|
»Res je. Bolje, da nisem prišla ...«
«»Joj, zlato moje, ne govori tako!« jo je burno prijel za obe roki. «»Saj te mi je poslal sam Bog! Ne veš, kako mi je bilo včasih že težko tako samemu tu gori. V resnici sem mislil, da je na svetu laže živeti brez človeka ... A smo že tako, da ne moremo. Še črednika sem se vselej razveselil. In bi se bil v enem, dveh mesecih najbrže naveličal, da nisem tako nenadoma tebe spoznal! O, v prvem trenutku sem začutil, da sva rojena drug za drugega!« _
«A!i»Ali se je res ... ali se je res zdelo tudi ... tudi vam tako?« je vzkliknila in ga gledala s široko odprtimi očmi.
Zdaj jo je zagrnil z obema rekama in jo privil k sebi. Saj jih res ni čutil v ti meri vseh teh besed; a ta hip mu je bilo tako zelo sladko pri srcu in tako poln čudovite slasti ta objem. Preživel je pač toliko časa brez toplejše besede in brez ženske že celo ...
Toda že se mu je izvila in je rekla z zelo resnim glasom:
«»Ali to so grešne, zelo grešne stvari, pravim, gospod!«
«»Kakšne, duša?«
»Puščavništvo ...«
«Puščavn\štvo ...»
«1»I, moje n,ene bi bilo preveč sveto!« se je prešerno zasmejal. Videč pa, da se ji je obraz še bolj stemnil, je naglo pristavil:
«»Joj, ne glejte tako mračno, Nežika! Če hočete, se bom otepal župnika pač drugače. No, in če bo le prehudo, lahko tudi zbežim.«
«»Oh, tega ne smete! Ne, pri nas ostanete — nikoli več vas ne puhtimopustimo!« je kriknila in se ga oklenila.
«Oho! Glej, dečko, glej, 'da so ne zapletež Se v kake zanke!« ▼
▲«»Oho! Glej, dečko, glej, 'da so ne zapletežzapleteš Seše v kake zanke!«
se mu je raztegnil obraz.
,V tem hipu so zunaj besno zatulili psi in se poskusili oprotitioprostiti verig.
Osupel je Bogataj stopil na vrata. Pred pomolom je zagledal dečka s pismom v roki.
«»Zame?»« je vprašal.
«»Da, gospod!« je plaho odgovoril otrok, ves zasopel in vroč od nogle poti.
Bogataj je odprl zavitek.
«»Počakaj malo!« je rekel in se naglo vrnil v sobo.
«»Od njega?« je šepnila Neža.
Bogataj ji je molče izroči!izročil pismo in ona je brala:
«VeIecenjeni»Velecenjeni gospod! Prišli ste od nekod in se kratkomalo naselili v moji fari. Ker se tudi drugače širijo razne govorice, ste s tem vabljeni, da se jutri zglasite v uradni sobi podpisanega. — Jakob Petelin, župnik.«
Nekaj minut pozneje je bil spisan odgovor:
«»Velecenjeni gospod! Ako se zanimate zame, imate prav tako daleč do mene, kakor jaz do vasi. Puščavnik v Liščarjevem seniku.«
«»Joj, premislite malo prej!« se je prestrašila Neža.
»Mislim, da ni treba>,« se je nasmehnil Bogataj in nesel ven.
«»Zavohal je, da ste tu, kaj ne?« je vprašal, ko se je vrnil.
«»Oh, gotovo so mu takoj r.eslinesli na nos! Sicer pa sem vedela!« je odgovorila še dovolj brezbrižno.
Vendar je ni več držalo in kmalu za dečkom je odšla po poti čez hosto.
==XII.==
Ako se je Bogataj skrajno začudil, ko je včeraj po tako dolgem času spet zagledal Nežo, mu je danes sapa zastala, da se trudi k njemu sam gospod župnik.
«»Ej, dragi moj, huda ti mora presti!« se je glasno zasmejal in nestrpno čakal, kaj bo.
»Seznanjati se nama menda ne bo treba?« je mračno začel župnik, ko je na Bogatajevo povabilo prekoračil ograjo. «»Bil sem pri nekem bolniku tu gori in napravil še teh par stopinj do vas. Upam, da vam ncne bo neprijetno?« je pristavil s porogljivim glasom.
eO»O, nasprotno, gospod župnik! Prihranili ste mi pot v dolino.«
«»Ste torej mislili priti?« ga je ošini!ošinil župnik.
«1»I, Bog ve. Saj v nekem oziru bi se bilo celo spodobilo.«
«Vcseli»Veseli me, da ste spoznali!«
«»Že. že. Samo da vse ne velja za vsakega. Jaz na primer, ki sem puščavnik, sploh nisem nameraval iskati stika z ljudmi.«
«»Vi — puščavnik? Menda tega vsaj kmetom ne pravite?! Orožnikom niste!«
«»Oprostite, tlospodgospod župnik!« se je prijazno nasmehnil Bogataj. «»Vi pojem puščavnika očividno zasmehujete, dadà, kar istovetite z — eremitom,«
«Jaz ne, toda glejte, da ga ne bodo moji farani! Posebno -, ▼
▲«»Jaz ne, toda glejte, da ga ne bodo moji farani! Posebno -,
ženske! To bi vam resno odsvetoval!«
«»Oho, prečastiti! Kaj pa, če bi se mi res zahotelo postati oziroma biti eremit?«
«»To bi pomenilo, da hočete postati oziroma biti — slepar!« je kriknil oni.
«1»I, kako to, gospod? Kaj je za eremite treba posebnih šol, posebnih izpitov, celo licenc,. Rečem, da sem, in kolikor vem, že sem! Če pa se plačuje davek, ga pač bomo, saj imamo!«
Bogataj je s priprtimi očmi opazoval, kako v župnikovem kotlu čedalje huje vre, in prežeče je čakal, ali bo treba še dolgo podtikati.
Tu se je Jakob Petelin nenadoma široko zasmejal.
«»Vi bi se torej hoteli norčevati iz mene?« je pomežiknil. «TudJ»Tudi prav! Zapišite si dobro datum današnjega dne!«
S temi besedami je vstal in posegel po klobuku.
Bogataj je navzlic vsemu malo osupnil.
«»Kaj nameravate, gospod župnik?« je vprašal z nekoliko manj gotovim glasom. «»Opozoril bi vas, da me bo ščitilo proti vam marsikaj: moje orožje, moji psi in kajpak tudi oblast!«
«»Oblast? Jaz ne "potrebujem oblasti! Zapomnite si, če še ne veste: v takem kraju je župnik najvišja in edina oblast, kralj in vladar! Kar pa se tiče vašega orožja in vaših psov, bodite brez skrbi: ne bom se jim izpostavljal. Z Bogom!«
«Zdaj pride kar prične!« je zamrmral Bogataj, gledajoč za njim, S tem posetom je hotel nasprotnik očividno pred vso srenjo posve. dočiti, da ie poprej vse poskusil, vzel nase celo to težko ponižanje ▼
▲«»Zdaj pride kar pričnepride!« je zamrmral Bogataj, gledajoč za njim ,. S tem posetom je hotel nasprotnik očividno pred vso srenjo posve.posvetno dočiti, da ieje poprej vse poskusil, vzel nase celo to težko ponižanje
— odslej bo tudi na zunaj opravičen, da zagrmi z vso silo, iz najsvetejše jeze!
DaDà, borba ne bo lahka in moža ni podcenjevati! Njegov trdi obraz ne kaže samo odločnosti, temveč tudi veliko razuma, nevarne inteligence. To ni človek, ki bi poskusi!poskusil z nerodnostmi, z neumnostmi
— znal bo najti, kar bo zadelo! In to tudi pri ljudeh, kakor so njegovi žunlianižupljani: liudehljudeh, ki so videti navzlic zabitosti svojega kraja vse prej nego zabiti. ▼
▲— znal bo najti, kar bo zadelo! In to tudi pri ljudeh, kakor so njegovi žunliani: liudeh, ki so videti navzlic zabitosti svojega kraja vse prej nego zabiti.
Ne, Jakob Petelin ne bo tako nespameten, da poreče: «»Ta tujec je prišel v naš kraj in se ni javil pri meni!« — zadnji kočar bi razumel, da je to lahko nevljudnost, a še ne zločin. Tudi mu ne bo čital nenravnih dejanj, še manj govorjenja proti veri in njenim služabnikom. Toda to nokažepokaže: ta človek se izogiblje cerkve in službe božje! In ali ta greh, če tudi edini, ni dovolj velik, da odtehta vse? Kdor v cerkev ne hodi, pri takem morejo biti še navidezne čednosti ukana hudičeva! In to bo prav moral verjeti vsakdo in je celo čudno, ako bo treba župnika še celo opozarjati!
O silno neprijeten, da.dà, grozen bo občutek, da imaš na vse strani same sovražnike; a če bi ti vendar ostal skrit prijatelj, še misliti ne bo smel, da se ti približa! Niti stari črednik ne, tem manj ta lepa žena, ki ti je že začela puščavo spreminjati v paradiž ...
Ne, ne, čemu bi si skrival resnico: župnik s tem orožjem v roki je strašen nasprotnik!
Edino, če bi mu ga izvil? Potem seve — ne več na verskem, na Čistočisto človeškem polju — bi bila borba prej zabavna ...
Torej bi šel — v cerkev? ...
Bogataj si v duhu vse predstavlja. Vedno lepše se mu zdi — smehlja se že. Ljudje ga nekoliko začudeno opazujejo, a vsi so zadovoljni — huduiehuduje se, besni v svojem srcu samo eden, samo on, ki bi moral biti najbolj vesel.
Bogataj nebeško uživa — pridobljen je. D&Dà, pojde., pojde! In nadaljuje svoj privid: sredi cerkve se postavi, na najbolj očiten kraj. Ima od družbe sv. Mohorja star molitvenik, v črno vezan, z ogromnim tiskom — naj vidijo vsi od vseh strani! Tu in tam se ozre malo po cerkvi ... Ali ne stoji pri spovednici lepa Nežika? Ali ga ni zadel njen srečni, njen poljubljajoči pogled? ... O, že zato se je splačalo! ... In vse mu potem zunaj proži desnico, vse ga pozdravlja, vse je zanj!
«»Ampak — ali ni to podlo, nevredno značajnega moža? Ej, ali sem jaz začel? Hotel si mi skopati jamo, bratec — lepo se sam sebi zahvali, če se ti vanjo zvališ! ...»«
==XIII.==
Drugi dan je puščavnik za gotovo pričakoval če Neže ne, vsaj črednika. Toda glej, vaška živina se je obrnila nad vasjo po logu na ono stran.
Zato je bil zelo presenečen, ko je pol ure pozneje nenadoma Stopilstopil starec iz hoste pod njim.
«»Kje so vam krave?»« ga je vprašal.
«»Za brdo sem jih zagnal. Zato se mi tako mudi. Ampak nisem mogel, da ne bi vam prišel vsaj povedat, če me zdaj več ne bo. Preveč dobrega ste mi storili, gospod!«
«»Zakaj vas ne bi bilo? Kdo vam brani?« Gospod župnik ali !judieljudje?»« je mračno vprašal Bogataj.
a »Gospod župnik! Poklical Jeje župana k sebi. Sploh ne sme nihče več k vam!»«
Starcu se je beseda utrgala od jeze.
«»Pa zakaj to?« je planil Bogataj. «»Kako more?«
«»Oh, sprla sta se baje, ko je bil včeraj tu — saj morate sami vedeti, kaj sta imela. ReldeRekli ste, pravi, da vas v cerkev nikoli ne bo. In da je videl vse mogoče po vaših stenah, samo Boga in svete podobe ne. Tak človek, pravi, bo dajal ljudem še krive nauke, ko se bo upal. Zato ne sme nihče v tako nevarnost za svojo dušo. Oh, gospod, saj sem vam svetoval, da hodite k maši!«
«»Ti, kanacija, si mi svetoval, naj bom puščavnik!« se je zasmejal Bogataj. «»Toda ... čakajte, Luka!...»«
Stopil je k čredniku in mu skoraj svečano položil roko na rame:
«»Mož! Ali ste mi prijatelj? Ali se smem zanesti na vas? In ali znate molčati?«
«Dobro! Poslušajte me zdaj!« je pristavil tiše: «Vi sami ste mi često svetovali, naj bom puščavnik, pravim. In zdaj vam zaupam, da prav za prav sem!« ▼
«Kaj? Res?« je viknil črednik. ▼
▲«»Dobro! Poslušajte me zdaj!« je pristavil tiše: «»Vi sami ste mi često svetovali, naj bom puščavnik, pravim. In zdaj vam zaupam, da prav za prav sem!«
«Da, prijatelj! Toda zdi se, da mi naenkrat ne verjamete niti vi? Ali premislite, Luka. in odgovorite: čemu naj sem drugače pribežal v tako puščavo? Tudi vam bom povedal, zakaj sem dotlej tajil. Prav radi gospoda župnika! Zakaj glejte: kot duhovni pastir bi bil moral prevzeti nekakšno nadzorstvo nad menoj in lahko imel še sitnosti, da se je le preveč ljudi nagnetlo tod okrog. Saj veste, Luka. takih stvari posvetne oblasti dandanašnji ne vidijo rade. Le recite, da se vam je Marija prikazala — preden mine teden, ste pod ključem! Skratka: nisem hotel in še danes ne bi maral, da me častijo ljudje za puščavnika. Toda včeraj, ko sem videl, da me ima gospod župnik za brezverca in bo še ljudi učil tako, sem spoznal, da radi svoje in njegove duše moram prepre« čiti pohujšanje in začeti znova hoditi v cerkev.« ▼
«Res»Kaj? V cerkevRes?« je veselo osupnilviknil črednik.
▲«Da»Dà, prijatelj! Toda zdi se, da mi naenkrat ne verjamete niti vi? Ali premislite, Luka ., in odgovorite: čemu naj sem drugače pribežal v tako puščavo? Tudi vam bom povedal, zakaj sem dotlej tajil. Prav radi gospoda župnika! Zakaj glejte: kot duhovni pastir bi bil moral prevzeti nekakšno nadzorstvo nad menoj in lahko imel še sitnosti, da se je le preveč ljudi nagnetlo tod okrog. Saj veste, Luka ., takih stvari posvetne oblasti dandanašnji ne vidijo rade. Le recite, da se vam je Marija prikazala — preden mine teden, ste pod ključem! Skratka: nisem hotel in še danes ne bi maral, da me častijo ljudje za puščavnika. Toda včeraj, ko sem videl, da me ima gospod župnik za brezverca in bo še ljudi učil tako, sem spoznal, da radi svoje in njegove duše moram prepre« čitipreprečiti pohujšanje in začeti znova hoditi v cerkev.«
«Da. Toda po tem, kar ste mi povedali sedaj, je stvar spet drugačna. Ali ni mogoče, da je gospodov srd že prevelik in me s prstom pokaže vsi fari, rekoč: a Vidite, prišel je, a samo zato, ker sem ga prisilil, hinavca!?« Zato pojdem k samemu škofu in ▼
▲«Kaj»Res? ResV cerkev?« je viknilveselo osupnil črednik.
mu vse razodenem. Res, malo nevarno je. ostaviti dom tako sam; toda če izpustim pse, in nastavim po hiši in okrog nje pasti, ki same streljajo... Skratka, za nedelje danes še ne morem obečati. Pač pa bom druge dni kar od jutri dalje zahajal k sv. masi v domačo cerkvev. Tako bodo videli gospod župnik m vsi ljudje, da me po krivem do!že.» ▼
▲«Da»Dà. Toda po tem, kar ste mi povedali sedaj, je stvar spet drugačna. Ali ni mogoče, da je gospodov srd že prevelik in me s prstom pokaže vsi fari, rekoč: a Viditevidite, prišel je, a samo zato, ker sem ga prisilil, hinavca!?« Zato pojdem k samemu škofu in
«Joj, joj, joj!« je vzklikal črednik. «In puščavnik ste tudi, pravite? Prav zares?« ▼▲mu vse razodenem. Res, malo nevarno je ., ostaviti dom tako sam; toda če izpustim pse, in nastavim po hiši in okrog nje pasti, ki same streljajo ... Skratka, za nedelje danes še ne morem obečati. Pač pa bom druge dni kar od jutri dalje zahajal k sv. masimaši v domačo cerkvevcerkev. Tako bodo videli gospod župnik min vsi ljudje, da me po krivem do!žedolže. »«
▲«»Joj, joj, joj!« je vzklikal črednik. «»In puščavnik ste tudi, pravite? Prav zares?«
aDi. Toda rekel sem, da o tem molčitel Ne maram, pravim, časti! In naposled sem puščavnik sebi in ne drugim!« ▼
▲aDi»Dà. Toda rekel sem, da o tem molčitelmolčite! Ne maram, pravim, časti! In naposled sem puščavnik sebi in ne drugim!«
«0, saj bo tudi bolje... di, bolje bo zdaj molčati.... je Luks žalostno pritrdil. «Prepozno je!« je vzkliknil. ▼
▲«0»O, saj bo tudi bolje ... didà, bolje bo zdaj molčati ... .« je LuksLuka žalostno pritrdil. «»Prepozno je!« je vzkliknil.
«Prepozno?« se je začudil Bogataj. ▼
▲«»Prepozno?« se je začudil Bogataj.
«Da... liudje ne bi več prav verjeli... Skraja je bilo treba, takoj prve dni, preden ste začeli tu zidati in ograjati! In se prepi. rai z župnikom, da ne zamerite... Čeprav... no, di, čeprav bi ▼
▲«»Da ... liudjeljudje ne bi več prav verjeli ... Skraja je bilo treba, takoj prve dni, preden ste začeli tu zidati in ograjati! In se prepi. raiprepirati z župnikom, da ne zamerite ... Čeprav ... no, didà, čeprav bi
se morebiti le še dalo ...»«
^»Prepustite to meni, Luka!« je mrzlo ukazal Bogataj, komaj premagujoč smeh. «»Vi sploh molčite, da ste bili danes tu! V dveh dneh pa pridite spet, da mi poveste, kaj porečejo ljudje in kaj gospod župnik, ko me jutri zagledajo v cerkvi. Zdi se, da vam potem poti še skrivati ne bo treba. Tu imate škatlo rib in to stekle, ricosteklenico, na pojdite zdaj, da ne bom naposled jaz kriv, če vam živina uide v škodo!«
Ko je črednik odšel, je Bogataj gledal dlje časa za njim. Potem je z dolgimi koraki začel meriti poti po ogradi.
Tako je dospel do dupline s studenčkom.
«»Pa dadà!« se je glasno zasmejal. «»Kakor nalašč! Samo malo poglobiti bo treba! Takoj jutri naročim Janezu!«
Nenadoma so se mu razširile oči. A le tem glasnejši je bil takoj nato njegov smeh.
«»Saj res! Joj, prav gotovo napravim še to!«
Kdo mi more braniti? Evo tam na robu planice! Tri, štiri metre višine bo dovolj! O prekleto, to šele je misel, to šele je misel!«
Zaploskal je in se krohota!krohotal, da so mu solze zalivale oči. Seveda, Janez bo mislil, da sem znorel, a nič ne de! O, čakaj, ti bratec tam doli! In bomo videli, ali bodo zdaj verjeli ljudje!«
==XIV.==
Ko se je župnik drugi dan obrnil za svoj «dominus vobiscum«, Je trd obstal in se moral potem s silo pognati v okret; pa še pri drugem ni šlo brez napora. Res, da si je Bogataj, klečeč v prvi klopi, skrival glavo v obe roki, kakor da je globoko zatopljen v molitev; toda gospodu Jakobu se je zdelo, da še skozi prste porogljivo sijejo nesramno izzivajoče sovražnikove oči...
| 