|
==XIV.==
Ko se je župnik drugi dan obrnil za svoj «dominus vobiscum«, Jeje trd obstal in se moral potem s silo pognati v okret; pa še pri drugem ni šlo brez napora. Res, da si je Bogataj, klečeč v prvi klopi, skrival glavo v obe roki, kakor da je globoko zatopljen v molitev; toda gospodu Jakobu se je zdelo, da še skozi prste porogljivo sijejo nesramno izzivajoče sovražnikove oči ...
Nikogar ne ukaneš laže nego dobrodušnega svečenika — Petelin ni bil iz tega testa! Zato v dogodku ni videl znaka svoje zmage, ampak le novo peklensko zvijačo.
»Tako torej! Slepar hoče pokazati, da sem v krivici jaz!»« je slovenski mešal med svojo latinščino ... In le mehaničnost opra* vilaopravila mu je omogočila, da ga je nehibno dovršil.
Kajti njegova besnost se je z vsakim okretom še večala: vselej je zagledal tam doli pri vratih več in več vernikov; ne samo žena, moških celo.
Tam na levi strani pa kleči lepa Neža. Če se upa puščavnik le poredkoma ozreti tja, je naravno in prav, ker bi se morda našel kdo, ki bi rekel, da je zategadelj prišel; nič čudnega pa ni, če ga neprestano opazuje ona, ko ga gledajo tudi vsi drugi ljudje. Toda da ji tega ni mar, kdaj se obrne mašnik in zasači tak njen pogled, za to bo nekoč nemara dajala še težak račun.
Naposled je maše konec in župnik se zadnjič obrne, da podeli blagoslov. Ali kako čudno mu je zaneslo roko! Kaj ni kakor bi vprav vrgel križ mimo in preko pušeavnikapuščavnika, da so ga mogli ujeti šele oni od srednjih klopi dalje?
Ampak mar misli gospod, da med tolikimi glavami ni katere, ki bo opazila, zmajala in opozorila potem zunaj cerkve še drugo? Pa ni bila samo ena taka glava, bilo jih je več! In vsaj te so se na mah postavile na puščavnikovo stran. «»Kaj vendar še hočejo gospod? Seve, če ni prav, niti da človek pride v cerkev, niti da ne pride — potem Bog vedi, kako ti ustreči, odgovor boš pa le dajal, čeprav si duhovnik — še bolj za to!»«
Čuteč zdaj trdno oporo se Neža prav nič več ni pomišljala stopiti k prijateju in mu prožiti roko. Tudi premnogi drugi so ga prijazno pozdravili. V vseh očeh je videl Bogataj toplo pohvalo,
dždà, zahvalo, kakor bi jim napravil veliko dobroto vsomvsem. Neži se je še videlo, da že išče primernih besed, kako bi mu tudi javno ▼
▲dž, zahvalo, kakor bi jim napravil veliko dobroto vsom. Neži se je še videlo, da že išče primernih besed, kako bi mu tudi javno
povedala.
No on si je rekel, da nima smisla in je naglo zaprašal:
«»Vaš mož, gospa Neža, je mizar. Pa se gotovo razume tudi na
tesarstvo?«
«1»I, menda že. Seveda se.«
«»Hotel bi govoriti ž njim. Nekak stolp mi bo napravil, če bo maral,« je tiho pristavil.
«»Stolp?« ga je osuplo pogledala.
«»Da, nekaj takega. Pa bom vam že doma razložil. Saj smem z vami?« je pošepnil in ji stopil vštric.
«»Če smete! Saj me bo za toliko čast zavidala vsa vas!«
«»Vsa ne,»« se je nasmehnil on. «»Ali niste opazili tistega blago« slovablagoslova na koncu maše?«
«»Kako ne bi! Ampak zdaj človek res več ne ve, kaj bi rekel?«
«»In že celo, kaj bi še napravil!« je vzkliknil Bogataj z navidezno obupnostjo. «»A bo že tako, da gospod še ne morejo prav verjeti. Potruditi se bo treba, da jih prepričamo!«
«0»O, od danes dalje je prepričano vse drugo! In tisti, ki ga odslej zadene nejevolja ljudstva, gotove ne boste vi. gospod!«
Bogataj se je v srcu nasmehnil izrazu «»nejevolja ljudstva«, ki je imel poseben okus. Pa seveda, lepa Nežika je bila gotovo verna čitateljica časopisov, ki jih je širil gospod župnik, čeprav ne z namenom, da se kaj iz njih obrne proti njemu celo.
Na pragu svoje hiše je vztrajala Neža, da gre gost naprej, češ, ona je tu doma.
«»Vi pa bodite — kakor doma!« je pristavila in odprla Bogataju skoraj gosposko opremljeno, izredno snažno izbo.
»Takoj pokličem moža iz delavnice. Samo za hip potrpite!« se je obrnila proti vratom.
Ali on jo je naglo ujel za roko in zaprosil: «»Počakajte še malo, Nežika! Povejte mi, ali ste zadovoljni, da sem prišel? Prišel sem namreč samo radi vas!«
«»Ne radi--- — — —?»«
Hotela je morda reči: «»Ne radi Boga in svoje duše?«; toda najbrže se ji v takem položaju ni zdelo primerno izustiti svete besede, ako ne celo, da je bila preveč vesela posvetnosti njegovih. No, znala se je obvladati in je tiho vzkliknila:
«»Zaradi mene? To se pravi, da moje besede niso padle na kamen? O, saj tudi samo zato sem napravila tisti dve poti do vas — drugače ne bi iuju bila napravila!«
«»In prav zato se bojim, da vas zdaj več ne bo ... zdaj ko ste, porednica, dosegli svoj namen. Da sem pomislil, ne bi prišel — skušnjava bi bila prevelika! ... Toda scveseve, ko vas tudi tako nisem dočakal vse te dni.«
«»Če ne nehate, bom res morala ...«
»Kaj boš morala, lepa moja Nežika?«
»Jaz nisem lepa!«
«»Marija je lepa!«
»Slišite, iz svetih stvari se mi ne boste delali norca! To sem vam že stokrat povedala!« se je silila v strogost.
»Saj se ne delam norca. Pri nas uče starši dekleta, da morajo odgovoriti tako, če kdo hvali njih lepoto.«
»To že vem, vendar ...»«
»A vendar je tako., da je Bog še ni dal, ki bi me bila vsega tako zmešala, znorela. Nežika, recite — kar hočete, kar ukažete, vse, vse storim za vas!«
Gledala je v tla in rahlo drhtela.
»Ali ne veste, da sem poročena?« je zamrmrala.
«»Vem. In mi je celo ljubo. Da ste dekle, vas morda nikoli n«ne bi bil spoznal.«
«»Zdaj že vidim, da imajo gospod župnik prav!« je dahnila 9s komaj opazljivim nasmeškom.
«»Potem pojdite in mu povejte!«
»Ne, ne bom,« je zmajala z glavo. «»Zato ne, ker še vedno upam, da vas ... da vas pamet sreča!«
«.»Da vas obsije milost božja', bi bila zdaj rekla drugače, ptičica zlata! In je zelo dobro znamenje, da si se v petih minutah že v drugič zbala blagoslovljene vode, ker bi lahko vraga preplašila!« se je sam pri sebi zasmejal Bogataj. Spoznal pa je obenem, da je za danes nasejal dovolj ljuljke in ji je roko spet izpustil — čeravno je čutil, da po vsem tem že ne bi tvegal preveč, ako bi tvegal še nagel poljub.
«»Se bova že kako razumela, lepa moja izpreobračevalka!« je pošepetal in ji samo nežno pogladil lica, polna od še sočne mladosti. «»In zdaj mi pokličite — ...tesarja, — da mi vislice naredi!«
«»Kakšne vislice?« se je zasmejala.
«»Boste že videli, ko bo končano! Še zadovoljni boste z menoj!«
Matejec je prišel in se silno začudil, ko je slišal, kaj hoče puščavnik od njega, a še bolj, ko mu je čudak iz svoje risbe delo razložil.
«»Pa bi le moral vedeti, zakaj vam bo taka stvar, gospod!« se je malo obotavljal.
«»Mislim., da ni treba. Če hočete, vam dam črno na belem, da lahko na moj strošek poderete in odnesete, ako bi bilo kaj slabega. Torej: en meter v zemljo, tri metre nad njo. In iz najdebelejših desak. Računajte po vaši razsodnosti, samo povejte, kdaj končate!«
«»Če ni drugače, do druge nedelje lahko stoji.«
«»Prej mora! Do četrtka zvečer! To, tu na račun, in požurite se!«
«»Na račun! Križ božiibožji, saj je za končano delo dvakrat preveč!*« je vzkliknil poštenjak.
«»Tem bolje! Če dovršite do četrtka, dobite še za nekaj litrov,*« se je zasmejal Bogataj.
==XV.==
Tako je naposled prispel dan velike preizkušnje, veseli, zeleni praznik svetega Duha, ki ga je vsa trsteniška srenja letos priča* kovala s tolikim nemirom, skoraj s skrbjo. Kajti rekli smo že, da si tiste, ki bi želeli, naj se puščavnik sam da v roke sovražnikom, lahko na prste ene roke naštel.
| 