Ss. Ciril in Metod: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 15:
 
 
== Posvečenje. ==
<poem>
Posvečenje.
 
<poem>
Doni naj slava, zvezdi mili krasni!
Hvaležno hoče pesem vajna peti,
Vrstica 38:
Ciril Metodi! Zvezdi od izhoda,
Aposteljna slovanskega naroda.
</poem>
 
== Pervo pevanje. ==
Sv. Klemen papež in mučenec.
 
<poem>
Stvarjenja jutro rano je sijalo,
Razsipalo se cvetje po naravi,
Sercé človekovo se radovalo,
Dokler je bival v rajski očetnjavi.
Tako Stvaritelj ga oblagodari,
Da prosto zemljo novo gospodari.
 
Al blagi dar nebeški, prostost mila,
Z vladarstvom zemeljskim v tamice pade;
Ko privihrá vetrov peklenskih sila,
Življenje vgasne in besele nade.
Pa zopet se prikažejo nebesa,
Rušenje solzne vgledajo očesa.
 
Ker kakor solnčna luč v bliščobi zlati,
Če zelji tamna jo nevihta skrije.
Da prosto je ne more obsevati,
Mileje skozi čisti zrak posije,
Potem, ko življev jeznih boj izgine
In mirovitost jasni plan prešine:
 
Tako čez mnogo v ékov milost večna
Mogočnost svojo svetu bolj pokaže,
Da bila bi človeštvu doba srečna,
Vladarstvo zopet dá in terdne straže,
Ker rimski 'ma prestol nebeške ključe,
Dokler se svet po krogih daljnih suče.
 
Vse čase pa nemir in boj ostane,
Sovražna moč na zemlji ne miruje,
Preganja Nero strašno vse kristjane,
Kot vrag peklenski ljuto on caruje,
Kristjanska kri se po deželah toči,
Na križi Petru v Rimu glava poči.
 
Al hrabost prerojena ne omaga,
Kraljestvo večno sava bo njegova zmaga.
Ne vsahnejo kreposti rajski viri.
Spet vlada mož slovečega imena,
Vse apostoljskega časti Klemena.
 
Iz Rima glas njegov doni Kristjanom:
»Bog aša moč je, večno on kraljuje,
premagati ne dajmo se poganom,
naj ostri meč življenje pokončuje,
duh večen je, iz zemeljske nižave
povzdigne veličasten se v višave.
 
Zato naj serčnost vas in mir navdaja,
Neskončnega nenéhoma molite;
Narava vsa Njegovo čast obhaja,
Zvezd svitlih pota Njemu so odkrite,
In solnce z luno Njemu v slavo sije,
Časté vesoljnosti Ga harmonije.« -
 
Pa zopet se povzdignejo viharji,
Nedolžna kri rimljansko zemljo spira;
Zatožijo Klemena pri cesarji,
Iz Rima ta aposteljna iztira,
Veli mu, naj odpravi se v pregnanstvo,
Ker mora se zastreti vse keršanstvo.
 
Braniti temu Klemen se ne more,
Kar jezno reče mu cesarska glava. –
Iz Rima gre, o svitu mile zore
Ž njim ladija na jutrovo priplava,
Kjer terde so Trojanci boje bili,
Nanj blišč svoj žarki solnčni so razlili.
 
Otožno v sinje morje solnce sije,
Goré so v tamnem zlatu kot germade,
Ni čuti Orfejeve harmonije,
Da mirno bi obstale Simplejade;
Izdihljeji šumijo čez valove,
Brodarji britke slušajo glasove.
 
Kaj giblje se pred ladjo na Kerzonu,
In plaši zdaj, ko bliža se zavetje,
Kot pel bi votli glas v visocem zvonu,
Ak jasno draži hrum neviht poletje,
Al Pont kristjanom smrtna je dežela,
Kjer mučijo nesrečne se kerdela?
 
Odpéra čudna se očém prikazen,
Ko bliža Klemen se iz tamne hoste;
Razširja se opaljena golazen,
Po njej pa mergolijo trume goste,
Iz zemlje marmor prožijo kristjani,
Priganjajo neverski jih tirani.
 
Tam najde Klemen pusto bivališče,
Valovi morski so mu vlažne stene,
Neljubi strop oblačno mu zvezdišče
In s peskom tla pregernjene brez cene,
Pijače ni in gorcega jedila,
Studencev bistrih zemlja ni rosila.
 
Pa hodi Klemen v marmorske pečine,
Tolaži trume vsaki dan terpeče,
Obrača up v nebeške jim višine,
Kjer rane se ozdravijo skeleče;
Vse radostno nauke té spolnuje,
Celo nevernik papeža spoštuje.
 
Enkrat poletni dan, ko je vročina
Pripékala in huda žeja terla,
Brez kaplje bila sleherna globina,
V Klemena množica je milo zerla,
Prosila, da nesrečnih rév se vsmili,
Ker Bog na prošnjo rad pomaga v sili.
 
Mož sveti se oberne prot nebesom,
In da ž njim molijo vsem skupaj pravi,
V trenutku te, kot trenil bi z očesom,
Prikaže belo jagnje se v daljavi;
Zavzeti skočijo na mesto isto:
Šumljal je vir z vodó ko srebro čisto.
 
Kot nevna krogla na visocem zraku
Nenadama v presvitlem blisku poči,
Da širijo se po gorečem traku
Na vse strani plameni letajoči:
Tako dobi glas urno vsa dežela,
Da sveti mož v Kerzonu čuda dela.
 
Iz daljnih krajev množice hitijo
Med marmorske na Kerzonu pečine,
Naukov svetih željno se učijo,
Klemenov glas gre v serca globočine,
Kerščuje vsaki dan pri novem viru,
Izpušča vernike v nebeškem miru.
 
Al kaj godi se, car izvé rimljanski,
Prehudo ga novica ta razkači,
Ne dá pokoja sercu rod kristjanski,
V neznanskem serdu čelo se oblači,
Vel, da mor zmaj se pokončati,
Med vsemi Klemen pervi glavo dati.
 
Ukaz do Ponta pride. Trop obilni
Z orožjem raznim se Klemenu bliža,
Razširja strah se v trumi neštevilni,
Mož sveti pa se rabeljnu poniža.
In reče: »Rad ti dam teló, življenje,
Za večno radost kratko je terpljenje.«
 
Terpinčijo ga, on k nebesom moli,
Nedolžnega tepó možje serditi,
Potem se zadnja prošnja mu dovoli,
Da smé od množice se posloviti.
Obraz, roké rudeča kri zaliva,
Beseda se oglasi ljubezniva:
 
»Obvaruj Bog vas vernike na svetu,
Od vas za malo dni me čas odloči,
Ker snidemo se gori pri Očetu,
Unstran mileje jutro nam napoči;
Preganjanja razdraženi viharji
Potihnjejo o čisti večni zarji.
 
Kot feniks iz germade libanonske
Povzdigne se prerojen v solčno mesto,
Tako v višave vzplava duh sijonske,
Ak bojeval se hrabro je in zvesto.
Bojujte torej serčno se na svetu,
Da snidemo se v raji pri Očetu.« -
 
Ne da trinog mu dalje govoriti,
Ker moč razdraži notranje ga jeze.
Da trupla vsaj ne mogli bi častiti
Kristjanje, vzame sidro grozne peze,
Priveže nanj, ga verže v globočine,
Da v svitlih krogih morje se prešine.
 
Al kar je htela ljuta moč zakriti,
Kristjanom zopet so nebesa dale,
Ker moralo je morje odstopiti,
Roké krilatcev Božjih sozidale
Iz marmorja so truplu rako belo,
Postavili v presvitlo jo kapelo.
 
Ko pride drugo jutro verna truma
Iskat zaklada, čuda se zavzame:
Na mestu čuti morskega ni šuma,
Svetišče novo se blišči iz jame,
Ostanki sveti v marmorji ležijo,
Dišave rajske v čisti zrak puhtijo.
 
In glas o čudu v zemlje vse zahaja,
H kapeli hodi množic brez števila,
V njej čudna radost radosz vernike navdaja,
Ne dela jim strahú neverska sila:
Bučijo naj trinogov divjih hrupi,
Vse premagujejo nebeški upi.
</poem>
 
== Drugo pevanje. ==
Ciril – takrat imenovan Konstatin filozof – poslan
h Kozarom najde ostanke sv. Klemena.
 
<poem>
Človeštvo je enako oceanu,
Katerega moč skrivna v brezna stiska,
Ki danes péni v jeznem se orkanu,
Luč svitla jutri se v zercálu bliska,
V celoti svoji nikdar ne miruje,
Kraljestvo brezna vedno se vojskuje.
 
Po zemlji se versté sovražni boji,
S stoletji se premiče zvezda slave.
Priderejo od jutra divji roji,
Izgine tisučletne moč deržave.
Kar stavili so meči Cezarovi,
Podirajo od severja rodovi.
 
Bizancija pa zmago je dobila,
V nebeškem močna znamenji caruje.
Ak stiska verni rod poganska sila,
Kristjanstvo stiskano priporočuje
Se v Carigrad prestolu Konštantina,
Ker tam bandero Božjega je sina. –
 
Ko v Carigradu Mihael caruje,
Med Volgo Dneprom biva rod kozarski.
Ker uk mohamedanski zapeljuje,
Pomoči prosit gre na dvor cesarski:
»Učenih móž od tebe, car! Želimo,
Da prave vere luč po njih dobimo.«
 
Tje pošlje car duhovnika Cirila,
Čigar modrost v cesarstvu je slovela,
Naloga sveta ga je veselila,
Da vspeha več bi nova pot imela,
Berž mladi mož od doma se odpravi,
Za nekaj časa se v Kerzonu vstavi.
 
Uči se marno novega jezika,
Poslanstvo svoje resno premišljuje.
Ker učenost njegova je velika,
Nekdanjih dni dogodbe pretehtuje,
In neki dan pové mu zgodovina,
Kaj blizo shranja morska globočina.
 
Gre k morju, al zasuto je v bregovje,
Ne more mesta svetega spoznati,
Nad rako belo péni se valovje,
Ne čuje trum pobožnih prepevati;
Zastonj pri bližnjem ljudstvu poprašuje,
Stoletja so ljudi prinesle tuje.
 
Pa kakor cvetje pije sladko mano,
In svitla rosa v jutru ga napaja,
Odganja mu gorkota merzlo slano:
Tako serce in um nebo navdaja,
Če so človeške mu osnove drage,
Pomaga izpeljati misli blage.
 
Ciril odide v poglavitno mesto
V Georgijo, tam vse kristjane prosi,
Naj molijo k Neskončnemu ž njim zvesto,
Da hrepenenje, ki ga v sercu nosi,
Izpolni se, ker milost je pri Bogu,
In znan svetnik človeškemu bo krogu.
 
Kar prosi, sam vladika vsem oznani,
Ker želja po ostankih je velika.
Z zaupnim sercem molijo kristjani
Ter drugi dan iskat gredó svenika,
Iz mesta zgodaj v morske globočine
K zakladu truma skritemu odrine.
 
Vladika sam v bliščobnem oblačilu
In mašnikov njegovih sveta truma
Pridruži se na ladijo k Cirilu,
Morjé stoji pokojno brezi šuma.
Obilno ljudstva po valovji spremlja,
Še več pri kraji jih obsega zemlja.
 
Kakor oblakov rahlih se tančica
Po nebu vozi z žarki pozlačena,
Ko o večerni zarji zvezd kraljica
Priplava izza gore prerojena:
Tako se ladija z duhovstvom giblje,
In mitre svit se nad valovjem ziblje.
 
Pojéjo pesmi Bogu posvečene,
Kot pri slovesnostih je svetih šega,
Brez vroče prošnje duše ni nobene,
In ko se petja glas nar bolj razlega,
Na dnu morja se zvezde zabliščijo,
Klemena sveto truplo tam dobijo.
 
</poem>