Konec povesti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m dp
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| izdano = 1912
| dovoljenje = JL-staro
| obdelano = 24
| opombe =
| vir = Razne povesti, 1912, str. 3, [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-3UDQWKRR dLib]
}}
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}
 
Malo je bilo tako lepih januarjevih popoldni, kakor je bilo ono, ko so pokopali pri Sve-%-temSvetem Križu Petruševo Terezijo.
 
Vreme je tudi pripomoglo, da je bil pogreb tako lep in veličasten. Iz bližnjih fardfara so prihiteli tisti dan njeni znanci in sorodniki, da vidijo zadnjič še — mrtvo Petruško, blago ženo in skrbno gospodinjo.
 
Dobro so poznali daleč naokrog rajnico. Zato so prišli k njenemu pogrebu, da se na tem težkem potu poslove od nje.
 
V gručah so se vračali ljudje s pokopališča. Kakor navadno, vedeli so povedati mnogo, mnogo: o življenju rajnice, o njenem gospodinjstvu in o vsem, kar so vedeli. Vedeli so pa veliko ...
 
„Verjemite, ljudje, nihče drugi je ni spravil, kakor on sam s svojo brezobzirnostjo in trmo," je zaupno tiho povedal vaški črevljar Smolar svojim prijateljem in se ozrl nazaj po poti, da bi ga nemara ne bil kdo slišal, ki bi nesel na nos Jovanu, gospodarju Petruševine. Ne bil bi rad, da bi Jovan zvedel kaj takega, ker se ga je bal in po njegovi misli ni nič kaj prida človek ...
 
ne bil kdo slišal, ki bi nesel na nos Jovanu, gospodarju Petruševine. Ne bil bi rad, da bi Jovan zvedel kaj takega, ker se ga je bal in po njegovi misli ni nič kaj prida človek...
 
„Oh, res je škoda rajnice," je začel Smolar znova.
 
„Res, res! Ona bo pa sedaj še večja revica. Škoda dekleta, pa tako pridnega in lepega. Boste videli, ne bo dolgo, pa tudi ona pojde za materjo ... Bog ve, zakaj je tako usojeno sedaj nad to hišo — in včasih — ali se še spominjate — ti Smolar boš že še pomnil, ko je še gospodaril rajnice stari oče Štefan, kako je bilo ... Srečo so imeli, da boljše želeti ni bilo treba. Sedaj pa komaj, komaj ... Pa da bi še rajnica ne bila tako skrbno gospodinjila in varčevala — pa bi že šlo vse gospodarjenje po vodi ... Hm ... hm ... in kdo je kriv vsega tega, kdo nosi ta težki greh na svoji vesti? Možje, veste kaj, predaleč je zašel Jovan. Kaj pa šele sedaj, po njeni smrti — bogve kakšen bo. Dekleta se naj Bog usmili! Sam pa naj že dela, kakor hoče," govoril je stari Balantin, ko je prišel do svoje hiše.
 
„Pa srečno," je voščil znancem in izginil v hišo.
 
Drugi so pa šli večjidel molče naprej svojo pot in so premišljali usodo, težko in grenko, ki je jela zadnja leta preteti družini Petruševi ...
 
Precej je že dosegla: mater je pokopala, njeno hčerko, osemnajstletno Merico, živahnih oči, težke, počasne hoje, pa je obtežila z velikim in težkim bremenom: na dušo ji je pala smrtnonevarna bolest, v kosti in mozeg pa so se ji vsesale skrbi in bojazen.
Vrstica 33 ⟶ 32:
„Dolgo ne bo," so navadno pristavljali vaščani, ko so govorili o Jovanu, o Merici in o rajnici.
 
== I. ==
Ljudje so se bili s pokopališča polagoma razšli in zopet so zaživeli tam ob križih veličastni trenotki, ob katerih se zdi človeku tako tožnoradostno, ob katerih bi takoj dobil prijetno razpoloženje, da bi molil dolgo, dolgo — ali pa se razjokal, če mu kaj trpkega in grenkega teži dušo.
 
Ob Petruškinem grobu je ostalo le še nežno dekle, Petruškina hčerka. Ko je zadnji zaprl za sabo poko-pališčnapokopališčna vrata, pokleknila je Merica na materin grob. Roke je sklenila, a molila ni — jokala je, kakor še nikdar v življenju. In kako tudi ne? V teh kratkih urah je izgubila mater, blago, skrbno mater, ž njo je izgubila, zdelo se ji je, pol svojega življenja. Dosedaj je živela in rastla ob materi, veselila se je ž njo ob prazničnih urah, a še veliko več trpela. In vendar se ji zdi, da današnje trpljenje ni niti poldanska senca napram temu, kar je že prestala.
Ljudje so se bili s pokopališča polagoma razšli in zopet so zaživeli tam ob križih veličastni trenotki,
 
Pred njo se je vrstilo do pičice vse preteklo življenje in zaskrbelo jo je, kaj šele ho. Če se oče ne umiri ... Zaradi nje je tak — in moj Bog, zakaj ? Zaradi nje sta toliko trpeli z materjo.
ob katerih se zdi človeku tako tožnoradostno, ob katerih bi takoj dobil prijetno razpoloženje, da bi molil dolgo, dolgo — ali pa se razjokal, če mu kaj trpkega in grenkega teži dušo.
 
Ob Petruškinem grobu je ostalo le še nežno dekle, Petruškina hčerka. Ko je zadnji zaprl za sabo poko-pališčna vrata, pokleknila je Merica na materin grob. Roke je sklenila, a molila ni — jokala je, kakor še nikdar v življenju. In kako tudi ne? V teh kratkih urah je izgubila mater, blago, skrbno mater, ž njo je izgubila, zdelo se ji je, pol svojega življenja. Dosedaj je živela in rastla ob materi, veselila se je ž njo ob prazničnih urah, a še veliko več trpela. In vendar se ji zdi, da današnje trpljenje ni niti poldanska senca napram temu, kar je že prestala.
 
Pred njo se je vrstilo do pičice vse preteklo življenje in zaskrbelo jo je, kaj šele ho. Če se oče ne umiri... Zaradi nje je tak — in moj Bog, zakaj ? Zaradi nje sta toliko trpeli z materjo.
 
V stolpu Sv. Križa je odbilo pet. Z neba je izginila solnčna luč, le še zadnji žarki so se vozili na žarnih oblačkih k zatonu. Mrak pa je čimbolj tiščal k tlom, z njim je postajal mraz. Megla je ovila križe na pokopališču, da so bili videti, kakor visoke, bledosive postave.
Vrstica 49 ⟶ 45:
Zunaj se je oddehnila, a že jo je jela moriti skrb, kako bo neki sedaj doma. Skrbelo jo je, da ji je prihajalo pošteno vroče, čeprav je kroginkrog gospodaril uprav januarjev mraz.
 
Nekaj časa je hodila po poti, potem jo je zavila na stezo čez Jakobov travnik, da bi prišla čimprej domov, čeravno je zatrepetala pri misli, kaj bo doma, ko bo stopila čez prag? Kako dobro bi se ji zdelo, da bi ne bilo doma očeta — pravzaprav očima. . ..
 
Ob oglu Jakobovega kozolca pa je zagledala luč v spodnjih oknih domače hiše.
Vrstica 59 ⟶ 55:
Tiho in oprezno kakor tat se je ustavila pri hišnih durih in uho je pritaknila tik h ključavnici. Zdelo se ji je, da čuti težko sapo, ki prihaja iz sobe — pa to ni bila težka sapa, bil je njen notranji trepet in nemir, in močno bitje njenega srca jo je motilo.
 
Ojunačila se je, naj ji reče, kar hoče — pa saj nocoj ne bo tak . . . Odprla je in potihem vstopila. Jovan je sedel za mizo, podprt z obema rokama. Ali ni slišal, ali ni hotel: pogledal ni, kdo je vstopil. Kakor bi bil zamišljen v velike in važne misli. . ..
 
Merici se je zdelo dobro; sedla je v kot k peči, da ni bila obsevana od luči, ki je visela nad mizo.
Vrstica 65 ⟶ 61:
V sobi je bil svečanosten mir, vse je bilo tiho in mirno, še sence, ki so padale od luči, se niso zgibale po stenah.
 
Merica je razmišljala; sredi sobe je videla mrtvaški oder, na njem je ležala bleda, upadla, izmučena žena — njena mati, obsevana od dvoje voščenih sveč. Na obrazu ji je vsekan izraz, ki ga čuti tudi sama. Na prsih ima roke sklenjene v molitev, ki jo je molila zadnjo — za svojo hčerko ... Ob odru se pa ustavljajo znani ljudje iz vasi, kropčkrope mrliča in po prstih stopajo nazaj. Posedejo na klop pri peči in začno govoriti potihem . . .
 
Utrudila se je bila Merica v teh svojih mislih, podprla je glavo z desno dlanjo in zaspala ... Bil bi popolen mir v sobi, da se ni čulo dihanje spečih, Jovana in Merice, in da ni zdaj pa zdaj zašumel plamen v svetilki ...
 
<nowiki>***</nowiki>
Jovana in Merice, in da ni zdaj pa zdaj zašumel plamen v svetilki. . .
 
Sredi noži se je deklica kar naenkrat prebudila. Tako jo je nekaj stiskalo, da skoraj sopsti ni mogla. S plašnim očesom je pogledala po hiši; bilo je napol temačno. Luč je umirala, steklo pa je bilo vse začr-nelozačrnelo in na stropu je bila precejšnja črna lisa. Iz stekla pa se je še vedno kadil črni dim in po vsej hiši ga je bilo dosti.
*
 
* *
 
Sredi noži se je deklica kar naenkrat prebudila. Tako jo je nekaj stiskalo, da skoraj sopsti ni mogla. S plašnim očesom je pogledala po hiši; bilo je napol temačno. Luč je umirala, steklo pa je bilo vse začr-nelo in na stropu je bila precejšnja črna lisa. Iz stekla pa se je še vedno kadil črni dim in po vsej hiši ga je bilo dosti.
 
Vstala je in potihoma šla k oknu ter ga odprla. V sobo je buhnil svež nočni zrak, da je kmalu postalo v hiši hladno.
Vrstica 91 ⟶ 83:
Ko se je jelo po malem daniti, je vstala in šla v kuhinjo pripravljat očimu zajtrk, zase ne, ker se ji ni ljubilo.
 
Pravkar je bilo odzvonilo sedem, ko se je Jovan prebudil in vstal s klopi; dekle pa mu je prineslo zajtrk — molče je postavilo skledico s kavo predenj in tiho odšlo. Očim je gledal za njo in nek nasmešek se mu je izžel iz prepitih ustnic. Kave pred seboj se ni dotaknil.
 
zajtrk — molče je postavilo skledico s kavo predenj in tiho odšlo. Očim je gledal za njo in nek nasmešek se mu je izžel iz prepitih ustnic. Kave pred seboj se ni dotaknil.
 
Kakor da bi mu bil nekdo povedal nekaj v obraz, je vstal in odšel iz hiše. Merica v kuhinji ga je čula. Skočila je k oknu, da bi videla, kam gre. Šel je po vasi med hišami, dokler se ni izgubil v megli. . ..
 
„Najbrž spet k Tomažurki ... oh Bog, daj, spreobrni ga!"
 
Pokleknila je pred podobo Marije, da bi molila, a prevladalo jo je čudno brezčutje, v teh minutah bi ne občutila niti največjega gorja.
 
Pospravila bi bila po sobi, pa ni mogla; ni se ji hotelo, pa se ji ni. . ..
 
Pokleknila je na stol k oknu in gledala po vasi. Meglo so solnčni žarki spili in osušili pot, ki je bila vlažna.
 
Umaknila se je megla in videlo se je do Toma-žurkeTomažurke, opaziti pa dekle vseeno ni moglo, če je očim v hiši, če spet pije —.
 
V tistem pa je prišel pod okno Hladnikov Vid in potrkal na šipo ter se zasmejal nagajivo, češ, poglej jo, kako je zamaknjena.
Vrstica 113 ⟶ 103:
Vida pa se ni bala; vedela je, da je pošten mladenič, ki ji ne bo hotel hudega. Spomnila se je, da ji je mati že parkrat rekla, da kadar bi potrebovala gospodarja, bi ji brž svetovala Hladnikovega Vida.
 
„Dobro jutro, Merica! Kaj si tako zamišljena! Pusti, pusti žalost! Saj veš, enkrat —Ni—." Ni hotel dokončati stavka, zdelo se mu je, da bi ji z besedami privabil solze v oči.
 
„Saj veš, Vid, kako je . . . Kmalu po sedmih je spet šel."
 
tj nj
 
„Saj sem ga srečal pod Kovnikom."
 
„Torej ni šel k Tomažurki," je vzkliknila vidno zadovoljnejša, kakor bi ji bila odlegla velika in težka bolest. Lepe misli so se ji rodile iz tega: Saj je vendar še blag moj očim! In zažarela ji je v srcu ljubezen do očima znova, skoraj bi bila že popolnoma umrla. Obljubila si je, da mu hoče odslej kolikor moči prigovarjati. Dosedaj se ni nikdar zmenila. A odslej hoče. . ..
 
„Srečal si ga, praviš. Stopi, stopi v hišo — boš povedal."
Vrstica 135 ⟶ 123:
Vid ni mogel ob koncu drugače, da se je nasmehnil in verno pogledal v dekletove oči in zdelo se mu je, da se je tudi v teh pri zadnjih besedah nekaj spremenilo.
 
„— Vendar mi drugega ni rekel nič. Vrh klanca sem se ozrl za njim, šel je proti Brumnovim. Počakal sem še toliko časa, da je stopil v hišo. Zato sem se namenil prav k tebi. Moral bi bil namreč v Kar-lovecKarlovec po pšenične moke. Bom pa nazaj grede opravil."
 
Deklica ga je gledala med govorjenjem zaupno in videlo se ji je, da je zelo zadovoljna, da je celo vesela, da jo je Vid obiskal.
 
„Kaj meniš," ga je vprašala ljubeznivo, „kaj ima z mojim varuhom opraviti? Radovedna sem —."
 
„Nič, nič, brez skrbi bodi; bova že zvedela. Pove nama Brumen sam, če ne danes, pa jutri. Zvedela bova! — Bog ve, kakšne namene ima. Nemara ima v mislih naju. — Ko bi vedela, koliko preglavic mi dela tvoj očim! Povedal sem ti že večkrat, saj se spominjaš, ob nedeljah, ko sem te dohitel na poti od maše. Čez vaš prag nisem smel stopiti. Tvoja blaga mati me je pa vedno tolažila: nič ne toguj, Vid, nič, saj bo samo po sebi prišlo, ko bo čas in če te dekle hoče . . ."
 
Malo je prenehal, potem je pa še pristavil:
Vrstica 149 ⟶ 137:
Napravil je obraz v gube, kakor ga uberemo, kadar nam je pričakovati velike odločnosti: ali „da", ali „ne".
 
„Prosim te, saj veš, da sem ti že tolikrat in toli-krattolikrat ponovila! Samo očim, ne vem, kako sprejme. Prizadevala si bom odslej in prigovarjala mu bom. Da bi le pomagalo!"
 
Oba sta se zamislila v svoje težnje: ljubita se in rada, še več ko rada bi postala mož in žena. Ali med nju je stopil človek z zlobnimi nameni ter ju razločil, da bi ustregel in zadovoljil svojim strastem...
 
Oba sta se zamislila v svoje težnje: ljubita se in rada, še več ko rada bi postala mož in žena. Ali med nju je stopil človek z zlobnimi nameni ter ju razločil, da bi ustregel in zadovoljil svojim strastem ...
IT.
 
== II. ==
Pri Bramnovih je vstopil Jovan. V kuhinji je vprašal deklo Jerico, če je stari doma.
 
Vrstica 173 ⟶ 160:
Jerica, mlado čedno dekle, je prihitela v sobo vsa zasopla, kakor bi bila pritekla od bogve kako težkega dela — pa ne iz stranske sobe, kjer je pasla radovednost.
 
„Daj krnhakruha na mizo in sadjevca prinesi," ji je ukazal gospodar.
 
V petih minutah, še prej, je bilo na mizi vse: kruh in bokal s sadjevcem in majhen kozarček.
 
„Sedaj pa, Jovan, kar odreži kruha, in požirek dobrega sadjevca ti tudi ne bo škodil — veijemiverjemi," mu je postregel očanec in sedla sta skupaj za mizo.
 
Najprej sta govorila tako o vsakdanjih stvareh, o domačiji. Potem pa je prešel govor na rajno Terezijo in Brumnov oče je omenil mnogo. Jovana se ni bal, zato mu je tudi mnogokaj očital. Jovanu pa se je poznalo, da so ga te Brumnove besede zadele težko. Močno sram ga je bilo, ni vedel kaj početi; v svoji zmedenosti je brskal z roko po drobtinah, ki so bile stresene po mizi, z desnico pa je vrtil kozarček pred seboj. Očitanje ga je zadelo težko. Upal si ni reči besedice v svojo obrambo. Osemdesetletni starček mu je odkrival njegovo vest tako dobro, da je pošteno občutil v svoji duši.
 
je odkrival njegovo vest tako dobro, da je pošteno občutil v svoji duši.
 
Sprva se je v mislih jezil sam nad seboj: čemu si prišel sem, da ti tu zmivajo oči — in dušo; in še mu je bilo na misli: dušo tvojo — črno.
Vrstica 189 ⟶ 174:
In res je tako.
 
Žena je umrla ... Hčerka pa doma boleha.
 
Eno je prepozno, drugo se da nemara še popraviti, — ne nemara, gotovo se da.
Vrstica 197 ⟶ 182:
„Povedati ti moram, ti si neusmiljen ž njo. Glej, da še njo pripraviš do groba! Ali moraš piti? Oh, koliko bi bilo bolje na tvojem domu, da te nima vragova pijača v svoji oblasti! Zaradi te tvoje strasti se ti je rodilo gorje na gorje, se ti rodi in se ti še bo — ako ne pustiš pijače, ako ne premagaš svoje strasti. Sedaj tožiš, kako slabo se kmetuje; vprašam te, kako so pa nekdaj? Bogati so bili, ker so delali, ne pa popivali po zakotnih krčmah in beznicah. Sedaj si pa do vratu v dolgeh. Ne misli, da ti nemara privoščim tvojo nesrečo, Bog varuj; ne, verjemi mi. hotel bi ti dati marsikak svet, pa do danes te že nekaj let ni bilo pri nas. Nekaj bi ti povedal: po vasi že povsod govore, da te pridejo danes ali jutri rubit; do tvojih ušes to seveda ne pride. Ali pomni — to pa sem jaz sam prepričan, da je Tomažurka, pri kateri piješ, šla že parkrat v mesto in gotovo ne zastonj. Boji se, ker vidi, kako je, da ne pride ob denar.
 
Pomisli, ljubi Jovan, kako bi bilo, recimo, da danes prinese eksekutor rubežen! Kako bi bilo s teboj, kako s punico? Kam bi se djal? Brez denarja spredi in vzadi! Pomisli, Jovan, samo pomisli! Za dekle bi že bilo; ima še denarja pri meni, katerega mi je izročil njen skrbni in modri oče. Ob zadnji uri mi je rekel: „Kar sem zapustil dekletu, spravi in shrani ti, ker Bog ve, kako še pride v življenju. Pri tebi pa vem, da je varno in brez skrbi. Po svetu je ne pusti!" — To mi je izročil moj najiskrenejši prijatelj in to hranim v sebi še vedno.
 
in vzadi! Pomisli, Jovan, samo pomisli! Za dekle bi že bilo; ima še denarja pri meni, katerega mi je izročil njen skrbni in modri oče. Ob zadnji uri mi je rekel: „Kar sem zapustil dekletu, spravi in shrani ti, ker Bog ve, kako še pride v življenju. Pri tebi pa vem, da je varno in brez skrbi. Po svetu je ne pusti
 
— To mi je izročil moj najiskrenejši prijatelj in to hranim v sebi še vedno.
 
Vidiš, dekletu bi se ne godilo slabo. Kapitala je, in obresti se tudi stekajo.
Vrstica 209 ⟶ 190:
Stari Brumen je prenehal in se globoko oddahnil. To pa je porabil Jovan za svoje strune:
 
„Oče Brumen, ravno zaradi tega sem bil danes namenjen sem. Premišljal sem — posebno snoči doma — in še tole pismo me je vznemirjalo ... dobil sem ga prej ta dan. Navadno je plačevala žena in oddajala davke. Pred smrtjo pa mi ni omenila nič o kakih neplačanih davkih. In biti mora že precej časa, kar jih nismo plačali. Terjatev je — sem bral. In snoči sem razmišljal in razmišljal, kako bi se rešil iz te brlozge.
 
— in še tole pismo me je vznemirjalo... dobil sem ga prej ta dan. Navadno je plačevala žena ki oddajala davke. Pred smrtjo pa mi ni omenila nič o kakih neplačanih davkih. In biti mora že precej časa, kar jih nismo plačali. Terjatev je. — sem bral. In snoči sem razmišljal in razmišljal, kako bi se rešil iz te brlozge.
 
Pa mi je prišlo nekaj na misli: še jutri pojdem k Brumnu in zgovorila se bova. Tako sem namreč mislil. Denarja ni, to veste, kaj ne, oče Brumen."
Vrstica 221 ⟶ 200:
Ni še končal, ko mu je pretrgal besedo očanec:
 
„Ne, moj ljubi Jovan, tega pa nikdar in nikoli. So mi preveč svete zadnje besede prijateljeve, da bi tu denar razdajal, kakor bi se komu poljubilo. Dekletov je — pa ne moj ali tvoj. Kadar bo dekle v stiski, takrat bo nji pomagano ž njim. Če ne, bo pa imela tisto za doto. Tako ti povem, Jovan. Kmetija je pa vsled tvoje zanikarnosti in nemarnosti prišla pod zlo in so narastli nepotrebni dolgovi. Vendar pa, dragi Jovan, ako hočeš in res želiš zopet začeti redno življenje, bodi prepričan, da ti hočem pomagati, pa ne z dekletovim denarjem — ampak s svojim. Hvala Bogu, toliko že še imamo. Drugače pa ne in ne, le če se poboljšaš in zopet začneš z delom. Ali si zadovoljen? Prej pa ti ne dam ne krajcarja, in če si še v največji stiski in potrebi, dokler mi ne izpolniš pogojev: da se, prvič, odpoveš svoji strasti — pijančevanju, drugič, da mi ne mučiš več dekleta in moriš s svojo brezobzirnostjo. čeČe ne, bom primoran jo vzeti k nam in potem vedi, da ti je naša hiša zaprta. Lahko izpolniš te pogoje, če jih le hočeš. Mi obljubiš? Premisli!"
 
Nekaj minut je bil v hiši molk. Brumen je gledal Jovana, ki je podprt ob dlan premišljal njegove besede.
Vrstica 229 ⟶ 208:
„Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo zvrne." Tega pregovora se je spomnil, zapekel ga je v dno duše in ravno vkljub temu pregovoru je očetu Brumnu slovesno zatrdil:
 
„Da, hočem popraviti, kar se da! Za drngodrugo pa, kaj bi govorila — popraviti se ne da."
 
„ Dobro„Dobro, dobro, Jovan! Sezi mi v roko, da hočeš vestno in dosledno vstrajati v teh pogojih!"
 
Segla sta si v roko, in oba sta bila videti vesela in zadovoljna. KesnejšiResnejši je bil Jovan. Začel je zopet oče Brumen:
 
„Zaupam ti, zato ti bom nekaj brž pomagal. Ko se pa prepričam, da si se z vnemo lotil gospodarstva, sem ti v vsakem slučaju na pomoč. Prosim te pa še enkrat: vstrajaj in ne žali mi več dekleta! Potem pa smo in bomo prijatelji."
Vrstica 241 ⟶ 220:
Jovan je ta čas jel znova premišljati.
 
Končno je prišel do sklepa: Verjemi, tako bo najbolje zate; drugače kaže res, zapustiti hišo in vse — pa iti, kamor bi že bilo . . .
 
Precej časa ni hotelo biti starega Brumna.
Vrstica 249 ⟶ 228:
Jovan je odprl omarico, vdelano v zid, v kateri je bilo nakopičeno časnikov, gospodarskih in drugih. Vrh vseh je bil časnik, lep, v rdečem ovitku.
 
Jovan je stegnil roko ponj. Na ovitku je bral: »Piščalka„Piščalka".
 
Preobrnil je par listov. Na šesti strani pa se mu je ustavilo oko ob poglavju, ki ga je, rekel bi, zanimalo. Bral ga je od začetka do konca, za-jednozajedno pa zmajeval z glavo, češ, ali se res tako godi s pijanci ... Bil je opisan tragičen, pretresliv dogodek pijančevanja —.
 
Jovan je bil tako zamišljen v to, kar je ravnokar bral, da ni slišal vstopivšega Brumna.
Vrstica 263 ⟶ 242:
„Piščalka, kaj ne," se je dobrodušno posmejal gospodar Brumen.
 
„Poglej no, kakšni ste pijanci; tale Piščalka je vaše ogledalo in vaša vest. Pa še nekaj — pijanci ste kakor otroci, pa še veliko in veliko slabši. Na uho vam je treba piskati, pa dobro piskati, da se vam kaj dopove. — Če hočeš, ti dam vse Piščalkepiščalke, kolikor sem jih že dobil. Res, dobro ti bodo prišle in marsikaj potrebnega in koristnega se naučiš iz njih."
 
„Bom pa prosil; berem rad, samo nimam ničesar."
 
Že prav. Pa preidiva zopet k najinemu prejšnjemu govorjenju. Kakor si mi obljubil ti, tako hočem izpolniti tudi jaz. Za prvo potrebo ti bom dal tu nekaj. Plačaj davke in kar je še najpotrebnejšega. Čez nekaj mesecev, ko se bom prepričal o tvoji dani besedi, sem ti pa voljan dati tudi večjo svoto, da se bo popravila in zboljšala kmetija —."
 
Na mizo je naštel Brumen število bankovcev.
Vrstica 289 ⟶ 268:
Starec je gledal še dolgo za njim, dokler se ni skril za ovinkom pod Kovnikom.
 
Jovana pa je med tem zopet obšlo veselje do dela, ljubezen do svojega lastnega ognjišča mu je vstala spet iz prepite duše, v kateri je bila zakopana že dolgo pod težo strasti. . ..
 
Jovan se je zveselil dela in truda in z jasnim čelom, mirnim očesom je zrl v bodočnost, ki mu prinese miru in sreče . . .
 
m.
 
== III. ==
Minevali so dnevi in že par tednov — pa Jovana še ni bilo od tistega dneva pri Tomažurki.
 
Vrstica 301 ⟶ 279:
Časa ni izgubljal kakor ga je prej.
 
Vesela in zadovoljna je bila cela vas, da se je Jovan vendar spreobrnil, in zadovoljni sosedje, da so si prisvojili spet nekdanjega tovariša in prijatelja Jovana. Odkar je postal pijanec, jih ni pogledal več z jasnim očesom, v tem pogledu je bilo prikrito nekaj tajnega, kar ni mogel vsak uganiti. Zato ni maral Jovan sosedov, ker so ga hoteli začetkom vedno poučevati. Jovan je pa zrojil nad njimi, bil je namreč tiste vrste ljudi, ki se ujezčujeze za najmanjšo stvar.
 
Ko so pa uvideli sosedje, kako in kaj je ž njim, so ga pustili pri miru, ker niso hoteli napravljati nepotrebnih zdražb v vasi, ki bi bile le v pohujšanje in nesrečo.
Vrstica 309 ⟶ 287:
Odslej se mu je zdelo, da je popolnoma osamljen, vsak ga hoče poučevati in voditi skoraj kakor otroka za roko, on se jim pa ni pustil.
 
Doma sta jokali žena in pastorka in ga prosili, naj ne bo tak. Pomagalo ni nikoli. Odšel je — kam? V beznico k TomažnrkiTomažurki. Pri vinu se je čutil korajž-negakorajžnega in močnega, da bi stristrl vsakega, ki bi se mu postavil na pot, in še ves svet, če bi kdo hotel in mu plačal liter .laha'.
Razne povesti. 2
 
Doma sta jokali žena in pastorka in ga prosili, naj ne bo tak. Pomagalo ni nikoli. Odšel je — kam? V beznico k Tomažnrki. Pri vinu se je čutil korajž-nega in močnega, da bi stri vsakega, ki bi se mu postavil na pot, in še ves svet, če bi kdo hotel in mu plačal liter .laha'.
 
In tako je šlo z Jovanovim pijančevanjem vedno dalje, gospodarstvo pa je padalo. Mati in hči sta se pehali in trudili s kmetijo — zraven pa jokali in hirali. . ..
 
V družino se je naselila žalost in beda. Gospodar Jovan je gojil v duši mržnjo do domačih, zato je doma večjidel preklinjal — mati in hči sta pa molili — za koga? — zanj.
Vrstica 319 ⟶ 295:
In pobožna in odkritosrčna molitev predere oblake.
 
== IV. ==
 
Cvetno nedeljo popoldne je.
 
Vrstica 331 ⟶ 306:
Pa sta bila zadovoljna oba, Brumen in Jovan.
 
Kako tudi ne: Vid je bil znan kot pošten in blag fant, ki pa ima tudi hišo in premoženje. Bogat je in pravili so, da bo prvi bogateč onstran Kovnika,.
 
In iz kratkih besed, ki sta jih jima govorila Brumen in Jovan, jima je vzklila sreča, sreča velika in veselje neskaljeno. — Zato sta pa hitela tisto popoldne ven v prosto naravo, ki je dihnila v svet prve tople dihe, in spomladansko cvetje ga je oblilo s svojo opojnostjo.
 
tople dihe, in spomladansko cvetje ga je oblilo s svojo opojnostjo.
 
Ob bistrem potoku Kanomljšici sta sedla na belo skalo pod akacijo.
 
Govorila sta, kakor zares govore sorodna srca, ki se iščejo dolgo in dolgo in sledDjičsleddjič se najdejo in srečajo — pod križem ljubezni. . ..
 
Zdelo se je, da govorita, ne da bi najmanje mislila, kaj bi ravno govorila. Hotelo se jima je povedati vse od konca do kraja, kar sta vedela.
Vrstica 357 ⟶ 330:
„Veš, Merica, hvaležna morava biti tvojemu očimu, očancu Brumnu pa še posebej, ker je tvoj varuh, postavljen od tvojega očeta, da skrbi zate kakor rodni oče, zato ti želi tudi veselja in sreče. Z velikim prizadevanjem si je osvojil Jovana, kakor nama je pravil očanec sam. Hvaležna sva jima. Kako bi pa pokazala to svojo hvaležnost in udanost?
 
Nekaj sem premišljal ... Že večkrat sem opazoval vašo kmetijo. Lepa in dobra zemlja — pa zanemarjena, na nekaterih krajih že po več let. Sami vidve nista mogli vsega obdelati, Jovan pa se je malokrat dotaknil dela. In tako je šla kmetija pod zlo — seveda velika in občutna škoda. Stari Brumen mi je pravil, da ima tvoj očim komaj za davke in najpotrebnejše stvari, pa pred teboj skriva. Zato sva se pa nekaj zmenila z Brumnom.
 
Prej sem se namenil govoriti pa še s tabo. In ravno sedaj se nudi lepa priložnost. Očim sedaj trpi in komaj zmaguje težo dolgov nad seboj do sedaj. Morda pa potrka danes ali jutri upnik na vrata in mu pove dan, kedaj hoče imeti ... Potem bi pa morda Jovan, ki še ni utrjenega značaja, zopet obupal nad delom in začelo bi se znova neznosno, trpko življenje.
zanemarjena, na nekaterih krajih že po več let. Sami vidve nista mogli vsega obdelati, Jovan pa se je malokrat dotaknil dela. In tako je šla kmetija pod zlo — seveda velika in občutna škoda. Stari Brumen mi je pravil, da ima tvoj očim komaj za davke in najpotrebnejše stvari, pa pred teboj skriva. Zato sva se pa nekaj zmenila z Brumnom.
 
Prej sem se namenil govoriti pa še s tabo. In ravno sedaj se nudi lepa priložnost. Očim sedaj trpi in komaj zmaguje težo dolgov nad seboj do sedaj. Morda pa potrka danes ali jutri upnik na vrata in mu pove dan, kedaj hoče imeti... Potem bi pa morda Jovan, ki še ni utrjenega značaja, zopet obupal nad delom in začelo bi se znova neznosno, trpko življenje.
 
Veš kaj, brez ovinkov ti povem: podarila mu bova, kolikor rabi. Pa tebe naj to ne skrbi, imam že jaz pripravljeno. Ti pa samo malo zasleduj Jovana, kdaj bo rabil; bodi nekoliko bolj radovedna."
Vrstica 367 ⟶ 338:
Hladnikov Vid je končal in pogledal Merico, kaj bo rekla.
 
„Sam Bog ti je vdihnil to misel. Sprevidela sem že sama, kakor bi bil v stiskah. Tako ob večerih ... Po molitvi grem nekaj časa ležat na peč, on pa obsedi za mizo. Podprt z rokami sloni pri mizi, — kakor bi mislil važne misli in načrte.
 
Pred nekaj večeri sem ga pa nalašč opazovala, a delala sem se, kakor da spim.
Vrstica 375 ⟶ 346:
Po par minutah je vse spet spravil v listnico — odprl pa je skrinjico, iz nje je vzel črnilo, peresnik in papir za pisma.
 
Staro, zarjavelo pero je jelo drsati počasi in nerodno pa papirju. Pisal je dolgo ... in nazadnje je pismo prebral najmanje petkrat, predno ga je vložil v zalepko.
 
pismo prebral najmanje petkrat, predno ga je vložil v zalepko.
 
Gotovo je pisal upniku . . .
 
Gotovo je pisal upniku . . .
Zato ti bom pa pomagala pri tem, kolikor bo v moji moči, da mu pomagava iz dolgov . . . Tudi jaz imam nekaj pri Brumnu, in če ti je ljubo, Vid — da se bo tudi on veselil najine in svoje sreče, mu dam — vse . . ."
 
Zato ti bom pa pomagala pri tem, kolikor bo v moji moči, da mu pomagava iz dolgov . . . Tudi jaz imam nekaj pri Brumnu, in če ti je ljubo, Vid — da se bo tudi on veselil najine in svoje sreče, mu dam — vse . . ."
*
 
<nowiki>***</nowiki>
* *
 
V somraku je prišla Merica proti domu. Prijetno ji je bilo hoditi po mehki zemlji, ki se je vdajala pod nogo. Danes je užila mnogo, le posebno še, kar sta sklenila z Vidom ... samo težilo jo je, da mora molčati, dokler ne pride ugodni čas. Povedala bi rada očimu še nocoj, da bi ne podpiral več slednji večer trudne svoje glave nad mizo, in bi ne imel toliko skrbi, kako bi se izognil vsakdanjim težavam in skr-bemskrbem, kdaj mu potrkajo upniki na vrata in pokažejo pot iz hiše . . .
 
Čim bliže je prihajala k hiši, tem huje ji je bilo.
Vrstica 401 ⟶ 368:
„Kaj si pa hodil žret, če nisi mislil plačati," je razgrajala debelušna baba.
 
„Kdo pravi, da ne mislim plačati?" je junaško odgovoril Jovan, in udaril s pestjo ob mizo. ,,Povem„Povem vam pa, ljuba soseda, da tu, v hiši poštenih ljudi ne boste razgrajali. Do sv. Florijana vam povrnem vse — in če vam ni prav, pa me idite tožit! Če počakate do sv. Florijana, vam izplačam vse do zadnjega vinarja z obrestmi vred. Sedaj pa res ne morem, verjemite mi, ne morem."
 
Nekaj minut je bil v hiši molk. Merica pa je med tem časom drhtela in trepetala od veselja, da bo lahko že jutri povedala .TovanuJovanu, da ne bo treba čakati šele sv. Florijana, da bi vrnil Tomažurki. . ..
 
„Pa naj bo," je začela Tomažurka, „počakam te še do sv. Florijana, a vedi ne dneva pozneje, sicer pridem z rubežnijo!"
 
„ Tisto„Tisto pa, kakor boste hoteli potem," je odvrnil mirneje Jovan.
 
Odprla so se vrata, Tomažurka je šla mrmraje po veži.
Vrstica 413 ⟶ 380:
Deklica se je skrila v kuhinji v kot, da bi je baba ne videla. Slišala je njene besede, ki jih je mrmrala sama s seboj:
 
„Le čakaj, ti že zavijem vrat, ne boš več dolgo gospodaril na tej zemlji, ne. Meni ne daš več skupiti . . ."
 
Merica je skozi kuhinjsko okno odgovorila: „Motiš se, motiš!"
Vrstica 419 ⟶ 386:
Dokler še ima Jovan poleg sebe ljubeča srca, mu ne bo treba odtod.
 
== V. ==
 
Dan pozneje, v pondeljek popoldne je bilo. Jovan je cepil na dvorišču drva, dekle je pa pokladalo živini.
 
Jovan je začul od ceste sem peketanje kopit in se ozrl, sekiro je naslonil na čolo. Brumnov belec je vozil koleselj. Na koleslju pa so sedeli stari Brumen, Hladnikov Vid in njegov oče . . .
 
„Meri, Meri," je zaklical Jovan, „hitro se idi preoblačit, gotovo se peljejo k nam!"
Vrstica 435 ⟶ 401:
V hiši je že bilo veliko govorjenja, ko jo je poklical Jovan na stopnicah.
 
Kakor bi se bala, tako je stopila v sobo, kjer so jo srčno pozdravljali. Stiskali so ji roko, in stari Brumen jo je gledal s ponosom: kakšno dekle je to, kakor dozorela breskev na veji. . ..
 
Sedla je k mizi nasproti Hladniku med Vida in Brumna. Očima ni bilo v hiši, šel je po pijačo v klet.
Vrstica 443 ⟶ 409:
Kozarci so zveneli, jeziki so se odvijali naglo, da je bilo govorjenja vse vprek. Glavno torišče sta jim bila seveda Merica in Vid.
 
Hladnik: sam je star in bolehen. Truden je že in rad bi počitka. Zato je namenil še to pomlad izročiti Vidu — edincu — ne malo posestvo.
 
Vprašal je Vida, če bi se hotel oženiti, star je dovolj . . .
 
Vid je privolil, da drugače ne, le če sme vzeti Petruševo.
Vrstica 453 ⟶ 419:
Hladnik je prepustil vse Vidu in nič ni ugovarjal, ko mu je povedal. Danes pa so prišli snubit.
 
Prav lahko so se zgovorili. Merica bo šla za gospodinjo k Hladniku pod Kovnik. Do sv. Florijana bodo še počakali, potem bo ženitev. . ..
 
Po dogovoru je vstal izza mize oče Hladnik s kozarcem v roki:
 
„Spodobi se, da vama, otroka moja, napijem. Na-pijemNapijem vama na večno srečo tu in gori. . .. Bog vaju blagoslovi, da bosta z njegovo pomočjo lahko prenašala skrbi in težave, ki vaju bodo srečevale na življenskem potu. Ljubita se, kakor je zapovedal Bog v zapovedi ljubezni! Bog vaju živi!"
 
Prenehal je, izpil je požirek in postavil kozarec na mizo. V očeh zese mu je zasvetilo dvoje solz. Ni maral, da bi jih bila videla Merica in Vid, zato je sedel in prepustil besedo Jovanu, ki jima je tudi želel sreče po svoje. Za njim pa še oče Brumen.
 
Merica se je obrnila vstran in tiho zaplakala od veselja in sreče.
 
Nekaj pa jo je tudi težilo, da bi od bolesti zaih-telazaihtela glasno:
 
Matere, ki je z vso dušo in vsemi mislimi ljubila svojo hčerko in ji želela največje sreče — ni več. Ni je, da bi se veselila sreče svoje ljubljenke in bi bilo veselje Meričino popolnejše . . .
 
Pri sv. Križu je zazvonilo angeljevo češčenje.
Vrstica 477 ⟶ 443:
„Dober večer!"
 
,.Bog„Bog daj!" so odgovorili.
 
Vid je pogledal Brumna in se ozrl v očetove oči, kakor da bi hotel s temi pogledi povedati nekaj važnega . . .
 
Hladnik je spregovoril:
 
„ Sedaj„Sedaj se imamo pa še s teboj nekaj pomeniti, Jovan!"
 
„Saj res, res," se je vtaknil vmes Brumen, kakor bi se še le zdaj domislil.
Vrstica 499 ⟶ 465:
Hladnik je pogledal Jovanu v obraz in je skoraj popolnoma uganil, kaj mu je. Zato je dejal:
 
„Pa ne, da bi te to jezilo na vse zadnje. Poslušaj, da izveš, kaj nam je na mislih. Da se prepričaš, kako so prišle Tomažurkine besede do nas, vedi: Deklica je prišla proti večeru domov, pa v hišo ni marala, ker je razgrajala Tomažurka; zato se je skrila v kuhinjo, da počaka, kdaj bo konec. In ona je slišala vse, kar sem ti pravil ravnokar jaz. — No, Vid, sedaj pa ti po vzemipovzemi besedo!"
 
„Ljubi Jovan," je nagovoril Vid Meričinega očeta, „ker vem, kaj vam preti in v kaki sili ste, zato vas prosim, sprejmite tole od mene v spomin današnjega dne!"
Vrstica 507 ⟶ 473:
„In od mene, ljubi oče, pa prejmite v znak hvaležnosti in ljubezni do vas denar, ki ga imam pri očetu Brumnu. Od danes naprej je vaš. Vid noče, da bi mu prinesla dote. Vi boste pa potrebovali."
 
Ko je čul Jovan to, je bil silno vesel. Bog . . . ali je resnica vse? Ni se še dotaknil listnice, ki jo je bil položil Vid predenj. Šele na prigovarjanje jo je spravil in se zahvalil, kakor mu je ravno prišlo na jezik, v duši je imel pač izbrano, odkritosrčno zahvalo, pa izreči je ni mogel —. Nepopisna blaženost mu je sevala iz oči, obraz se mu je razvedril. Razširil je roke in objel Merico. Pobožal jo je po licih — kakor še nikdar ne. Vroča kri je zaplula deklici na rožnih licih v objemu očimovem. Sladka zavest, da si je pridobila popolno ljubezen očimovo, je objela njeno dušo. Še spomniti se ni hotela, kako je bilo pred leti do materinega pogreba.
 
Ta večer so bili srečni vsi, najbolj pa Vid, Merica in Jovan.
Vrstica 513 ⟶ 479:
Očeta Hladnik in Brumen pa sta bila srečna ob sreči onih treh.
 
Duše vseh so se širile v svečanih hipih, kakor da so začutile, da jim prihaja nasproti nekaj toplega in radostnega: ljubezen in udanost. . ..
 
Že precej pozno v noči so se razšli sporazumljeni.
 
In zapeketala so kopita po zamrznjeni cesti. . ..
 
<nowiki>***</nowiki>
*
 
* *
 
Drugi dan, okrog desetih je moralo biti, ko je stal Jovan opravljen kakor za mašo na pragu. Nekaj časa je stal, kakor bi ne vedel prav za prav, na katero stran bi stopil.
Vrstica 533 ⟶ 497:
„A-ha, pogovarjat me je prišel, saj vem; pa le počakaj, lisjak, te bom že nahrulila. Pa bo jel zopet piti pri meni, saj ne bo manjkalo dosti, da bom potem lahko zahtevala hišo in posestvo. Nenavadno prijazna moram biti ž njim —."
 
Take misli in namene je imela debelušasta krč-maricakrčmarica. Posebno ji je ugajalo, da ni bilo nobenega gosta.
 
„Dobro jutro, Marjeta!"
Vrstica 567 ⟶ 531:
Tomažurka pa je jadikovala nad zvodenelimi upi, da bo pripravila Jovana na beraško palico, da bo nekdaj sama gospodarila na lepem in vrednem posestvu — na Petruševini.
 
Pa ne bo . . . hinavske ljudi le premnogokdaj prevara . . .
 
Izredno vesel je prišel Jovan domov — prižvižgal je v sobo. Povedal je Merici, kako ga je hotela Tomažurka hinavsko speljati, da bi ji ne plačal danes, da bi se zavleklo in bi potem lepega dne kar prišla z ru^ežnijorubežnijo.
 
Merica je hvalila Boga, da ga ni zapeljala hinavska krčmarica.
Vrstica 575 ⟶ 539:
Zvečer pa je šla še k Sv. Križu, da še ondi na grobu zahvali mater za vroče molitve in prošnje, ki sta jih molili več let slednji večer za Jovana. —
 
== VI. ==
Tisto nedeljo pred sv. Florijanom . . .
 
Po vasi ni bilo drugega govorjenja, kakor o Pe-truševihPetruševih in Hladnikovem Vidu.
Tisto nedeljo pred sv. Florijanom . . .
 
Po vasi ni bilo drugega govorjenja, kakor o Pe-truševih in Hladnikovem Vidu.
 
Oklicali so danes Vida in Merico. Vsi so ugibali, po kateri poti so se srečali.
Vrstica 585 ⟶ 548:
Od maše grede je modroval Smolar:
 
„Vam nisem pravil, ljudje božji, da dolgo ne bo to . . . Le poglejte! Še malo je manjkalo, pa bi bili Jovanu odprli vrata v svet, dom — sedaj njegov — bi mu bil zaprt za vedno. Posebno Tomažurka bi ga rada dobila. Pa ji je ušel še ravno o pravem času
 
izpod krempljev. Dekle in on sam bi bila reveža vse žive dni. Pravijo že, da še ima dekle nekaj od svojega očeta pri starem Brumnu spravljenega. Pa dosti že ne more biti. Kaj menite?
 
Vrstica 593 ⟶ 555:
„Da bi le bila srečna, jima želim."
 
„Bog daj," so pritrdili sovaščani in se poizgubili med hišami ter potem pripovedovali doma najnovejšo novico, da nato ni bilo drugega govorjenja, kakor o Petruševih in o Hladnikovem Vidu ...
 
<nowiki>***</nowiki>
Petruševih in o Hladnikovem Vidu . . .
 
Nekaj pred Binkoštmi so imeli pri Hladniku poroko. Ni bilo še kmalu take pri Sv. Križu. Gostija pa je bila tudi sijajna. . .. Šele na gostiji se je razvezal Jovanu jezik; postal je zgovornejši, ko je uvidel, da je Merica, ki jo je mnogo žalil, res srečna.-- — —
*
 
* *
 
Nekaj pred Binkoštmi so imeli pri Hladniku poroko. Ni bilo še kmalu take pri Sv. Križu. Gostija pa je bila tudi sijajna. . . Šele na gostiji se je razvezal Jovanu jezik; postal je zgovornejši, ko je uvidel, da je Merica, ki jo je mnogo žalil, res srečna.--
 
Kako pa je sedaj?
Vrstica 609 ⟶ 567:
Vid je marljiv gospodar, Mšri pa skrbna gospodinja. In vsi žive v ljubezni.
 
Na Petruševini pa se je zgodilo medtem tudi nekaj novega: Jovan je dobil pridno gospodinjo na dom, in sicer nekdanjo Brumnovo deklo, Jerco. . .. Pridna sta oba, zato pa uživata tudi srečno sadove svojega truda. Jovan se ne izpozabi nikdar, da bi pil čez mero. S Tomažurko se ne srečata več. Njegovo posestvo je skrbno obdelano, da se sme primerjati z vsakim v vsem, le Hladnikovo je še dosti boljše in obširnejše.
 
truda. Jovan se ne izpozabi nikdar, da bi pil čez mero. S Tomažurko se ne srečata več. Njegovo posestvo je skrbno obdelano, da se sme primerjati z vsakim v vsem, le Hladnikovo je še dosti boljše in obširnejše.
 
Ob nedeljah popoldne se pa shajajo Petruševi in Brumnovi, včasih pod Kovnikom, včasih na Petruševini.
 
Še nekaj bi imel povedati. Starega Brumna je vzela letošnja pomlad in ga speljala v veenomladovečnomlado pomlad. Bil je najstarji daleč naokrog.
 
Gre mu zasluga, ker je tako lepo natihem skrbel za Merico in Jovana, ki se ga v svoji sreči tudi cesto spominjata s hvaležnostjo in tiho ljubeznijo . . .
 
[[Kategorija:Fran Tratnik]]