|
}}
==I.==
Vsa dolina je ostrmela, okiamenela bi rekel bolje.
Vsa dolina je ostrmela, okamenela bi rekel bolje.
Kaj naj to pomeni? Kdo je ta človek? Kaj hoče? Odkod ga
je Bog dal?
Nezaslišano, neverjetno, nemogočo novico je prinesel črednik Luka, ki vsako jutro — razen nedelje, ko poprej opravi prvo sveto mašo — že za svita sam odpre vse vaške hleve, izpusti govedo na plan in potem po strmem klancu mimo njiv in travnikov požene do pašnikov nad njimi.
Bog dal?
Sicer je vse pobočje zelenega Jalovca en sam ogromen pašnik. Iz davnine je pravica trsteniške vasi, da sme njena živina vse do senožeti na desni in onih na vrhu, na levi celo do potoka tam daleč za brdom; čeprav so se tekom tolikih let vsepovsod preko mogočnega pasu naselili novi ljudje celo iz tujih župnij, si sezidali hiše, izorali njive, iztrebili travnike, nakupili lesov. Tako si potem lahko izbere vaški črednik za vsak dan v tednu drugo pot čez široki hribov hrbet: v ponedeljek čez Prečo, v torek čez Njivice, v sredo čez Peščenik, in tako do sobote in nedelje; kajti tudi vode, bistre in čiste kakor ta sinji zrak, je povsod dovolj.
Nezaslišano, neverjetno, nemogočo novico je prinesel črednik Kuka, ki vsako jutro — razen nedelje, ko poprej opravi prvo sveto mašo — že za svita sam odpre vse vaške hleve, izpusti govedo na plan in potem po strmem klancu mimo njiv in travnikov požene do pašnikov nad njimi.
Za opoldanski počitek, čas največje vročine, od kake enajste ali še malo prej, pa do druge, tretje popoldne, ko se potem začne živinica počasi pasti spet navzdol proti domu, je treba nekaj ravninice. A je sredi vseh teh strmin dovolj tudi polic, da čreda lahko leže in v miru prežveči, Luka pa použije svoj kosač kruha in sira, se napije studenčnice ter potem prijetno zadremlje.
Sicer je vse pobočje zelenega Jalovca en sam ogromen pašnik. Iz davnine je pravica trsteniške vasi, da sme njena živina vse do senožeti na desni in onih na vrhu, nja levi celo do potoka tam daleč za brdom; čeprav so se tekom tolikih let vsepovsod preko mogočnega pasu naselili novi ljudje celo iz tujih župnij, si sezidali biše, izoral: njive, iztrebili travnike, nakupili lesov. Tako si potem lahko izbere vašjd črednik za vsak dan v tednu drugo pot čez široki hribov hrbet: v ponedeljek čez Prečo, v torek čez Njivice, ^ sredo čez Peščenik, in tako do soboto in nedelje; kajti tudi vode, Bistre in čiste kakor ta sinji zrak, je povsod dovolj.
Za opoldanski počitek, čas največje vročine, od kake enajste ftll še malo prej, pa do druge, tretje popoldne, ko se potem začne živinica počasi pasti spet navzdol proti domu, je treba nekaj ravni« niče. A je sredi vseh teh strmin dovolj tudi polic, da čreda lahko leže in v miru prežveči, Luka pa použije svoj kosač kruha in sira, se napije studenčnice ter potem prijetno zadremlje.
Tako je starec včeraj po celem tednu usmeril kravice proti Končarjevem robu, velikanski skali z obširno duplino, viseči tik pod gorenjimi senožetmi in vidni iz vse doline. Ravninica pod njo je vabila vprav s tem razgledom in Luka si jo je izdavna določil za nedelje, ko so tako lepo od vseh strani in po vseh poteh, osobito po beli cesti od enega do drugega konca doline mrgolele proti cerkvi tam spodaj kraj vasi gruče in vrste ljudi pa je bil potem, ko so odzvonili mili zvonovi, vsaj v duhu lahko še pri ti službi božji.
Kakor je spela živinica više in više, je stopal tudi on počasi navkreber. Ko pa je bila večina krav z zvončaricosvodnicozvončarico-vodnico že mimo Korenovega drena, je vedel, da pride čreda sama za njim, in pospešil korake pod rob.
Tu — že je dospel na vrh strme steze preko resja in imel po ravni potici do zelenice samo še dvajset, trideset korakov — zagleda tujega človeka, nenavadno visokega in močne postave, ki obrnjen s hrbtom proti njemu zabija močan kol v zemljo. Stalo pa jih je že cel četverokot, kakor če si kdo namerava postaviti kolibo. In je ležala tik pod skalo tudi skladanica desak, a vhod v duplino se je zdel z nekakimi vratmi zaprt.
Križ božji! Luka se je naglo skril za gost grm in od tam strmel v prikazen. Kajti zdaj, ko se je človek okrenil, mu črednik celo ne bi bil mogel dati drugega imena. Mogočno so neznancu vihrali v lahkem vetru okrog glave dolgi, črni, svedrasti lasje, skoraj do pasu mu je padala čez vsa prsa razgrnjena črna brada, ves ostali obraz je bil razen sršečih obrvi čudno svetel in čist. In ne samo mestni čevlji, hlače iz temnega sukna, snežnobela srajca in tako lepe roke, so pričale, da je velikan gosposkega stanu, tudi kodelja bi se bila že davno razcefedrala, da mu takšno delo ni šele od danes ali včeraj.
Luka je bil gotovo prebrisana glava. Tako prebrisana celo, da 3eje znal takrat, ko je umrl stari Lovrenc, izpodriniti vse tekmece ter si šele štiridesetleten čvrst mož prislepariti to udobno in dovolj
ugodno službo, ko te morajo občinarji rediti tudi vso dolgo zimo in imaš svoj kot kar pri županu. Toda tu vsa prebrisanost ni pomagala. Kam naj tudi z gosposkim človekom, ki se priklati od Bog ve kod, se spodaj v vasi nikomur ne pokaže in zdaj očividno že pripravlja, da ostane meni nič tu gori?
Ne, pojava je tako nepopisno čudna, da stoji Luka še čez pol ure ves trd na istem mestu. Oni je ta čas na štoru sredi ograje ošpičil že tretji kol in ga zabil poleg drugih. Pri tem si je včasih zažvižgal, včasih polglasno zapel: »Al' me boš kaj rada imela?« Pri »Kajžica res ni velika« se je celo glasno zasmejal.
ugodno službo, ko te morajo občinarji re
Norec? Hm — da je ušel iz mesta in si misli: tu me nihče ne bo iskal? Toda kako je potem spravil te deske sem gor, sekiro, klešče in vse drugo, kar leži tam okrog? In za blaznika preveč razumno gleda ...
Ne, pojava je tako nepopisno čudna, da stoji Luka še čez pol ure ves trd na istem mestu. Oni je ta čas na štoru sredi ograje ošpičil že tretji kol in ga zabil poleg drugih. Pri tem si je včasih zažvižgal, včasih polglasno zapel: «A1' me boš kaj rada imc!a?» Pri «Kajžica res ni velika« se je celo glasno zasmejal.
Norec? Hm — da je ušel iz mesta in si misli: tu me nihče ne bo iskal? Toda kako je potem spravil te deske sem gor, sekiro, klešče in vse drugo, kar leži tam okrog? In za biaznika preveč razumno gleda...
Kak velik zločinec, ki se skriva pravici? Pa bi si potem šel postavljat kolibo vprav na to planico, da se bo belela na vse strani, ko spravi še deske na streho?
«»Kaj pa pu ... puščavnik?« zastrmi Luka in bi bil kmalu tresknil z roko ob roko. Toda na pol pota mu šapi omahneta. Puščavnik
— in »al' me boš kaj rada imela?«
— in «al' me boš kaj rada imela?«?
In vendar je še najbolj podobno puščavništvu. Saj pesem nazadnje ni tako pregrešna in mož, posebno dokler ni vse urejeno in sveto življenje začeto, lahko niti ne pomisli, kaj poje in govori, kakor tudi zakolneš bolj iz navade, Bog nam grehe odpusti!
Kaj če bi se odkašljal, stopil tja, se odkril pa pcbr.ralpobaral? Luka se priganja, a naprej ve, da ne bo našel poguma, kamoli prave besede.
Sicer pa bi morebiti na mah vse zapravil, se opravičuje in izgos varjaizgovarja. Res., stvar je preveč važna, da se je lotiš sr.msam od sebe in kar tako. Treba je govoriti z županom, znabiti župnikom, z možmi. Naj povedo oni, kako mislijo, potem že, magari da njemu nalože.
Črednik se okrene in tiho spusti po rebru navzdol. Najraje bi takoj stekel do vasi, a seve živine ne sme pustiti same. Vendar — tem bolj, ker si je radi pritepenca treba poiskati drugo počivališče
— ji je zastavil pot navkreber in jo obrnil proti mnogo niže ležeči jasi za brdom; tam pride včasih mimo vaščan, kateremu bi povedal.
No, danes kakor nalašč ni nikogar in Luka mora čakati do večera, zaman iščoč ves dan, ali ne bi bil on i tisti, ki zvečer spodaj v vasi drugim razreši uganko, da znabiti že razumen svèt.
— ji je zastavil pot navkreber in jo obrnil proti mnogo niže ležeči jasi za brdom; tam pride včasih mimo vaščan. kateremu bi povedal.
• No, danes kakor nalašč ni nikogar in Luka mora čakati do večera, zaman iščoč ves dan, ali ne bi bil on i tisti, ki zvečer spodaj v vasi drugim razreši uganko, da znabiti že razumen svet.
II.
«Kakšno brado ima, praviš?« «In smejal se je, ko je pel tisto pesem?» «S pravim železnim batom zabija svoje kole?» «Pa jc res tako hudo lep in močan?«
Neštevilo takih vprašanj je tisti večer od vseh strani letelo na našega Luko, izvirajočih pri ženskah in neveljakih zgolj ali bolj iz radovednosti, dočim naj bi bila možem njegova pojasnila poma« gala do odgovora na tisto edino veliko in vrhovno vprašanje, kdo je človek tam gori in kaj hoče v njih daljnem in mirnem kraju. Toda naj so se še tako prijemali za čela, strmeli pred se, spogle« dovali drug drugega, majali z glavami, ne samo da niso mogli najti sledi, temveč je bila zbog neprestanega prestopanja in ir.cncanja na istem mestu zmešnjava lc šc večja in večja. Kakor davi Luka, so po vrsti zvrgli zločinca, cigana, norca, tudi puščavnika; čeprav se je črednik čedalje bolj ogreval za to razlago in so mu ženske že nekako pomagale. Naposled se je zazdela zadeva tolika, da bi smeli celo ob ti uri prestopiti župnikov prag in vprašati gospoda, kaj meni on. Počasi se je vzdignil župan, pomignil svetovalcem in so šli.
==II.==
Župnik, mož kratkih besedi in nagle sodbe, je takoj za orožnike. Ali seve, župnik ni posvetna oblast in skoraj ne ve, kaj je odgo« vornost. Ni lahko pošiljati komu orožnika na vrat, ki nc veš, kdo
»Kakšno brado ima, praviš?« »In smejal se je, ko je pel tisto pesem?« »S pravim železnim batom zabija svoje kole?« »Pa je res tako hudo lep in močan?«
je, in ki prav za prav tudi še zagrešil ničesar ni. Toda tu j« župnik
Neštevilo takih vprašanj je tisti večer od vseh strani letelo na našega Luko, izvirajočih pri ženskah in neveljakih zgolj ali bolj iz radovednosti, dočim naj bi bila možem njegova pojasnila pomagala do odgovora na tisto edino veliko in vrhovno vprašanje, kdo je človek tam gori in kaj hoče v njih daljnem in mirnem kraju. Toda naj so se še tako prijemali za čela, strmeli pred se, spogledovali drug drugega, majali z glavami, ne samo da niso mogli najti sledi, temveč je bila zbog neprestanega prestopanja in in cincanja na istem mestu zmešnjava le še večja in večja. Kakor davi Luka, so po vrsti zvrgli zločinca, cigana, norca, tudi puščavnika; čeprav se je črednik čedalje bolj ogreval za to razlago in so mu ženske že nekako pomagale. Naposled se je zazdela zadeva tolika, da bi smeli celo ob ti uri prestopiti župnikov prag in vprašati gospoda, kaj meni on. Počasi se je vzdignil župan, pomignil svetovalcem in so šli.
vzkipel: Ali ne pravi črednik, da so tisti koli očividno Um gori posekani in kaj to ni tatvina? Če pa so sami bolj pametni, čemu
Župnik, mož kratkih besedi in nagle sodbe, je takoj za orožnike. Ali seve, župnik ni posvetna oblast in skoraj ne ve, kaj je odgovornost. Ni lahko pošiljati komu orožnika na vrat, ki ne veš, kdo
je, in ki prav za prav tudi še zagrešil ničesar ni. Toda tu je župnik
vzkipel: Ali ne pravi črednik, da so tisti koli očividno tam gori posekani in kaj to ni tatvina? Če pa so sami bolj pametni, čemu
hodijo njega nadlegovat?
3 lož j cMožje so se vrnili v županovo hišo in se spet posvetovali. Največ jih je bilo za to, da je za orožnike vedno čas. Če se natanko
presodi, je tisti del sveta občinski in naj bi šel župan sam nad bradača. No, župan je star mož, kako bi po takih strminah!
»Saj pravim: dol ga pokliči!« se odločno oglasi in napravi konec županja. »Kaj nimaš pravice? Napiši povabilo s pečatom, in naj mu ga nese kdo! Kar Luka jutri, saj ne bo prvikrat!«
presodi, jc tisti del sveta občinski in naj bi šel župan sam nad bradača. No, župan je star mož, kako bi po takih strminah! Pa se še spomni, ni niti njegova naloga ni.
==III.==
aSaj pravim: dol ga pokliči!« se odločno oglasi in napravi konec županja. «Kaj nimaš pravice? Napiši povabilo s pečatom, in naj mu ga nese kdo! Kar Luka jutri, saj ne bo prvikrat!*
Tako mora biti le Luka tisti, ki naj prvi stopi v levjo jamo. In tako nerodno mu je pri srcu, ko se drugo jutro pri Korenovem drenu poslovi od živinice, da mu ta svetopisemska prispodoba sama prida na um. Toda na drugi strani je napram včeraj zelo podkrepljen z uradnim ukazom v žepu.
m.
In pa ta misel, ta misel o puščavniku! ... Dà, puščavnik če bi bil čudni mož ... če bi hotel biti vsaj! ... Res, nekako po davnih, predavnih časih stvar diši in še najstarejši ljudje — na primer rajni Hlebec, ki jih je imel pet nad sto — nikoli niso pravili, da bi bili sami videli puščavnika, le slišali so o njem. In ako celo v cerkvi pridigajo o njih, kakor da so živeli pred sto in sto leti, potem bo že, da jih davno več ni. Toda zakaj ne bi se spet našel človek, ki se hoče resnično in ne samo nekako navidezno odreči svetu? Na Sveti gori je Luka videl menihe, ki so bili rejeni kakor fajmoštri, in tisto o trapistih je znabiti tudi bolj pripovedovanje za dober vzgled ... Koreninic in kobilic že ne jedo ...
Tako mora biti le Luka tisti, ki naj prvi stopi v levjo jamo. In tako nerodno mu je pri srcu, ko se drugo jutro pri Korenovem drenu posiovi od živinice, da mu ta svetopisemska prispodoba sama prida na um. Toda na drugi strani je napram včeraj zelo pod. krcpljen z uradnim ukazom v žepu.
Sicer jih temu tu gori ne bo treba ... Prav za prav, če bi jih, potem ... No, dà, kaj bi ž njim potem? Ljudje, posebno ženske mu znosijo skupaj jajec, zabele, klobas, bele moke, celo piščancev, če jih bo hotel. In kdo bi bil bolj pri roki, da mu kaj pomaga? Saj on lahko stopi po dvakrat, trikrat, če ni drugače, štirikrat na teden k njemu. Ako bo komu predaleč, da bi sam nesel dar, opravi lahko spet le on. In posebno pozimi bi šel celo pobirat za svetega moža ...
In pa ta misel, ta misel o puščavniku!... Da, puščavnik če bi bil čudni mož... čc bi hotel biti vsaj!... Res, nekako po davnih, predavnih časih stvar diši in še najstarejši ljudje — na primer rajni Hlebec, ki jih je imel pet nad sto — nikoli niso pravih, da bi bili sami videli puščavnika, le slišali so o njem. In ako celo v cerkvi pridigajo o njih, kakor da so živeli pred sto in sto leti, potem bo že. da jih davno več ni. Toda zakaj ne bi se spet našel človek, ki se hoče resnično in ne samo nekako navidezno odreči svetu? Na Sveti gori je Luka videl menihe, ki so bili rejeni kakor fajmoštri, in tisto o trapistih je znabiti tudi bolj pripovedovanje za dober vzgled... Koreninic in kobilic že ne jedo...
O, čedalje Luka premišljuje, bolj sladki videzi se mu odpirajo; in ko prispe na ravnico pod robom ter zagleda velikana, kako že primerja prvo belo desko na streho, se skoraj pobožno odkrije in spregovori:
Sicer jih temu tu gori ne bo treba... Prav za prav, če bi jih, potem... No, da, kaj bi ž njim potem? Ljudje, posebno ženske mu znosijo skupaj jajec, zabele, klobas, bele moke, celo piščancev, če jih bo hotel. In kdo bi bil bolj pri roki, da mu kaj pomaga? Saj on lahko stopi po dvakrat, trikrat, če ni drugače, štirikrat na teden k njemu. Ako bo komu predaleč, da bi sam nesel dar, opravi lahko spet lc on. In posebno pozimi bi šel celo pobirat za svetega moža...
»Hvaljen Jezus, gospod puščavnik!«
O, čedalje Luka premišljuje, bolj sladki videzi se mu odpirajo; in ko prispe na ravnico pod robom ter zagleda velikana, kako že primerja prvo beio desko na streho, se skoraj pobožno odkrije in spregovori:
«Hvaljen Jezus, gospod puščavnik!«
Oni se sunkoma obrne in dolgo strmi v došleca. Potem pa se čmerno zasmeje in pravi:
«»Kakšen hudičev puščavnik sem ti jaz, šema neumna?*« s
Joj ta grda beseda! Kakor mrzel curek zadene ubogega črednika. Če govori o hudičih, tujec seveda ni puščavnik in svet mož. Toda potem tudi le nikake prevelike ponižnosti! In že kar grešnega strahu ncne več! ČcČe hočeš tako, pa naj ti bo tako!
«»Tak niste puščavnik, gospod? Kaj ste potem? In kaj delate tod po tujem svetu, vas vprašajo župan in možje. TuiTu, prosim, berite!«
Oni vzame povabilo, ga prebere in očividno nekoliko osupne.
«»Pa kaj želijo žunanžupan in možiemožje?« zapraša počasi nato.
«»Da pridete dol in noveste.poveste, koga in kako. Ako ste puščavnik, so rekli, je ena stvar. Potem bo lahko razumeti, da ne marate za svčtsvét, in bi vas pustili pri miru. O tudi skrbeli bi za vas! Saj bi se naša fara ponašala pred vsemi drugimi daleč naokrog, mogoče v vsi škofiji sama., da imamo takega moža. Res, prijazno kočico bi vam kar mi postavili. In še kapelico zraven. Tudi za zvonček bi zbrali, kakor ga imajo na slikah puščavniki in sveti spoznavalci. Če napa nočete, že morate dol!«
«»Če nočem — kaj če nočem? Biti puščavnik? Po sili?« se je smehljal tujec, pa se ni vedelo, ali kuha v njem ali se norčuje.
«»Kdo vas sili, gospod?« je mirno vprašal Luka. «»Mi smo samo mislili. Kaj naj drugače tuj gosposki človek tu gori, če je pri pameti, kakor se vam pa le vidi da ste? In smo si takoj rekli, da bi bila velika čast in vsak bi z veseljem dal. Kaj bo za mero moke ali kos slanine — vprašajte gospoda župnika, kako se mu godi pri nas! In bi že jaz prinašal, da se vam ne bo treba truditi ...»«
«»Kaj ste vi? Kdo ste vi?«
«»Jaz sem črednik in Luka mi je ime, priimek pa Hvala. Vsak dan ženem živino iz vasi, kamor hočem in koder vam seže oko od te strani vse tja čez tisto brdo še pol ure hoda. Tako bi lahko stopil k vam, če bi mi kdo kaj sporočil ali bi me vam bilo drugače treba.«
Če je biibil črednikov glas že prej sladek in vabljiv, je zdaj postajal proseč. Moj Bog, naj bi to njemu kdo ponujal! Pa seveda, njega bi ljudje pognali, dočim se za tega kosmatina upa pridobiti vso faro in še štiri sosedne povrh!
Oj, ampak glej — ali ni, kakor da mož že premišljuje?! ... Sedel je na tnalo, gleda zdaj po dolini, zdaj njega, Luko, si gladi brado; le da spet ne veš, ali se nasmiha ali kremži ...
«»Hm, vi ste črednik?« se je oglasil naposled orjak. «»Gospod!»« je vzkliknil Luka ves iz sebe, da je riba očividno že na trnku. «»Kaj priboljška? Klobase, jajca, presno maslo, piščanci, celo kak puran ali ...»«
«»Čakajte!»« mu je spet prestrigel besedo bradač. «»In vi sami bi mi te dobrote prinašali sem gor? In takšno klobasico ali račko bi midva skupaj spekla ter tudi skupaj popapkala, kaj ne, prijatelj?«
«1»I, mislim, da bi me ne gledali, kako poleg vas sline požiram!« se je široko zasmejal Luka.
«»Pa je ta načrt, oziroma misel na puščavnika zrasla na vašem selniku ali se je skuhala v "glavi gospoda župana in mož?« je po kratkem molku spet zaprašal velikan.
«»Hm, kako bi rekel, da ne bi se vam zameril, gospod?« se je malo v zadregi nasmehnil Luka. «»Prav za prav je vse presodilo, da bi šel v tako samotijo le kdo, ki ga je slaba vest prignala iz tujih krajev sem. Samo da se boš potem težko izpostavljal vsem očem. Če pa prav pri čisti pameti nisi, spet ne moreš biti, kakor sem jim povedal, da sem videl včeraj vas, gospod.«
«»Vi ste me videli že včeraj?«
«»Da. Od tamsletamle sem vas "gledal. Le da si nisem prav upal naprej, dokler nisem vprašal doli za svetsvét. No, pa smo ugibali vsi skupaj,
pravim. Tu se jaz spomnim puščavnikov in vse je poskočilo od začudenja, potem od veselja.«
»Tako, cigan?« je zdaj oni nenadno vzrojil. »In potlej si izmodroval, kako lepo bi si ti mastil brado, da sem jaz pripravljen slepariti tvoje bedaste rojake s puščavništvom? Mogoče ti je pomagal še ta tvoj župan? Ali ima lopov gostilno? Sem si mislil! Raznesli bi po desetih župnijah, da ima Trstenik puščavnika, in že bi vreli osli od vseh strani! On pa bi točil in si basal žepe. Mogoče bi kar tukaj poleg nastavil? Ali se mi spraviš, nesnaga! In tak tepec si domišljuje, da me premami s svojimi klobasami in piščanci!«
pravim. Tu se jaz spomnim puščavnfkov In vse je poskočilo od začudenja, potem od veselja.«
»Gospod, jaz vas nič ne mamim!« se je tu kljubovalno postavil črednik, ki je skraja od presenečenja le topo buljil v razkačenega, »jaz sem vas samo vprašal, ali ste puščavnik ali niste. Če niste, je tudi prav. Samo na odgovor morate potem, sem rekel! Pojdete ali ne pojdete?«
«Tako, cigan?« je zdaj oni nenadno vzrojil. «In potlej si izmo» droval, kako lepo bi si ti mastil brado, da sem jaz pripravljen slepariti tvoje bedaste rojake s puščavništvom? Mogoče ti je pomagal še ta tvoj župan? Ali ima lopov gostilno? Sem si mislil! Raznesli bi po desetih župnijah, da ima Trstenik puščavnika, in že bi vreli osli od vseh strani! On pa bi točil in si basal žepe. Mogoče bi kar tukaj poleg nastavil? Ali se mi spraviš, nesnaga! In tak tepec si domišljuje, da me premami s svojimi klobasami in piščanci!«
»Ne!« je zarjul velikan. »In če se mi ne pobereš, te poženem s to preklo, ki mi je še ostala!«
aGospod, jaz vas nič ne mamim!« se je tu kljubovalno postavil črednik, ki je skraja od presenečenja Ie topo buljil v razkačenega, fjaz sem vas samo vprašal, ali ste puščavnik ali niste. Če niste, je tudi prav. Samo na odgovor morate potem, sem rekel! Pojdete cli ne pojdete?«
»Tudi prav! Takoj grem k seniku in zapalim malo brinja. Ko zagledajo v vasi dim, bodo vedeli, da nočete, in pojdejo v Škofije orožnike klicat. Boste že videli, kaj se pravi po naši občinski hosti kole krasti!«
«Ne!» je zarjul velikan. «In če se mi ne pobereš, te poženem s to preklo, ki mi je še ostala!«
«Tudi prav! Takoj grem k seniku in zapalim malo brinja. Ko zagledajo v vasi dim, bodo vedeli, da nočete, in pojdejo v Škofije orožnike klicat. Boste že videli, kaj se pravi po naši občinski hosti kole krasti!«
»Kdo krade?« je zavpil tujec in se res zagnal proti čredniku.
Pet minut pozneje je tujec blizu senika nad seboj zagledal kipeti gost oblak dima proti nebu.
==IV.==
Brez posebnega nemira je neznanec pričakoval nadaljnih dogod« kovdogodkov. Orožniki, hm! Kaj mu morejo? Saj ni storil nič hudega ... Tistih par kolov je posekal, toda saj jih ni nikamor odnesel! Da, še bolje, če pridejo orožniki, zmeni se in bo imel mir!
Navzlic vsemu je često pogledal navzdol po hosti, ali se kdo ne bliža. Tudi do pokrivanja kolibe mu ni bilo več, ko človek ne ve, ali mu res še ne zabranijo.
In tako je sedel na tnalu, si zvijal cigareto za cigareto in čakal, kaj bo.
Naposled, proti večeru, so nenadoma zašumeli koraki, toda ne pod, ampak nad njim. In preden se je zavedel, je stal tik ob njem mlad orožnik vitke, čvrste postave in zelo razumnega lica z nasa« jenonasajeno puško v levici, z desnico ob kapi v pozdrav.
Videč, kako se je sedeči zdrznil, se je mladi mož nasmeHr.ilnasmehnil in dejal:
«»Oprostite, gospod, da sem vas prestrašil! Toda če človek ne ve, s kom bo imel opraviti in je sam, malo opreznosti ne škoduje. Sploh oprostite, da vas nadlegujem; toda ...«
»«Saj sem vas pričakoval!«
«»Res? Kako to?«
«»Neki človek je bil dopoldne tu; pravi, da je vaški čednik. KetKer sem rekel, da ne grem k županu, je z brinjevim dimom telefoniral naj pošljejo po vas.»«
«»No, in zakaj nočete k županu?«
«»Kaj bi tam?«
«»Že, že. Toda saj veste, da se je treba zglasiti, če se kdo natne, ravanamerava stalno nastaniti. In vi to menda tukaj nameravate?«
aHotel»Hotel sem vsaj! Toda ne, da bom za komedijanta. Ali vesttveste, da me je hotel pregovoriti ta čednik nečedni, najbrže v županove^županovem imenu, naj se razglasim za puščavnika?, S takimi poštenjaki ntne maram imeti opravka!«
Orožnik se je nasmehnil in dejal:
»Morebiti niti treba ne bo, če meni vse po pravici povesttpoveste, Pred vsem ...»«
«»Vem. Kdo sem in tako dalje. Evo, ker sem pričakoval., ae®sem
vse pripravil. Tu so moji dokumenti in tu hranilna knjižica, da me ne boste imeli za potepa.«
Orožnik je knjižico celo najprej pogledal. Videč znesek je osupel odprl oči in se nehote nekako priklonil. Potem je razgrnil listine. Premeril je sliko na potnem listu z obrazom lastnika, prikimal in počasi povzel:
vse pripravil. Tu so moji dokumenti in tu hranilna knjižica, da m ne boste imeli za potepa.«
»Vi ste torej gospod doktor Ivan Bogataj, knjižničar pri knezu Hohenburgu v Pragi?«
Orožnik je knjižico celo najprej pogledal. Videč znesek j( osupel odprl oči in se nehote nekako priklonil. Potem je razgrr.i listine. Premeril je sliko na potnem listu z obrazom lastnika, prikimal in počasi povzel:
»Bil. Čim pa so mi izplačali volilo mojega rajnkega gospodarja, ki je naloženo v ti knjižici in o katerem imate potrdilo na ti češko pisani listini, sem se za službo zahvalil in sklenil, da se vrnem domovno.«
«Vi ste torej gospod doktor Ivan Bogataj, knjižničar pri kner, Hohenburgu v Pragi?«
»Rojeni ste v Prilesju?«
«Bil. Čim pa so mi izplačali volilo mojega rajnkega gospodarja ki je naloženo v ti knjižici in o katerem imate potrdilo na ti češko pisani listini, sem se za službo zahvalil ia sklenil, da se vrnem domovno.«
»Da. Toda tja me ni mikalo. Hotel sem v popolnoma tuj kraj, kolikor mogoče daleč od sveta, ki sem ga s svojim štiridesetim letom do grla sit, a da pridem med poštene in čim bolj pristno slovenske ljudi. Ako so vam znani tukajšnji kraji, morda veste, da živi v Pragi gospod profesor Peter Pipan, doma iz vasi tu spodaj. Temu prijatelju sem povedal svoje naklepe, in ko je videl, da ne odneham, mi je zatrdil, da najdem prav takšno ljudstvo tu v njegovem domačem kraju. Toda zdi se, da mož svoje lastne rojake vražje slabo pozna!«
«Rojeni ste v Prilesju?«
«Da. Toda tja me ni mikalo. Hotel sem v popolnoma tuj kraj, kolikor mogoče daleč od sveta, ki sem ga s svojim štiridesetim letom do grla sit, a da pridem med poštene in čim bolj pristn slovenske ljudi. Ako so vam znani tukajšnji kraji, morda vestt da živi v Pragi gospod profesor Peter Pipan, doma iz vasi tu spodaj Temu prijatelju sem povedal svoje naklepe, in ko je videl, da ca odneham, mi je zatrdil,, da najdem prav takšno ljudstvo tu njegovem domačem kraju. Toda zdi se, da mož svoje lastne rojake vražje slabo pozna!«
Dasi je bil orožnik pripravljen na dobršno mero čudaštva, ne na kaj hujšega, ga je vsaka beseda bolj osupljala.
«»Gospod Pipan vam je svetoval kaj takega?« je vzklikni!vzkliknil. »Koliko ga poznam, je vendar razumen mož! To, da boste spodaspodaj v vasi v miru živeli, vam je že smel zatrditi; ali da vas je gonigonil pod Končarjev rob ...!«
«»Saj pravim, da sem sam hotel! .Vprašal sem ga samo, aHali ji kak prostorček ne predaleč od njegove vasi, ki sva ga seveda naš!;našla na zemljevidu in se mi je že tam zdel kakor nalašč — prostorček, kjer bi me nihče ne nadlegoval, pa bi se videlo na vse strani. KcKo je spoznal, pravim, da mi je zares, se je spomnil te ravnice s to skalo. In zdaj sem tu z vsem, kar potrebujem. Izvolite se uveriti, kako sem preskrbljen!«
Vstal je, stopil k duplini ter odmaknil vrata. In orožnik je zagledal cele police loncev, skled in škatel s konzervami, sklade raznih vreč in vrečic ter dolge vrste večjih in manjših steklenic.
«»Vse to ste spravil gor vi, gospod doktor?« je ostrmeLostrmel «»In. nihče ni zapazil? Kako je mogoče?«
«»Ponoči z zadnje postaje sem — kako se pravi tistemu gnezdu? Podbrežje. Tja bom dobival tudi to malo pošte, kar jo bom, a prinašal mi jo bo moj zaupnik, neki Janez Štrcin, da ne boste lovili še njega!«
«»Zato sem si pre<isinočnjimpredsinočnjim najel okrog dvajset ljudi, da so pobrali vse hkratu. Ob desetih smo odšli, v manjših skupinah seveda, in se nismo nikjer ustavili. Trstenika smo se lahko sploh izognili in nekako ob dveh zjutraj smo bili tu. Možje so naglo odložili, in ker sem jih prej plačal, po dogovoru izginili kakor kafra; namreč preden se je toliko zdanilo, da bi 'jih mogel kdo videti. Jaz sem potem v nekaj urah namestil vse, kakor vidite sedaj.«
«»In po teh strminah ste pritresli to skladišče?«
«»Ne, po kolovozu okrog. To se pravi: do ovinka tu za brdom po kolovozu, nato teh deset minut po ravni stezi nad hosto, oziroma pod senožetmi. Saj ste tudi vi prišli tod, ker ste me presenetili od zgoraj?«
«»Ali potem ste morali biti o legi čudno dobro poučeni!«
«»Kakor da sem se tu rodil. Gospod Pipan mi je narisal pobočje tega hriba na prvo notranjo stran pole, na drugi sem videl pred seboj ves ta pogled. Ne, v tem me moj prijatelj niti za spoznanje ni razočaral. Samo tega mi ni smel prisegati, pravim, da me bodo njegovi ljubeznjivi rojaki pustili pri miru!«
Orožnik je zmajal z glavo.
«»Saj vas bi, da se j imjim stvar ne more zdeti tako . . . tako čudna . .. Pomislite, gospod: pridete, kakor da ste z neba padli, ne vprašate nikogar in začnete tebi nič meni nič sekati tuja drevesa, graditi si nekako hišo z deskami, ki kdo ve, od kod so ...»«
«»Deske so moje!« je planil Bogataj. «»S sabo sem jih prinesel! Za par kolov v taki puščavi pa menda ne bo škode! Kar povedo naj, da plačam! Ampak naj si zapomnijo: zlepa me ne spravijo od tod — preveč truda me je stalo, da sem si vse tako lepo uredil!«
«»Za božjo voljo — menda ne mislite resno! Tu boste živeli? In če zbolite? Ali če vas kdo napade?«
«»Naj poskusi! Te dni dobim tri take pse, 'da "gorje mu, kdor se j imjim približa! Eden je tudi tako čudovito naučen, da ga bom lahko pošiljal v mesnico in štacuno. No, in če bi me nenadno zgrabila bolezen, mu idamdam dve besedi več v koš. Skratka: vse sem preskrbel, da bom užival popolen mir!»«
«»Ne verjamem, da ga boste, gospod. Prav zato ne, ker niste na svojem! Čujte — ko imate denar in vam je vseeno: kupite si košček sveta! Recimo ta senik tu gori in ravninico okrog njega. FrepričanPrepričan sem, da vam lastnik rad proda, če ne boste preveč skopi.«
« H m»Hm . . . toda tako bom imel že opravka z davki in druge sitnosti!«
«»Večjih ne, nego z občinarji, ki je ta svet njihov. Saj vas drugače tudi nam ne bo mogoče ščititi ..., Ne prezrite tega, prosim!«
Pod dojmom teh besed se je Bogataj že zagledal proti seniku. Res, tam bo skoraj lepše, tako popolnoma na prostem.
«»Pa je voda gori?« je vprašal.
«»Je. Senik od tu skriva veliko skalo in pod njo izvira.«
«»Bi stopila gor?«
<tProsim»Prosim! Odkrito vam povem, da bi bil take kupčije tudi jaz vesel. Da ne bom imel poti, sitnosti in pisarij.«
Moža sta napravila tistih par korakov po poševni stezi izpod roba do senika in si vse ogledala. Ravnica je merila vsaj pol orala. S slamo kriti senik v ospredju je bil skoraj nov in razdeljen v spodnji del, kamor so jeseni v dežju lahko spravili troje, četvero goved, in v podstrešje za seno čez zimo. Brez posebnih stroškov bi se dal prirediti za skromno stanovanje. Na vzhodni strani, že ob robu strmine, je stala precej visoka in močno naprej viseča, skala, iz razpoklin tik nad zemljo je žuborel studenec.
cTako»Tako! To vse si vzemite!« je rekel orožnik. «»Samo toliko prostora tam pustite Liščarju, da si lahko napravi nov senik,.«
«»Koliko je vreden po vašem?«
Orožnik je še enkrat z očmi presodil in povedal.
«»Ne več?« sc je začudil Bogataj. «Ce»Če mu dam dvakrat toliko, ni vredno govorjenja! Potem bi vse pošteno ogradil. DaDà, pravo trdnjavo bi si napravil tu gori!«
Nato sta scse vrnila pod rob. Bogataj je novega prijatelja pogostil in ob steklenici žlahtnega vina sta se domenila, cjada stopita jutri skupaj k Liščarju. O nameravani kupčiji pa dotlej ne sme nihče slutiti, da dedca kdo ne nahujska; ali da se čez noč ne polakomni nemogoče cene.
==V.==
Nekaj radi orožnikove navzočnosti, nekaj zbog dobro igrane BogatajevcBogatajeve veščnosti se je kupčija s starim Liščarjem navzlic njegovi lakomnosti sklenila že dopoldne. Drugi dan sta se pogodb nikapogodnika odpeljala v trg na podpis in dva dni pozneje je za dobro plačilo mrgolelo delavcev v seniku in krog njega.
Zidar, ki je imel nekaj pojma, kaj je udobnost, je predlagal razne spremembe, toda Bogataj je vztraja!vztrajal na največji preprostosti. Edino spodnji prostor so za dve pedi dvignili, okna nekoliko razširili, položili pod, strop in vrata nadomestili z novimi.
Ves ta čas, osobito ob nedeljah popoldne, je prihajalo mnogo ljudi, da si napasejo radovednost. V tistem hipu pa, ko je bilo že vse ograjeno in v zemlji seme za sočivje — med tem se je čas pomaknil v prve dni majnika — je puščavnik trdo pokazal, da želi prekiniti sleherni stik z ljudmi. To ime se ga je namreč šegavo prijelo, naj je postajalo še tako jasno, da s pravim puščavništvoropuščavništvom pač nič več ne bo.
In nekdo vendar tudi te nade še ni izgubil: črednik Luka. In če ne naravnost kroga pristašev, je imel čedalje več poslušalcev, ki njegovega dokazovanja niso mogli odkloniti kar tako. «Premi» slitePremislite,»le« je rekel Luka, ^»nezaslišano je, da bi tolik bogataš ne samo hudiču na čast svetu in njegovemu veselju dal slovo, ampak se še s tako revnim prebivališčem in ležiščem zadovoljil. Kaj zadovoljil! Saj se je naravnost razhudil, ko so mu svetovali tiste olepške. Eden ali drugi od nas je pogledal po svetu in videl, po kakšnih blazinah in drugih mehkužnostih se valjajo mestni ljudje. D i Dà, samo postelje in kanapeje gospoda župnika primerjajte, pa recite, če življenje tega človeka tu gori ni že skoraj zatajevanje, kakor o njem svete bukve govore! Mogoče mož le prevelikega češčenj?češčenja ne m a r amara . . . Ne delajmo mu krivice, dokler ne vemo!«
«»K maši bi vendar lahko prišel, naj je ne vem kdo!« je pripomnil stari Liščar, ki se mu je zdelo, da bi bil za senik lahko dvakrat več dobil.
«»Ne rečem, da ne. Toda kolikor smo brali in slišali o pravih puščavnikih, nikelinikoli besede, da so svetniki zahajali v ccrkvecerkve za druge ljudi!«
«»Kaj misliš, da je pritepenec kar svetnik?« je vprašal nekdo drugi z nekoliko podsmeha.
«»Tudi tega ne pravim; ampak samo, da še ne vemo, s kom imamo opravka in naj se ne prenaglimo rsene v sodbi ne v obsodbi.«
Vsekakor se za enkrat ni moglo trditi, da bi bilo prebivalstvo trsteniške doline tujcu naravnost sovražno. Naj se tudi ni zdel ne preveč zgovoren, ne preveč prijazen, je v vsem pokazal spozna« negaspoznanega moža. Večini žensk se je prikupi!prikupil že s svojo mogočno postavo, belim obrazom, velikimi, tihimi očmi in s to neznansko lepo, mehko brado. Vse jih je spominjalo na predlanskega skoraj popolnoma enakega misijonarja ter ga še bolj približevalo njihovim srcem.
Toda seve: ako ga na same binkošti niti v cerkev ne bo, niti se čim prej ne izkaže za pravega puščavnika, kateri — to ima Luka menda prav — niso imeli navade zahajati v farne cerkve, iz takšnega ali takšnega vzroka od Boga samega in njegovih služabnikom oproščeni, potem bo kajpak treba priznati, da je na pravi poti gospod župnik, ako že svari pred tujcem, naj bi ga človek drugače še tako rad ljubil in spoštoval.
==VI.==
Živela pa je v vasi prelepa ženska z imenom Matejčeva Neža., ki je Bog tudi ni ustvaril, da s prekrižanimi rokami gleda tok življenja, kadar se ji je zdelo treba, da ga obrne tako ali tako.
Ta žena prav za prav ni bila iz teh krajev. Prišla je z rajnkim župnikom Oračem pred več nego dvajsetimi leti še čisto majčkeno dekletce iz spodnjega dela dežele in so povedali, da je gospodu nečakinja. Po njegovi smrti je šla gospodinjit vikarju v bližnje Škofije, lepemu, veselemu in že kar elegantnemu možu. Ko je nekaj let nato moral tudi ta na oni svet, zapustivši Neži, še ne trideseletni devici, lepe denarce, se je Jernej Rekar, po domače Matej ecMatejec, popraskal za ušesi in stopil snubit.
Matejec je imel lepo belo hišico sredi vasi, pri hiši čeden vrtec, nad vasjo na najlepšem pologu nekaj njivic in prekrasen sadovnjak, pri ljudeh tu tam na krščanske obresti celo malo kapitala. Vrh vsega je v dolenjem pritličju v breg zidane hiše izvrševal mizarsko obrt, po kateri je slovel daleč naokrog.
Ko se je raznesla novica, so se ljudje zelo čudili. Ne da bi bil Matejec prestar; njegovih štirideset let proti nevestinim tridesetim se je zdelo primerno razdobje; tudi bi rekel, da je njegova snažnost in ličnost kar klicala žensko, ki se je po župniščih naučila bolj gofc-poskegagosposkega reda. In je moralo kmečki pameti goditi še posebej, da so jima njeni groši in njegovo premožence zagotavljali brez* skrbviobrezskrbno življenje. Ampak tista • brezdvomno pristna in globoka pobož.nostpobožnost, ki je dičila Jerneja, ni nikakor hotela v sklad z mislijo, da bi ffiogelmiogel deviški mizar živeti, kakor žive v zakonu drugi ljudje, imeti celo otroke. Kajti čeprav Matejec ni bil pred ženskami plah in neroden, kakor so radi taki ljudje, nikoli ni z nobeno spregovoril norčave besede ali jo pogledal drugače nego brat sestro, da se je zdaj marsikatera zamislila, kako bi sama v tihi kamrici ž njim.
Zato so tem laže drug za drugim verjeli, ko so si tik pred por okoporoko začeli šepetati, da imata zaročenca v mislih le zakon svetega Jožefa. Niti tega niso vprašali, kdo je besedo prvi razustil in odkod ve. Neža, so pravili, je sprejela Jemejevo snubitev šele potem, ko je ženin obečal, da je nikoli ne bo silil v pregrešne neumnosti, češ da se je že pri gospodu vikarju zaobljubila tako: on pa je od veselja poskočil, ker mu je Bog namenil nevesto takisto po njegovi želji in čudi.
Ampak, vprav, ker je bila Neža tako goreča v cerkvenih stvareh, da ieje vsak dan po sveti maši toliko časa preklečala na golih cerk* venihcerkvenih tleh ter še druge naganjala k svetosti, sta si prišla s sedanjim
gospodom župnikom navzkriž. Ona je hotela tudi v Trsteniku podružnico tretjega reda sv. Frančiška, on pa, da rajši zbeži, nego bi si še več tercijalk nakopal na vrat. Pozneje sta se izmirila — celo tako, da ga je pogostoma posetila in se je marsikak jezik opletel ob nju — toda izraza tercijalke mu lepa Neža v srcu ni več odpustila. In ko je zdaj začutila, da duhovni gospod ni preveč naklonjen »puščavniku» tam gori, se je začela še s posebno vnemo zanj ogrevati njeno srce.
Toda ne samo kakšna kljubovalnost in morda celo maščevalnost jo je bojda gnala k tujcu! Kajti ves čas prezidavanja tam gori, je bila prav gotovo med nedeljskimi gledalci in gledalkami. Te gledalke je potem posebej opozarjala na puščavnikove izredno fine in bele srajce s širokimi, pod vratom popolnoma odprtimi ovratniki.
gospodom župnikom navzkriž. On« Je Hotela tudi v Trsteniku podružnico tretjega reda sv. Frančiška, on pa, da rajši zbeži, nego bi si še več tercijalk nakopal na vrat. Pozneje sta se izmirila — celo tako, da ga je pogostoma posetiia in se je marsikak jezik opletel ob nju — toda izraza tercijalke mu lepa Neža v srcu ni več odpustila. In ko je zdaj začutila, da duhovni gospod ni preveč naklonjen «puščavniku» tam gori, se je začela še s posebno vnemo zanj ogrevati njeno srce.
Toda ne samo kakšna kljubovalnost in morda celo maščevalnost jo je bojda gnala k tujcu! Kajti ves čas prezidavanja tam gori, je bila prav gotovo med nedeljskimi gledalci in gledalkami. Te gle« dalke je potem posebej opozarjala na puščavnikove izredno fine in bele srajce s širokimi, pod vratom popolnoma odprtimi ovratniki.
Zelo jo je zanimalo, kdo mu za to žlahtno perilo skrbi. Ona, ki ve še od rajnkega gospoda vikarja, kaj velja in kako ž njim ravnaj, bi se tako rada ponudila. Samo kako priti do odljudnega čudaka?
Da se sporazume z Luko? S črednikom Matejčkova Neža — kako značilno, da je ljudje še vedno niso klicali za Matejčkovko, ampak za Matejčkovo Nežo, kakor da mizarju ni žena ampak hči! — s črednikom Matejčkova Neža dosihmal ni imela zvez. Z možem namreč edina v vasi nista redila lastne živine — Neža je še prešiča rajši kupila — in Luka zato ni prihajal v njuno hišo. Morala mu je škrivšiskrivši pomigniti, ko je zvečer šel mimo njenih vrat, misleč si, da je starec o puščavnikovem življenju in vseh njegovih navadah še najbolje poučen.
Luki je Bog dal toliko razuma, da res nikomur ni povedal, kako trdo ga je bil takrat odpravil Bogataj. Ko je zdaj spoznal, da ga namerava Neža poveriti z nekakimi naročili, se je najprej zelo razveselil, da pride morda spet s puščavnikom v stik. Toda že se je spomnil, da ga skoraj gotovo čaka isti nevljudni sprejem, tega poguma pa ni imel, da bi potem lagal, češ puščavnik je vprav Nežino postrežbo odklonil. Tako je rajši odkrito priznal, da se k dedcu že dlje časa več ne upa in ona — še vesela, da se ni bolj izdala — je sklenila, da bo o priliki pa kar sama vzela stvar v roke.
==VII.==
Bogataj je često sedel med vrati svoje ograje, široko odprtimi na nekak pomol, ki si ga je priredil v prijazen vrtec. Tudi danes je tu ven prinesel belo mizico, zasadil v stojalo velik solnčnik ter se zagledal v dolino, vso žarečo v tem svežem zelenju, ki jo je zadnje dni v končni bohotnosti popolnoma zagrnilo.
Potem je počasi nadaljeval pismo na prijatelja Pipana:
«»Tako torej sem ti v kratkih potezah naslikal to svoje neveselo detinstvo ob trdem očimu in vanj besno zaljubljeni, pet let starejši materi. Mogoče tiči že v tem ranem trpljenju cime, iz katerega se je razvilo moje «čudaštvo»čudaštvo« — tebi samo malo bolj razumljivo, kakor sem vedno tako dobro občutil.
Ne vem, zakaj me nekaj sili, da ti ga nekoliko pojasnim -— mogoče prav pride vsaj po moji smrti, ako bo kdo prisiljen ščititi s vrhesvrhe, katerim sem namenil, kar mi ostane. Od čudaka do norca je ljudem tako blizu!
Ne bom ti razgaljal ^»svojega srca globin«. To ne sodi v okvir te razprave, pravimo. Dva, tri reflekse, prej zunanje celo!
Ne vem, ali se ti ne bo zdelo še najbolj čudno, ako trdim, da niti nisem čudak. Kvečjemu posebnež, drugačnež ... Ne, nisem zbežal c'od ljudi zato, ker bi jih mrzel — tudi od svoje žene ne! Prav po. bnopodobno moram tudi ugovarjati, da se sem se «počudačiI»počudačil« šele v zadnjem času. Ušel sem sedaj ex tunc ne ex nunenunc; to je: izognil bi se bil ljudem že davno ne samo v tujino, ampak, kakor sedaj, naravnost v «puščavo»puščavo«, da sem imel sredstev. Ko sem jih tako nenadoma dobil, sem zato pribežal tu sem iz takratnih razio. govrazlogov, če kdo hoče: iz takratnega razpoloženja, ta moj sklep je treba pritakniti naravnost tisti noči, v kateri sem se brez slovesa ukradel od svoje speče žene na vlak proti Pragi. Vsa ta leta vmes so značila le nekakšno čakanje, čeprav še sanjati nisem smel, da se mi tako obnese.
Nisem čudak, pred vsem nisem mizantrop, pravim. Naravnost pravo in pravcato družabno bitje sem temveč in tudi danes, sredi te zapuščenosti trdim, da je na svetu ni slajše stvari, nego sladek razgovor. O, zlat spomin na tiste mlade dni, ko smo ...
Oho! Kmalu bi bil nekaj zapisal, kar ni res! Le radi daljine, davnine se ti v srcu in glavi napravi tak spomin na sladko uro — v resnici je ni bilo!
Da.Dà, saj to je in zato sedim sedaj tu gori nad to samotno vasjo in še bolj samotno hosto, v ti samotni koči. Res, včasih, ko potem pozabiš bolestne disonance, se ti zazdi, da si doživel tako uro neskaljenega ugodja; toda treba je samo trdo nazaj priklicati teh bežnih trenutkov pravi in resnični obraz, z vsemi sencami, z vsemi spakami, pa moraš priznati, da si občutil svoje trpljenje morda le nekaj manj kruto ta čas. Posebno potem, ko se mi je poženilo še tistih dvoje, troje resničnih prijateljev, navezalo svoje usode, svoja srca, svoje duše na druge ter je ubijalo in ubilo vsako pri= srčnostprisrčnost tuje lice, če samo ne, vsaj njegova slika ... Ne, tedaj ni bilo več mogoče, ni bHobilo več mogoče ... Govorili smo znabiti še iste, vsaj približno iste besede, ali čutili smo preveč jasno, da to, o čemer govorimo, ne tvori več pravega bistva našega življenja. Le odmev nekdanje pesmi je bilo še vse to ...
A znabiti z žensko, s svojim dekletom?... Ah, di, ali le zato, ker smo hote varali same sebe! Da ti je bilo dano na stežaj odpreti njeno dušo. kaj bi bil zagledal v njej? O ne rečem, da vedno ukano in izdajstvo; toda: ali je tudi ona videla pokrajino v isti mehki barvi, slišala cvetlic glavice šepetati isto sladko govo« rico, občutila šumenje dreves tako. kakor si ga ti?
Sicer pa ne govorimo o neskladju takih tihih, samotnih dni. To bi bil prenesel — saj pravim, da nisem norec! — to neskladje dvo» trogovorov. Naposled tu še vedno sam odločaš, jih li hočeš ali ne, sam si izbereš človeka in čas. Moje pravo trpljenje je začelo, ko sem se še sam poročil in radi nje, ženske iz odlične hiše, prav moral v veliko šumno družbo. Oj, te premnoge in predolge ure, ko sem se čutil s tem svojim brezmejnim hrepenenjem po sorodnosti mišljenja in čutenja v srcu pribitega na križ, ko je bil celo učinek pijače, kolikor sem je navzlic odporu mogel spraviti vase, samo ta, da so mi v taki poltreznosti postali le tem bolj bolestno občutljivi moji živci, vsa moja duševna čutila.
A znabiti z žensko, s svojim dekletom? ... Ah, dà, ali le zato, ker smo hote varali same sebe! Da ti je bilo dano na stežaj odpreti njeno dušo, kaj bi bil zagledal v njej? O ne rečem, da vedno ukano in izdajstvo; toda: ali je tudi ona videla pokrajino v isti mehki barvi, slišala cvetlic glavice šepetati isto sladko govorico, občutila šumenje dreves tako, kakor si ga ti?
Iščem, kaj bi poveda1 bolj «konkretnega». Ali kako je kdaj kdo sedel h klavirju, drugi vzel gosli, tretji zapel, a je prišla koj za najizbornejšo glasbo poulična popevka in jim je bilo prav tudi to? Ali kako je kdo omenil zadnjo gledališko predstavo in se je že razvil lep pogovor o delu samem, izvajalcih, pa smo bili na mah pri — protagonistinem ljubčku? Toda, ko izgovoriš, že občutiš, kako so primeri strašno banalni. Oh, s^j je najbolj značilno, da ti ostane le nekak splošen gnus v spominu — subtilnosti, ki so ti prizadejale vse tisto trpljenje, se skoraj še spomniti ne moreš več, čeprav je trajalo toliko let.
Sicer pa ne govorimo o neskladju takih tihih, samotnih dni. To bi bil prenesel — saj pravim, da nisem norec! — to neskladje dvo-trogovorov. Naposled tu še vedno sam odločaš, jih li hočeš ali ne, sam si izbereš človeka in čas. Moje pravo trpljenje je začelo, ko sem se še sam poročil in radi nje, ženske iz odlične hiše, prav moral v veliko šumno družbo. Oj, te premnoge in predolge ure, ko sem se čutil s tem svojim brezmejnim hrepenenjem po sorodnosti mišljenja in čutenja v srcu pribitega na križ, ko je bil celo učinek pijače, kolikor sem je navzlic odporu mogel spraviti vase, samo ta, da so mi v taki poltreznosti postali le tem bolj bolestno občutljivi moji živci, vsa moja duševna čutila.
Da, skoraj osem let sem prenašal to življenje. Nenadoma sem spoznal, da nima smisla. Vem, ženi povzročim nekaj neprilik, morda celo težkih ur, toda v enem, dveh mesecih bom pozabljen. In pred ljudmi bo njen zagovor celo lahak; čudak sem vedno bil in po čudaSko sem končal.
Iščem, kaj bi poveda1 bolj »konkretnega». Ali kako je kdaj kdo sedel h klavirju, drugi vzel gosli, tretji zapel, a je prišla koj za najizbornejšo glasbo poulična popevka in jim je bilo prav tudi to? Ali kako je kdo omenil zadnjo gledališko predstavo in se je že razvil lep pogovor o delu samem, izvajalcih, pa smo bili na mah pri — protagonistinem ljubčku? Toda, ko izgovoriš, že občutiš, kako so primeri strašno banalni. Oh, saj je najbolj značilno, da ti ostane le nekak splošen gnus v spominu — subtilnosti, ki so ti prizadejale vse tisto trpljenje, se skoraj še spomniti ne moreš več, čeprav je trajalo toliko let.
En vzrok, da sem šel, bo pač tudi moja ljubosumnost. Upra= vičena? Ne vem. Vsekakor nisem človek, ki bi s kom tekmo* vaL Ah, le preveč mi jih je kazala teh sijajnih .vzgledov', jaz pa se Ie preveč zavedal, kako globoko so pod menoj.
Da, skoraj osem let sem prenašal to življenje. Nenadoma sem spoznal, da nima smisla. Vem, ženi povzročim nekaj neprilik, morda celo težkih ur, toda v enem, dveh mesecih bom pozabljen. In pred ljudmi bo njen zagovor celo lahak; čudak sem vedno bil in po čudaško sem končal.
Kako sem živel po svojem prebegu v Prago, sam dobro veš. Ti vsaj se me nisi izogibal. ,Intimna' si nisva postala, to je res — zdrav človek v teh letih tudi ne čuti potrebe — ali razumela sva se v mnogočem. Ni mi kajpak ušlo, kako si skrbel, da nisva ostala skoraj nikoli sama; ali ti si vesel človek in ti je pogovor v petih ljubši od pomenka v dveh. Hočem reči, da se me nisi čudaka naravnost bal.
En vzrok, da sem šel, bo pač tudi moja ljubosumnost. Upravičena? Ne vem. Vsekakor nisem človek, ki bi s kom tekmoval. Ah, le preveč mi jih je kazala teh sijajnih 'vzgledov', jaz pa se le preveč zavedal, kako globoko so pod menoj.
O, čuidak! Da vsaj sem! Potem bi mi morebiti ne bilo že sedaj, po nekolikih tednih, tako strašno — dolg čas...
Kako sem živel po svojem prebegu v Prago, sam dobro veš. Ti vsaj se me nisi izogibal. 'Intimna' si nisva postala, to je res — zdrav človek v teh letih tudi ne čuti potrebe — ali razumela sva se v mnogočem. Ni mi kajpak ušlo, kako si skrbel, da nisva ostala skoraj nikoli sama; ali ti si vesel človek in ti je pogovor v petih ljubši od pomenka v dveh. Hočem reči, da se me nisi čudaka naravnost bal.
Da, ne pomaga vse nič: ta grozna praznota često petih, šestih in še več ur po vrsti, ta občutek, da se je še zrak razredčil do
O, čudak! Da vsaj sem! Potem bi mi morebiti ne bilo že sedaj, po nekolikih tednih, tako strašno — dolg čas ...
popolne votlosti in da vso to zeli« kakor ogromno žrelo vate, ne
Dà, ne pomaga vse nič: ta grozna praznota često petih, šestih in še več ur po vrsti, ta občutek, da se je še zrak razredčil do
popolne votlosti in da vso to zeha kakor ogromno žrelo vate, ne
more biti drugega, nego tisto, kar ljudje imenujejo dolg čas. (Pomisli, da celo — dnevnik pišem!)
Tako vidim, da sem tudi jaz podvržen zakonom, ki veljajo za dru^edruge ljudi. In torej samo zato zunaj v svetu nisem občutil praz* notepraznote v sebi, ker jo je bilo polno okrog mene? In je moj beg od ljudi celo samo zabloda, pred vsem neumno precenjevanje samega sebe, svojih .'filozofskih moči'?»«
Vprav, ko je Bogataj dospel do te besede, je ob ograji nekaj zašumelo. Vzdignil je glavo in zagledal še mlado žensko, zagorelega obraza, velikih, čudno zelenih oči, drznega nosa, polnih, rdečih ustnic in postave kakor jelka na gori.
«»Oprostite, gospod, kod in kako se pride k vam,»« je vprašal glas, ki se mu je zazdel čudovito topel in sladak. «»Tam zadaj je
zaprto. In tukaj? ...«
»Tudi! Toda, če ste tako prijazni, lepa gospodična ali gospa, izvolite se vrniti k zadnjim vratom — takoj vam odprem ta edini dohod do mojega doma in srca!«
zaprto. In tukaj?...»
In hiteč k vhodu je Bogataj premišljeval: »Kaj hoče ženska pri meni? Toda naj hoče karkoli, lepa je, da komaj verjamem očem!«
«Tudi! Toda, če ste tako prijazni, lepa gospodična ali gospa, izvolite se vrniti k zadnjim vratom — takoj vam odprem ta edini dohod do mojega doma in srca!«
==VIII.==
In hiteč k vhodu je Bogataj premišljeval: «Kaj hoče ženska pri meni? Toda naj hoče karkoli, lepa je, da komaj verjamem očem!»
»Torej, ljuba gospodična ali gospa ...«
VIII.
»Gospa, če že hočete, a ljubše mi je kar Neža.«
«Torej, ljuba gospodična ali gospa ...»
»Dobro, gospa Nežika!« se je prijazno nasmehnil Bogataj, sedeč v pletenem stolu, dočim je obiskovalko posadil na še bolj širok in udoben naslanjač. »Kaj vas je dovedlo tako visoko sem gor k meni?«
«Gospa, če že hočete, a ljubše mi je kar Neža.»
»Najprej sem vas hotela vprašati, ali res ne potrebujete nobene postrežbe, sami kakor ste. Pa ne mislite, da mi je radi zaslužka, prosim! Nisem bogata, a česar mi je treba, imam hvala Bogu vsega dovolj. Poglejte, tista bela hiša poleg velike na voglu je najina, moja in mojega moža.«
«Dobro, gospa Nežika!« se je prijazno nasmehnil Bogataj, sedeč v pletenem stolu, dočim je obiskovalko posadil na še bolj širok in udoben naslanjač. «Kaj vas je dovedlo tako visoko sem gor k meni?«
»0, ta hiša je vaša? S cveticami po vseh oknih, tako redkimi za te kraje? Kar nagledati se zadnjič nisem mogel! Hm, pa vas je torej nagnilo name ... samo nekakšno usmiljenje do mene?« je počasi pristavil.
«Najprej sem vas hotela vprašati, ali res ne potrebujete nobene postrežbe, sami kakor ste. Pa ne mislite, da mi je radi zaslužka, prosim! Nisem bogata, a česar mi je treba, imam hvala Bogu vsega dovolj. Poglejte, tista bela hiša poleg velike na voglu je najina, moja in mojega moža.»
»Ne vem, gospod, kako bi rekla ... Usmiljenja, tistega pravega usmiljenja vam gotovo ni treba ... Toda, saj pravim, tako sami ste in ženska ima že takšno srce ... Poleg tega me je gnala še skrb ...«
«0, ta hiša je vaša? S cveticami po vseh oknih, tako redkimi za te 'kraje? Kar nagledati se zadnjič nisem mogel! Hm, pa vas je torej nagnilo name... samo nekakšno usmiljenje do mene?» je počasi pristavil.
»Kakšna skrb, gospa Nežika?«
«Ne vem, gospod, kako bi rekla... Usmiljenja, tistega pravega usmiljenja vam gotovo ni treba... Toda, saj pravim, tako sami ste in ženska ima že takšno srce... Poleg tega me je gnala še skrb...»
»Oh. kako bi povedala, da ne bi zamerili? Saj veste, v nedeljo so binkošti ...«
«Kakšna skrb, gospa Nežika?®
»0, da... res. Vem, vem.«
«Oh. kako bi povedala, da ne bi zamerili? Saj veste, v nedeljo so binkošti...»
»No, in če bi se mogli odločiti, da bi prišli k maši? Tako čakajo
«0, da... res. Vem, vem.»
na to ...«
»Kdo čaka? Ljudje?«
«No, in če bi se mogli odločiti, da bi prišli k maši? Tako čakajo
»Tudi ... Ampak prav za prav gospod župnik ... Pravi, da se bo zdaj pokazalo ... In če vas ne bo, bo taka jeza. Dà, takšno preganjanje se začne! Zato, ako se vam je mogoče izogniti vsemu temu ... da boste živeli v miru, ko je videti, da vam je toliko na
na to ...»
tem ...«
»Tak ... tako ... tako?« je zamrmral Bogataj in gledal nekaj
«Kdo čaka? Ljudje?«
časa molče pred se. Nenadoma so se mu razširile oči in je naglo zaprašal:
»Pa vas je morda gespod župnik poslal k meni?«
«Tudi... Ampak prav za prav gospod župnik... Pravi, da se bo zdaj pokazalo... In če vas ne bo, bo taka jeza. Da, takšno preganjanje se začne! Zato, ako se vam je mogoče izogniti vsemu temu... da boste živeli v miru, ko je videti, da vam je toliko na
tem...» , . i i
«Tak... tako... tako?» je zarrtrmral Bogataj m giedal nekaj
časa molče pred se. Nenadoma so se mu razširile oči in je naglo zaprašal:
»Gospod župnik? Oh, ne ... On bi bil ... Moj Bog, grdo je izreči, a vse se zdi, da bi bil prej vesel, če vas ne bo. In prav zato ...«
«Pa vas je morda gespod župnik poslal k meni?»
»Aha!« je zapel Bogataj. In v hipu je razumel: župnik plete proti njemu nekakšne spletke, on pa ima v vasi — kdo ve zakaj in kdo ve kako — nekaj prijateljev. Ali pa župnik nekaj sovražnikov, ki mu ne privoščijo veselja.
»Gospod župnik? Oh. ne... On bi bil... Moj Bog, grdo je izreči, a vse se zdi, da bi bil prej vesel, če vas ne bo. In prav zato ...»
»Ali so ljudje proti meni?« je pristavil potem.
«Aha!» je zapel Bogataj. In v hipu je razumel: župnik plete proti njemu nekakšne spletke, on pa ima v vasi — kdo ve zakaj in kdo ve kako — nekaj prijateljev. Ali pa župnik nekaj sovraž. nikov, ki mu ne privoščijo veselja.
»To pa res ne. Vsaj večina ne. Saj ste se napram vsem izkazali tako dobrega in krivice že celo niste storili nikomur. Zato bodo gotovo vsi zadovoljni, če gospod župnik ne bo mogel reči, da ste brezverec in brezbožnež.«
«Ali so ljudje proti meni?« je pristavil potem.
«Čc»Če bi me pa ne bilo., bi morali ljudje dati gospodu župniku prav, hočete reči?»« je zaprašal z nekoliko ostrejšim glasom. «»In potem bi začela gonja proti meni, pravite? Toda jaz sedim tu gori na svojem, sem še prilično dobro ograjen, imam svoje orožje in tri krasne pasje zverine. Če pa vaščani za moj dober denar ne bi mi hote'hoteli dajati živeža, kolikor ga od njih sploh potrebujem, si lahko še o od drugod prjskrbimpriskrbim. Koga naj se torej bojim?»«
«»Oh. gospod, saj ni radi tega! Ampak le še bolj zapuščeni bi bili in če se vas loti bolezen, človek še blizu ne bo smel!»«
Njen glas je bil prestrašen, oči polne vdanosti. Bogataj, dovolj vešč življenju in ženskam, je mahoma zaslutil, kaj ji je. Joj! so se mu široko odprle oči, ali je mogoče? Kakšna ljubica bi bila to!
Toda, naj si da radi nje ali kogarkoli predpisovati od hribov, skegahribovskega župnika, kako bo živel in karokam hodil? Ali ni pribežal tu ven v samoto pr-prav 'ozato, da se umakne prevaram sveta Inin življenja — zdaj naj bo .sam prvi prevarant?
In vendar se ni mogel otresti občutka, da ga svare besede te ženske pred nečim zelo neprijetnim, vznemirljivim, pred tistim, kar imenujemo življenjski boj. Res, kakor na trdni in daljni skali domuje, toda valovi bodo butali ob njeno podnožje in ga spomi« njalispominjali, opominjali, da še ni dovolj daleč.
Ali, da vidimo! se je nenadoma dvignilo v njem. Saj nismo prilepljeni! Če bo župnikov naval prejak in preveč neprijetno metanje ž r'im.njim, še beg ne bo mučen, ker bo manjkalo enakovrednih gledalcev. Sicer pa: saj smo samo pokoja željni Inin ne leni, samo trudni in ne še mrtvi!
«»Gospa Neža!»« se je obrnil k mladi ženi. «»Ne mislite, da se bojim cerkve! Vzgojila me je pobožna mati in njeni nauki niso umrli v mojem srcu. Posebno tudi ne bi maral dajati slabega vzgleda, in prosim vas, povejte ljudem, da ni iz zaničevanja, če me v nedeljo ne bodo videli med seboj! Toda jaz pojdem k maši, kadar se bo meni zljubilo!«
Zgodilo se je, česar Bogataj ne bi bil pričakoval: Neža se je strmo vzdignila. Toda niti, da bi bil jezen njen glas, niti sovražne oči, ko je rekla:
«»Kakor mislite, gospod! Jaz sem vam hotela dobro; ali vaša pamet, vaš svet! Če pa boste česa potrebovali, tam doli sem vam pokazalo svojo hišo; in kakor je nas učil sam naš odrešenik, niti cestninarju ne bodo zaprta moja vrata!»«
«»Hvala lepa, gospa!®« se je prijazno zasmejal Bogataj. «»In sploh lepa hvala za vse! Prepričan sem, da na ta vaša vrata še potrkam; ali za sedaj mi dovolite, da se držim svoje jazbečeve dupline. Z Bogom, ljuba gospa Nežika!»« Segel ji je v desnico in jo za hip pridržal toplo v svoji.
«Vraga, kakšna postava, kakšne nebeške oči!» ji je tiho
»Vraga, kakšna postava, kakšne nebeške oči!« ji je tiho
pošepetal.
Naglo mu je izpulila roko, vsa zardela in odhitela navzdol.
Nenadoma se mu je zabliskalo v glavi: «»Toda, če je tako, bo dobro sproti vedeti, kaj se pripravlja v sovražnem taboru!« Glasno je zaklical:
«»Gospa! Bodite tako prijazni, prosim, in recite čredniKučredniku, naj se kmalu zglasi pri meni!»«
Ozrla se je, hotela nekaj odgovoriti, a je samo pokimala ter se nato še bolj podvizala v dolino.
Bogataj je gledal za njo, dokler ni izginila v grmovju. «»Vraga, malo bolj ljubeznjiv bi bil že lahko ž njo!»« je jezno stresel z glavo. «»Toda nič ne de: ako sem njene poglede prav razumel, jo bo dovolj povabiti po čredniku ... Ako ne najde celo sama nov izgovor, da pride spet ...» __«
==IX.==
Preden se je Neža vrnila, je vedela že vsa vas za njeno pot. Naj se je tudi nekako poskusila ogniti pogledom, jo je videl ta in oni speti v hrib. Vendar se je nihče ni upal ustaviti, ko je zdaj hitela proti domu.
Prvi, a tudi le z očmi, jo je vprašal njen mož, stoječ v izbi pri oknu in navidez opazujoč otroke na ulici. Ni se ji zdel vreden odgovora. Celo kakor da ga je mesto tega z očmi nekako pretehtala, morda vprav v primeri z onim tam gori. Sicer pa ubogemu Jernejčku ni bil nov ta pogled in skoraj da ga je polagoma razumel — včasih se mu je storilo, kakor da ga je vsega drobčkenega, ličnega in nežnega neusmiljeno zalučal v kot ...
Potem se je opogumila in prišla županja, tudi še mlada ženska, seveda ne prva — dokler bo Neža s prstom migala, je Bog ni dal, ki bi samo sanjala o prvenstvu! — a vsaj druga žena v vasi in zato vodnici še najbližja, kakor ministrca kraljici. In oprta nekoliko tudi na to, da prihaja tako rekoč v imenu vseh drugih žena.
Ampak spet ne, da kar butneš z izpraševanjem. Nič manj je ni treba diplomacije na selu, nego v salonu. 2eŽe, da je Neža šla pred vsemi ljudmi, potem jo stopiš še čakat ali jo vsaj ustaviš. Tako pa pove le, če hoče in kolikor hoče — kakor si seveda imela ti pravico, da se čudiš in zgražaš prej ...
Županja je torej začela z drugimi stvarmi. Toda še preden se je mogel pogovor približati jedru, je vstopil cerkovnik in povedal Neži, da jo kliče gospod župnik pred se.
«»Ej, gospod župnik bi gotovo rad vedel, kaj pravi puščavnik!®« se je nasmehnila Neža.
«»In kaj praviš?»« je hlastnila županja.
«»Da bi rad prišel v nedeljo k maši, če bi mogel. Pa ne more, ker je bolan. In da ima dispenzo od škofa.®«
«»Česa ne poveš!«
«»Pa so take dispenze?« je zadvomil cerkovnik stoječ že pri vratih.
«»Po mestih so! Sicer se lahko izpoveš, ako radi bolezni ali drugih pravičnih vzrokov ne moreš; boljša pa ieje škofovska dispenza naprej.«
Cerkovnik je čudno počez pogledal in izginil, županja pa ni odnehala, dokler ni izvedela vsaj nekaj več. Kako ima bradač sedaj
gori? Ali je res, da je po stenah naga podoba pri nagi podobi? Pa je bil kaj hud, ko mu je spomnila, da ima človek tudi dušo? Ali mu je opomnila to? In je res, da znabiti vendar je puščavnik, ali pa da bo? Kakšno srajco ima sedaj — še taksno z golimi nedri? In je v resnici videti bolj poželjivih oči, če zagleda mlado žensko?
Neža ne more govoriti o nagih podobah, ker ni prestopila praga, verjeti pa ne more, da bi tak mož imel po hiši grešne stvari. Svetih se ne ogiblje, še rad govori o njih. Ali je in bo puščavnik, ne more reči, ker si ga ni upala izpraševati; no, kar sta govorila, bi bila lahko tudi z" duhovnikom. In takšna, ki je v njegovih očeh kaj grdega videla, pač sama ne bo veliko vredna.
Ampak zdaj je res že treba k župniku! Neža, radi poseta pri puščavniku itak bolj praznično oblečena, je samo še enkrat po sebi pogledala in potem odhitela na konec vasi, kjer se je košatilo župnišče.
Ko je vstopila, je gospod stal pri oknu. Bil je visok, širokopleč in dobro rejen mož najboljših let z mogočno glavo in ostrimi očmi. Te oči in uporno razmrščeni črni lasje so mu še posebno dajali divji izraz krotilca.
Pogledal je Nežo izpod čela in nekaj časa molčal, dočim je ona z "izzivaj očoizzivajočo mirnostjo čakala njegove prve besede.
«»Ali je res, da si bila tam gori?«
»Bila.«
«3ila.»
«»In po kaj si šla?«
«»Nič za slabo. Prosila sem ga naj pride v nedeljo k maši; naj hodi v cerkev.«
«»Kaj tebe briga?«
«»Ali ni dolžnost vsakega kristjana ...»«
«Meni to poiešpoješ?!« je vzrohnel župnik. «»Mari misliš, da ne vem, kdo si in kaj si?«
Prekrižala je roki, gledala tja čez njega in z desnim, nekoliko naprej pomaknjenim čeveljčkom prebirala neko pesemeopesemco po podu.
Župnik se je s silo ubrzdal ter rekel z besnim, pridušenim glasom:
«»Dobro! Počaka naj! Vseeno potem, ali v nedeljo pride ali ne!«
«»Saj ga ne bo! Res je, da pride, kadar se bo njemu zljubilo!*«
Njen glas je bil, kakor da se še veseli.
|
