nekakšne novotarije, iz katerih ne more nastati nič dobrega. Umetnost je nekaj vzvišenega, je rekel, nekaj plemenitega, zato mora ohraniti plemenite oblike, poteze obraza morajo biti žlahtne, obleka bogato nagubana in tudi z okrasjem ne kaže skopariti. Barok je taka umetnost. Zdaj pa so začeli slikati obraze, ki — bog pomagaj, ni da bi govoril, kakšni so! Si lahko misliš svetega Jožefa z bradavico na licu? — da, fant moj, zdaj slikajo svetega Jožefa z bradavicami na licu, nekateri svetniki pa so grbasti, kobalasti, in kaj veš, kakšne spake so še naredili iz njih! Ljudem, se zdi, pa to ugaja. Kajpak, potem so svetniki podobni njim, ali oni svetnikom, kakor hočeš. Toda to je ponižanje umetnosti in taka stvar se ne more dobro končati! — Tonej mu je pritrdil, čeprav je zdaj tudi že sam vedel, da umetnost mojstra
 
Arerja resnično ni velika. Tudi je čutil, da bi sam raje slikal stvari, kakršne so v resnici: pokrajino, kakor jo je gledal z očmi v budnih sanjah in je bila dovolj lepa, dovolj blizu njegovemu srcu, da bi je nikoli ne mogel pozabiti; obraze ljudi, kot jih je srečaval vsak dan na ozkih vaških kolovozih in gorskih stezah. V zavojkastem okrasju je bilo nekaj zlaganega. Morda je bilo lepo, ni pa bilo resnično. Toda o tem z mojstrom ni maral govoriti. Stari Arer je bil navsezadnje tako dober človek! Zato se je domenil z njim, da bo Tinčeta kdaj pa kdaj vzel s seboj na pot. Tako je fant to pomlad in poletje veliko hodil okrog z Arerjem; bila sta na Štajerskem, kjer sta delala v neki cerkvi, od tam sta šla na Kras in zdaj sta se mudila Za borštom. Tinčetu so potovanja malce stopila v glavo; doma je pripovedoval o krajih in ljudeh, ki jih je spoznal, in sem in tja je vrgel vmes učeno besedo, ki jo je pobral od mojstra — to je bilo smešno, posebno še, ker je pravkar menjaval glas in je govoril zdaj s tenkim, piskajočim otroškim glasom, potem pa nenadoma spet v čisto moški govorici. Posebnega daru za slikarstvo pa menda le ni kazal. Arer je trdil, da nikoli ne bo dobro slikal, pač pa mu dleto dobro služi. Večje pričakoval od Lovrenca in nekajkrat je rekel Toneju: »Ta, mali, ta pa bo, vidim, da ima pravo roko. Samo naj še malo zraste.«
 
To je bila zdaj družina. Tonej bi mogel biti zadovoljen, če bi ne bilo zaradi Cilke. Zaradi nje je bilo nerodno, da bo Neža ostala za zmeraj pri hiši in da je toliko mlajših bratov okrog mize. Če bi si nekoč hoteli razdeliti očetovo dediščino, bi odhajali od doma s kaj lahkimi culami. In njemu bi kljub temu ne ostalo nič. Potem bi se mučil leta in leta, preden bi izplačal bratom doto, čeprav bi bila še tako majhna. Cilka pa je gruntarska. Zato tudi ne pride z barvo na dan. Težko se ji je odločiti. Toda zadnjič, na Ble
 
du, je bila prijazna in plesala je skoraj samo z njim in z njegovim bratrancem Janezom. Kupil ji je strdeno srce, vzela ga je in se zahvalila, pri tem pa ga je pogledala s svojimi živimi očmi, v katerih je zmeraj čepel skrit neki hudi-ček, in se drobno zasmejala ... Ne, človek pri njej res nikoli ne ve, kaj naj si pravzaprav misli!
 
Tonej se je obrnil na pogradu in legel na bok. Mesec je bil že visoko. Skozi špranjo nad panji je lila v čebelnjak srebrno siva mesečina. V panjih je šum ponehaval. S prijaznimi mislimi se je pomudil pri čebelah. Zdaj so bili panji težki kakor vse leto ne. In letos je bila bera obilna. Čebele so izletavale od prvega sonca do večernega mraka, delale so tako marljivo, da so padale od utrujenosti. Vsako jutro je našel dokaj mrtvih čebel pred čebelnjakom. Pobiral jih je z nekakšnim sočutjem, pri tem pa je ugotovil, da poginjajo predvsem rjave čebele. Torej so sive bolj vzdržljive. Pri prihodnjih rojih bo pazil, da bo obdržal samo sive čebele. — Samo da bi vreme še nekaj dni držalo, dokler ajda čisto ne odcvete! Potem bo lahko rekel, da tako dobre letine že dolgo ni bilo. — Sicer pa letos berejo čez in čez.
Vrstica 585 ⟶ 525:
O komendskem župniku Petru Pavlu Glavarju celo pripovedujejo, da vozi čebele na ajdovo pašo. In da sploh sila umno čebelari. Dobro bi bilo, da bi stopil kdaj k njemu in si ogledal njegov čebelnjak. Jeseni, ko bo manj dela. Morda bi se pri njem kaj naučil. Res je, da sam nenehno opazuje čebele in da počne to nekoliko drugače kot rajni oče in da je spoznal njihovo življenje, delo in bolezni dosti bolj, kot jih je poznal oče, toda več glav več ve in o Petru Pavlu Glavarju pripovedujejo, da je gospodar, ki mu daleč okrog ni enakega. Da, prihodnjo nedeljo, ko bo ajdova paša pri kraju, bi se res lahko odpravil proti Komendi.
 
Od čebel so se mu misli vrnile spet tja, kjer so se mu zadnje čase največkrat vrtele: da bi si kupil voz in konja. To bi ne bilo samo gospodarno, tudi nekaj veselega je bilo v tem. — Nenadoma je videl cesto, ki je tekla čez vse ravnine in klance, in vasi, ki so bile kakor mejniki ob poti. Začel je misliti na gospodarje, ki so obogateli z vozarje-njemvozarjenjem in si postavili hiše kakor graščine, na to, da so prepuščali grunte ženam, ki so gospodarile, kakor so vedele in znale, in vendar se je denar stekal v hišo, sami srebrni in zlati tolarji. Po listnjakih so stali težki vozovi z derami in težki lestveniki, in konji so bili težki, pincgavski, ker samo ti vzdrže dolge vožnje. V Trst prihajajo ladje, so pravili, toliko blaga je v njih, da ne more verjeti, kdor ni videl. Vse to blago natovarjajo na vozove in potem gre na pot, proti Gradcu, Dunaju in še dlje. Če srečno pripelješ voz blaga, ti že cinglja srebro v mošnjičku, in če pelješ drug voz nazaj proti Trstu, je zaslužek dvojen. Samo če se te sreča drži.
 
Včasih so že koga pripeljali mrtvega na vozu. In sam s konjem na cesti tudi nisi varen — doleti te nezgoda ali pa te napadejo razbojniki. Cesaričine postave so za razbojnike ostre, cesta pa kljub temu ni varna. Tako bi moral spočetka pač voziti za koga drugega, v njegovi vrsti, pozneje ko bi si prislužil denarja in bi si morda kupil še en voz in konja, pa bi vozil zase. In navsezadnje — kdo ve — bi morda sam kupoval blago in ga preprodajahpreprodajal. To nese veliko več kot zaslužek z vozarino. Janez bi lahko vozil z njim, pozneje pa tudi Jaka in Tinče. Cesta ni tako skopa kot zemlja, iz nje prej iztisneš denar. Tamle spodaj, na tistem-letistemle položnem bregu pod hišo, bi lahko postavil hlev za konje in listnjak za vozove. Kuharjeva hiša bi dobila povsem drugo podobo. Eh, rajni oče ... če bi se potem vrnil, bi je ne spoznal več! Da, samo naj bo letos vse po sreči s čebečebelami ... In potem junček, ki je zdaj v planini, tudi ta bo na zimo goden za prodajo. Janez ima nekaj denarja, primaknil bo. Če bo sila, bi morda premožni sorodniki v Dvorski vasi posodili nekaj tolarjev. Pozimi bi se ogledal za vozom in konjem. In spomladi bo že vozaril po cestah.
 
Nehote si je zažvižgal. »... konjički v hlevu rezgetajo. Čas bo konjičke futrati, ti pa kramljaš pri ljubici ...« Kakor v otroških letih, ko je sanjaril o tem, da bo nekoč prišel na Dunaj, si je začel spet predstavljati Dunaj in Trst. Pri tem si je komaj mogel misliti kaj drugega kot to, kako bo po vrnitvi nazaj obdaroval domače. Poloninim otrokom igrač in slaščic, Cilki pa reči, kot jih je nekoč tisti Blejec prinesel njegovi materi. V zgodbo o Blejcu in materini mladostni ljubezni dolgo ni verjel, vse do neke pomladi, ko sta ga z materjo srečala. Takrat je imel Tonej morebiti dvanajst let. Blejec je šel mimo, kakor bi matere nikoli ne bil poznal, mati pa je zardela kakor v napadu nagle jeze in ostro rekla: »Ta pa ima srečo, ta. Enega samega sina, in še ta ima debelo glavo in je bebast.« Tonej se je prestrašeno ozrl, kajti mati je govorila tako glasno, da bi jo možak mogel slišati. Od takrat je vedel, da je bila zgodba resnična.
lami... In potem junček, ki je zdaj v planini, tudi ta bo na zimo goden za prodajo. Janez ima nekaj denarja, primaknil bo. Če bo sila, bi morda premožni sorodniki v Dvorski vasi posodili nekaj tolarjev. Pozimi bi se ogledal za vozom in konjem. In spomladi bo že vozaril po cestah.
 
Ne, na to ni vredno misliti. Dolgo je tega, kar je tlačil v sebi nekakšno ljubosumnost, najprej zase, ker se ni mogel sprijazniti z mislijo, da mati še zdaj ni pozabila davno ji prizadejane žalitve, ko ima vendar otroke, ki drug za drugim doraščajo, in potem za očeta. Takrat je nejasno doumel, da je samo oče s svojo mirno in spravljivo čudjo ustvarjal v hiši prijetno in domače ozračje in da bi bilo marsikaj drugače, slabše, če bi bil oče razburljiv kot mati, pa se je še bolj navezal nanj. Zdaj je lahko mislil na materino zgodbo in Blejca skoraj s prešernim veseljem: da, tudi on bi prinesel Cilki zlate uhane in židano ruto, in nikoli bi ji ne bilo treba jokati, kadar bi slišala fante peti o vozarjih.
Nehote si je zažvižgal. »... konjički v hlevu rezgetajo. Čas bo konjičke futrati, ti pa kramljaš pri ljubici...« Kakor v otroških letih, ko je sanjaril o tem, da bo nekoč prišel na Dunaj, si je začel spet predstavljati Dunaj in Trst. Pri tem si je komaj mogel misliti kaj drugega kot to, kako bo po vrnitvi nazaj obdaroval domače. Poloninim otrokom igrač in slaščic, Cilki pa reči, kot jih je nekoč tisti Ble-jec prinesel njegovi materi. V zgodbo o Blejcu in materini mladostni ljubezni dolgo ni verjel, vse do neke pomladi, ko sta ga z materjo srečala. Takrat je imel Tonej morebiti dvanajst let. Blejec je šel mimo, kakor bi matere nikoli ne bil poznal, mati pa je zardela kakor v napadu nagle jeze in ostro rekla: »Ta pa ima srečo, ta. Enega samega sina, in še ta ima debelo glavo in je bebast.« Tonej se je prestrašeno ozrl, kajti mati je govorila tako glasno, da bi jo možak mogel slišati. Od takrat je vedel, da je bila zgodba resnična.
 
Bila je tako lepa noč, da ni mogel zaspati. Ura na Rodinah je bila enajst — slišal jo je, in to je pomenilo, da se vreme ne bo več dolgo držalo. Kvečjemu še dan ali dva, potem pa bo tudi ajdova paša pri kraju. Zunaj je dihala zemlja, poznopoletna, še zmeraj prežeta s toplim sopuhom, veter je šel čez trave in strehe. Pomislil je, da bi bil moral Cilki na Bledu povedati, da si bo kupil voz in konja, a je mislil, da v hrupnem semanjem vrvežu ne more govoriti z njo o tako velikih rečeh. Morda bi ji povedal na planini, kakšno nedeljsko popoldne, ko sama sedi pred bajto in se spodaj belijo ovčji hrbti, krave pa ležijo v senci in pastir dremlje zraven njih. Na Bledu pa ne — tam je bila tako razposajena, in nenehno se je smejala, in ko sta se vozila z drugimi vred v velikem čolnu, je zajemala vodo in ga škropila z njo. Pomislil je, kakšno srečno popoldne je bilo to in kako sta se veselo pretikala med kramarskimi stojnicami, kako sta govorila čisto vsakdanje stvari, ki so njima pomenile nekaj drugega kot drugim, ki so jih slišali, in potem, kako ji je kupil lectovo srce in je Cilka za trenutek stala ter se obotavljala, kako so se njeni drobni beli zobje nalahno dotaknili spodnje ustnice in drseli sem in tja, kot bi bila v zadregi, in kako je naposled vzela srce in se mu zahvalila z očmi, v katerih so spet plesale nagajive iskre, ki jih je tako dobro poznal in so ga zmeraj zbegale. Potem sta plesala, in komaj je čutil, da jo drži v rokah, tako lahka je bila, on pa se je sam sebi zdel neroden, in potil se je od zadrege in strahu, da bo stopil napak. Zvečer ni ostala dolgo; prišla je z bratom in s svakinjo in videl jih je, ko so se odpeljali z vozom; za slovo mu je zamahnila s čipkastim belim robcem, on pa se je napotil za njimi proti Breznici in vso pot je hodil, kot bi bil pijan od sreče. Bilo je prelepo, res, in ko se je zdaj spominjal semnja, se mu je srce stisnilo v dotlej neznani slasti.
Ne, na to ni vredno misliti. Dolgo je tega, kar je tlačil v sebi nekakšno ljubosumnost, najprej zase, ker se ni mogel sprijazniti z mislijo, da mati še zdaj ni pozabila davno ji prizadejane žalitve, ko ima vendar otroke, ki drug za drugim doraščajo, in potem za očeta. Takrat je nejasno doumel, da je samo oče s svojo mirno in spravljivo čudjo ustvarjal v hiši prijetno in domače ozračje in da bi bilo marsikaj drugače, slabše, če bi bil oče razburljiv kot mati, pa se je še bolj navezal nanj. Zdaj je lahko mislil na materino zgodbo in Blejca skoraj s prešernim veseljem: da, tudi on bi prinesel Cilki zlate uhane in židano ruto, in nikoli
 
Vstal je in stopil iz čebelnjaka. Zagledal se je proti ravnini, proti Zgošu. Na hitro se je odločil. Vendar bi smel povasovati pri dekletu. Povedal ji bo, da je sklenil začeti z vozarjenjem. Samo to ji bo povedal in potem bo videl, kaj bo rekla. Nikar naj ne misli, da zna samo kmetovati in čebelariti! In slikati panjske končnice in podobe, za katere ni in ne bo dobil nikoli beliča! Zaradi nje se bo lotil gospodarstva drugače, kot se ga je loteval doslej, čeprav bogve, da pod Kuharjevo streho ni nikomur sile. Toda zdaj je treba začeti drugače.
bi ji ne bilo treba jokati, kadar bi slišala fante peti o vozar-jih.
 
Naglo se je spustil po stezi, malone pretekel tistih nekaj korakov med čebelnjakom in hišo, mimogrede pogladil psa, ki se mu je dobrikal, in zavil na pot pod hišo. Hodil je, poln nedoumljivega veselja, kakor bi šele zdaj zares čutil, kako sta z zemljo eno. Vaške hiše so spale in tiha noč je šla čez nizke, široke, kakor iz zemlje zrasle strehe. Tonej je stopal med njimi s previdnim korakom vasovalca. Ljubil jih je, nenadoma je čutil, da je to res njegov svet. Poprej se mu je včasih zdelo spričo besed mojstra Arerja vse to majhno, utesnjujoče, neznatno, zdaj je vedel, da je to del njega samega in da si ne želi nikamor proč od tod. Nikoli nikamor. Edino z vozom in s konjem po cestah. Ne zato, da bi videl široki svet, temveč zaradi Cilke, zato da bi hodila po Kuharjevi hiši, se ustavljala na koncu hiše in gledala po poti, od kod prihaja Tonej. Vse to ji bo nocoj povedal.
Bila je tako lepa noč, da ni mogel zaspati. Ura na Ro-dinah je bila enajst — slišal jo je, in to je pomenilo, da se vreme ne bo več dolgo držalo. Kvečjemu še dan ali dva, potem pa bo tudi ajdova paša pri kraju. Zunaj je dihala zemlja, poznopoletna, še zmeraj prežeta s toplim sopu-hom, veter je šel čez trave in strehe. Pomislil je, da bi bil moral Cilki na Bledu povedati, da si bo kupil voz in konja, a je mislil, da v hrupnem semanjem vrvežu ne more govoriti z njo o tako velikih rečeh. Morda bi ji povedal na planini, kakšno nedeljsko popoldne, ko sama sedi pred bajto in se spodaj belijo ovčji hrbti, krave pa ležijo v senci in pastir dremlje zraven njih. Na Bledu pa ne — tam je bila tako razposajena, in nenehno se je smejala, in ko sta se vozila z drugimi vred v velikem čolnu, je zajemala vodo in ga škropila z njo. Pomislil je, kakšno srečno popoldne je bilo to in kako sta se veselo pretikala med kramarskimi stojnicami, kako sta govorila čisto vsakdanje stvari, ki so njima pomenile nekaj drugega kot drugim, ki so jih slišali, in potem, kako ji je kupil lectovo srce in je Cilka za trenutek stala ter se obotavljala, kako so se njeni drobni beli zobje nalahno dotaknili spodnje ustnice in drseli sem in tja, kot bi bila v zadregi, in kako je naposled vzela srce in se mu zahvalila z očmi, v katerih so spet plesale nagajive iskre, ki jih je tako dobro poznal in so ga zmeraj zbegale. Potem sta plesala, in komaj je čutil, da jo drži v rokah, tako lahka je bila, on pa seje sam sebi zdel neroden, in potil se je od zadrege in strahu, da bo stopil napak. Zvečer ni ostala dolgo; prišla je z bratom in s svakinjo in videl jih je, ko so se odpeljali z vozom; za slovo mu je zamahnila s čipkastim belim robcem, on pa se je napotil za njimi proti Breznici in vso pot je hodil, kot bi bil pijan od sreče. Bilo
 
Pot z Breznice do Zgoša se vleče. Hodil je vprek čez zamočvirjene travnike. Voda mu je klokala pod nogami. Ni mislil na pot. Mislil je, da bo povasoval pod Cilkinim oknom in ji povedal vse tisto, kar je premislil v dolgem času, odkar jo je spoznal. Hodil je tako lahko, kot bi ga zemlja sama nosila. Spotoma si je polglasno žvižgal pesem, ki je mati ni marala slišati:
je prelepo, res, in ko se je zdaj spominjal semnja, se mu je srce stisnilo v dotlej neznani slasti.
 
<poem align=center>»Na svetu lepših fantov ni,
Vstal je in stopil iz čebelnjaka. Zagledal se je proti ravnini, proti Zgošu. Na hitro se je odločil. Vendar bi smel povasovati pri dekletu. Povedal ji bo, da je sklenil začeti z vozarjenjem. Samo to ji bo povedal in potem bo videl, kaj bo rekla. Nikar naj ne misli, da zna samo kmetovati in če-belariti! In slikati panjske končnice in podobe, za katere ni in ne bo dobil nikoli beliča! Zaradi nje se bo lotil gospodarstva drugače, kot se ga je loteval doslej, čeprav bog-ve, da pod Kuharjevo streho ni nikomur sile. Toda zdaj je treba začeti drugače.
kot so gorenjski furmani.
 
Po celem svetu hodijo,
Naglo se je spustil po stezi, malone pretekel tistih nekaj korakov med čebelnjakom in hišo, mimogrede pogla-dil psa, ki se mu je dobrikal, in zavil na pot pod hišo. Hodil je, poln nedoumljivega veselja, kakor bi šele zdaj zares čutil, kako sta z zemljo eno. Vaške hiše so spale in tiha noč je šla čez nizke, široke, kakor iz zemlje zrasle strehe. Tonej je stopal med njimi s previdnim korakom vasovalca. Ljubil jih je, nenadoma je čutil, da je to res njegov svet. Poprej se mu je včasih zdelo spričo besed mojstra Arerja vse to majhno, utesnjujoče, neznatno, zdaj je vedel, da je to del njega samega in da si ne želi nikamor proč od tod. Nikoli nikamor. Edino z vozom in s konjem po cestah. Ne zato, da bi videl široki svet, temveč zaradi Cilke, zato da bi hodila po Kuharjevi hiši, se ustavljala na koncu hiše in gledala po poti, od kod prihaja Tonej. Vse to ji bo nocoj povedal.
pa sladko vince vozijo ...« </poem>
 
Pot z Breznice do Zgoša se vleče. Hodil je vprek čez zamočvirjene travnike. Voda mu je klokala pod nogami. Ni mislil na pot. Mislil je, da bo povasoval pod Cilkinim oknom in ji povedal vse tisto, kar je premislil v dolgem času, odkar jo je spoznal. Hodil je tako lahko, kot bi ga zem
 
lja sama nosila. Spotoma si je polglasno žvižgal pesem, ki je mati ni marala slišati:
 
»Na svetu lepših fantov ni, kot so gorenjski furmani. Po celem svetu hodijo, pa sladko vince vozijo ...«
 
Ko se je s prvim svitom vrnil domov, je našel pred čebelnjakom brata Janeza. Fant ga je pogledal s črnimi, užaljenimi očmi. Z roko je pokazal na podič pred čebelnjakom. Kupi mrtvih čebel so črneli na mokrem lesu.
Vrstica 617 ⟶ 552:
Tonej ni odgovoril. Sklonil se je in zajel prgišče čebel. Presipal jih je z dlani na dlan, bile so črne, mrtve, kakor njegove sanje o konju in vozu.
 
Potem je bila spet pomlad, tista zgodnja, ki prinaša s seboj vonj taleče zemlje in rezki vonj resja, ki cvete v vseh odtenkih, od snežno bele do krvavo rdeče barve in daje čebelam prvo hrano. Na trgu v Radovljici se ni nič spremenilo; kot vsako pomlad so se otroci igrali Ali je kaj trden most? — bi mogli moji konjički skoz? in radostno vriskali, ko so mostninarji lovili zadnjega konjička v tropu. Kakor zmeraj so zacingljali zvončki na vratih Arerjeve hiše stari, znani napev, ko je Tonej pritisnil na kljuko in stopil v tlakovano vežo. Vračal se je s prve pomladne tlake na graščinskem vrtu. Ves dan je prebil v rastlinjaku pod stekleno streho, kjer so rastle čudne tuje rastline z imeni, ki si jih ni zapomnil, ker mu niso ničesar povedala, med gredigredicami, pokritimi s slamo in steklom, v katerih je oskrbnikova žena gojila vrsto zdravilnih in dišečih zelišč. S previdnimi gibi je jemal iz prsti mlade, krhke sadike in jih presajal drugam. Tlaka mu je to pomlad pomenila malone dobrodejno spremembo, ker na Breznici ni strpel.
 
cami, pokritimi s slamo in steklom, v katerih je oskrbniko-va žena gojila vrsto zdravilnih in dišečih zelišč. S previdnimi gibi je jemal iz prsti mlade, krhke sadike in jih presajal drugam. Tlaka mu je to pomlad pomenila malone dobro-dejno spremembo, ker na Breznici ni strpel.
 
Zdaj je bil čas, ko je medilo vresje in je po mejah belo cvetel črni trn, ko sta rumena drnulja in leska razsipali drobni prah in sta odganjali smreka in hoja, ko so povsod izletavale čebele, samo njegov čebelnjak je bil prazen. Čebele roparice so ga čisto uničile. Komaj trije panji so mu ostali. Morda bodo minila leta, preden bo čebelnjak spet oživel. Kar vse veselje nad čebelami mu je prešlo. Zaupal jim je svojo prihodnost, one pa — kakor da so ga goljufale. Zdaj pač ne bo nikoli več mislil na to, da bi si kupil konje in voz in vozaril.
Vrstica 634 ⟶ 567:
 
»Boš pa z Janezom v stari bajti na boljšem, kot bi bila pri nas!« je rekel.
 
5 Zlati roj
 
65
 
Zbegano ga je pogledala. V očeh so ji ugasnili nagajivi zubeljčki, od katerih je bil včasih kakor pijan. In mrtvo je rekla:
Vrstica 653 ⟶ 582:
»Saj so o tebi tudi marsikaj napletali, ko si hodil k njej v planino. In tisto noč, ko si prišel ob čebele ... Drugič pa bolje glej!«
 
To je bilo edinkrat, da sta spregovorila o Cilki. Samo Tonej je nosil v sebi bolečino, ki je bila kot bolečina nečesa nedoživetega. Ves razbolel se je spet zatekal nazaj v svoj prejšnji, dobri, dragi, zanesljivi svet. Čutil je, kako mu je ta prejšnji svet potreben; svojevrsten svet, drugim nedostopen, njemu pa čez vse drag. Zato ga je v trenutku, ko so nekega dne spet zapeli Arerjevi zvončki in je stopil skozi vežo, obšlo dobro znano občutje, da se vrača v kraj, ki je na vsem svetu edini zares spokojen, k ljudem, ki jim more zaupati. Ko je stopil v mračno delavnico in mu je ve-gastivegasti pod zaškripal pod nogami ter je začutil okrog sebe svečano ozračje prostora, mu je odleglo kakor po dolgi muki. V tem prostoru se ni nikoli nič spremenilo. Zmeraj spet so stale sohe v kotu, po stenah so visele mojstrove podobe, dleta so tičala v zatičih, ki jih je prekrival prah, na katerem so se poznali odtisi mojstrovih prstov, na okenski polici so se vrstile skodelice z barvami, in zdelo se je, da je bilo tako od nekdaj, da so prihajali podobarji sem noter in odhajali in da se to ne bo nikdar končalo. V delavnici je bilo ozračje trajnosti, dih nekega življenja, ki se ni spreminjalo tako naglo kakor življenje tam zunaj. Zaželel si je, da bi mogel vse svoje dni preživeti v prostoru kot je ta. Zdaj ko ni imel več svojih čebel, si je želel samo še tega.
 
katerem so se poznali odtisi mojstrovih prstov, na okenski polici so se vrstile skodelice z barvami, in zdelo seje, daje bilo tako od nekdaj, da so prihajali podobarji sem noter in odhajali in da se to ne bo nikdar končalo. V delavnici je bilo ozračje trajnosti, dih nekega življenja, ki se ni spreminjalo tako naglo kakor življenje tam zunaj. Zaželel si je, da bi mogel vse svoje dni preživeti v prostoru kot je ta. Zdaj ko ni imel več svojih čebel, si je želel samo še tega.
 
Mala gosposka peč s porcelanastimi vložki, na katerih so plesale v tenčice zavite nimfe, je bila zakurjena. Arer je pol sedel, pol ležal v rdečem naslonjaču, zavit v odejo in do vratu zahomotan v kožuh. Zraven njega je bil vrč z vinom. Ko je ugledal Toneja, je poskusil vstati, a se je stokajoč spustil nazaj v naslonjač.
Vrstica 667 ⟶ 594:
»Mislite zares?«
 
»Zares! Eh, fant moj, ko bi ti dan za dnem stal na lestvi in mazal po zidu, ali pa na mrzlem cerkvenem tlaku, potem bi tudi čutil v kosteh ves tisti mraz, ki se počasi nanaseli vate, čeprav si še mlad. To niso pravi kraji zame, zmeraj sem to vedel! In če bi ti videl Italijo, potem bi vedel, kaj je pravo podnebje! Nobene resnične zime! Ljudje niti peči ne poznajo! Samo sonce, zmeraj samo sonce, in v svečanu že vsepovsod cvetejo mandeljni! To bi ti moral videti!«
 
5:
 
67
seli vate, čeprav si še mlad. To niso pravi kraji zame, zmeraj sem to vedel! In če bi ti videl Italijo, potem bi vedel, kaj je pravo podnebje! Nobene resnične zime! Ljudje niti peči ne poznajo! Samo sonce, zmeraj samo sonce, in v svečanu že vsepovsod cvetejo mandeljni! To bi ti moral videti!«
 
»Kako, da se niste vrnili v Italijo?«
Vrstica 686 ⟶ 608:
»Zahvalim,« je naglo rekel Tonej, ki si ni želel, da bi prišla mojstrova žena v delavnico in ostala tamkaj. »Jedel sem v graščini.«
 
Arer se je naglo sprijaznil s tem. »Saj bo sama prišla. Vsak hip prihaja gledat, kaj je z menoj. Čemu se pa boji zame, kost stara? Misli, da bom stegnil cempeti? Načaka-laNačakala se bo!«
 
Tonej se je tiho smejal predse. Naposled se je tudi starec začel smejati. Drobne gubice so mu prepregle dobro-voljnidobrovoljni obraz in dolgo je kimal z glavo, da mu je čop vihral okrog obraza. Potem se je dotaknil pečnice, zaljubljeno ogledoval plešoče nimfe in spet pokimal.
 
»Presneto so zapeljive, kaj?«
Vrstica 720 ⟶ 642:
Tonej se je pohlevno nasmehnil, vzel vrč in ga nastavil mojstru na usta. Ko je Arer odpil, je ponudil še Toneju. Fant je srknil požirek. Vino je bilo sladko in čutil je, da se mu težko useda v kri. Še enkrat je nagnil in pil. Arer ga je bistro opazoval.
 
»Pikolit,« je zašepetal, kakor bi govoril o nečem posvečenem. »Bolečine blaži. Na Vipavskem ga delajo. DelaDelajo, pravim, ker takega vina ne pridelaš s trte. Ozdravi te. Jaz pa sem kot cunja, niti vrča ne prinesem do ust.«
 
jo, pravim, ker takega vina ne pridelaš s trte. Ozdravi te. Jaz pa sem kot cunja, niti vrča ne prinesem do ust.«
 
Čez hip je rekel živahno in skrivnostno, kakor bi se nenadoma nečesa domislil:
Vrstica 742 ⟶ 662:
Tonej se je zasmejal. Bilo je dobro, da nekdo misli nanj, da misli morda globlje, kot bi mogel on sam. »Navsezadnje bom le ostal kmet. To ste nekoč že sami rekli,« je rekel.
 
»Sem rekel? Ah, česa vsega že nisem rekel,« je nekam potlačeno menil Arer. »Vendar mi je žal zate. Kakšno življenje je to? Skrbiš za brate, ki ti bodo malo hvaležni! Le čakaj, da odrastejo in boš videl, da ti ne bodo hvaležni! Hodiš na tlako in poleg graščinske tlake skrbiš še zoprni oskrbnikovi ženi za njen rastlinjak! Plačila od nje ne boš pričakal niti prebitega groša, pa čakaj, dokler se ti zljubi. Tako ti pravim, da se česa loti! Čopiče vzemi in platno. Na Dunaju je neka šola, saj sem ti že pravil o njej ...«
 
»Zdaj je prepozno,« je trdo rekel Tonej.
Vrstica 750 ⟶ 670:
»Ne morem.«
 
Tonej je začutil, kako mu leži dom na ramenih kakor breme, ki se ga ne more otresti. Poleg tega je bilo to breme, ki se mu je davno privadil. Tako mlad je še bil, ko je umrl oče, in potem je prišlo kar samo ob sebi, da je moral skrbeti za hišo in polje. Zdaj bi ga morda zlahka pogrešali — Janez bi prevzel njegovo mesto v hiši — toda zdaj se je čutil trudnega in nobene želje ni imel, da bi odšel v svet. Tiste sanjarije o Dunaju v otroških letih, oh to ni bilo nič! Ravno toliko so veljale, da jih je lahko zaupal svojemu otroškemu skrivališču za staro lesniko. Nazadnje se je razbilo celo pričakovanje, da bo kdaj vozaril proti Trstu, čeprav v tem ni bilo nobene mladostne zanesenosti več. Leta so mimo, Cilka se je omožila, njegovih čebel ni več in zdaj je že čas, da se neha trapiti s temi rečmi. Dovolj se je na-mučilnamučil z njimi.
 
»Ne moreš,« je zamrmral Arer. »Kadar sem govoril s teboj o tem, zmeraj si rekel, da ne moreš. Kdaj boš mogel?«
Vrstica 756 ⟶ 676:
»Nikoli, mojster.«
 
»Du, gnadigergnädiger Gott!« se je nenadoma razjezil Arer v svoji trdi nemščini, »ali sem res že tako star, da mi lahko odgovarjaš samo z >ne morem< in >nikoli<? Tinče bi pa šel, ti pravim, čeprav nima pol tvoje nadarjenosti! In Lovrenc bo šel, samo počakaj! Jaz bi pa tudi rad še toliko počakal, da bi Lovrencu izuril roko. Samo za začetek, veš, drugo mu bodo dali drugod.«
 
»Delal bom, da bom lahko njima pomagal na noge,« je rekel Tonej.
 
»Du, gnadigergnädiger Gott, saj govoriš kot kak menih ...«
 
Utihnila sta. V sobo se je počasi plazil mrak in predmeti so izgubljali ostrino. Na trgu je zabrnel zvon. Lagodni, slovesni glasovi so plali v sobo. Tonej je stegnil roko na malo knjižno polico ob steni in vzel z nje težko biblijo. V poltemi je otipal umetno okovje na robovih in zaponko. Spomnil se je podob v njej in zgodb, ki jih je bral pod Arerjevim vodstvom. To je bila dolgotrajna in mučna šola, toda naučil se je iz nje precej nemško. Nasmehnil se je podobi doraščajočega fanta, ki sedi sklonjen nad težko biblijo na trinožnem stolcu, medtem ko mojster za njegovim hrbtom slika in mu sproti popravlja izreko in tolmači besede. Spomnil se je, kako je Arer nekoč vzel biblijo v roke, se nasmehnil in rekel:
Vrstica 768 ⟶ 688:
Tonej je položil biblijo nazaj na polico, Arer je rekel:
 
»Vidiš, brati sem te naučil iz nje. Pobec si še bil in znojne kaplje so ti izstopile na čelu od napora, ko si črko-valčrkoval. Nisem se ti smejal, da bi ti ne vzel volje do učenja. Bogve da sem se namučil s teboj! Zdaj pa hočeš ostati na Breznici, in kaj ti bo vse to znanje koristilo?«
 
Tonej ni rekel nič. Iz mraka se je spet oglasil stari po-dobarpodobar:
 
»Pojdi že proč od tistega svojega praznega čebelnjaka, da se boš imel zares kam vračati!«
Vrstica 790 ⟶ 710:
»Klotilde! Klotilde!«
 
Spet se je nasmehnil, zdaj že trpko. Kliče jo, da bi mu dala pikolita; iz mojih rok ga ni maral. Tako hudo mi zameri, ker ga ne poslušam in ne grem v svet. Kaj bi dosegel, če bi šel? Ali bi kdaj znal več, kot zna on? Ali bi bil bolj srečen? Ali pa bi se potem vračal k svojemu opustošene-muopustošenemu čebelnjaku in k panjskim končnicam in, navsezadnje, v njegovo delavnico? Da, stari mož ne more razumeti, da ni ničesar tistega več, kar me je nekoč veselilo, in bi me prej ali pozneje le pognalo v svet!
 
Za trenutek je pomislil: Ali pa starec ve? Morda zato hoče, naj grem na Dunaj? Zavrgel je misel. Nič ne ve. Saj niti tega ne ve, da sem hotel kupiti voz in konja, vozariti in se oženiti s Cilko! In da so moje čebele propadle prav tisto noč, ko sem šel pod njeno okno, da sem ji povedal svojo namero! Če bi pa vedel, bi me ne razumel.
 
Trdo je šel pod okni. Sam sebi se je zdel prazen in suh kakor prod, s katerega je odtekla vsa voda in ga je prežga-loprežgalo neusmiljeno poletno sonce. Že daleč na trgu, je še zmeraj slišal za seboj neučakani Arerjev klic:
 
»Klotilde! Klotilde!«
Vrstica 804 ⟶ 724:
Proti koncu vinotoka sta bila pripravljena na pot. Popotne krošnje, ki sta jih naredila sama, so čakale v hiši na klopi. Notri je bilo novo platneno perilo, ki ga je sešila mati, modre, rdeče in bele nogavice, ki jih je spletla Neža, in brašno. V hiši pa je bilo narejeno slovesno, da bi prikrili tiho žalost zaradi njunega odhoda. Tone Janša se je poslavljal od doma. Lovrenc se ni — to je brat dobro vedel. Fant je bil neučakan in mudilo se mu je; dan za dnem je priganjal brata, naj bi že vendar šla, da se ne bo vreme prej sprevrglo. Starejši brat se mu je prizanesljivo smehljal; ko je sam imel sedemnajst let, kot jih ima zdaj Lovrenc, se mu je tudi mudilo od doma, samo da ni imel kam iti. On pa jih je spomladi dopolnil že dvaintrideset in govoril je z Lovrencem kot oče s sinom — stvar, ki je fantu malo ugajala. Vendar se je tudi Tonej poslavljal drugače, kot je nekoč mislil. Nekam suhoparno, drugače kot bi si želel.
 
Z bratom sta obiskala vse očetove in materine sorodnike in Lovrenc si je pri tem nabral nekaj srebrnikov, ki jih je spravljal v mošnjič, obešen okrog vratu. Toneju niso dajali srebrnikov, samo čudili so se, kako more mož v zrelih letih, gospodar, zapustiti dom in oditi v svet, da bi se priučil slikanju. Malo da niso zmajevali z glavo nad njegovim početjem. Ko je odhajal, je natanko vedel, kaj so si re-kalirekali po njegovem odhodu: Nikoli ni bil tak, kot bi kmet moral biti! Malo mu je bilo mar dela na polju in v planini. Vse nedelje je presedeval pri čebelnjaku in si igral na ci-trecitre, vse zimske in deževne dni pa se je ukvarjal s slikanjem. Njemu je radovljiški Arer zmešal glavo, on pa jo je zmešal bratoma. Tinče je več pri Arerju kot doma, Lovrenca pa bo odvlekel na Dunaj, in le kaj bo iz Matijevih fantov? Popotni slikarji bodo, vseh cest prah se jim bo nabiral na čevljih! Da, da, Tonej je bil od nekdaj malo zmešane glave ...
do tu popravljeno
 
bo odvlekel na Dunaj, in le kaj bo iz Matijevih fantov? Popotni slikarji bodo, vseh cest prah se jim bo nabiral na čevljih! Da, da, Tonej je bil od nekdaj malo zmešane glave ...
 
Samo slovo od Polone in Arerja je bilo prisrčno. Polono sta našla v postelji, ker je pred kratkim rodila Andreju Gregorju Kajdižu šestega otroka. Bila je živa in jedra kakor zmeraj in legla je samo zaradi spodobnosti; čez nekaj časa se je naveličala ležati in je vstala, da bi bratoma postregla za slovo, in tedaj sta videla, da se je spravila v posteljo čisto oblečena; to pa je pri vseh treh priklicalo tolikšno veselost, da se niso mogli nehati smejati in je smeh odkrhnil slovesu vso bolečo ostrino. Ostala sta pri njej do večera in ko so se poslovili, je obžalovala, da ju ne sme spremiti dalj kot do praga — ni še bila namreč pri odpe-ljevanju in zato ni smela izpod strehe. Obljubila sta ji, da se bosta kmalu vrnila, in Lovrenc je v to trdno verjel, Tonej pa ne — ni si želel nazaj, ker mu je Breznica prizadejala dovolj gorja. Ko se je na poti obrnil, je Polona še zmeraj stala na pragu, mahala mu je v slovo in tudi on ji je odzdravil — bil je prepričan, da sestre ne bo videl nikoli več.