Antikrist v Trsteniku: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.201:
In v tistem enem samem hipu sem tudi doumel, kaj na tem bitju me je s tako neodoljivo silo omamilo, prevzelo, kaj bi me bilo omamilo, prevzelo i sredi tisočero drugih morebiti še lepših in stokrat bolj izobraženih žensk ... (Sicer pa sem mnenja, da deluje izobrazba sama na sebi in v ožjem smislu — učenost porečem — na moškega prej odbijajoče ... privlačno kvečjemu na tiste, ki je sami nimajo dovolj ...)
 
O, ne sladki njen obraz, naj je tudi kakor ustvarjen zame, niti to njeno vilinsko telo, čeprav bi jo zanje lahko zavidala vsaka kraljica — nič tega zunanjega, tega vsakdanjega: tisto je bilo, kar se izraziti skoraj ne da! Tisto, kar pri vsakem človeku tvori čisto posebno in edino njegovo bistvo! Zakaj kakor je po telesu vsak človek različen od vseh milijard nekdanjih, sedanjih in bodočih ljudi, ima njegova notranjost svoje in samo svoje oči, svoja usta, svoje čelo, svojo hojo, svoj glas. In prav te oči, prav ta usta, prav ta glas skupaj tvorijo to določeno bistvo, ki je — čisto samo na svetu ... A zato., ker je samo in ieje tako strašno biti sam, išče, »čeišče ...
 
O, in jaz sem sedaj našel! ... Naše!Našel prav tako samotarsko dušo, kakor je moja — dušo samotarsko in obenem brezmejno željno življenja. Ah., in še dušo otroka, ki bi jo bila svet in življenje do konca pokvarila, da se ni vedno plaho stiskala ob steno in boječe Čakalačakala, kam bi se skrila! Kaj je bilo drugega vsa njena pobožnost, nego beg pred umazanimi rokami, ki so grabile po njej, iskanje zatočišča v krajih, kjer ni vseh teh gnusob. Potem je zagledala mene in tajna siutnjaslutnja ji je pošepetala, da sem ta, ki jo edini lahko spasi — jaz spet sem polagoma in v svoje največje presenečenje razumel njen obupni pogled ... In zdaj sva oba že izven zaduhlih šotorov mimo prežečih straž na begu v široko svobodo ...
 
^V široko svobodo pravim, ne v široko življenje. Kajti mogoče fcje, da ne bova iskala dalje. Saj je življenje tudi tu, celo tu gori na ti skali; tudi tu cveto rože in trave, zelene in šume drevesa, žari solnce in blesketajo zvezde ...
 
Evo., to je vse in rešen moj problem! Ah, ta občutek, ko si gotov, kakor nisi bil še ničesar v življenju: midva sama tu notri za vselej za vselej v varni shrambi, kakor dve lečinki v nepre*nepredornem, a prozornem zapredku, enota zase — vse drugo zunaj,
vendar tako, da smeš brez skrbi uživati vso lepoto stvarstva, vsrkavati vso njegovo sladkost! Brez skrbi posebej, da se to bitje ne stiska morda le navidezno k tebi, a je v resnici še zvezano s tisočerimi nitkami s svetom, ki ga rahlo vleče, vabi., da je navzlic
vsi ljubezni še vedno polno tajnega izdajstva njegovo srccsrce.
 
<center>***</center>
dornem, a prozornem zapredku, enota zase — vse drugo zunaj,
 
.Včeraj me je osupnila njena hoja. Prej se je držala nekako naprej sklonjena in stopinje so ji bile tudi negotove, iščoče. Zdaj je ponosno vzravnana in noga stopa pred nogo, da prav čutiš, kako iiji nategne mišice s slokih stegnih vsak korak ..
vendar tako, da smeš brez skrbi uživati vso lepoto stvarstva, vsrkavati vso njegovo sladkost! Brez skrbi posebej, da se to bitje ne stiska morda le navidezno k tebi, a je v resnici še zvezano s tisočerimi nitkami s svetom, ki ga rahlo vleče, vabi. da je navzlic
 
==XXI.==
vsi ljubezni še vedno polno tajnega izdajstva njegovo srcc.
 
Bogataj je del svojega preobilega časa res porabil tudi v to, da je opazoval vreme, posebej primerjal z resnico razne vremenske napovedbe. TakeTako je često odprl koiedarkoledar družbe sv. .Mohorja s Heršljevim ključem in Veliko pratiko, ki, bolj oprezna, ne izda, odkod ima svojo veliko modrost.
* »
 
Pregledujoč pa tisto soboto ti knjigi, jcje slučajno prebral ozna*oznanilo nilo e-. angeli jaevangelija za drugi dan. In obšla ga je norčava slutnja, da gospod Jakob to pot že kar ne bo mogel mimo skušnjave.
*
 
V tem hipu je zagledal na ovinku črednika. Ura je bila popob nomapopolnoma nenavadna in zato si je takoj rekel, da prihaja namesto Neže.
.Včeraj me je osupnila njena hoja. Prej se je držala nekako naprej sklonjena in stopinje so ji bile tudi negotove, iščoče. Zdaj je ponosno vzravnana in noga stopa pred nogo, da prav čutiš, kako ii nategne mišice s slokih stegnih vsak korak ..
 
»Gospod!«GospodU je začel Luka ves zasopel. «»Gospe Neže danes rene bo. Neko telico je pičil gad., pa sem jo gnal v vas in zvedel, da je popoldne prišel gospod župnik kričat nad Matejca, ker trpi tako pohujšanje in pušča ženo k vam. Najbrže ji boste kaj pisali?«
XXI.
 
Ko se je starec s pismom poslovil, je EogatajBogataj dlje časa gledal na beli župnikov damdom in potem zamrmral:
Bogataj je del svojega preobilega časa res porabil tudi v to, da je opazoval vreme, posebej primerjal z resnico razne vremenske napovedbe. Take je često odprl koiedar družbe sv. .Mohorja s Heršljevim ključem in Veliko pratiko, ki, bolj oprezna, ne izda, odkod ima svojo veliko modrost.
 
«»Prav., prijatelj! Pa se dajva do konca! Če ni vrag, ti že jutri posvetim!«
Pregledujoč pa tisto soboto ti knjigi, jc slučajno prebral ozna* nilo e-. angeli ja za drugi dan. In obšla ga je norčava slutnja, da gospod Jakob to pot že kar ne bo mogel mimo skušnjave.
 
In se je potem zajtra istinito izvršilo vse, kakor je pričakoval: Župnik je stopil na lečoleco, prebral evangelij in začel takoj govoriti o njegovi vsebini — vprav o krivih prerokih, njih prevarah in lažeh.
V tem hipu je zagledal na ovinku črednika. Ura je bila popob noma nenavadna in zato si je takoj rekel, da prihaja namesto Neže.
 
No, besede so bile tako splošne, da je prežalca že zaskrbelo češ: urezal sem se! Tu je duhovni gospod nenadoma okrenil in z velikim glasom nadaljeval: «»Doslej sem vam kazal očitne krive preroke, zdaj pa moram razkrinkati skrite, ker se zdi, da vse moje dosedanje svarenje izven tega svetega kraja žal še ni zaleglo, kakor bi bilo moralo!«
«GospodU je začel Luka ves zasopel. «Gospe Neže danes re bo. Neko telico je pičil gad. pa sem jo gnal v vas in zvedel, da je popoldne prišel gospod župnik kričat nad Matejca, ker trpi tako pohujšanje in pušča ženo k vam. Najbrže ji boste kaj pisali?«
 
Jo jJoj, ali glej: v tistem samem premolku, ki ga je propovednik napravil po starih govorniških pravilih, se je bliskoma zableščal vam doli v jasi med moškim in ženskim krilom izza strebra, ki ga je skrivaj doslej, široki, beli puščavnikov obraz!
Ko se je starec s pismom poslovil, je Eogataj dlje časa gledal na beli župnikov dam in potem zamrmral:
 
Naj se je gospod Jakob še tako zavedal važnosti trenutka navzlic naporom so se mu strašno razširile oči. In v istem hipu scse je zasvetilo tudi v najtemnejši glavi, kaj je srditi pridigar nameraval povedati in koga je na pol že imenoval.
«Prav. prijatelj! Pa se dajva do konca! Če ni vrag, ti že jutri posvetim!«
 
Toda to je: ali bo tudi skončal? ... Ali bo mogel iz lica v !icelice njemu, ki ga zdaj tako nedolžno*-zvedavo motri? In še bolj: sme li še potem, ko je oni storil pa res že vse in tudi prav poslednje, kar morejo od njega pričakovati Bog in ljudje? Kaj spreobrnjenje ni očitno, oklonitev popolna?!___ ...
In se je potem zajtra istinito izvršilo vse, kakor je pričakoval: Župnik je stopil na lečo, prebral evangelij in začel takoj govoriti o njegovi vsebini — vprav o krivih prerokih, njih prevarah in lažeh.
 
Ha., ampak če si to spoznal — spoznal, da ti je deska za naskok izpodnesena, potem šele., nesrečnik, te časa najhujše: kako boš, da brez odloga in preden kdo opazi, spremeniš smer in planeš na levo., dočim si trdo gleda!gledal desno?
No, besede so bile tako splošne, da je prežalca že zaskrbelo.
 
Oh., in gospod se res lovi: jeclja, menca, da ga je čedalje tež»teže gledati.
češ: urezal sem se! Tu je duhovni gospod nenadoma okrenil in z velikim glasom nadaljeval: «Doslej sem vam kazal očitne krive preroke, zdaj pa moram razkrinkati skrite, ker se zdi, da vse moje dosedanje svarenje izven tega svetega kraja žal še ni zaleglo, kakor bi bilo moralo!«
 
Potem, kakor da je vsaj iz najhujšega pomagal sam Bog: govor dobiva zopet nekako podobo. Res so očitki še daliedalje samo klavrno splošni — le prav izza hrdabrda mora biti za krivega preroka stari vaški krojač, ki mu včasih iz nekdanjega njegovega klatenja po Nemškem udari kak zmeden socialističen spomin na dan — ali ljudje se vnovič upajo dvigniti glave in tisti, ki je držal, da ga je sosedni komolec kdaj podregal, ga zdaj umakne.
Jo j, ali glej: v tistem samem premolku, ki ga je propovednik napravil po starih govorniških pravilih, se je bliskoma zableščal vam doli v jasi med moškim in ženskim krilom izza strebra, ki ga je skrivaj doslej, široki, beli puščavnikov obraz!
 
Tu — je pa tako, da vse oči neprestano Čredogredo z župnikovega obraza na puščavnikovega in spet nazaj — tu Bogataj nenadoma iztegne vrat, obrne glavo na žensko stran, s pogledi poišče Nežo in se — nasmehne.
Naj se je gospod Jakob še tako zavedal važnosti trenutka navzlic naporom so se mu strašno razširile oči. In v istem hipu sc je zasvetilo tudi v najtemnejši glavi, kaj je srditi pridigar nameraval povedati in koga je na pol že imenoval.
 
Toda to je: ali bo tudi skončal?... Ali bo mogel iz lica v !ice njemu, ki ga zdaj tako nedolžno*zvedavo motri? In še bolj: sme li še potem, ko je oni storil pa res že vse in tudi prav poslednje, kar morejo od njega pričakovati Bog in ljudje? Kaj spreobrnjenje ni očitno, oklonitev popolna?!___
 
Ha. ampak če si to spoznal — spoznal, da ti je deska za naskok izpodnesena, potem šele. nesrečnik, te časa najhujše: kako boš, da brez odloga in preden kdo opazi, spremeniš smer in planeš na levo. dočim si trdo gleda! desno?
 
Oh. in gospod se res lovi: jeclja, menca, da ga je čedalje tež» gledati.
 
Potem, kakor da je vsaj iz najhujšega pomagal sam Bog: govor dobiva zopet nekako podobo. Res so očitki še dalie samo klavrno splošni — le prav izza hrda mora biti za krivega preroka stari vaški krojač, ki mu včasih iz nekdanjega njegovega klatenja po Nemškem udari kak zmeden socialističen spomin na dan — ali ljudje se vnovič upajo dvigniti glave in tisti, ki je držal, da ga je sosedni komolec kdaj podregal, ga zdaj umakne.
 
Tu — je pa tako, da vse oči neprestano Čredo z župnikovega obraza na puščavnikovega in spet nazaj — tu Bogataj nenadoma iztegne vrat, obrne glavo na žensko stran, s pogledi poišče Nežo in se — nasmehne.
 
O Bog, kako je že prej bolj in bolj bledi župnik smrtno pre* blede!! Saj se bo zgrudil! Potem nekako, kakor da hoče v strašnem srdu vzplamteti, ko že meri s trepetajočim prstom proti sredi cerkve. Ali ne, trdo se je ukrotil. Ukrotil pač, a ne več osvestil: še dve, tri minute nekaj plete, šibko premika roke, trese z glavo
 
O Bog, kako je že prej bolj in bolj bledi župnik smrtno pre* blede!prebledel! Saj se bo zgrudil! Potem nekako, kakor da hoče v strašnem srdu vzplamteti, ko že meri s trepetajočim prstom proti sredi cerkve. Ali ne, trdo se je ukrotil. Ukrotil pač, a ne več osvestil: še dve, tri minute nekaj plete, šibko premika roke, trese z glavo
— nenadoma umolkne, izreče tih amen in poklekne k molitvi po pridigi.
 
Vse kleči, vse sklanja glave nizko k tlom, samo orjaško puščav* nikovopuščavnikovo telo visoko stoji — telo strašnega, končnega zmagovalca.
 
Bogataj stoji in s šegavim pogledom motri te glave, osobito one tam pod pestrimi rutami. Najbrže se smehljajo ... posluša celo, ali ne začuie spet pridušen smeh, kakor ga je začul vmes poprei. Toda vse je tiho, celo čudno tiho ...
 
Tu se spomni Pipana. Gotovo bo r.ana koru. Obrne se in pogleda gor. Res, prijatelj se nagiba globoko čez rob in kakor da ga je že čakal. Toda na smehljajoči Bogatajev pogled odgovori s trdim, jeznim. Nato namigne proti izhodu, pomigne še enkrat, še bolj določno, naposled srdito in zapovedujoče.
 
Bogataj skomigne, potem prikima. Ljudje se mu umikajo s prej neprijaznimi pogledi — moti jih pač v molitvi.
Vrstica 1.269 ⟶ 1.260:
Zunaj Pipan že čaka. Srašno mračen mu je obraz.
 
«»Tako! Zdaj si jo pa napravil!»« sikne.
 
Bogataj razume: prijatelj je nejevoljen, ker njegov varovanec, tako do konca osmešen. prav mora iti. Toda potolažil ga bo: ako mu župnik'uredi stvar z Mateicem, to je, ako pregovori dedca, ki od take žene itak nič nima. da mu Nežo prostovoljno in v miru prepusi, potem je pripravljen — vprav, ker ie popolnoma zmagal
 
Bogataj razume: prijatelj je nejevoljen, ker njegov varovanec, tako do konca osmešen., prav mora iti. Toda potolažil ga bo: ako mu župnik' uredi stvar z MateicemMatejcem, to je, ako pregovori dedca, ki od take žene itak nič nima., da mu Nežo prostovoljno in v miru prepusi, potem je pripravljen — vprav, ker ieje popolnoma zmagal
— da se umakne on sam. Res., ljudje se bodo še nekaj časa smejali, mogoče celo zgražali in razburjali., ali naposled vse pozabi in prizadeti prebole.
 
2eŽe je odprl usta, da to razloži, ko je Pipan srdito povzel:
 
«Svetujcm»Svetujem ti, da sedaj nemudoma izgineš! Kaj pa si mislil, bedak, da ti ne rečem hujšega?®«
 
«rkaj»Kaj?» je zategnil Bogataj ves osupel. «»Zdaj, ko sem ga na vsi črti pobil?!»«
 
Pipan ga je gledal, kakor da dvomi o njegovem razumu.
 
«»Ti si njega pobil? Kaj si res slep in gluh?«
 
«»Ne razumem te.»«
 
«»Ker menda, gosposko dete, še pojma nimaš, kaj je ljudstvo. Drugače ker ne bi bilo mogoče, da svoje glupe šale preneseš v — cerkev! Dokler si dražil človeka zunaj — osobito zato, ker mož zbog svoje precejšnje ošabnosti in trdote, a tudi prejšnjega, vsem prilično znanega razmerja s tvojo ljubico ni posebno priljubljen — je bil marsikdo, morebiti celo večina nekako s teboj; zdaj pa, ki si prišel izzivat ne več duhovnika, čeprav grešnika, ampak naravnost mašnika, onečaščat sveti kraj, si spravil še zadnjega človeka na njegovo stran. Glavo stavim, da tudi njo, Nežo, ako že hočeš vedeti!®«
 
«»Kaj? Nežo? Ali si znorel?!®« je prestrašen kriknil Bogataj.
 
«»Jaz vsaj ne dvomim, ki svoje ljudi poznam!®« je malo manj trdo odgovori!odgovoril profesor, videč to grozo v prijateljevih očeh. «»Lahko pa jo bom vprašal še dar.esdanes. Zakaj zopet ti svetujem, da nemudoma odideš. Ni izključeno, da pride župnik med mašo popolnoma k sebi in na kor.cukoncu spregovori. Dovolj bo ena beseda, da se ti kaj zgodi. Ne pozabi, da imaš radi Neže že precej nasprot* nikovnasprotnikov in da je bilo mnogo pohujšanja zadnji čas! Imaš denar pri sebi?®«
 
Bogataj je topo gledajoč pokimal.
 
«»Potem daj ključe sem! Jaz edini lahko jamčim za tvojo last* nin-olastnino. Stopi do SkofeljŠkofelj peš, tam si vzemi voz in se odpelji na železnico, ako ti ieje na tem., da še danes dospeš med ljudi! Premisli vse in sporoči čim prej, kaj naj s tvojimi stvarmi! Kar scsee tiče Neže, ti dam še besedo, da je ne bom odvrača!odvračal od tebe. Sicer ji lahko pišeš na moj naslov. Pojdi zdaj! V meni imaš prijatelja in bodi brez skrbi! Takoj po obedu pojdem k tebi in poskrbim, kar je treba. Na pse bo gledal Luka., ki caga najbolje poznajo.®«
 
cNiti»Niti toliko ne smem počakati, da bi prišla iz cerkve, da bi Šeše enkrat ...?®«
 
«Nc»Ne! Ne draži ljudi! Z Bogom! Jaz grem nazaj, da vidim, kaj bo!®«
 
Stisnil je prijatelju roko in se naglo vrnil v cerkev.
 
SeŠe za hip je Bogataj ostal tam, premišljujoč, ne bi li prej vsaj še enkrat stopil domov. Ali odhod bo potem še grši, ko bodo po cesti ljudje. Res se nikogar ne boji, toda tudi do kakih surovosti mu ni. In naposled ni dvoma, da bo v Pipanovih rokah vse popol« nomapopolnoma varno, peš pa itak ne more ničesar vlačiti s seboj.
 
«»Vrag vzemi vse skupaj!®« se je trpko nasmehnil in se nato naglo napotil po cesti proti Škofijam. In vedno hitrejši mu je bil korak. Samo na zadnjem ovinku se je še enkrat ozrl, pogledal tja gor na svoj domek in globoko zavzdihnil. Saj je moralo priti in je že skoraj težko pričakoval, a da se poslovi tako, tega ne bi bil pričakoval! Ampak naj reče Pipan, kar hoče — najkasneje danes teden bo Nežika za njim! ...
 
<center>***</center>
• •
 
Pet dni pozneje je Bogataj prejel od prijatelja to«letole pismo:
 
«»Tvoj list je včeraj prišel. Zgodi se vse, kakor želiš. Luka je skoraj znorel od veselja, da bo imel streho na stare dni. Danes je bil že v trgu., da ga prepišejo. Notar pravi, da moraš poslati pravilno pooblastilo na moje ime. Vse ostalo dobiš po železnici — tudi zvon., ako ne določiš drugače; župnik ga odločno odklanja ...
 
Ah., prijatelj, in sedaj pride najtežje ... Je vse zaman — Neža noče. Pravi, da je v nedeljo do konca spoznala, kakšen brezverec moraš biti., a z brezbožnikom ne mara nikakih zvez. Trdno priča* kujempričakujem, da te prav ta odgovor — ozdravi ...
 
Prihodnje dni nameravam priti k tebi, da se domeniva o vsem. Najbrže se tudi jaz še to leto preselim v domovino; če boš hotel, si ustanoviva nekakšno skupno življenje. Ni vrag, da se bova tvojemu puščavništvu še često veselo smejala!
 
Za danes mi bodi iskreno pozdravljen, ti moj dragi tršteniškitrsteniški ex*-Antikrist!»«
 
[[Kategorija:Ivo Šorli]]