Zlati roj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 770:
»Goden je za prodajo. Na Lucijin semenj ga ženi v Radovljico. Mešetarjem pa nikar ne prodajaj in Hrvatom tudi ne. Niti v besedo se ne spuščaj z njimi. Kakor hitro jim pokažeš prst, te zgrabijo za celo roko.«
 
Od voliča je šel k drugim jaslim, kjer je zraven edine krave mlečnice stal junček. Pogladil je temnodlako žival po beli lisi na čelu. Vzdihnil je: »Prihodnje leto boste težko delali. Za težko vožnjo in za v goro še ne bo. Sicer je pa lep. Kakor Jupitrov bikec, nekega grškega boga. Arer mi je pravil o njem, ampak teh reči ne poznam dobro.« do tu popravljeno
 
Janez se je nenadoma zasmejal. »Na, zdaj je to junček grškega boga! Česa ne poveš! Pa ti je Arer res čisto zmešal glavo! Vidim, da nisi za drugam kot za na Dunaj!«
 
Za njim se je zasmejal še Tonej. Bilo je, kakor da jima je smeh pomagal prek bridkosti slovesa. Položila sta drug drugemu roko na ramo in tako odšla iz hleva. Zunaj se je že nagnil večer, moker in puščoben, kakor bi bil ves svet prazen. Iz teme so črnela debla češenj črnic, ki bodo zacvetele spomladi. Tedaj bosta Tonej in Lovrenc že davno na Dunaju. Fanta sta objeta stopila čez nizki prag v hišo, kjer je mati iz jemarja točila sladki mošt v bokal, da bi pili za slovo.
 
kjer je mati iz jemarja točila sladki mošt v bokal, da bi pili za slovo.
 
Naslednje jutro sta Tonej in Lovrenc zapustila domačijo na prijaznem gričku. Vreme se je ujasnilo in čez noč je pomrznilo. Svet, pokrit s slano, se je zdel trden, čisto nepremakljiv in presunljivo jasen. Koraki so trdo odmevali na skrepeneli zemlji.
Vrstica 792 ⟶ 790:
Tonej je čutil, da je izmučen. Zdaj sta bila tretji teden na poti. V spominu so se mu kopičile podobe vasi in mest, ki jih je videl spotoma — najprej vasi s hišami, ki so bile domače, alpske, nato hiše s širokimi strehami in gotskimi okni, šilastimi kakor v cerkvi, in nazadnje sta hodila skozi ravninske vasi, kjer so bili domovi razsežni, a čudno tuji. Noša in govorica ljudi sta se spreminjali in mimo njega so romali obrazi, ki jih je videl spotoma, tisoči obrazov, ki so bili kakor en sam, rahlo začuden, malce nadut in brez srca, in nekaj takih, ki jih ne bo pozabil. Bili so obrazi kmetov, ki so posedali po krčmah, kjer sta se ustavljala na noč, in obrazi krčmarjev in krčmaric, ki so hlinili začudenje, ko jim je povedal, da sta doma na Kranjskem in potujeta na Dunaj, za njihovimi narejeno začudenimi obrvmi pa se je skrivala skrb, ali bosta plačala nočnino in skromne obroke jedi, ki sta jo zahtevala. To nezaupanje je bolelo in Tonej se je navadil, da je položil novce na mizo, preden je naročil toplo hrano in pogreto pivo.
 
Potem so bili obrazi klatežev, ki so ju hoteli imeti za sebi enaka, in obrazi beračev in odsluženih vojakov z lesenimi štrclji namesto nog, ki so se ustavljali na vogalih mestnih ulic, vrteli lajne in prosjačili. Včasih sta prisedla na voz in se potegnila kos poti, toda vozniki so neradi sprejemali tujce in pri prvem postajališču so se ju spet otresli. Potem je bila na poti pesem popotnega godca, propadlega študenta, ki je brenkal v zakajeni krčmi in so mu pijani možje metali novce v gosli — take pesmi so bile tri ali štiri. Včasih sta prenočevala skupaj s potepuhi in Tonej je občutil ponoči skriven strah, da bi ju utegnili oropati, zato je stiskal mošnjič tesno k sebi in je spal z oprtnikom pod glavo. V oprtniku je hranil svoje podobe in Arerjevo pismo za Akademijo — za te stvari se je bal malone bolj kot za denar. Toda potepuhi so menda vedeli, da imata bore malo in so ju puščali v miru — sicer pa so se bali tudi biričev, ki sta jih srečevala toliko več, kolikor bolj sta se bližala prestolnici.
Potem so bili obrazi klatežev, ki so ju hoteli imeti za sebi enaka, in obrazi beračev in odsluženih vojakov z lesenimi štrclji namesto nog, ki so se ustavljali na vogalih
 
Svet, ki je bil nekdaj uklenjen med Karavanke, Julijce in griče na spodnjem koncu doline, se je neznansko razširil. Toneju je bilo, kakor da nikoli poprej ni niti slutil vse njegove razsežnosti. Nikoli bi tudi ne bil verjel, da tava po tem svetu toliko ljudi, ki niso nikjer doma, ali pa so pozabili na dom. Vsega je bilo preveč: dni, ko je bila pokrajina kakor zavita v sivo ponjavo in je iz nizkega neba, ki bi ga dosegel z roko, neprenehoma padal dež, noči, ki jih je prebil na tujih skednjih, ko dolgo ni mogel zaspati, ter se navsezadnje pogreznil v smrti podoben spanec, in juter, ko je vstajal izmučen, kakor ni bil doma nikoli, čeprav je ves dan vlačil tovore sena; bilo je preveč bogastva, kakršnega prej ni slutil, in preveč revščine. Nekajkrat je ponoči sedel na podu zraven mirno spečega Lovrenca in premišljal, kako nespametno je ukrenil, ker se je odpravil zdoma. Breznica ga je klicala v takih nočeh; videl je planinske pašnike, pastirske koče, slišal je ropot težkih voz po cesti in pokanje bičev, planšarice so šle navkreber po kozjih stezah s pisanimi jerbasi na glavah. Janez je sedel doma za mizo in igral na njegove, Tonejeve citre, čebele so šumele in matica je tenko, zveneče pela, kakor bi se panj pripravljal na roj. Vstal bi, si vrgel oprtnik na rame in bi šel, z bosimi nogami bi šel po zmrzli cesarski cesti nazaj na Breznico! Toda Lovrenc zraven njega je spal trdno, dihal je tako tiho, da se je včasih sklonil nadenj in prisluhnil njegovemu dihu, kot je nekdaj videl prisluškovati mater najmlajšim, v čudnem in nedoumljivem strahu, da se fant ne bo več prebudil. Lovrenc je bil tako brezskrben; potoval je z veseljem zelo mladega človeka, skoraj še dečka, in se čudil vsemu, kar je videval spotoma — vse novo je zbujalo v njem globoko radost. In tako zelo je zaupal starejšemu bratu, da je bilo malone, kot da potuje sin z očetom in se čuti v dobrem varstvu. Zaradi njega je moral vztrajati! — Neke noči, ko je dečku svetila mesečina ravno v obraz in je Tonej dolgo, zamišljeno opazoval njegovo lice, ki je bilo v spanju skoraj še otroško, čisto okroglo in svetlo, njegove lešnikove rjave lase, bežno senco obrvi nad zlato rjavimi očmi in krhke, napol odprte ustnice, si je mislil, da mora pripeljati tega fanta na Dunaj in ostati pri njem, čeprav bi ga bilo konec od domotožja. Razločno je slutil, da se sam ne bo nikoli privadil življenju v tujem mestu in da bo zmeraj hrepenel nazaj na Breznico, Lovrenc pa je bil drugačne čudi in dojemljiv za vse novo. Ni ga smel pustiti samega v tujini. Medlo mu je preblisnilo skozi misli spoznanje, da bi mu tujina fanta ubila ali pohabila. Ni natanko vedel, kako, toda predstava tega je bila povezana s podobo umazanih krčem in zanikrnih oštirskih deklin, ki so se malomarno pozibavale z vrči vina v rokah in se je zdelo, da ne prodajajo vina, temveč svoje telo. Lovrenc je moral postati slikar, ne vaški podobar, Tonej mu je bil to dolžan. Vase — kakor da ni imel nobenega zaupanja več. Zdaj je šlo sasamo za brata in zaradi njega je hotel vzdržati. — Ko se je potem prespal in je zjutraj nekam potoglav nadaljeval pot, ki je bila zmeraj drugačna in zmeraj enaka, si je prizadeval, da bi bratu ne pokazal, kako ga skrbi življenje v tujem mestu, kjer nista poznala žive duše.
mestnih ulic, vrteli lajne in prosjačili. Včasih sta prisedla na voz in se potegnila kos poti, toda vozniki so neradi sprejemali tujce in pri prvem postajališču so se ju spet otresli. Potem je bila na poti pesem popotnega godca, propadlega študenta, ki je brenkal v zakajeni krčmi in so mu pijani možje metali novce v gosli — take pesmi so bile tri ali štiri. Včasih sta prenočevala skupaj s potepuhi in Tonej je občutil ponoči skriven strah, da bi ju utegnili oropati, zato je stiskal mošnjič tesno k sebi in je spal z oprtnikom pod glavo. V oprtniku je hranil svoje podobe in Arerjevo pismo za Akademijo — za te stvari se je bal malone bolj kot za denar. Toda potepuhi so menda vedeli, da imata bore malo in so ju puščali v miru — sicer pa so se bali tudi biričev, ki sta jih srečevala toliko več, kolikor bolj sta se bližala prestolnici.
 
To je minilo in zdaj sta se skozi naletavajoči sneg bližala Dunajskemu Novemu mestu. Pred večerom bi morala priti tja — tako vsaj so jima rekli v krčmi, kjer sta se nazadnje ustavila. Zdaj pa je snežilo in morda se bosta morala ustaviti v najbližji vasi in prositi za prenočišče. Pot, kakor je bila dolga in huda, se je bližala koncu. Med Dunajskim Novim mestom in Dunajem so neprenehoma dr-dralidrdrali vozovi in ni bilo težko najti prijaznega voznika, ki je vzel tujca na voz za polič vina ali tudi za božji Ionlon. To jima je povedala prijazna krčmarica, ki je v isti sapi tožila, da prihaja v mesto zdaj kar preveč tujcev, da je vmes več potepuhov kot poštenjakov in da je dandanašnji hudo za krčmarje, ker jih toliko pije in tako malo plača, potem naj se pa ženska ubada z njimi in jim izpuli iz malhe denar, ki ga tako in tako nimajo! Kljub tarnanju pa je bila prijazna z njima in jima je dala skledo cmokov, polnjenih s preka-jenoprekajeno slanino — dobra in tečna jed, ki je fanta spominjala na domače krape. Tonej je mislil, da bo tudi te poti konec, skoraj hkrati pa se je prebudila v njem druga skrb: kaj če ju na Akademiji ne bodo sprejeli? Spotoma je spoznal, kako malo znata z Lovrencem, kljub Arerjevi hvali. V Gradcu sta si ogledala podobe po cerkvenih stenah. Lovrenc jim je kljuboval — stal je pred njimi z dvignjeno glavo in jih gledal drzno, uporno, izzivalno. Tonej pa je klonil pod težo barvne harmonije, mišičastih teles in kompozicije. Vedel je, da o vsem tem ve zelo malo ali nič. Bilo je, kakor da se pretika iz ene skrbi v drugo — če ju na Akademiji ne bodo sprejeli, se bosta morala vrniti. Nič ni hujšega, kot vrniti se v vas, ki si jo kljubovalno zapustil! Bilo mu je, kakor da si je sam iztrgal srce in ga razkosal, Lovrenc za njim pa je bil tako brezskrben, kot bi si ne mogel misliti nič drugega, kot da ju bodo sprejeli in bosta postala slavna slikarja. Ne, fantu res ni mogel s svojimi pomisleki kaliti veselja!
Svet, ki je bil nekdaj uklenjen med Karavanke, Julijce in griče na spodnjem koncu doline, se je neznansko razširil. Toneju je bilo, kakor da nikoli poprej ni niti slutil vse njegove razsežnosti. Nikoli bi tudi ne bil verjel, da tava po tem svetu toliko ljudi, ki niso nikjer doma, ali pa so pozabili na dom. Vsega je bilo preveč: dni, ko je bila pokrajina kakor zavita v sivo ponjavo in je iz nizkega neba, ki bi ga dosegel z roko, neprenehoma padal dež, noči, ki jih je prebil na tujih skednjih, ko dolgo ni mogel zaspati, ter se navsezadnje pogreznil v smrti podoben spanec, in juter, ko je vstajal izmučen, kakor ni bil doma nikoli, čeprav je ves dan vlačil tovore sena; bilo je preveč bogastva, kakršnega prej ni slutil, in preveč revščine. Nekajkrat je ponoči sedel na podu zraven mirno spečega Lovrenca in premišljal, kako nespametno je ukrenil, ker se je odpravil zdoma. Brez-nica ga je klicala v takih nočeh; videl je planinske pašnike, pastirske koče, slišal je ropot težkih voz po cesti in pokanje bičev, planšarice so šle navkreber po kozjih stezah s
 
pisanimi jerbasi na glavah. Janez je sedel doma za mizo in igral na njegove, Tonejeve citre, čebele so šumele in matica je tenko, zveneče pela, kakor bi se panj pripravljal na roj. Vstal bi, si vrgel oprtnik na rame in bi šel, z bosimi nogami bi šel po zmrzli cesarski cesti nazaj na Breznico! Toda Lovrenc zraven njega je spal trdno, dihal je tako tiho, da se je včasih sklonil nadenj in prisluhnil njegovemu dihu, kot je nekdaj videl prisluškovati mater najmlajšim, v čudnem in nedoumljivem strahu, da se fant ne bo več prebudil. Lovrenc je bil tako brezskrben; potoval je z veseljem zelo mladega človeka, skoraj še dečka, in se čudil vsemu, kar je videval spotoma — vse novo je zbujalo v njem globoko radost. In tako zelo je zaupal starejšemu bratu, da je bilo malone, kot da potuje sin z očetom in se čuti v dobrem varstvu. Zaradi njega je moral vztrajati! — Neke noči, ko je dečku svetila mesečina ravno v obraz in je Tonej dolgo, zamišljeno opazoval njegovo lice, ki je bilo v spanju skoraj še otroško, čisto okroglo in svetlo, njegove lešnikove rjave lase, bežno senco obrvi nad zlato rjavimi očmi in krhke, napol odprte ustnice, si je mislil, da mora pripeljati tega fanta na Dunaj in ostati pri njem, čeprav bi ga bilo konec od domotožja. Razločno je slutil, da se sam ne bo nikoli privadil življenju v tujem mestu in da bo zmeraj hrepenel nazaj na Breznico, Lovrenc pa je bil drugačne čudi in dojemljiv za vse novo. Ni ga smel pustiti samega v tujini. Medlo mu je preblisnilo skozi misli spoznanje, da bi mu tujina fanta ubila ali pohabila. Ni natanko vedel, kako, toda predstava tega je bila povezana s podobo umazanih krčem in zanikrnih oštirskih deklin, ki so se malomarno pozibavale z vrči vina v rokah in se je zdelo, da ne prodajajo vina, temveč svoje telo. Lovrenc je moral postati slikar, ne vaški podobar, Tonej mu je bil to dolžan. Vase — kakor da ni imel nobenega zaupanja več. Zdaj je šlo sa
 
mo za brata in zaradi njega je hotel vzdržati. — Ko se je potem prespal in je zjutraj nekam potoglav nadaljeval pot, ki je bila zmeraj drugačna in zmeraj enaka, si je prizadeval, da bi bratu ne pokazal, kako ga skrbi življenje v tujem mestu, kjer nista poznala žive duše.
 
To je minilo in zdaj sta se skozi naletavajoči sneg bližala Dunajskemu Novemu mestu. Pred večerom bi morala priti tja — tako vsaj so jima rekli v krčmi, kjer sta se nazadnje ustavila. Zdaj pa je snežilo in morda se bosta morala ustaviti v najbližji vasi in prositi za prenočišče. Pot, kakor je bila dolga in huda, se je bližala koncu. Med Dunajskim Novim mestom in Dunajem so neprenehoma dr-drali vozovi in ni bilo težko najti prijaznega voznika, ki je vzel tujca na voz za polič vina ali tudi za božji Ion. To jima je povedala prijazna krčmarica, ki je v isti sapi tožila, da prihaja v mesto zdaj kar preveč tujcev, da je vmes več potepuhov kot poštenjakov in da je dandanašnji hudo za krčmarje, ker jih toliko pije in tako malo plača, potem naj se pa ženska ubada z njimi in jim izpuli iz malhe denar, ki ga tako in tako nimajo! Kljub tarnanju pa je bila prijazna z njima in jima je dala skledo cmokov, polnjenih s preka-jeno slanino — dobra in tečna jed, ki je fanta spominjala na domače krape. Tonej je mislil, da bo tudi te poti konec, skoraj hkrati pa se je prebudila v njem druga skrb: kaj če ju na Akademiji ne bodo sprejeli? Spotoma je spoznal, kako malo znata z Lovrencem, kljub Arerjevi hvali. V Gradcu sta si ogledala podobe po cerkvenih stenah. Lovrenc jim je kljuboval — stal je pred njimi z dvignjeno glavo in jih gledal drzno, uporno, izzivalno. Tonej pa je klonil pod težo barvne harmonije, mišičastih teles in kompozicije. Vedel je, da o vsem tem ve zelo malo ali nič. Bilo je, kakor da se pretika iz ene skrbi v drugo — če ju na Akademiji ne bodo sprejeli, se bosta morala vrniti. Nič ni hujšega, kot
 
vrniti se v vas, ki si jo kljubovalno zapustil! Bilo mu je, kakor da si je sam iztrgal srce in ga razkosal, Lovrenc za njim pa je bil tako brezskrben, kot bi si ne mogel misliti nič drugega, kot da ju bodo sprejeli in bosta postala slavna slikarja. Ne, fantu res ni mogel s svojimi pomisleki kaliti veselja!
 
Pod noč sta postala tako utrujena, da sta se komaj še premikala. Tone je pomislil, da bi najlaže sedel na kamen odrivač ob cesti, toda tega ni smel, že zaradi Lovrenca ne. Fant je bil upehan — slišal ga je, kako predeva svoj oprtnik na rami, toda potožil ni. Hodil je molče in vztrajno, in tako vztrajno je hodil morda samo zato, ker je bil Tonej pred njim in je čutil, da ne more biti nič zares hudega, dokler stopa pred njim starejši brat. Če bi ne bilo njega, bi deček sedel na prvi obcestni kamen in jokal. Starejši brat je mislil, da bi moral mlajšega opogumiti, in je rekel:
Vrstica 850 ⟶ 840:
Brat ni odgovoril. Tone je bredel dalje skozi črno in belo tišino, ki se je zgoščala. Potem pa je kakor odrešitev zarezalo vanjo oddaljeno škripanje voz. Prisluhnila sta. V temi sta bila njuna obraza tesno drug ob drugem. Čutila sta, kakor da izdihavata strah, ki sta ga dolgo zapirala vase. Nato sta se molče obrnila v smer, kjer je ropotal voz.
 
Našla sta nazaj na cesto in šla po sledu, ki gajega je napravila vprega. Biti je moralo več voz, in čeprav je sneg sproti zasipal gaz, se le nista mogla izgubiti. Vozovi niso bili daleč spredaj, toda v temi jih nista videla in nista se jim mogla približati. Razdalja med njimi se je polagoma celo večala. Kljub temu sta se čez dobro uro oddahnila. Čisto blizu je bila neka vas.
 
V krčmi na dvorišču so izpregali konje. Vozovi so bili štirje in v vsakega je bil vprežen par težkih pincgavcev.
Vrstica 862 ⟶ 852:
»Naši! Po blejsko zavijajo!«
 
Med vozovi je stal tršat možak in vpil nad hlapci, ki so spravljali konje v hlev. Potem spet nad drugimi, ki so s ponjavami pokrivali tovor na vozovih. Tonej ga ni videl v obraz, tudi potem ne, ko ga je že nagovoril in prosil, da bi se smela z bratom pridružiti, če gospodar vozi na Dunaj. Tudi onadva sta namenjena na Dunaj ...
 
Možak je malomarno pokimal, se spet obrnil in zavpil, naj hlapci zdrgnejo konje s slamo, ker so čisto prepoteni. Nato se je napol obrnil k Toneju in menil:
Vrstica 870 ⟶ 860:
Nato je odšel v hlev, da bi sam pogledal, kako je s konji, Tonej in Lovrenc pa sta stopila v krčmo. Bila je dobra krčma in navadno se nista ustavljala v takih, ker sta morala skopariti. Sedla sta za mizo, odvezala popotnjo in počasi grudila zadnji hlebček kozjega sira, ki sta ga prinesla še z Breznice, in krajec črnega kruha, ki sta ga kupila spotoma. Potem sta naročila toplega piva.
 
Ko je pivo že stalo na mizi, je prišel gospodar s svojimi vozniškimi hlapci. Tonej ga je prepoznal — bil je blejski Gorjan, tisti, ki sta ga nekoč srečala z materjo. Od takrat se ni spremenil, samo brki so mu posiveli in vetrovi so mu ožgali lica. Medtem ko so hlapci posedli k dolgi mimizi, je stopil k njima in prisedel. Pogledal je pivo v vrčkih in se namuznil.
 
zi, je stopil k njima in prisedel. Pogledal je pivo v vrčkih in se namuznil.
 
»Vina, fanta, vina,« je rekel. »Jaz vabim in plačam.«
Vrstica 882 ⟶ 870:
V krčmi je vse oživelo. Gorjan je sedel na klopi pri peči zraven Toneja in metal krčmarju in dvema dekletoma rezke, ukazajoče besede. Štirje vozniški hlapci so govorili drug čez drugega. Pes, ki je prišel z njimi, se je zleknil pod mizo in od utrujenosti pomolil jezik iz gobca. Domači kmetje, ki so sedeli pri drugi mizi, so utihnili in z mešanico zavisti in občudovanja gledali može v kratkih kožuhih in škornjih in njihovega oblastnega gospodarja.
 
Gorjan je fantoma nalil vina in pila sta. Potem je vprašal, od kod sta. Tonej je povedal, da sta Kuharjeva z Brez-niceBreznice. Mož je nagubal čelo in pogledal Toneja, za njim pa Lovrenca. Bilo je, kakor da se prebuja v njem daven spomin.
 
»Kuharjeva,« je rekel. »Ali Debelakove Lucije iz Dvorske vasi, tiste, ki je vzela Kuharjevega Matijo iz Hraš?«
Vrstica 894 ⟶ 882:
Čez čas, ko mu je stopilo vino v glavo, ju je začel spraševati, po kaj gresta na Dunaj. Rekla sta, da na Akademijo. Zmajal je z glavo. Povedala sta mu, da bi se rada naučila slikati. Potem se je zasmejal.
 
»To ni nič za vaju,« je rekel. »Slikar, malar, a? Da bi znamenja malal? Pri tem ni kruha. Mar bi se bila lotila česa pametnejšega. Ti,« je rekel Lovrencu, »k meni pridi za hlapca, vzamem te. Vozaril boš z menoj. Na prvi poti boš podkladal vozovom počivalnik, pozneje, ko se privadiš konj, boš vozaril. Udari v roko!« Gorjan je iztegnil roko in nastavil dlan.
 
hlapca, vzamem te. Vozaril boš z menoj. Na prvi poti boš podkladal vozovom počivalnik, pozneje, ko se privadiš konj, boš vozaril. Udari v roko!« Gorjan je iztegnil roko in nastavil dlan.
 
Deček se je zveneče zasmejal. »Jaz ne! Mojega brata bi vprašali, Toneja! Ta je nekoč že nameraval vozariti.«
Vrstica 914 ⟶ 900:
Gorjan ga je pogledal s težkimi sivimi očmi, kakor bi se za trenutek streznil. Potem je prebujeno prikimal, rekel: »Prav imaš, Lucija bi ga meni nikoli ne dala,« in sedel k veliki mizi, kjer so sedeli hlapci. Ves večer se ni več zmenil za popotna Brezničana.
 
Zjutraj je še zmeraj snežilo in snega je bilo čez koleno, a Gorjan je ukazal zapreči. Vsaj do Dunajskega Novega mesta mora priti, je rekel. Fanta sta šla z njim. Pot je bila tako težavna, da nista mogla potovati sama.
 
mesta mora priti, je rekel. Fanta sta šla z njim. Pot je bila tako težavna, da nista mogla potovati sama.
 
Od Dunajskega Novega mesta so uspešno potovali proti Dunaju. Tu so se kljub snegu neprenehoma pomikale po cesti vprege, tovorni vozovi, vojaški vozovi, obloženi s pratežem, in vmes kakšne gosposke sani. Vozov in sani je bilo preveč, da bi jim bil mogel sneg sproti zasuti cesto.
 
Zadnji del poti sta prehodila peš za Gorjanovimi vozovi. Ko so privozili v bližino mesta, so gospodar in hlapci sedli na vozove in začeli bahato pokati z biči. Tudi Tonej in Lovrenc sta smela na voz. Potem so se vozili med hišami, ki so postajale vse večje in lepše, in nazadnje že med palačami. Tonej je gledal visoke palače skozi naletavajoči sneg — takih doslej še ni videl drugje, kot na slikah. Mislil je, kako čisto drugače si je predstavljal svoj prihod na Dunaj. Nikoli bi ne bil verjel, da se bo pripeljal na vozu moža, ki gajega je njegova mati tako zelo sovražila! Toda zdaj morda ni več treba misliti na to.
 
Težki vozovi so si počasi utirali pot po dunajskih cestah. Sneg se je nabiral na ceste in platišča. Konji so bili vsi premočeni od napora, Gorjanovi hlapci pa so še kar naprej podjetno pokali z biči. Lahke sani, ki so tako neslišno drsele po cestah in so bili vanje vpreženi lepi, urni konji s kraguljčki za vratom, so se morale umikati pred težko vozarsko vprego. Navsezadnje je bilo v vozarjenju le nekaj ponosnega. Tonej je domotožno pomislil na čas, ko je sam hotel postati vozar.
 
Vozovi so se ustavili na dvorišču velikega trgovskega skladišča. Tu sta se Brezničana poslovila od Blejcev. Gor-janGorjan jima je rekel za slovo:
 
»To bo hudičeva, v snegu voziti domov, in še s praznimi vozovi! Zaslužek bo šel po vodi. E, kaj! Bo pa drugič
 
boljše. Vama pa Bog daj srečo, fanta! Če bi se vama pa kmalu stožilo po domu — za spomladanske kvatre bom spet tu!«
 
»To bo hudičeva, v snegu voziti domov, in še s praznimi vozovi! Zaslužek bo šel po vodi. E, kaj! Bo pa drugič boljše. Vama pa Bog daj srečo, fanta! Če bi se vama pa kmalu stožilo po domu — za spomladanske kvatre bom spet tu!«
Odšel je v trgovsko pisarno, Tonej in Lovrenc pa sta pobrala vsak svojo krošnjo in odšla z dvorišča. Nenadoma sta kmečko okorno in zgubljeno stala sredi živahne ceste, ljudje pa so se zadevali obnju in jima klicali neprijazne besede. Bila sta čisto sama sredi tujega mesta, sredi sveta, ki je bil bolj neznanski, kot sta si prej mogla predstavljati. Nista prav vedela, kam bi se obrnila, sneg pa je naletaval in naletaval...
 
Odšel je v trgovsko pisarno, Tonej in Lovrenc pa sta pobrala vsak svojo krošnjo in odšla z dvorišča. Nenadoma sta kmečko okorno in zgubljeno stala sredi živahne ceste, ljudje pa so se zadevali obnju in jima klicali neprijazne besede. Bila sta čisto sama sredi tujega mesta, sredi sveta, ki je bil bolj neznanski, kot sta si prej mogla predstavljati. Nista prav vedela, kam bi se obrnila, sneg pa je naletaval in naletaval ...
do tu popravljeno
Učilnica dunajske bakrorezne risarske šole, ki so jo poleti tisoč sedemsto šestinšestdesetega leta ustanovili na posebni ukaz cesarice Marije Terezije in jo pridružili Akademiji za likovno umetnost, je bila prostor brez tradicije. Poprej je bila v njej ena od pisarn državnega gradbenega urada, potem pa so stene brezmadežno pobelili in obnovili štukaturo na visokem stropu, da je bil dolgi, ozki prostor še najbolj podoben pustemu samostanskemu refekto-riju; na okna so obesili zelene zavese (ker je bilo to bojda dobro za oči) in nato so za prvih šestnajst štipendistov, ki so se zbrali iz raznih cesarskih dežel, nanosih v učilnico klopi iz neke opuščene šole in starinske visoke pulte, ki jih gradbeni urad ni mogel več uporabljati in jih je prepustil novi šoli. V učilnici je vonjalo po beležu in barvah, po jedkih lužnatih črnilih in svincu. Na stenah so se prav počasi začele nabirati črnilne packe in risbe začetnikov. Ozračje je bilo zadržano, prepojeno s plahostjo, negotovostjo in pričakovanji.