Antikrist v Trsteniku: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 977:
==XVII.==
 
Vendar niti tisti dan po zdravi Mariji niti drugi dan do večera Zvončekzvonček tam gori ni več zapel.
 
Ali strmenje nad njegovim molkom je bilo skoraj še večje. Zakaj pa si ga je mož kupil potem, za Kriščovo voljo, če ne, da zvoni?! Torej res le za znamenje v sili in potrebi, kakor bi že ta in oni trdil?
 
To domnevo je izustil prvi župan, po nji je le preburno hlastnil župnik, pa se jima je pridružilo še nekaj mojmož. Ampak vsi nikakor in Luka posebej ne. Res ni mogel sporočiti, ko se je vrnil pod noč, da je videl s svojega skrivališča za zadnjim grmom na Končar« jevemKončarjevem robu kaj takega, kar bi še potrdilo njegovo staro vero: ali bradač je ves dan prebil v stolpu in često stopil v hišo po dleto, kladivo in klešče: očividno le ni še vse prav v redu in je včerajšnje zyonjenjezvonjenje pomenilo samo prvi poskus.
 
Ir>' je starec govoril s toliko vnemo in močjo, da jih je spravil čedalje več na svojo stran, a mu je naposled verjela skoraj vsa vas. NTai so se glave — že iz opreznosti — še vedno rajše premic kale otl leve na desno, v srcih je mogočno prevladovala tehtnica, da bo pa le črednikova obveliala. In ko je naposled omenila še lepa Nieža s posebnim nasmehom in pogledom tja nekam čez hribe, a'a se čudi, kako je mogel kdo dvomiti, kdor je kdaj s
 
Ir>'In je starec govoril s toliko vnemo in močjo, da jih je spravil čedalje več na svojo stran, a mu je naposled verjela skoraj vsa vas. NTaiNaj so se glave — že iz opreznosti — še vedno rajše premicpremikale kale otlod leve na desno, v srcih je mogočno prevladovala tehtnica, da bo pa le črednikova obvelialaobveljala. In ko je naposled omenila še lepa NiežaNeža s posebnim nasmehom in pogledom tja nekam čez hribe, a'ada se čudi, kako je mogel kdo dvomiti, kdor je kdaj s
tujcem od blizu govoril, je utihnil zadnji odpor. Kakšno bo to puščavništvo, to je drugo vprašanje, in ta si ga je slikal tako, oni tako; ali da se pripravljajo velike in nenavadne stvari, to so sedaj trdno verjeli vsi.
 
KO so, že v mraku, odzvonili farni zvonovi, je zato nehote prisluhnil vsakdo. O, in glej: spet je tam gori zapelo, zapelo, zapelo' ... pretreslo na novo vsa srca, jih vzrojilo in zbegalo, napolnlonapolnilo s tajno grozo, samo enega z že besno skrbjo ...
 
Celo tako porazen je bil dojem dogodka nocoj, da je rekel komaj še kateri tiho besedo in se je skoraj neslišno zaprla dver za dveriodverjo, ugasnila naglo lučka za lučko potem. Kaj bi, ko itak ne moreš do konca! In saj je že za jutri povabljen Luka tja gor in bo najpozneje opoldne vsem jasno, kaj bo in česa ne bo.
 
Ah da, nikoli ne bi bil sanjal stari črednik, da doživi dan, kakor ga je zajtra doživel! Na vseh vratih glava pri glavi, ko je zbiral živino sredi vasi. O, in potem šele ta mogočni občutek, čim se je okrog osme ure prikazal izza grmičevja visoko gori na planici: da ga na vsakem koraku spremlja sto in sto oči!
 
Toda Iele še trenutek in zmagoslavje v njegovem srcu se je umaknilo brezkončnemu strmenju. Ne., mili Jezus, tega Luka ni pričakoval! Vsa skala spremenjena v nekak oltar, na sredi dupline visoko razpelo, na njem Kristus vsaj tako velik kakor desetletni otrok. In tam pri vratih v sto!p.stolp, dvajset korakov proč, puščavnik sam; t-odatoda oj ne več v beli srajci z odprtim ovratnikom: vsa mogočna postava v temnorjavkasti, do tal padajoči halji — kuti bi rekel, ako se prefino blago ne bi tako prelivalo v solncu! — gole noge v opankih, brada sedaj na tem ozadju trikrat bolj veli*veličastna častna...
 
«»Torej ste na le ... ste pa le puščavnik, gospod?« je skoraj zagrgral črednik.
 
Oni ga je dolgo resnobno gledal in potem z globokim glasom odgovoril:
 
«»Čujte, Luka, in povejte ljudem: jaz sem puščavnik v tistem pomenu, kakor po vsi sili hočete vi! In spet sem puščavnik, kefker sem se popolnoma ločil od sveta! ^^
 
Sicer pa kaj me vprašujete, kdo sem in od kod sem priše!?^e izgubljeno gledajoč v daljavo po kratkem molku povzel. «Sodite mc po mojih delih! Vsakemu sem na službo za najboljši svet in pomagal bom vsem, kjer bom vide!, da morem in smem. Toda pridejo naj k meni samo tisti, ki se upajo to pot zagovarjati pred Bogom in svojo vestjo! Samo tisti, ki vedo, da svarila pred menoj ne izvirajo iz resničnega strahu za njih dušo, samo tisti, ki se zanesejo, da jih skromni samotar nikdar in nikoli ne bo zavajal v greh! Tako povejte in recite, da bodo vsak dan odprta moja vrata od štirih do petih popoldne. Vi pa, Luka, lahko pridete,
 
Sicer pa kaj me vprašujete, kdo sem in od kod sem priše!prišel?^e« je izgubljeno gledajoč v daljavo po kratkem molku povzel. «»Sodite mcme po mojih delih! Vsakemu sem na službo za najboljši svet in pomagal bom vsem, kjer bom vide!videl, da morem in smem. Toda pridejo naj k meni samo tisti, ki se upajo to pot zagovarjati pred Bogom in svojo vestjo! Samo tisti, ki vedo, da svarila pred menoj ne izvirajo iz resničnega strahu za njih dušo, samo tisti, ki se zanesejo, da jih skromni samotar nikdar in nikoli ne bo zavajal v greh! Tako povejte in recite, da bodo vsak dan odprta moja vrata od štirih do petih popoldne. Vi pa, Luka, lahko pridete,
kadar vas veseli. Enako mi bo ob sleherni uri dobro došla blag4blaga gospa Neža.»«
 
CimČim je črednik zasišal to ime, ga je neutegoma zapustil skora ves čudni strah. Oh, pa saj se je tukaj tudi puščavnikov mogočni glas hipoma kakor stopil. «»Zopet stoji človek pred menoj!« je občutil Luka in odprl usta., da spregovori.
 
Toda oni se je spet vzravnal in s trdim glasom nadaljeval:
 
aHa»Ha! Očitajo mi baje, da predobro živim! Pravijo, da že zato ne morem biti puščavnik, ker imam grmado najboljših steklenic ter zaboje najslastnejših pregrizkov! Ampak povejte, Luka, ali časi niso drugačni, nego so bili nekdaj? Najslavnejši sodi stoje danes po samostanskih kleteh, najizbranejše žgane pijače varijo očetje po njih! In gospod župnik — se on brani piščancev, postrvi in terana kali? Vendar moja stvar ni, da sodim in učim; samo ,ia;naj tudi od mene nihče ne zahteva zatajevanja, ki daleč presega življenje celo teh, ki so ga posebej posvetili svojemu izveličanju. Vsak bo dajal sam odgovor, vsak naj gleda, da ga bo zmogel, kcko pride račun!«
 
Bogatajev glas je naraščal, pogrmeval že kakor pridigarjev na leči in bi bil kmalu še Luka zaslišal veseli podsmeh. Toda najbrže ga je črednik prekinil bolj zato, ker se mu je le preveč mudilo k stvari.
 
«Gospod.»Gospod,« jcje rekel in iztegnil dolgi vrat malo naprej, «»ali nanaj tisto ... to se pravi: ali naj gospe Neži., kakor ji pravite vi, rajši skrivši povem, da pride lahko tudi ona, kadar hoče; to je: ne samo od štirih do petih, ko bodo prihajali drugi ljudje?«
 
Bogatajeve oči so se hotele zasmejati, a resno je dogovoril:
 
«»Čemu Luka? Vsak lahko ve. Jaz nimam ničesar skrivati in k meni pride samo v poštenju vsakdo. Zopet vam pravim: sodi me po mojih delih!«
 
Črednik se je popraska!popraskal okrog nosu. Pa se je še opogumil:
 
«»No., da ... moj Bog ... Mi že vemo ... vsi vemo, od kod in zakaj tista svarila, kakor ste prej rekli, gospod ... Zato., če varavam ravno ni le preveč do te eospegospe Neže ... in če bi bili rajši, da bi tista svarila ... da ne bi bilo vzroka za tista svarila ... Skratka ker bi vas drugače lahko vlekli čez zobe ...»«
 
Zdaj je Bogataj razumel ioin dedca strogo pogledal.
 
«»Luka., Luka, vam je li ta žena kaj na poti?« je ostro dejadejal. «»Mar mislite, da bi bili vi več ali manj pri meni brez nje? Kaj se ne bi tudi zdelo, kakor da se koga boiimbojim? Ali pa., da ne mislim vsega pošteno, ako ne, da že doslej ni bilo vse, kakor Bog zapove? Prosim vas celo, stopite še nocoj k nji in ji povejte, da bi rad z njo govoril. Če si hočete zato vi ali kdo drugi misliti kaikaj hudega, slobodno vam!«
 
«»Oh, saj ne pravim, saj ne pravim ...»«
 
«»Potem storite, kakor sem rekellrekel! A zdaj izvolite z mano v hišo, da se malo okrepčate. Vendar predolgo se danes nikar ne mudite, ker vem, da vas vse že čaka. Povejte pa ljudem natanko to., kar sem rekel in pokazal. In še to: kdor pride, naj ne nosi ničesar s seboj, ako ne naprodaj! Niti novice ne vzamem zastonj!«
 
«»Pa ... pa zvonjenje, gospod?*« je ustavil Luka in pomignil na stolp.
 
«»A da...»« se je nasmehnil Bogataj. aZvonil»Zvonil bom navadno opoldne in zvečer ... To se pravi: znabiti tudi ne ... No, di, kadar se mi bo zljubilo ...«
 
«»In kaj bo pomeniio, gospod? To bodo gotovo vprašali vsi ...«
 
«»Kaj bo pomenilo? Če bom zvonil ali če ne bom? Če bom? ... I, no ... Eh, nič, Luka! N?jNaj si misli vsak, kar bor-'hoče! cajSaj sem že rekel, da ne iščem časti!«
 
==XVIII.==
 
Lepi Neži je starec pošeprilpošepnil le toliko, da jo vabi puščavnik posebej in, po tem, kar je pripovedoval vaščanom, si ni mogla predstavljati, da jo čaka, kar je zagledala zdaj.
 
Prav zato, ker je videl Bogataj v njenih očeh ne samo skrajno presenečenje, ampak že strah, se je podvizal, da jo pomiri.
 
«»Pa kaj ti je, duša?*« je je rahlo potegnil k sebi. «AH»Ali ni povedal že črednik?«
 
«»Oh, ali ne tako!« je vzdrteiavzdrtela. «»Ne, nisem pričakovala ... nisem mislila, da bo tako grozno!«
 
«»Kaj je groznega, otrok?« se je veselo zasmejal. «»Mar nisem isti, ki sem bil? Pa ne, da te bega ta moiamoja uboga cunja? Ako je ona kriva, evo ti je tam!« In v trenutku si je odpel vse gumbe vzdolž sebe, da se je pokazala spet njegova odprta srajca, zalučal haljo v kot ter prižel mlado ženo k sebi.
 
«»Da, tako se vas manj bojim!« se je nasmehnila. «0»O, ampak povejte, zakaj zopet vse to?' Pa ne ... pa ne radi mene, kakor ste hoteli že zadnjič? ...«
 
cNajveč»Največ radi tebe, zlato moje! Saj je strašni vladar tam spodaj prepovedal že prav vsakemu k meni. In vsi bi se bili pokorili, da mu nisem preje zopet malo zmešal ... Tudi ti, duša, bi me morata prepustiti žalostni usodi, ti, brez katere ne morem več živeti! ... In tako sem si rekel, da je treba napraviti korak dalje ... K puščavniku., reciva k polpužčavnikupolpuščavniku bo malo teže zastavljati ljudem poti ... No, kaj praviš sedaj?« ji je privzdignil glavo in ji po« gledalpogledal v oči.
 
«»Moj Bog, kaj naj rečem?« jih je zbegano povesila. «»Saj ne morem reči drugega, nego kar sem rekla že tolikokrat ... da ni prav, da ni prav ...»«
 
«»Kaj ni prav, Nežika?« se je nasmehnil s potrpežljivo Ijubez* nivostjoljubeznivostjo. «»Ali misliš, da bom varal in sleparil? Glej, namenil sem se., da odslej porabim mnogo denarja samo za dobra dela. Res, nihče, ki bo vreden, ne pojde od mene praznih rok! Tako bodo ljudje morali spoznati, da nisem slab človek; in ti sama boš imela oporo in zaščito v njih!«
 
»Jaz?«.Taz?» se je žalostno nasmehnila. «0»o, saj se bojim, da bodo radi mene celo vsa vaša dobra dela zaman! Gospod župnik lahko 6S prstom pokaže in poreče ...»«
 
«»Vem, kaj poreče gospod župnik!« jo je nenadoma trdo prekinil. »Vem dalje, kaj še hočeš povedati ti! Toda prav zato te bom zdaj jaz nekaj vprašal, kakor sem te povabil samo zato. Ali vedi, da je vsaka beseda moiamoja silno resna in te prosim, da si do konca odkrita, ko odgovoriš: Nežika, ali me imaš res rada? Ne, vprašal te bom več: Nežika, ali me ljubiš, ljubiš tako, da radi mene lahko vse pozabiš in vse zapustiš?«
 
Počasi je zdrknila njena desnica z njegovega ramena in gledajoč ob njej v tla, se je vsa stresla.
 
cO»O, aHali vas ljubim,« je tiho kriknila tn ustnice so ji trepetale, kakor da jo bo vsak hip premagal jok ... «»In ali radi vas lahko vse pozabim in zapustim? Saj sem že pozabila, vse zapustila! Moj Bog, saj živim ta zadnji čas kakor izgubljena ... Vsa izgubljena in vendar tudi vsa ... vsa najdena! ... Oh, ne mislim nič več, ne čutim nič več, samo to svojo ..., to svojo strašno ljubezen!« je žalostno zaihtela.
 
»Čakaj, Nežika!« ji je nežno pogladil obraz. Ali pa tudi veš, koga ljubiš? Ali nisem morda zapeljivec, ki ti govori lepe besede in te potem zapusti; ki ...»«
 
«0»O, ne ne! To niste!« ga je strastno ustavila. «»Sama dobrota vas je, sama miloba, samo usmiljenje! O ... o moj tolažntk, o moj ... moj odrešenik! Joj, saj vas nisem vredna!« je kriknila in se mu nenadoma zgrudila k nogam.
 
«»Magdalena!« se mu je storilo ob vsi osuplosti. Toda preveč ie razumel, da bi mogel napraviti drugače: dvignil jo jcje in tiho spregovoril:
 
«»Nežika! Misli si, da vse vem, kaj in kako je bilo doslej s teboj. Toda jaz te ljubim — spet te prosim, da razumeš vsako mojo besedo! — Jaz te ljubim, kakor si sedaj! Zato te nikoli ne bom izpraševal o preteklosti, rotim pa tudi tebe, da se nikoli več ne opravičuješ, ne obtožuješ pred menoj!«
 
Pri teh besedah je osupla obrnila vanj svoje lepe, še vse solzne oči in ga dolgo gledala.
 
«»Res hočete tako?« je vzd^htelavzdrhtela «0»O, saj imate tudi prav!« je potem počasi prikimala. «»Kje je vse tisto! ... Oh, tako se mi zdi, kakor da so le še grde sanjtsanje
 
«»Saj so samo sanje, dete!« je potrdil. «»Resnica pa ieje, da stojiš sedaj tu ob meni in da si vsa nedolžna in čist?čista ... Kaj ncne, da čutiš tako, otrok?«
 
»Dà, tako čutim ... prav tako ...« je tiho potrdla. Potem pa je nenadoma, kakor da se je zbudila: »In tako bo vedno, kaj ne? Nikoli več me ne pustite, nikoli več me ne sunete od sebe? ... In za vedno bom smela biti čista odslej?«
«Da, duša moja! Samo, če boš hotela iti z menoj... Poideš z menoj, ljubica, kadarkoli in kamorkoli te pokličem?«
 
«»Da, duša moja! Samo, če boš hotela iti z menoj ... PoidešPojdeš z menoj, ljubica, kadarkoli in kamorkoli te pokličem?«
«Do konca sve+a! O, do konca sveta, ti moj dragi, moj dobri, moj usmiljeni!...»
 
«»Do konca sve+asveta! O, do konca sveta, ti moj dragi, moj dobri, moj usmiljeni! ...»«
«In se ne boš bala več ljudi? Se ne boš bala sramote, oprav« ljanja, preganjanja?«
 
«»In se ne boš bala več ljudi? Se ne boš bala sramote, oprav« ljanjaopravljanja, preganjanja?«
»•Ničesar več! Če bom videla, da me ti braniš, se ne bom bala ničesar več!«
 
»•NičesarNičesar več! Če bom videla, da me ti braniš, se ne bom bala ničesar več!«
«Poteni. dete stopi sem!« je resno dejal. «Ovij mi roke okrog vratu, kakor se oklenemo močnega debla, ako smo trudni prepla> vali široko reko: nasloni se mi na prsi, kakor se v končnem zaupanju prepusti žena možu; in dai mi sladke svoje ustnice, da tudi jaz po tolikih grenknstih občutim slast poljuba iz vsega srca! Da, ljubica, kakor tebi, bo tudi meni to prvi poljub!«
 
«Poteni.»Potem, dete, stopi sem!« je resno dejal. «»Ovij mi roke okrog vratu, kakor se oklenemo močnega debla, ako smo trudni prepla> valipreplavali široko reko: nasloni se mi na prsi, kakor se v končnem zaupanju prepusti žena možu; in daidaj mi sladke svoje ustnice, da tudi jaz po tolikih grenknstih občutim slast poljuba iz vsega srca! Da, ljubica, kakor tebi, bo tudi meni to prvi poljub!«
XIX.
 
==XIX.==
 
Še nekaj tednov in leto se je razbohotilo v visoko, dehteče, šumeče poletje.
Vrstica 1.097:
In tak dan je nenadoma stal pred Bogatajem prijatelj Peter Pipan.
 
«»Tak je vendar res!« je vzkliknil in ploskni!plosknil z obema rokama.
 
«»Kaj je res?« je z nepremičnim obrazom gledal Bogataj.
 
«»No., da si puščavnik!«
 
«»Iz česa sklepaš, velecenjeni?«
 
«»Iz vsega, vraga! Iz tega zvonika, razpela tam, tvoje kute, ljudskega sporočila!«
 
«»Odpri oči in presodi bolj natančno! Na primer kuto! Je kuta ali ni?«
 
«.Te»Je in ni — saj to je! Ampak če se ti človek ozre v oči, bi
dejal, da t\si pri pameti! Kaj hočeš, kaj hudiča nameravaš s tem?»«
 
dejal, da t\ pri pameti! Kaj hočeš, kaj hudiča nameravaš s tem?»
 
»Zabavam se. Neznansko se zabavam!«
 
«»In tudi — spoveduš baje. Mlade žene. Lepa dekleta menda tudi. Oprosti, a govorim, ker je videti, da te očitek ne žali.«
 
»Dokaži!«
 
•Dokaži»Dokaži? Kako naj dokažem, če sem bil neštete kilometre daleč?«
 
•Potem»Potem molči! Ali kvečjemu vprašuj, če že moraš! Ampak ne tu! Izvoli v mojo hišo, bolje pod mojo streho! Samo da te ni kdo poslal?«
 
«»Župnik?» se je zasmejal profesor. «»Ne. Bil sem pri njem, videl njegovo togoto, toda poslal me ni.«
 
Ko je Bogataj postavil pred gosta steklenico vina, se je naslonil
 
in dejal:
 
»Tako! Zdaj sem ti na razpolago!«
 
«Ds»Da vprašujem? Če dovoliš, ti najpoprej povem, kakšno sliko sem si napravil sam: župnik te je začel nadlegovati radi cerkve in maš., ti pa,. kako bi ga izplačal. In zdaj, ko se ti je posrečilo, uživaš, da bolj ne moreš.«
 
«»Ne. Vsaj popolnoma ni tako. V tem, da koga dražiš, v osveti sami je lahko sila veliko užitka; toda ta užitek je naposled bedast min filozofa nevreden. Jaz uživam v stvari sami, stvar samo na sebi — puščavništvo kot tako! To jcje: puščavništvo je melodija, drugo samo spremljava.«
 
«»Pa mi vendar ne boš dajal razumeti, da si se sam od sebe spomnil na ta ... na ta poklic!«
 
«»To je res. Misel mi je del gospod župnik in zato sem mu brezkončno hvaležen. Sicer je pniprvi začetnik, nekak predlagatelj bi rekel, prav :;aza prav črednik Luka. Ali kakor se mi je zdela stvar glupa prvi hip, da sem dedca celo pognal, tako jo je pozneje gospod Jakob obračal in obrača!obračal, dokler se mi ni pokazala v vsi svoji r-idovitičudoviti veseiostiveselosti. Toda čakaj: rekel si., da si si nabral tudi že nekaj ljudskega sporočila. Povej, ali res mislijo kmetje, da sem puščavnik?«
 
»Vrag vedi! Tako neumni niso, da bi te imeli za svetega Antona. Že zato ne, ker bijebaje svojega sibaritstva niti ne skrivaš. Dalje pravijo, da napotiš vsakega, ki pride v verskih zadevah, na župnika.
 
Toda razvide!razvidel sem prav iz tega, kar so mi pripovedovali — ves včerajšnji d-indan sem porabil za to raziskovanje — da zaropotaš včasih tudi nrotiproti čisto duhovnim pregreham. In imaš baje nekaj uspehov, da bi te zanje zavidal vsak misijonar. Naposled še ti zvonci in kute — ni čuda., če si jih popolnoma zmešal.« z
 
Bogataj scse je tiho zahehetal. To pa je onega naravnost razburilo.
 
«»Toda ti sam naiboljenajbolje veš, da se ta komedija za stalno ne more držati!« je planil. «*DokIej»Dokler jo misliš uganjati?«
 
»Dokler me bo zabavala, velecenjeni. In zakaj ne bi se mogla držati, če dovoliš? Ali zapaziš le eno Ahilejevo peto? Se župnik je ni mogel! Pred vsem sem osebno stopil na glavarstvo in si vzel patent na izum. Saj so ongavili in ongavili, ali naposled morali priznati, da si državljan lahko obesi zvonec okrog vratu ali na dimnik, ako sicer ncne nadlcpujenadleguje sodržavljanov in tudi drugače ne vtika paragrafom v njih zanke vratu. In glej, jaz ga ne! Pro primo ne sprejmem nikakega darila, da me ne morejo prijeti radi bera« čenjaberačenja. Ne učim nobene krive resnice in ne hujskam ljudi ne proti deželni ne duhovski oblasti; nasnrotnonasprotno sem vedno — kakor si me sam pohvalil — priporočal pokorščino napram župniku v svetih stvareh. Nobenega zibanja ne bo za menoj in premnogim, posebno manj čednim ženam, sem priporočal zakonsko zvestobo, devicam še posebej, naj snetspet odnesejo in za legalnejšo priliko shranijo svoj zaklad. Povrhu sem delil podporo in pomoč na vse strani, ščitil vdove in sirote, poučeval nevedne. Sem jaz kriv, če so se vse te rožice svete Elizabete na ščetinastem župnlkovemžupnikovem temenu spremenile v žareče oglje?«
 
Župnik pravi da si — Antikrist!« se je bolj proti svojosvoji volji zasmejal Pipan. «»In resnično se čudovito strinjajo znaki. Bojim se celo., da te mož od te strani pogodi in tudi — podre!« je pristavii že zopet resen.
 
«»Nikakor brate! Antikrist je natanko popisan v svetih knjigah, ki jih imam tudi jaz. In če bo treba, bom tistih par strani vsakomur prebral. Antikrist ne bo hodil v cerkev in se križal z blagoslov* ljenoblagoslovljeno vodo, ker bo samo pritajen hudič; bo šuntal in hujskal, zasmehoval vse čednosti in kreposti, deloval samo z denarjem. In ne bo samotari!samotaril v seniku nad Končarjevim robom, ampak zunaj po svetlem, širokem svetu s krdelom svojih krivih apostolov in učencev peklensko seme seja!sejal. Kajti naloga mu bo, da pred koncem sveta vse vesoljstvo še zbega in pred sodbo vse zrno preveje. Zdaj pa mene poglej in moje delo ter reci, kje vidiš hudiča?»«
 
«»Hm, hm, hm ... Torej ga nameravaš res pregnati, siromaka?« je Pipan zamišljeno zmajal z glavo. «»Da ti odkrito povem: smili se mi. Ni napačen človek in meni je mnogo dobrega storil. Vse si je uredi!uredil tako lepo, da mu že nekoliko postarnemupostaranemu ne bo lahko začeti iznova drugod ...»«
 
«.»Jaz ga nameravam pregnati?« je osupnil Bogataj. <'»Kaj sam pravi tako?«
 
«»Ne naravnost. In zdi se tudi., da se hoče še boriti. Toda gotovo je njegov ugled že doslej trpel in bo še boij.bolj, ako ne zmaga; kar, kakor vidim, najbrže ne bo!»«
 
«Ugled trpel! Vtepe si nekaj v glavo, recimo nekaj tako nespa* metnega, kakar da moram jaz živeti po njegovem in ne po svojem recepiu. a če ne uspe, sem jaz kriv! Kje je zapisano, da mora obveljati res samo beseda teh gospodov?«
 
«»V takih krajih že. Oni vsaj so tega mnenja. Še ura v stolpu mora iti narobe, če jo obsodijo; to je: če hočejo na ta način pokazati svojo moč. Dvakrat v življejuživljenju sem doživel prav ta primer. Razumeti jo treba prijatelj, —comprcndre.— comprendre, a potem pardonner!®«
 
«»Hvala lenalepa! Dasi ... dasi tega prav za prav nisem nameraval..» ■jeje skomignil Bogataj.
 
«»Česa?»«
 
«»Da bi možakarja po svetu premikal, kakor ti trdiš. Ali res
ne more dati miru? Smatram tcte namreč navzlic tajenju za njego« veganjegovega poslanca, vsaj pooblaščenca brez pooblastila in te vprašam: ali ne bi bilo mogoče nekako premirje? On se ne briga več zame, jaz neham — zvoniti. Mogoče celo, da potem to moje čepenje tu gori izgubi zame samo iz sebe vsak čar ... Razumeš? ... Takole kakor vino brez alkohola, smotka brez nikotina. Di, mogoče mu še zvon za njegovo verkevcerkev prepustim ... Velja?«
 
«»Ne verjamem ... Saj ne. da se popolnoma zlagam ž njim, a on zdaj nikakor ne more odnehati. Ali greš ti ali on — premirja ni!«
ne more dati miru? Smatram tc namreč navzlic tajenju za njego« vega poslanca, vsaj pooblaščenca brez pooblastila in te vprašam: ali ne bi bilo mogoče nekako premirje? On se ne briga več zame, jaz neham — zvoniti. Mogoče celo, da potem to moje čepenje tu gori izgubi zame samo iz sebe vsak čar... Razumeš?... Takole kakor vino brez alkohola, smotka brez nikotina. Di, mogoče mu še zvon za njegovo verkev prepustim... Velja?«
 
«»Potem tisti, ki pojde., ne bom jaz! To pa ne samo zato., ker me zanima nadaljni potek tega boja, ampak bolj., ker me tudi drugače drži tu gori in v teh krajih še marsikaj. In če hočeš vedeti, a tudi če znaš molčati, ti lahko povem celo kaj. Boš molčal, vsaj za sedaj?«
«Ne verjamem... Saj ne. da se popolnoma zlagam ž njim, a on zdaj nikakor ne more odnehati. Ali greš ti ali on — premirja ni!«
 
o-»Bom. Čeprav se mi zdi, da že vem.»«
«Potem tisti, ki pojde. ne bom jaz! To pa ne samo zato. ker me zanima nadaljni potek tega boja, ampak bolj. ker me tudi drugače drži tu gori in v teh krajih še marsikaj. In če hočeš vedeti, a tudi če znaš molčati, ti lahko povem celo kaj. Boš molčal, vsaj za sedaj?«
 
«Žeska»Ženska seveda. Dovolj sem brodil po svetu, dovolidovolj prebiral, pa se je zgodilo čudo. da sem našel prav tu., Bogu za hrbtom, kar sem vedrovedno iskal. Sprva sem se sam opozarjal, da je zmagala glavno zato, ker ni imela tekmovalk; toda zdaj sem do konca uverjen, da samo zato., ker se jih ji tudi sredi velikega mesta ne bi bilo treba bati! Kvečjemu, da sem v ti samoti laže spoznal njeno vrednost, kakor pride — oprosti primero! — dragulj posebne cene, do polne veljave šele, ko je ločen iz družbe.«
o-Bom. Čeprav se mi zdi, da že vem.»
 
«»Toda, ljubi moj — ta ženska je poročena!« je vzkliknil profesor, osupel nad to nenadno prijateljevo resnobo.
«Žeska seveda. Dovolj sem brodil po svetu, dovoli prebiral, pa se je zgodilo čudo. da sem našel prav tu. Bogu za hrbtom, kar sem vedro iskal. Sprva sem se sam opozarjal, da je zmagala glavno zato, ker ni imela tekmovalk; toda zdaj sem do konca uverjen, da samo zato. ker se jih ji tudi sredi velikega mesta ne bi bilo treba bati! Kvečjemu, da sem v ti samoti laže spoznal njeno vrednost, kakor pride — oprosti primero! — dragulj posebne cene, do polne veljave šele, ko je ločen iz družbe.«
 
«0»O? Torej že kar veš. kdo je? Di, ta ženska je poročena. In je bila gotovo že ljubica temu in onemu. Saj pač največ radi tega ta boj. Toda to me ne moti. ker jcje ena izmed žensk, ki ne čutiš njih preteklosti. Da si jo pobral na ulici, rešil iz javne hiše, stoji — nova pred teboj! Zato, ker veš., da se icje i sama v sebi rodila šele sedaj, da scse jcje vsaj drugič rodilo novo bitje! Ob taki ženski tudi ne vpoštevaš ovir., teh zunanj:hzunanjih carovir. Poročena je in njen mož živi; tudi moja žena živi; a navzlic tem dvojnim verigam se še nikoli nisva vprašala, kako bi se jih otresla. Pač, ker oba čutiva, da bo treba samo hoteti, kadar bova hotela!«
«Toda, ljubi moj — ta ženska je poročena!« je vzkliknil profesor, osupel nad to nenadno prijateljevo resnobo.
 
<'»Pa ne, da jo nameravaš spraviti celo sem gori? Da napravita pred vsemi javen škanda'škandal?« je vzkliknil Pipan.
«0? Torej že kar veš. kdo je? Di, ta ženska je poročena. In je bila gotovo že ljubica temu in onemu. Saj pač največ radi tega ta boj. Toda to me ne moti. ker jc ena izmed žensk, ki ne čutiš njih preteklosti. Da si jo pobral na ulici, rešil iz javne hiše, stoji — nova pred teboj! Zato, ker veš. da se ic i sama v sebi rodila šele sedaj, da sc jc vsaj drugič rodilo novo bitje! Ob taki ženski tudi ne vpoštevaš ovir. teh zunanj:h car. Poročena je in njen mož živi; tudi moja žena živi; a navzlic tem dvojnim verigam se še nikoli nisva vprašala, kako bi se jih otresla. Pač, ker oba čutiva, da bo treba samo hoteti, kadar bova hotela!«
 
»Glej, glej! Torej se ti zdi možno?« ga je pogledal Bogataj. «»Bogme, da se na to doslej niti spomnil nisem. Ampak hm ... Ne, to ne bi bila srečna misel! Na ta način bi obrnil gospodu Jakobu — ranljivo plat, kakor se včasih izražam. Gotovo lahko trdim, da imaniimam prav toliko pravice do ženske postrežbe, kakor on, ko sem le kakšnih pet., šest let mlajši; toda pri meni bi takšno razmerje šcše oblasti imenovale konkubinat ... celo neke vrste bigamijo ... Skratka, s tem ni nič ... Pač pa je mogoče, foda iojo vzamem kam drugam s seboj ... Če se namreč odločim, da pojdem... Ali za zdaj, pravim, ostanem!«
<'Pa ne, da jo nameravaš spraviti celo sem gori? Da napravita pred vsemi javen škanda'?« je vzkliknil Pipan.
 
»Glej, glej! Torej se ti zdi možno?« ga je pogledal Bogataj. «Bogme, da se na to doslej niti spomnil nisem. Ampak hm ... Ne, to ne bi bila srečna misel! Na ta način bi obrnil gospodu Jakobu — ranljivo plat, kakor se včasih izražam. Gotovo lahko trdim, da imani prav toliko pravice do ženske postrežbe, kakor on, ko sem le kakšnih pet. šest let mlajši; toda pri meni bi takšno razmerje šc oblasti imenovale konkubinat... celo neke vrste bigamijo... Skratka, s tem ni nič... Pač pa je mogoče, fo io vzamem kam drugam s seboj... Če se namreč odločim, da pojdem... Ali za zdaj, pravim, ostanem!«
 
Profesor je vstal, gledal v tla in ni vedel, kaj bi še dejal.
 
«»A., da! Ti moraš nekaj povedati tam spodaj ... Kako si opravil.,« se je zasmejal Bogataj. <^»Reci, da nič. Da z mano ni mogoče govoriti, kar je tudi res. Nje ne omenjaj. Lahko bi ga zavedlo, da mi spet on nastavi — preveč ranljivo stran. Jaz pa želim, da se dvoboj izvrši častno in pošteno.«
 
XX.
 
==XX.==
Ko je profesor odšel, je Bogataj odprl svoj dnevnik in napisa) sledeče vrste:
 
Ko je profesor odšel, je Bogataj odprl svoj dnevnik in napisa)napisal sledeče vrste:
«Ako bi bil naprej vedel, da pride danes k meni prijatelj Pipan, in se vprašal, ali mu bom kaj omenil o njej, bi si bil odgovoril najbrže, da ne. In ako se vprašam sedaj, zakaj sem storil, moram
 
«»Ako bi bil naprej vedel, da pride danes k meni prijatelj Pipan, in se vprašal, ali mu bom kaj omenil o njej, bi si bil odgovoril najbrže, da ne. In ako se vprašam sedaj, zakaj sem storil, moram
reči., da ne vem.
 
Bo že., da se mi je., kakor pravimo, nenadoma odprlo srce, da sem govoril iz razpoloženja, ki te včasih hipno obide sredi samega pogovora.
 
A sem šcše zadovoljen, da sem se ,'izdal'! ... Doživel sem tisti trenutek v sebi čuden pojav: da se je bliskoma nekaj razmaknilo v meni, da me je mahoma obiilooblilo čudovito spoznanje: vse, kar govoriš, je resnično in vsaka beseda iz tvojega najglobjega bistva!
 
In v tistem enem samem hipu sem tudi doumel, kaj na tem bitiubitju me je s tako neodoljivo silo omamilo., prevze'oprevzelo, kaj bi me bilo omamilo, prevzelo i sredi tisočero drugih morebiti še lepših in stokrat bolj izobraženih žensk ... (Sicer pa sem mnenja, da deluje izobrazba sama na sebi in v ožjem smislu — učenost pore* čemporečem — na moškega prej odbijajoče ... privlačno kvečjemu na tiste, ki je sami nimajo dovolj ...)
 
O, ne sladki njen obraz, naj je tudi kakor ustvarjen zame, niti to njeno vilinsko telo, čeprav bi jo zanje lahko zavidala vsaka kraljica — nič tega zunanjega, tega vsakdanjega: tisto je bilo, kar se izraziti skoraj ne da! Tisto, kar pri vsakem človeku tvori čisto posebno in edino njegovo bistvo! Zakaj kakor je po telesu vsak človek različen od vseh milijard nekdanjih, sedanjih in bodočih ljudi, ima njegova notranjost svoje in samo svoje oči, svoja usta, svoje čelo, svojo hojo, svoj glas. In prav te oči, prav ta usta, prav ta glas skupaj tvorijo to določeno bistvo, ki je — čisto samo na svetu... A zato. ker je samo in ie tako strašno biti sam, išče, »če...