Martinez iz Podloma: Razlika med redakcijama

Martinez in Jernač, kateri je bil iz Zabrezovja doma, sta šla črez tri dni vsak na svoj dom. Doma pripovedujeta, de ni pri drevarenji nič zaslužiti, de se več na obleki razterga, kot se zasluži, de so se močno dela pošlé, ino de hočeta jiti za naprej na Hrovaško zidat, alj če ne bota dela dobila, de bodeta kramerijo začela. Kar jima je kdo dolžan, poterjata. Tudi od doma jima morajo nekaj dati. Peljala sta se, brez k Zaborštnikovimu Jurčiku jiti, z enim usnjarjam v Ljublano. Tukai sta dala za vino, ino Jernač, še le osemnajst let star, se je vpjanil, de mu ni mar dalej jiti; Martinezu, ki ga naprej ravna, debele besede daja, de naj gre, namreč Martinez le sam naprej. [»]Jas,[«] pravi Jernač, [»]bom že sam brez tebe v Postojno prišel, če se mi bo zdelo; po vprašanju se pride križem svet, berlav pa tudí nisim, de bi ceste ne videl.« »Hodiva po dnevi,« pravi Martinez, »noč ima svojo moč.« Ko pa vidi, de z pjanim ni nič opraviti, ga spat spravi, ter čaka, naj se prespí. Tako je bilo ob čtirih po poldne, de se je prebrihtal. Šla sta naprej, eden nekoljko nevoljn, drugi ves še vertoglav. Ko nad Verhniko prideta, je bila terda noč; to de kir sta začela íti, sta šla le napréj. Memo ene kerčme gredé vprašata nekoga, če sta na pravi cesti proti Postojni, ino koljko bi še do tjekaj bilo? Trije pijanci so se jima iz za voglov na enkrat oglasili: Kaj bota pa v Postojni? – Ko nista na vprašanje odgovora dobila, gresta tiho dalej. Pjanci so pa začeli za njima teči, ter vpiti: »Kaj so za ene krote (gubavice).« Vsak na svoje težave sta pozabila, ino tekla de vjideta. Nekteri kamni so Jernača na herbet zadeIi. Martinez se je v graben ob cesti zvalil, de je bil ves po nosi opraskan. Ko iz grabna prileze je zmiraj ponavljal besede: Noč ima svojo moč. Dolgo in dolgo gresta naprej, ter čutita nekoga per eni konjušnici, de ga strahoma vprašata: Koljko je še do Postojne? Čez dolgo sta odgovor dobila: Bodeta kmalo tam. Ko spet dolgo časa gresta, prideta v neki kraj, alj je mesto, ali je vas, ne vesta, mislita si pa: Postojna vtegne to biti; to de po noči nočeta, in tudi ne vesta, kje ljudje sklicovati. V neke svisle hočeta spat jiti; Martinez gre naprej, kar zahruši neki perklenjen pes, popade Martineza za škorno, de se so zobje noter poznali. Martinez od straha zavpije in se vmakne; oba prestrašena gresta strani. Ker pa mislita, demoratade morata tjukaj ostati, se k enim bolj samotnim podi uležeta. Ura je bila ravno pol noči. Ko se zdaní, vprašata neko žensko, ki je po klaje prisla, kako de se temu kraju pravi; in odgovorila jima je: To je Planina. – Koljko je še do Postojne? – V eni dobri uri bodeta tamkaj. Gresta ín gresta, pot se le vleče. Ko Postojno ugledata, se oddahneta. Jernač začne: »Oh kako sva daleč prišla! Nič se mi kaj ta pot ne perlega. Blezo zadnič todi hodim. Ko bi bil ti zadovoljn,[«] reče Martinesu, [»]kar vernila bi se.« – Martinez pa pravi: »Kaj boš toliko zdihoval; saj še jas ne zdihujem, ko sim po obrazu, kot svet Siromak (Ecce Homo). Pečene ptice nikomur po sili v usta ne leté; li dober je krajcar, ki se zasluži. Bomo videli, kako bomo kaj opravili.« Ko dalej gresta, pravi Jernač: »Li poglej vsiga žalostniga in obritiga sveta. Za naše delo to nič kaj ni; saj nas bo vsak od daleč vidil. Kako je teh Krašen žalostno pogledati! Tukaj bi namalan ne bil, raji bi v naših planinah lačen iz naj gerjih grab hlode vlačil, ino jih po plazeh prožil, kot pa tukaj sit bil.« – »Nič ne maraj, saj bomo spet kmalo nazaj šli,« mu odgovori Martinez, [»]in če Bog da, tudi kaj zaslužili. Potli bomo pa že videli, kako nam bo kaj kazalo.« Med tem prideta v Postojno. V Postojni sprašata Sterženoviga Jaketa, ki je bil iz nju kraja doma. Ta jima gre pokazat hišo, kjer se Francon z svojimi tovaršami zhaja. Memo ene hiše gredé, se jima iz veže oglasita Lukš ino Nacelj. Jakob jih popusti. Ti gredo pa vkupaj, kamur se ima cela družba zniti.

Tukaj najdejo Matjaža ino Planinčoviga Lenčeta. Čez eno malo časa pride tud Francon. Tako je bila cela družba vkupaj. Francon vojvoda, Lukš, Nacelj, Lenče, Matjaž, Martinez ino Jernač. H kosilu sedejo. Med kosilam je bilo Francona, Matjaža in Lukša pozebno slišati. Martineza videti opraskaniga, ga Francon vpraša: »Kje si pa po kertji ril?[«] Martinez perpoveduje, kako sta z Jernačam hodila. Vsi se jima smejajo. Francon pravi nzadnjenazadnje: »Nimata nič serčnosti, se bota že izučila po svetu hoditi.Vi dva bi bla imela sinoč do Verhnike jiti, danes za časa vstati, en voz najeti, alj se h komu persesti, ino do zdaj bi bila že lahko tukaj.« Po kosili gredo peš iz Postojne kako uro daleč, in potlej zavpije Francon memo ene hiše gredé: [»]Gregur! ali veš, kdo bi od tod vtegnil nas do Opčine potegniti?[«] – »To se bo vre dobilo,[«] odgovori Gregur, »jas bi vas sam peljal; pa nimam konjev doma.« In na to pošle eno deklico k sosedu. Sosed pride, de bi se za plačo pogodil, pa Francon pravi: »Za to nič ne skerbi.« Ko dojdejo blizo Opčine, mu Francon, Matjaž in Lukš veržejo vsak po desetici. Mož se pertoži, de mu mora vsak po pol goljdinarja plačati. Francon ino Matjaž ter Lukš se le kregajo. Mož pravi: »Saj vas poznam, kaj ste, sami tihotapci (Schwärzer) ste. Če mi ne plačate, kar mi gre, vas bom vse izdal.« Martinez ino te drugi trije mu torej veržejo vsak po petnajst grošov, de naj tiho bo. In tako gre naša družba v Terst.

Res je Martinezu g. fejmostrovfajmostrov nauk močno k sercu šel; tode lakomnost ga je premagala, de, ko je pervič pernešeno blago prodal, se je spet po druziga v Terst napravil. Jernač ni hotel več z njimi iti, ker je bil pervopot skoraj utonil; ino tudi svoje blago je mogel prav po ceni dati, zato ko se mu je bila cula premočila, de se je blago nekoljko spridilo. To pot si vé Martinez polajšati.

K nekimu voznikuvozniki je prisedil; ko je pa ta voznik do svoje staje prišel, je berš druziga voznika najdel. Med potjo je še dal za dve sveti maši za srečno pot. Po Tersti se je zdaj že sam kam oberniti vedil. Ob zmenjenih časih je svojih tovaršev v Tersti počakal. Ko so vsak svojo nakupili, je šel Lukš po tiste reči, ki jih je bil pred to pot zlatarju dal, de naj jih pozlatí.

Martinez je bil od Francona k neki drugi trumi zajšel, ino z to je šel v kerčmo. Tukaj je vojvoda nekiga mladenča Matevža vprašal, ker si je bil tudi od neke druge trume k njemu zajšel: »Ali si že kdaj šel v Terst po blago?« Ta mu je odgovoril, de še ne. Vojvoda reče zdaj Matevžu culo iz svisel v hišo pernesti. Terdó jo vojvoda na klop postavi. Okolj dvajset goljdinarjev je v Terstu blago veljalo. Vojvoda reče dalej Matevžu: »Zdaj te bomo za kontrobanterja (tiliotapcatihotapca) kerstili, alj v našo bratovšino zapisali.« Potlej se oberne k kerčmarji rekoč: »Pernesi, ker nas je sedem, štir bokale vina, na vsak vogel mize eniga; zakoli eniga tolčenca (kaštruna) perpravi, koljkor za toljko ljudi gre, mesenih klobas, daj ocvreti hlancatov.« – Vse je kmalo pripravleno; med tem časam ga pa dobro pijó. Ko je bila rajtenga, izleče vojvoda iz Matevževe cule za toljko vrednosti blaga, in ga stlači v svojo culo, ter plača kerčmarju, kar je bilo rajtenge. Matevž misli, de je z tim vse opravleno, alj družba še le pije, vojvoda pa jemle njegovo blago in kerčmarji plačuje.

Novi tihotapški brat se kislo derži, drugi mu pa serčnost dajo: »Li pij, li pij, saj bo vse iz tvojiga plačano.« Ko vidi kako se drugi masté za njegovo blago, se zatají, de z drugimi jé in pije. Vojvoda je bil strašan videti; ravno nekako taciga obraza, kakor tiste rabeljne malajo, ki so Kristusa martrali. Klel ino klafal je prečudno. Nihče mu ni smel kaj reči. Kdor ga je pogledal, se je že moral tresti pred njim. Od dvajsetih goljdinarjov vrednosti ni bilo Matevžu druziga ostalo, kot sedem liber sladkorja, ino še za tega mu vojvoda plača sedem dvajsetic, ter ga prevzame. Tukaj si je Martinez spomnil na g. fajmoštrove besede. »Kaj bi bilo na sveti, če bi gosposk ino vojakov ne blo! de bi krivični bližniga do kože islekli.« Tode Martinez ni smel nič reči, zraven pa tudi od te trume ni bil, de si je z drugimi jedil in pil. Ko se zvečer naprej ravnajo, pogreša dveh Krašovcov, ki sta vsak eno culo nosila, eden vojvodu in drugi nekimu drugimu. Cule sta bila vzela ino sta ušla z njimi. Eden je bil vojvodu tudi torbo z srebernino ino zlatenino odnesel. To videti, je vojvoda strašno klel; pa za njima ni nikamur vedel. Pozneje je bilo slišati, de sta bila na Dolensko potegnila, ino de sta bila vse blago okolj Noviga mesta prodala. Martinezova cula je bila zašita, ker njo je bil nekdo preparal, de nekaj blaga iz nje pokradil, ino jo potlej spet zašil. Ko so šli naprej, jih je Franconova truma došla, ino Martinez se je nje bil spet poprijel. Vojvoda, ki je bil Matevža kerstiti alj v bratovšino zapisati dal, je bil Matežev suknjic oblekel, ino dal svojo culo Matevžu, novimu tihotapcu nositi.

Kedar pride letá tihotapška družba v Ribniške gojzde, njo dobé deželni čuvaji. Vsak tihotapec teče v en drugi kraj. Martinez, ker so za njim hudo pertiskali, je culo v stran vergel, de je mogel oditi. Ves zgublen gre naprej, de pride na Obloke. Domu ga je sram iti, in saj še pota ne zna. V svoji zbeganosti gre v Postojno h Sterženovimu Jakopu, in tam oprašuje, kje bi mogel kako službo dobiti. Med tem časam si je marsikdaj spomnil na g. fajmoštrove nauke. Premoženja mu ni bilo druziga ostalo, kot nekaj srebernine in troji zlati vžesniki, ki jih je v torbi nosil, katero je k sebi privezano imel. To vse proda, de se v tem časi živi, ko ne vé nikamur jiti. Čez štir dni pride v kerčmo, kjer je Jakop služil, neki Pivčan Jakopu dobro znan. Ko ga Jakop oprašuje, kje bi kaciga hlapca potrebovali, mu je Pivčan povedal, de je v njegovi vasi en pošten pa bogaboječ mož, ki že zdavnej žeIiželi, ko bi mogel kaciga pridniga, zvestiga in tudi bogaboječiga hlapca dobiti. H temu Jakop Martineza nasvetova. Martinez gre torej z Pivčanam.

Martinez se pogodi na Pivki za trideset goldinarjev. Per hiši, kamor gre služit, sta bila dva domača sinova ravno dobra za drobnico pasti, ino dve odrašeni hčeri. Njih opravilo je bilo večidel, de so v veži na niskih stolcih čipeli okrog ognja, ki je bil na tleh zaneten. En kotel je zmiraj nad ognjam visel, ko so v enim dokuhali, so druziga gori obesili. En čas se je za ljudi v njem kuhalo, en čas pa za žival. Za živež so imeli korun po trikrat na dan, zdaj sočen, zdaj v žgancih, zdaj v oblicah. Zravno je bilo veči del nekoljko z kislim zelam zmešane kisle repe. Tako življenje je bilo po celi vasi. Stanice in peči ni bilo nikjéri, de bi bili ljudje na gorkim kaj delali. Povsod so ljudje le po vežah, kjer imajo veliko malih stoljčekov, de po njih posedajo. Noč ino dan se tukaj z hajajo, si per ognji zobe palit, in med prešiči norčije vganjat. Iz veže se pride na vsako stran v kako močirno čumnato. Po čumnatah so iz debeliga zidu pečí za kruh pèči. Le te peči rabijo veči del po kake štirikrat na leto, namreč: o božiči, o veliki noči, o binkuštih, ob časi košnje ino ob vsih svetih. Kedar so od znotraj razbelene, se jim od zunaj komaj pozna, de so zakurjene. Ako kdo zbolí, se nekaj dni v veži okolj ognjiša po tleh valja. Ko je nekoljko huje bolan, ga spravijo v eno močirno čumnato, katera je pripravna bolezen še povikšati. Potlej pošljejo po mašnika; saj bolnik tudi težko ozdravi, ko ga začno tako povaljovati, in mu zraven še z kavo, z žganjam ino močnim vinam brez ozora na kakšinost bolezni streči. Martinez jim je svetoval, de naj si hiše alj stanice posnažijo, in za zimo pripravne napravijo, de bodo v ličnih pečah kuhali, in verh tega še v toplim lehko delali, možki za poletje orodja pripravljali, ženske predle alj kaj šivale. Pa so mu rekli: V peči kuhana jed ni zdrava; nas od nje glava bolí. Per nas tudi ni navada, tako živeti, kakor na Kranjskim živé. Pivčani ino druga ludstva proti Tersti se ne spoznajo Krajnce, ampak svoj kraj imenujejo: »Naša dežela.« Hrib Javornik in Šneperski gojzd njim za Kranjsko mejo veljata. Kdor gre v Cirknico alj v Lož, pravijo, de gre v Krajn.

Za tem pogovorjam pride en mož, ki je moko v Terst peljal, bližej k njima, in ker je Jakopa poznal, se začne z njim pogovarjati. Martinez perpoveduje od svoje Pivke, in de bi rad šel drugam služit, če bi za kako službo zvedil. Ta ptuji mož, Anton, pravi: »Jez sim iz Lepiga Polja doma. Per nanas se dobé dobri gospodarji, ki bi radi pridne hlapce. Tudi jez te vzamem, če se z manoj pogodiš. Per nas, boš pa videl, je vse drugači, kot od Pivke perpoveduješ. Per nas je lepa vas, lepi so gojzdi, lepo polje, zato se tudi pravi: »Na Lepim Polji.« Naša vas ima kacih 80 zemljaških hiš, trinajst je kajžerjov, t. j. dva kovača, eden njiju je en kos ključavničarja; en mizar; dva čevlarja, dva krajača, en kolar, kateri je zraven tudi bačnik alj škafar (pintar), dva zidarja, ki sta po zimi tudi tkavca, dva tesarja, katerih eden ima tudi kramarijo, de jo žena ino hči prodajate, drugi pa ima kupčijo z soljo, z tobakam in z potrebnimi dišavami. Ena je tudi zdravnikova hiša. Per strani vasi, eno malo preč, je cerkev ino farovž, ker je per nas fara in imamo tri duhovne. Zraven je tudi školnik, kateri je cerkvenik in organist vse vkupaj. Vas je navskriž postavlena, de gredo ene ulice po dolgim, druge pa po čez, torej je vas tako široka kakor dolga. Ob uljcah je do pasa visok zid, nad katerim so prostice perbite. Na verte so k hišam vrata, ker vsaka enmalo dalje od uljc preč stoji. Ko gre kdo čez vas, bi vtegnil misliti, de po gojzdi gre, sadno drevje stoji povsod okolj hiš. Če pride kdo na vert iz uljc, najde per vsaki hiši en presadnik za kapuz. V ta presadnik marsikaj rož nasadé, de spomlad in poleti, in še v jesen po celi vasi lepo diši. Za hišoj na unajno stran vasi ima vsak zemljak svoje kmetijške poslopja. Hiše so previdene z zgornjim podam (so na dva pôda); na zgornjim podi ima vsak svojo kašco alj žitnico ino druge sprave. Na sredi vasi so tri lipe, ena, pravijo, je bila sajena ob časih kralja Matjaža; druga, ko se je oče Lavdon z Turki vojskoval, ino tretja, ko se je 1814 pisalo. Mem vasi na osajni strani teče mem vertov potok, kateri eno versto na zkriž stavlene vasi od druzih sosedov loči. Per gornim konci vasi pa usinjar svoje kože namaka. Na sredi vasi zraven lip je znaminje. Iz njega na vsako iz med štirih strani toči ena kamnita ribja glava vodo. Nad ribjimi glavami je anna eni strani sv. britka martra; na drugi mati božja, na tretji sv. Florjan, in na četerti farni Patron. Zgor je na eni strani sv. Trojica, na drugi sv. Janez ko Kristusa keršuje, na tretji Kristus per Jakopovi šterni, ino na četerti Abrahamov hlapec Eliecer ino Rebeka. Na gornjo kraj vasi nad mlini se začno vinske gorice kake dvakrat tako visoke, kot cerkveni zvonik, pa zložne, ino lepo proti sonci obernjene. Vsaka zemlja ima po dva, kake tri alj štrir čvetirvoglate orale velike nograda. Na senčni kraj vinskih goric so hrastovi, brezovi in kostanjevi gojzdi. Naprej vnekoliko viših gorah so smrekovi, bukovi ino macesnovi gojzdi. Po obeh straneh vasi so narpred zelniki, potlej njive. Vsaki ima svoje njive v dveh krajih vkupej. Per vsacim kosi svojga polja ima en kozelc, zraven kateriga stojé po tri češnjeve drevesa. Pod vasjo na vsako stran potoka, kjer se »Na Loci« pravi, so travniki. Vsaka zemlja ima po dva velika travnika. Za mejnike stojé med travnici lepi javorji. Struge so tako od potoka nakopane, de se na vsak travnik lahko, kedar je treba, voda napelje. Naša hiša je na vodnjo stran vasi blizublizo cerkve. Cerkev je posebno per nas lepa ino velika; šest in dvajset sežnjev je dolga, dvanajst sežnjev široka. Zraven velciga altarja ima še šest stranskih altarjev, vsi so kamnitni. Zvonik je lepo oblišpan, de še nisim nikjer taciga vidil. Velki zvon je petdeset centov težak, li ob velikih praznicih z njimi zvoní. Ti drugi trije so, se ve, po premeri manji. Vsi pa grozno lepo in živo pojo. Naši mladenči se znajo z vsmi prav lepo vstreči ino perterkavati. Še bi perpovedval, pa se mi naprej mudi. Martinez ali se udinjaš z menoj?[«] [»]Oh prav rad,[«] odgovori Martinez, [»]koliko mi bote na leto dali?[«] Anton pravi: [»]Per nas je tudi dosti terpeti. Na leto ti bom dal dvajset goldinarjev v denarjih, zraven pa ene jerhaste hlače, ene škorne iz noviga, ene ti bom pa podelati dal, verh tega pa še eno hodno ino eno pražnjo zrajco. Martinez pravi: »Z tacim mošam se ne bom vlekel za plačo, že velja.« [»]Pred svetim Lukežam ene dni bom šel spet v Terst,[«] pravi Anton. [»]Tačas mi tukaj počakaj. Zdaj še konje napojím, potlej pa grem.[«] Martinez pravi: [»]Oče! mi dva z Jakopam bova zvesto konje opravila; li tukaj si nekoljko počijte, vém de ste trudni.[«] Ko sta konje opravila, odrine Anton v Terst, in Martinez na Pivko domu.

Mertvičnost, ki jo je terpel bolnik, od kateriga smo zdaj v sv. Evangelji slišali, je velika nadloga, kakor vsak lahko spozna. Nič se ne more mertvičen pomagati, kamor ga drugi in kakor ga denejo, tam ino tako mora ostati. Namest kaj delati, si še sam sebi najpotrebnejšiga ne more pomoči. Evangelskiga bolnika so morli drugi k vsigamogočnimu zdravniku nesti, sicer bi bil moral le od deleč gledati alj slišati, kako bi mu J. K. lahko pomagal, pa do njega bi ne bil mogel priti. Alj kaj hočemo telesne mertvičnosti toljko premišlovati. Rajši [o] tistih premislimo, ki so na telesi zdravi, pa so na duši mertvični, de še dostikrat sami za to ne vedó. Taki so stariši, gospodarji, naprejpostavleni, ki svojih otrok alj podložnih ne svaré; tisti, katerim se [ne?] toži božjo besedo poslušati, alj svoje keršanske dolžnosti spolnjevati, tisti, ki opravil alj del svojga stanu ne spolnujejo; alj per svojih delih vse nezvesto ino po verhi storé. Taki mertvičnosti se pravi {{razprto|lenoba}}. Lenoba je pa dvoja, dušna in telesna. Na duši lén ne skerbi za svoje izveličanje; na telesi len pa ne opravlja dolžnosti svojga stanu. Dones premislimo oboje {{razprto|lenobe, dušne ino telesne z njinim injinimi žalostnimi nasledki}}. Lenoba z nje nasledki bo zapopadek mojiga donašniga govorjenja.

Kako Bog dušno lenobo sovraži, je dal skuz sv. Janeza v skrivnim razodenji na znanje, ko je Laodocejskimu naprejpostavlenimu djal: »Jez vem tvoje dela, ino de nisi ne merzel ne górak, o de bi bil merzel alj górak! Ker si pa mlačen, t. j. ne merzel ne górak, te bom iz svojih vust vunkaj pljuval.« Mlačen spozna, de je dolžen Bogu vso čast in hvalo, tode zraven, namest Bogu služiti, živi po svojih napakačnihnapačnih nagnenjih, po šegah sveta, vse pregrešno.

Alj nekteri si bo mislil: Res de marsikaj napačniga storim; pa se vender li velcih pregreh varujem; zavboljozavoljo tega imam pa tudi upanje, de ne bom pogublen. Tode kdor tako misliš, se vprašaj: Ali je gospodar z hlapcem zadovoljn, če ga hlapec ne požge alj ne okrade, zraven pa tudi nič ne dela, in zmiraj kake manji zopernosti per hiši napravlja? O gotovo ne! In kako hoče Bog z tabo zadovolen biti, kèr nimaš nič ljubezni do njega, katera ljubezen bi te tudi pred malimi grehi obvarvala, ker se samo iz strahu pred velicimi pregrehami varuješ. Ko pa nimaš nič ljubezni do Boga, zakaj želiš enkrat po placan biti? »O nesrečen clovek! pravi sv. Bernard, tavžentkrat tavžent jih njemu streže, in dešetkrat sto tavžent jih njemu streže, in desetkrat sto tavžent jih na strežbo čaka, in ti si sedeti upaš? Angelci ino vsi izvoleni v nebesih, kakor tudi vsi Bogu zvesti, kar jih je na zemli, strežejo ino služijo njemu zvesto, zato ki so njegovi prijateli; ti pa misliš, de si njegov prijatel in služabnik, ko li sebi strežeš, ino pa [po] svoji volji živiš; ti želiš plačilo od njega, če mu tudi nič ne služiš, in ko se h večim le velicih grehov varuješ.

Ura, ki ne gre in neče biti – mlin, ki neče mleti – kolovrat, ki neče vleči, ni za to nič ino marsikoga tako jezi, de pravi: »Vse to bi stolkel; tako je lepo, pa ni za nič, škoda, ko sim z to rečjo toljko dela in popravlanja imel!« Ali misliš ti leni človek, de si Bogu bolj prijeten, ko nočeš nič delati? Sonce, luna, zvezde, živali, vse spolni svoje dolžnosti, kakor je Bog per stvarenji jim določilodločil, ti pa ne. Bog ti je dal roke, da marskako z njimi lahko prijemaš, noge, de greš po deli, ino si pri deli ž njimi pomagaš; oči, de vidiš kako delati. Kar sam z životam ne moreš storiti, ti je Bog dal umno glavo, de si orodje vmisliš, ino z tim pomagaš. Bog ti gotovo ni dal oči, de bi jih le v spanji zatisnjene imel; ne rok, ne [de] bi jih naskrižem deržal, ne nog, de bi samo pohajkoval. Kakor je riba za plavati ino ptica za letati, tako je človek za delo vstvarjen. Ptica se posluži perutnic, riba plavat v to, za kar so, in li človek bi se svojih zdravih udov v to ne poslužil, za kar so. Ali misliš leni kmet, de bo neumna žival z svojim gobcam alj rivcam sejála, žela, mlatila, drevje presajala, cepila? Ali misliš, de je neumen vol perpraven sam v gozd hoditi ti dreva napravljat in domu vozit? To lahko spoznaš, če imaš koljkaj pameti, de si z svojo lenobo Bogu zopern, ker njegovim namenam nasproti ravnáš.

Lenuh je škodliv sam sebi na duši ino na telesi. Na duši si napravi dosti skušnjav. Zapušen ino neobdelan svet druziga ne rodi, kakor ternje ino osat; v stoječi mlakuži se gerdi červje ino kače zaredé; železa, ki v koti leži, se rje navzame; duša leniga pa druziga ne obrodi, kakor pregrehe. On si nič ne zasluši, dosti bi pa vender rad imel, tako se ga polasti lakomnost. Ložji si misli je koga kaj ogoljfati alj kaj vkrasti, kot si pošteno perslužiti. In če li perložnost najde, tudi iz lakomnosti kaj vzame.

Zdaj je bilo čas nekaj ozimne sejati, stele ino drev za zimo perpravljati, nekaj dreves presaditi. Po zimi so kolje za nograde perpravljali, zvečer so možki kmetijsko orodje popravljali, ino tudi novo narejali, žemskeženske so pa zraven predle, turšico rušile, fižol lušile, šivale ino druge take opravila imele. Po večerji, ko je bila vsa živina opravlena, so stari oče katero zapeli ino vsa družina za njimi. Pa oče niso mogli dolgo terpeti, de bi ne bili po gosle segli, de so godli, včasi od kralja Matjaža, od Devetiga kralja, od Černe kralice, v časi od Španjske vojske, od očeta Lavdona, od smerti Francoskiga kralja Ljudovita, včasi od Lambergerja ino Pegama. Ko bi bil kdo očeta pogledal, ko so od Lavdona ino Lambergerja peli, bi bil mislil, de vidi Lambergerja kako možko Pegamu govorí, ali de očeta Lavdona govoriti sliši. V časi so zapeli od Device Marije: »Kaj s je Bog na sveti zvolil?« alj »Za Bogam častimo,« alj od sv. Izidorja, od sv. Aleša, od sv. Antona Padovanskiga, alj katero od sv. Rešniga Telesa, i. t. d. Ob nedele večerah je mladi gospodar zraven goselj še zapiskal. Več večerov je domači sin bral evangelj, Tomaža Kempčana, Katekizem, Zgodbe sv. Pisma ali kake druge kratkočasne bukve. Spomlad ino po leti so imeli z nogradam ino poljam posebno opraviti. Vsako jutro in večer so vkupaj molili.

Ozrimo se še na Martinezove nekdanje prijatle, kako se jim je na zadnje godilo. Francona so bili, ko je dolgo časa prepovedano blago prenašal, nazadnje deželski stražniki ostrelili, tako de je za težavnimi bolečinami vmerl. Matjaž se je bil blizo doma z neko zakonsko ženo razvadil, ino je z njo v Slavonijo pobegnil, kjer je na Savi ladije nakladval, de se z tim živel. In kakor je bilo slišati, nista ne on ne ona svoje zmote spoznala, vsaj dokler sta zdrava in operper moči bila, ne. Lukša so zavoljo tatvin ino goljfij po ječah zaperali. Od vsih zaničvan je potlej vbogajme prosil, ino nazadnje v veliki revšini vmerl. Njegov Nacelj pa je bil jabelko, ki ne pade daleč od drevesa. Leta se je bil tudi kakor Matjaž z eno zakonsko ženo razvadil, ino je šel z njo na Koroško gostvat. Nazadnje se je bil enkrat žganja spreopil, ino je tako vmerl. Od njega zmotena je bila tako nesramna, de si je upala nepoboljšana nazaj hoditi nad svojiga zapušeniga moža, ki je bil svojo imetje bratu prepustil, de naj ji doto, ki mu jo je bila nekdaj donesla, verne. Lenče je bil ravno tako eno ženo odpeljal ino z njo pobegnil, de ni nihče več od njiju slišal. Jernač se je bil k neki bajti perženil ino bil zidar; pa kar je čez teden zaslužil; je v nedelo alj praznik zapil. Nazadnje je bil še bajto zapravil, ino se je moral z svojo ženo po ptujih hišah kot gostač potikati.