Križev pot Petra Kupljenika (1911): Razlika med redakcijama

| avtor= Andrej Budal

| obdelano=4

}}

 

== Prva postaja. ==

 

 

Tisti čas, pred več kakor tristo leti, je segla kriva vera v deželo, od severa doli, vera hladne krvi in prevejane pameti, in nekaj stebelc se je prerilo skozi špranje domače ograje tudi k nam; prerilo se je, dorastlo in se vsemenilo. In seme je padlo na rodovitno grudo. Gospod pa pravi: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile. In tako se je zgodilo. Izmed pastirjev je bil tudi Peter Kupljenik.

Kmet s prstenim licem in čvrčasto drenovko je zamahnil naprej po cesti in za dvema najbližnjima hišama proti gradu.

 

 

Drugi dan sta si sedela glavar in tolminski naddijakon v graščinski obednici nasproti. Cerkveni dostojanstvenik je nagnil trebušast vrč, ga postavil izdatno lažjega na hrastovo mizo pred seboj, uprl živahne sive oči v klobasico, ki jo je vrtel njegov gostitelj med prsti, in je rekel:

Ne ven na cesto? Kaj, v prvo nadstropje? Ni se zgodilo, kakor je Peter pričakoval. Gori je glavar odkazal Petru čedno, okusno opravljeno sobo in zaklenil vrata za njim.

 

 

Peter se je oziral naokrog in v srce mu je zavelo kakor romarju, ki prihaja od daleč, prek devet gora in devet voda, in stopi izmučen iz zločeste teme v razsvetljeno svetišče, ki mu je sanjala duša o njem vso dolgo pot. Oko, vajeno že dva dni samo teme in mraku, je ščepelo razkošnosti svetlobe, da je moralo večkrat zaporedoma zamižati, preden se je privadilo modrini neba, ki je kričala pred oknom, sinja do neugnanosti. Nato se je paslo sirom po sobi, obšlo je dragoceno mizo, pregrnjeno s šarasto vezenim prtom, ki je prišel šele pred nekaj dnevi izpod gibko-tenkih prstov mlade grajske gospe, ustavilo se je vzradoščeno in z odkritim dopadanjem na debeli, lepo vezani knjigi z močnimi zaponkami ob konceh, šinilo je mimo udobnega stola na bela tla, pokrita s živopisano preprogo, dušečo preglasne korake, pomudilo se je pri Čedno opravljeni postelji v levem kotu in je brž preudarilo, da se bo dalo tukaj vse drugače spančkati kakor na trdi klopi zatohle čumnate, od postelje je švignilo h križu, ki je visel nad zglavjem, in se odpočilo na veliki podobi, Marijinem vnebovzetju, na nasprotni steni.

Od leve in desne planeta iz grmovja dva grajska hlapca s puško in vrvmi.

 

 

Hahaha! Kaj vam nisem rekel? O, ti prenapeteži so vsi taki, vsi po vrsti, poznamo to zalego. Kakor otroci. Bodi past še tako očitna — štrbunk vanjo kakor mušica v vino. Torej je šel v zanko? Izvrstno, izvrstno, čestitam na izbornem lovu, hahaha!'

Peter se je naslonil ob železno ograjo in je čakal. Zdaj se bliža torej ura, ki mu odvzame težke dvome, porojene snoči gori na oknu. Da se mu beg prav lahko izjalovi, na to je bil pripravljen, to ga ni potrlo; a če bi bila opravičena bojazen, ki mu je zalila srce tik pred begom, če bi se izkazalo, da je resnica, kar mu je zaplesalo snoči, ko je gledal doli h kapelanu, samo kot grozna slutnja pred očmi, če bi — Peter si ni upal misliti naprej. Skušal se je raztresti. A kako v tej ozki enoličnosti? Da bi imel vsaj kako knjigo, sv. pismo najraje, kakor včeraj. Kdo ve, morebiti leži kaj v kakem kotu, v temi ni videti ničesar. Stikal je po kotih, zaman. Otipaval je le mokrotnohladne, pri tleh s kosmato plesnijo prevlečene, stene, pajčevino, tuintam kakega hišnega ščurka. Vrnil se je zopet na okno, strmel v nasprotni zid, skušal šteti martinčke, ki so pokukavali iz številnih razpok v zidu, hodili drug k drugemu na obiske in se podili gorindol po steni. Raztresenja ni bilo, vedno in vedno se mu je vsiljevala skeleča misel, ki se mu je snoči zagozdila v možgane, da mu je glava brenčala od nepoznanih bolečin. Kakor kača-sesača mu je kljuvala v srce in pila in pila. Stiskal se je na levo stran okna, da bi z očesom dosegel luknjo v zidu; bila je predaleč v stran. Napenjal je uho, če je za zidom veja udarila ob vejo ali če je kuščar premaknil droben kamenček, že je mislil, da je Jaka; pa ga ni bilo. Šele čez dobro uro je tam na desni nekaj zaropotalo, po travi so se začuli pridušeni koraki in pred oknom je stal Jaka.

 

 

Kapelan je čakal pred luknjo. V zidu je vtrgal travnato bil in je zamišljeno žvečil. Trije, štirje žarki, ki so se bili ukradli skozi zeleno plast leskovega listja, so mu v žarkem plesu migotali pred nogami in strepetavali s travice na travico. Poleg zamišljenosti je kazalo vse njegovo kretanje tudi nestrpnost. Dvakrat, trikrat se je sklonil k luknji — nič. Šele ko je peto bil korenito prežvečil in jo izpljunil daleč od sebe, je začul iz jame:

== Druga postaja. ==

 

 

Nekoliko samote, bodi že kjerkoli!'je zahrepenel Peter natihem. Njegov konj je nestrpno zacepetal. Nemara se je zdelo tudi njemu, da se trojica pred vrati lepe dvonadstropne hiše nenavadno dolgo meni in se še ni domenila. Tudi Petru je uhajalo oko vedno tjakaj, a pri tem mu je obstalo večkrat tudi na mimoidočih, poštenih goriških meščanih, ki so nalašč krotili korake spričo nenavadnega prizora. No, nekaj jezdecev na ulici bi ne bilo Goričanom nič tako nenavadnnga, a da so imeli ti jahači v svoji sredi duhovnika in da so stali v taki neposredni bližini one častivredne trojice, obstoječe iz domačega župnika Nepokoja, Coretta, tržaškega škofa in iz pl. Attemsa, glavarjevega namestnika, ta neovržna očividnost, da obstaja med jezdeci in temi tremi gospodi ozka vez ne ravno brezpomembne vrste, vse to bi že samoposebi moralo vzbuditi pozornost, ko bi tudi ne bila zakrožila tisto popoldne po mestu zanimiva novica, da privedo še tisti večer, ali drugi dan, iz Tolmina hudega luterana, nepoboljšljivega krivoverca, kranjskega predikanta Petra Kupljenika.

,Povej mami, da si jezdila,' ji je naročil oče. ,Zbogom!', Za mano!' se je obrnil k hlapcema in vjetniku. Peter je potegnil z dlanjo prek levega očesa.

 

 

Zdajci so obstali pred župnikovo hišo. Andrej Nepokoj se je nagnil v tistem hipu s prvega nadstropja skozi okno in bodril:

»Tudi. Saj on me je napotil k vam. In da ni tega dobrega gospoda tukaj, glejte, še povedati bi vam ne mogel. Saj ste videli, župnik doli laja in se usaja, pa poleg človeka stoji, da še par besed ni mogoče spregovoriti. Kakor hitro se je bilo razneslo, da vas imajo v gradu, in brž nato, da so vas odgnali v Tolmin in da boste morali pred papeža, je prišel k meni — jaz sem ravno spregel vole, pripeljal sem voz ajde — prišel je lep, mlad gospod in me začel izpraševati o mojem rajnkem očetu — Bog mu daj dobro — in o vas; vse je hotel vedeti, kdaj ste bili pri njem, kako dolgo, kdaj ste odšli, po kateri stezi, če sami ali v družbi, vse, vse. Jaz sem mu pravil, poslušal je in molčal. Nakonci me vpraša: ,Andrej, ali bi ti šel v Ljubljano?' Zakaj ne, za dobro stvar — pravim. In sem šel in zopet vse natanko povedal samemu gospodu Krištofu — tako dober gospod, moj Bog, tako prijazen, kakor da bi govoril z vami. Pa me vpraša, ko sem mu vse nadrobno razodel, če bi hotel izkazati vam, gospod fajmošter, veliko dobroto. Potegnil je iz miznice mošnjo cekinov, to-le, vidite, in mi naročil, naj odštejem polovico vaši Katri, z drugo polovico pa naj grem za vami in naj se skušam spraviti do vas, da vam povem, kako se oni neumorno trudijo, da bi vas rešili. Sklenili so poskusiti na vseh straneh, pri kranjskem glavarju, pri goriškem, v Gradcu, povsod. Hkratu mi je dal dve pismi, za gospoda župnika in gospoda namestnika, ki naj ju izročim šele, potem ko sem z vami govoril. Rekel mi je ostati v Gorici, dokler boste vi tukaj, župnikov in namestnikov odgovor pa naj pošljem po kom drugem v Ljubljano, poizvedujem naj, kaj nameravajo z vami, kako se vam godi, in naj mu poročam, če zasledim kaj važnega.«

 

 

Bilo je zopet pri župniku Nepokoju. Peter in župnik sta si sedela pri mizi nasproti ob steni, prav pod veliko sliko nadvoj-vodovo, tržaški škof Coretto je malomarno bolj ležal kakor sedel v velikem naslanjaču in se opiral z levim komolcem ob gladko oslono, ki se je končavala v angeljsko glavo, tako da je lahko udobno gledal skozi okno, dočim mu je levica porožljavala z zlatim križcem, ki mu je, obešen na zlati verižici, počival na prsih. V kotu tik ob oknu je sedel pri majhni mizici bledikav duhovnik čemernega obraza in poskušal po rumenkastobelem pergamenu gosje pero, ki si ga je bil ravnokar prirezal.

In je zaloputnila vrata. Gompa se je naslonil na zid in se oziral gorindol po ulici.

 

 

Starikave hiše in hišice so zevale zaspano v vrvež pod seboj, V druge, novejše in čednejše, so gledale bolj zvedavo in svečano na dolgo vrsto Brik, Solkank, Štanderk in drugih okoličank, ki so stale kraj ozke ulice za svojimi koši in pletenicami, polnimi sadja in zelenjave, ki so barantale zanjo, jo ponujale, kričale, se smejale, in se kregale. Na drugi strani, njim ravno nasproti, sta kakor dva učenjaka najhujše sorte motrila zamišljeno z raznimi odvržki in otrebki postljano cesto dva siva, črnokriža dolgouhca. Lah, ki se je gugal zraven njiju na enonožnem stolčku, se je sklanjal k tlom in mešal po visokem kupu dinj in melon, jih samozavestno narezaval vzdolž od repa do zadnjega ostanka splodelega cvetu in hvalil njih neprekosljivo dobroto. Gompa je gledal živordeče kose, ki jih je Lah vihtel v zraku in ponujal: Un soldo, un soldo! Kaj ko bi kupil? Nikoli ni še imel takega blaga na jeziku. Pristopil je in se nato naslonil s kosom zopet na zid. Komaj zasadi močne zobe v mehko dinjo, da se mu je obilni sok pocedil po bradi na prsi, kar začuje za seboj rezek glas:

,Pa zbogom in srečno hodi!'

 

 

Peter je sedel na slamnjačo, glava mu je omahnila v dlani. Andrej laže, Andrej laže! In zopet: vse kar je povedal, zna biti resnično A ta ciganka ... Zakaj mu je prav takrat zastajala beseda, zakaj je trepetala zbeganost v njegovem drugače mirnem, trdnem pogledu, zakaj ga je moral obrniti štiri, petkrat v stran? In kadar se vrne, kdo ve, če ga še najde tukaj, če ga sploh še najde. Ha, namesto da bi šel sam k njemu, udri sredi noči v njegovo spalnico, ga zagrabil za vrat v tisti nesramni postelji, mu pokleknil na prsi in mu zavpil v obraz: tat, prešestnik, razbojnik, nedolžnost sem, Turek, tolovaj, zaklad sem, ki sem ti ga zaupal, jaz slepec.

== Tretja postaja. ==

 

 

,Samo trenotek dovolite mi, da se odpočijem.' »Ne.«

Misli so se podile naglo druga za drugo, prehitevale se in se rinile in Petru je minila noč, kakor da je trajala eno uro. Moj Bog že zopet škriplje zapah, zopet ga bodo tirali sem in tja, gori in doli. Človek se ne more niti do sita namisliti.

 

 

Peter je gledal, kako se nateka pisana množica krog njega. Stopal je mirno med dvema hudogledima biričema in ozirajoč se na svojega levega spremljevalca, se je moral večkrat zaporedoma nehote nasmehniti, videč njegov hudo nagrbančen obraz, njegovo zagorelo polt, ki jo je strah, združen z očividno samozavestjo, češ: in če pride sam vrag, mi ga ne iztrga! nabiral v čudne gube. Nasmehu se je pridružil izraz pomilovanja, kadarkoli se je ustavilo oko na močnih, žilavih rokah, kosmatih prav doli do prstov, ki so krčevito stiskali Petrovo roko, visečo malomarno v črnem rokavu. Oj sramote, in ne samo sramote, tudi kazni, kazni, ko bi se zgodilo, da bi mu jo Peter popihal, kar bi ne bilo nobeno čudo spričo dejanj, ki se pripovedujejo o njem: da je papeža preklinjal, da je devet fara zapeljal v krivo vero, da bi bil roki pravice že iz treh gradov skoro ušel. Kaj se ne zgodi lahko — takim gre zlodej vedno na roko, in da zlodej nima mnogo manj moči in pameti kakor sam Bog Oče, se je izkazalo brž po stvarjenju in pozneje še mnogokrat — ali se ne zgodi lahko, da ta preklicana mila Jerica v črnih capah, ki bi mu pošten kristjan ne prisodil, da bo štel do pet, ne da bi se zmotil, da ti ta merkvica, izpita in suha kakor je, dvakrat, trikrat kihne in se v hipnem skoku požene kakor pšica na najbližnjo streho — pojdi ga lovit!

,Resnico priznavam. Zmote si nisem v svesti, zato je ne morem preklicati.'

 

 

Peter je sedel v ječi videmskega gradu. Pogledal je proti vratom in je videl vstopiti visokega, suhljatega moža v dolgi halji, ki je, zapiraje vrata za seboj, nekomu zunaj na stopnicah stiskal roko z besedami:

 

 

 

Peter je razmišljal. Hotel je biti kar se da pošten, ne pred vikarjem, pred seboj, pred svojo vestjo. Sprva se je moral skoro siliti, da mu misli niso vhajale na stranpota, naganjati jih je moral, da so se spravile nad mnenja, ki jim jih je dovrgel Barbaro. Kdo ve, mogoče vendarle niso samo obrane kosti, kakor se zdi na prvi pogled? Mogoče se jih drži vendarle še nekaj mesa. Kar je bil povedal o prijatelju izdajici, je bilo res. Čuden človek. Nikoli te ni videl, pride, se prestopi dvakrat od stene do stene in ti na vsem lepem pove, da te je prijatelj izdal. Samo tisto komedijantstvo, tisto snemanje križa in prstana! In potem Čeljustanje o stališčih! Saj če vzame človek vsak stavek posebej, je vsak podoben praznemu otepu, zrna boš iskal v njem zaman. A tedaj, ko mu je beseda tako tekla, mirno, vnikljivo, ga je nehote poslušal in mu nehote pritrjeval. Peter se je skoraj jezil sam nad seboj. Že sama barva vikarjevega glasu je bila tako prikupljiva, da je Petrova duša, obrnjena bolj kakor kdaj poprej sama vase, prisluhnila, če je le zinil. Peter je sklenil zanaprej bolj paziti nase: poslušal bo, a ne barve glasu, ne njegove zavratne vnikljivosti, samo razum bo govoril, čista pamet bo sedela na prestolu in obrisala šminko vsaki besedi, da se pokaže v svoji goli vrednosti in se bo videlo, kaj zaleže in kaj bi rada zalegla. Tudi nad tem se je Peter skoraj jezil, da je vikarju tako na široko odgovarjal. ,Da, govoriti je treba, z molkom ne bo nikomur pomagano. In vendar — pred ljudstvom, žejnim božje besede, o tam bi govoril, pred temi ljudmi ne morem. Ali iz strahu, da me nadvladajo? Jaz vem samo to: kadarkoli me zapeljejo, da jim odgovarjam, se tik nato pokesam, zazdi se mi, da sem nekaj izgubil, nekaj omadeževal, izdal in prodal košček samega sebe.'

In Andrej je moral začeti znova, vse od začetka in nato še enkrat, in Petru ni nikoli zmanjkalo vprašanj — Kako bi zmanjkalo solncu gorkote?

 

 

Oglejski patrijarh Ivan Grimani je sedel na balkonu in gledal na vrt pod seboj. Prek vrta mu je uhajal pogled na videmske strehe, plesišče srpanovih žarkov. Doli pri bratih mmoritih je zaklenkal zvonček in čez malo so prihajali gori do balkona resni in v svoji neskladnosti trpke tolažbe polni zvoki raztegnjenega responzorija. Štiri popoldne. Ob takem dnevnem času ima srpanovo solnce še daleč proti severu toliko ognjevitosti, da nikogar ne mika izpostavljati mu svoje ude, nikar tukaj v Vidmu, na pragu solnčne Lombardije. A patrijarh si je izbral nalašč najbolj prisojen prostor, kjer so se topli žarki živo odbijali od belega zidu. Osem križev — ne vštevši velikega zlatega, ki mu je počival na prsih — je dihalo kakor toliko strupenih zmajev s tako hladno sapo vanj, da je moral zadnji dve leti zapustiti starodavno obmorsko prestolnico in iskati tukaj miru in gorkote. Ni se varal. Če je tako sedel v mehkem naslanjaču, trudno glavo sklonjeno nazaj, trganja polne noge stegnjene po mehki blazini, se mu je zdel vsak solnčni pramen drobna zlata cev, ki se cedijo po njej čudodelni sokovi izpod dobrotnega neba.

Peter je stal ob strani in gledal v tla.