Wikivir

Zlati roj: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 913:
 
Odšel je v trgovsko pisarno, Tonej in Lovrenc pa sta pobrala vsak svojo krošnjo in odšla z dvorišča. Nenadoma sta kmečko okorno in zgubljeno stala sredi živahne ceste, ljudje pa so se zadevali obnju in jima klicali neprijazne besede. Bila sta čisto sama sredi tujega mesta, sredi sveta, ki je bil bolj neznanski, kot sta si prej mogla predstavljati. Nista prav vedela, kam bi se obrnila, sneg pa je naletaval in naletaval ...
do tu popravljeno▼
Učilnica dunajske bakrorezne risarske šole, ki so jo poleti tisoč sedemsto šestinšestdesetega leta ustanovili na posebni ukaz cesarice Marije Terezije in jo pridružili Akademiji za likovno umetnost, je bila prostor brez tradicije. Poprej je bila v njej ena od pisarn državnega gradbenega urada, potem pa so stene brezmadežno pobelili in obnovili štukaturo na visokem stropu, da je bil dolgi, ozki prostor še najbolj podoben pustemu samostanskemu refekto-riju; na okna so obesili zelene zavese (ker je bilo to bojda dobro za oči) in nato so za prvih šestnajst štipendistov, ki so se zbrali iz raznih cesarskih dežel, nanosih v učilnico klopi iz neke opuščene šole in starinske visoke pulte, ki jih gradbeni urad ni mogel več uporabljati in jih je prepustil novi šoli. V učilnici je vonjalo po beležu in barvah, po jedkih lužnatih črnilih in svincu. Na stenah so se prav počasi začele nabirati črnilne packe in risbe začetnikov. Ozračje je bilo zadržano, prepojeno s plahostjo, negotovostjo in pričakovanji.▼
 
▲Učilnica dunajske bakrorezne risarske šole, ki so jo poleti tisoč sedemsto šestinšestdesetega leta ustanovili na posebni ukaz cesarice Marije Terezije in jo pridružili Akademiji za likovno umetnost, je bila prostor brez tradicije. Poprej je bila v njej ena od pisarn državnega gradbenega urada, potem pa so stene brezmadežno pobelili in obnovili štukaturo na visokem stropu, da je bil dolgi, ozki prostor še najbolj podoben pustemu samostanskemu refekto-rijurefektoriju; na okna so obesili zelene zavese (ker je bilo to bojda dobro za oči) in nato so za prvih šestnajst štipendistov, ki so se zbrali iz raznih cesarskih dežel, nanosih v učilnico klopi iz neke opuščene šole in starinske visoke pulte, ki jih gradbeni urad ni mogel več uporabljati in jih je prepustil novi šoli. V učilnici je vonjalo po beležu in barvah, po jedkih lužnatih črnilih in svincu. Na stenah so se prav počasi začele nabirati črnilne packe in risbe začetnikov. Ozračje je bilo zadržano, prepojeno s plahostjo, negotovostjo in pričakovanji.
Od sedmih zjutraj do opoldne, ko so zazvonili zvonovi dunajskih cerkva, in po kratki uri počitka spet do večera so štipendisti posedali na starinskih klopeh, polnih sledov
 
Od sedmih zjutraj do opoldne, ko so zazvonili zvonovi dunajskih cerkva, in po kratki uri počitka spet do večera so štipendisti posedali na starinskih klopeh, polnih sledov razposajenih študentov, ali so stali zraven pultov in risali. Prvi učitelj te šole, Franz Weirotter, je bil malone ves dan med njimi; hodil je po sobi s kratkimi, naglimi koraki, kakor bi bil zmeraj razburjen, z rokami na hrbtu svoje obledele zelene suknje, stisnjene v pasu in zvončasto razširjene spodaj, in govoril z glasom, o katerem nisi mogel vedeti, ali je prijazen ali strog, ker se je neprenehoma menjaval: iz šepetanja je prehajal v vranje rezko kričanje in se spet izgubljal v komaj slišni šepet. Njegov glas in obraz sta si bila podobna — tudi obraz je bil izmenoma okrogel in žareč od nedopovedljivega veselja in je postopoma prehajal v mrko spako ter se takoj nato spet razvedril. Šestnajst glav se je neprenehoma premikalo v ritmu, ki ga je določal učitelj, in šestnajst parov oči je strmelo izmenoma v njegov lahno upognjeni hrbet in obraz, nad katerim je trdno sedela že ostarela, staromodna in debelo napudrana lasulja. Dopoldne, ko je bilo v učilnici temačno, je učitelj razlagal učencem umetnost bakroreznega risanja, popoldne, ko je posijalo skozi dve visoki okni sonce, so risali.
 
Zunaj je bilo mrzlo in iskreče se januarsko dopoldne.
Vrstica 924 ⟶ 922:
Anton Janša se je zagledal skozi visoko okno. Pod oknom je prezebala platana, mlada in nebogljena, da se mu je malone zasmilila.
 
Kumerdej, znanec, domačin z Bleda, ki ga je našel na Dunaju in sta bila zadnje čase veliko skupaj, bi se temu smejal: kako naj se človeku smili drevo? Anton Janša pa ni imel Blaževega mirnega, malone togega in odločnega značaja, in vse stvari je gledal nekoliko po svoje. Nič zato ... Blaž Kumerdej bi mu v zameno povedal vse, kar ve o platanah, ki so jih zadnje čase začeli voziti z juga in jih saditi po Dunaju, in morebiti bi pristavil, da so platane nepotrebno razkošje muhastih gosposkih ljudi, ki si vsak dan preganjajo dolgčas, in da kmečki človek od platan ni in ne bo imel koristi. — Ampak to je pač Blaž Kumerdej in njemu ne more ničesar zameriti!
 
Od platane so mu misli zdrsnile domov, na Breznico. Na pol je priprl oči in že je videl gozdove, ki so prekrili gorska pobočja. Kakor zeleni pasovi so opasali gore in šele sredi gore se je nizko, od vetrov skrivenčeno borovje umaknilo pašnikom. Kako so zdaj beli in spodaj zeleni, prekriti s srebrom ivja, vsi ti gorski vrhovi! Jelovica, Stol, Zelenica, Košuta, Kriška gora, Storžič, visoki vrhovi Kamniških planin! Kadar zahaja sonce, Triglav zagori v rdeči luči in potem se počasi razlije čezenj sinjina, ki postaja vse bolj temna, dokler se ne znoči. Po drčah nad vasjo cvilijo krivine sani in drvijo v dolino z bremeni sena! Zdaj bi šel po škripajočem snegu, kar vprek bi hodil, križal bi sledi, ki jih puščajo v snegu zajci in srnjaki, šel bi daleč po ravnini, čez zasnežena Blata, nad katerimi je davno utihnil krik žerjavov in klic divjih rac, da se spomladi spet vrne! Doma zdaj brnijo po hišah kolovrati, v Kuharjevi hiši se mati sklanja nad prejo in motovilo lahno, komaj slišno brni. Neža pa sedi na zidcu pri peči in plete nogavice, bele, modre, rdeče in zelene nogavice za brata Janeza in Jakoba ter za radovljiškega nogavičarja, za tistega zraven Arerjeve hiše. Zdaj bi podnevi spravljal seno s planine in zvečer bi povasoval. Izbral bi si katero vaških deklet in ji nosil kolovrat domov in pred hišo bi postal z njo in nič več bi ne bil plah in neroden, kot je bil pri Cilki! Kdaj pa kdaj bi stopil k staremu Arerju, da bi mu pokazal katero svojih podob. Potem bi sedela v delavnici in v peči s porcelanskimi vložki, na katerih neutrudno plešejo nimfe, bi pokljaje gorela bukova polena, Arer pa bi se spominjal poti po Italiji. Rdeče vino v karafi bi vonjalo po muškatu in potem bi z nizkega stolca segel na polico med Arerjeve knjige in si položil na kolena staro protestantsko biblijo, iz katere ga je podobar učil brati ... V globoki pokoj bi zdaj pa zdaj zacingljali zvončki na vratih priljubljeni napev in glas gospe Klotilde bi se mešal z glasom zvončkov in nekega obiskovalca ...▼
7 Zlati roj
 
Anton Janša je vzdihnil. Ni imelo smisla misliti na to. Ozrl se je po učilnici. Tik pred seboj je videl brata Lovrenca, samo glavo in ramo, ker ga je zakrival visok pult. Če bi videl v sprednjo vrsto, bi mogel opaziti brata Tineta, ki je tik pred jesenjo prišel na Dunaj. Potem so bili tu še fantje iz raznih krajev. Na desni, tik ob njem, je sedel Friedrich Koppeler iz Linza, potem rdečelasi Alois Hartmann, mesarjev sin iz Gradca, ki ga je bilo groza očetove obrti, Jo-hannJohann Wiegele iz Innsbrucka, ki so ga dali učit k nekemu podobarju, kateremu je pobegnil, ker ga je pijan med ukom pretepal, Jan Holaček z Moravskega, ki je govoril tako, da si ga malone razumel, in še cela vrsta drugih. Roke so spokojno počivale na kolenih, glave pa so se obračale za učiteljem, ki je korakal gor in dol po učilnici, neu-trudljivoneutrudljivo, nepotrpežljivo, zaneseno, kakor bi se mu hudo mudilo. Janša je pomislil, da je dobri stari Franz zmeraj enak. Zdaj ga je poznal že leto dni in je bil natanko tak kot prvi dan, ko je sprejel njega in brata Lovrenca, ki sta pri njem delala skušnjo. Ko se je zdaj spomnil tega, se je moral nasmehniti.▼
97
 
Spomin na vse je bil jasen in vesel, celo na tisti dan, ko je Dunaj zasipal sneg in sta se z Lovrencem znašla na cesti, vsak s svojo nerodno krošnjo na hrbtu. Starejši brat bi se bil najraje obrnil in se vrnil z blejskim Gorjanom nazaj domov — in bi bil to tudi storil, če bi ne imel s seboj Lovrenca! Potem sta več ur tavala sem in tja, preden sta se pribarala do Akademije; Anton Janša ne bo nikoli pozabil, kako je postajal majhen, ko sta šla za nekakšnim slugo po kamnitih hodnikih in stopnicah in spet po hodnikih in stopnicah. Mislil je na slike, ki jih je nosil s seboj, da bi jih pokazal, in potem na Arerjevi pismi. Na pismi se je zanesel bolj kot na slike. Mimo njiju so hodili gospodje z lasuljami in mladi možje brez lasulj, nekateri z glino, drugi z dleti, s stojali, platnom in čopiči v rokah., Tone in Lovrenc sta morala biti kaj nenavadna s svojima krošnjama, ker so ju opazovali z neprikrito radovednostjo, gruča študentov na nekem oglu pa ju je celo zasula z bučnim smehom. Spet je bil Lovrenc, ki je reševal starejšega brata — tako dostojanstveno je šel s svojo krošnjo na hrbtu, kakor bi ne bilo nič laže razumljivo, kot to, da hodita po hodnikih Akademije dva kmečka fanta v irhastih hlačah in kmečkih kožuhih. Pa tudi sluga se ni zmenil za razposajene študente, kita oguljene lasulje, prevezana z zamaščeno modro pentljo, mu je v neomajnem miru poplesavala po vratu, in nazadnje ju je pustil pred visokimi, z rezbarijami in podobami okrašenimi vrati. Tone Janša se ni upal niti ozreti, Lovrenc pa je stopil široko razkoračen pred nekakšno nerazumljivo sliko na steni in jo napeto opazoval.▼
in ne bo imel koristi. — Ampak to je pač Blaž Kumerdej in njemu ne more ničesar zameriti!
 
▲Od platane so mu misli zdrsnile domov, na Breznico. Na pol je priprl oči in že je videl gozdove, ki so prekrili gorska pobočja. Kakor zeleni pasovi so opasali gore in šele sredi gore se je nizko, od vetrov skrivenčeno borovje umaknilo pašnikom. Kako so zdaj beli in spodaj zeleni, prekriti s srebrom ivja, vsi ti gorski vrhovi! Jelovica, Stol, Zelenica, Košuta, Kriška gora, Storžič, visoki vrhovi Kamniških planin! Kadar zahaja sonce, Triglav zagori v rdeči luči in potem se počasi razlije čezenj sinjina, ki postaja vse bolj temna, dokler se ne znoči. Po drčah nad vasjo cvilijo krivine sani in drvijo v dolino z bremeni sena! Zdaj bi šel po škripajočem snegu, kar vprek bi hodil, križal bi sledi, ki jih puščajo v snegu zajci in srnjaki, šel bi daleč po ravnini, čez zasnežena Blata, nad katerimi je davno utihnil krik žerjavov in klic divjih rac, da se spomladi spet vrne! Doma zdaj brnijo po hišah kolovrati, v Kuharjevi hiši se mati sklanja nad prejo in motovilo lahno, komaj slišno brni. Neža pa sedi na zidcu pri peči in plete nogavice, bele, modre, rdeče in zelene nogavice za brata Janeza in Jakoba ter za radovljiškega nogavičarja, za tistega zraven Arerjeve hiše. Zdaj bi podnevi spravljal seno s planine in zvečer bi povasoval. Izbral bi si katero vaških deklet in ji nosil kolovrat domov in pred hišo bi postal z njo in nič več bi ne bil plah in neroden, kot je bil pri Cilki! Kdaj pa kdaj bi stopil k staremu Arerju, da bi mu pokazal katero svojih podob. Potem bi sedela v delavnici in v peči s porcelanskimi vložki, na katerih neutrudno plešejo nimfe, bi pokljaje gorela bukova polena, Arer pa bi se spominjal poti po Italiji. Rdeče vino v karafi bi vonjalo po muškatu in potem bi z nizkega stolca segel na polico med Arerjeve knjige in si položil na kolena staro protestantsko biblijo, iz katere ga
 
je podobar učil brati ... V globoki pokoj bi zdaj pa zdaj zacingljali zvončki na vratih priljubljeni napev in glas gospe Klotilde bi se mešal z glasom zvončkov in nekega obiskovalca ...
 
▲Anton Janša je vzdihnil. Ni imelo smisla misliti na to. Ozrl se je po učilnici. Tik pred seboj je videl brata Lovrenca, samo glavo in ramo, ker ga je zakrival visok pult. Če bi videl v sprednjo vrsto, bi mogel opaziti brata Tineta, ki je tik pred jesenjo prišel na Dunaj. Potem so bili tu še fantje iz raznih krajev. Na desni, tik ob njem, je sedel Friedrich Koppeler iz Linza, potem rdečelasi Alois Hartmann, mesarjev sin iz Gradca, ki ga je bilo groza očetove obrti, Jo-hann Wiegele iz Innsbrucka, ki so ga dali učit k nekemu podobarju, kateremu je pobegnil, ker ga je pijan med ukom pretepal, Jan Holaček z Moravskega, ki je govoril tako, da si ga malone razumel, in še cela vrsta drugih. Roke so spokojno počivale na kolenih, glave pa so se obračale za učiteljem, ki je korakal gor in dol po učilnici, neu-trudljivo, nepotrpežljivo, zaneseno, kakor bi se mu hudo mudilo. Janša je pomislil, da je dobri stari Franz zmeraj enak. Zdaj ga je poznal že leto dni in je bil natanko tak kot prvi dan, ko je sprejel njega in brata Lovrenca, ki sta pri njem delala skušnjo. Ko se je zdaj spomnil tega, se je moral nasmehniti.
 
Spomin na vse je bil jasen in vesel, celo na tisti dan, ko je Dunaj zasipal sneg in sta se z Lovrencem znašla na cesti, vsak s svojo nerodno krošnjo na hrbtu. Starejši brat bi se bil najraje obrnil in se vrnil z blejskim Gorjanom nazaj domov — in bi bil to tudi storil, če bi ne imel s seboj Lovrenca! Potem sta več ur tavala sem in tja, preden sta se pribarala do Akademije; Anton Janša ne bo nikoli pozabil, kako je postajal majhen, ko sta šla za nekakšnim slugo po kamnitih hodnikih in stopnicah in spet po hodnikih in
 
7'
 
99
▲stopnicah. Mislil je na slike, ki jih je nosil s seboj, da bi jih pokazal, in potem na Arerjevi pismi. Na pismi se je zanesel bolj kot na slike. Mimo njiju so hodili gospodje z lasuljami in mladi možje brez lasulj, nekateri z glino, drugi z dleti, s stojali, platnom in čopiči v rokah., Tone in Lovrenc sta morala biti kaj nenavadna s svojima krošnjama, ker so ju opazovali z neprikrito radovednostjo, gruča študentov na nekem oglu pa ju je celo zasula z bučnim smehom. Spet je bil Lovrenc, ki je reševal starejšega brata — tako dostojanstveno je šel s svojo krošnjo na hrbtu, kakor bi ne bilo nič laže razumljivo, kot to, da hodita po hodnikih Akademije dva kmečka fanta v irhastih hlačah in kmečkih kožuhih. Pa tudi sluga se ni zmenil za razposajene študente, kita oguljene lasulje, prevezana z zamaščeno modro pentljo, mu je v neomajnem miru poplesavala po vratu, in nazadnje ju je pustil pred visokimi, z rezbarijami in podobami okrašenimi vrati. Tone Janša se ni upal niti ozreti, Lovrenc pa je stopil široko razkoračen pred nekakšno nerazumljivo sliko na steni in jo napeto opazoval.
 
Navsezadnje sta se znašla v sobi, ki je spominjala na oskrbnikovo pisarno v Radovljici, samo da je bila večja in razkošnejša in da so bile stene čez in čez pokrite s slikami. Za pisalnim pultom je stal krmežljav možak z naočniki na koncu nosu, od mize pa se je vzdignil Franz Weirotter in se jima s prižgano pipo v roki približal. Sprožil se je v govorico, najprej komaj slišno, potem pa glasneje in naposled je malone kričal. Lovrenc, ki je razumel zelo malo nemški, je zdaj prvič zbegano pogledal brata, a Tonej mu tudi ni mogel pomagati. Mož je govoril tako hitro, da ni razumel niti besede. Ko je utihnil in ju pričakujoče gledal, se je obrnil pisar k njima in rezko, razločno rekel:
Vrstica 951 ⟶ 936:
Gospod učitelj Weirotter je bistro pogledal pisarja in nato oba fanta, potem je prikimal in pribil pisarjeve besede z več naglimi, nerazumljivimi besedami in odločnim zamahom s prižgano pipo. Anton Janša se je ovedel, rekel, da sta prišla prav zato, in pohlevno vprašal, ali gospod učitelj Weirotter želi videti priporočilni pismi in slike, ki sta jih prinesla s seboj. Učitelj se je spet sprožil v dolg plaz besed, ki jih nista razumela, in spet je pisar tolmačil: gospod cesarski učitelj na šoli za bakrorezno risanje pri cesarski Akademiji želi, da mu pokažeta pismi in svoje izdelke — upa tudi, da ne bo razočaran. Fanta sta postavila krošnji na tla in Anton, ki je nosil slike in pismi, je izvlekel najprej pismi, nato pa še zavitke podob. Pomolil je Lovrencu njegov sveženj, ko pa je začel razvijati svojega, je malone obupal. Tu je bilo vse, kar je bilo po Arerjevem mnenju najboljše — sveta Barbara in sveta Katarina, ki jo mučijo na kolesu, materina patrona sveta Lucija, ki drži oči na krožniku, žalostna mati božja s kamnitega oltarja v cerkvi, rodinski sveti Klemen in potem Breznica ter Bled z Gradom. Kako okorno je bilo vse; niti dela najboljših domačih podobarjev ni dosegalo! Neodločno je obdržal podobe v roki in čakal.
 
Franz Weirotter je pazno prebiral Arerjevi pismi — eno, v katerem je Arer trdil, da sta fanta opravila pri njem učno dobo, in drugo, v katerem je stari podobar pisal, da je v mladih letih prebil leto in dan v Italiji in se naučil vsega, kar more pokazati italijanska šola, in nato, da je na Kranjskem, Koroškem, Hrvaškem in v Istri poslikal toliko in toliko cerkva in oltarjev, da se ukvarja z rezbarstvom in slikanjem znamenj in da je vse svoje znanje vcepil učencema, ki naj ju visoko spoštovani gospod, gospod cesarski učitelj risanja blagovoli sprejeti v svojo šolo kot štipendista po milosti presvetle vladarice in državnega gradbenega urada, ki štipendije naklanja uka željnim mladeničem. — Weirotter je pismo bral dolgo in včasih mu je šinil čez ustnice smehljaj, potem pa je postalo njegovo lice čisto okroglo in zardelo in dolgo, prisrčno se je smejal. Rekel je, da je priporočilo imenitno in da bi rad poznal mojstra Arerja, zdaj pa naj mu pokažeta podobe, ki sta jih naslikala v njegovi delavnici. Ko je trenutek pozneje razvil Lovrenčeve slike, se je mahoma raztogotil. Začel je begati po pisarni sem in tja in kričati.
 
urada, ki štipendije naklanja uka željnim mladeničem. — Weirotter je pismo bral dolgo in včasih mu je šinil čez ustnice smehljaj, potem pa je postalo njegovo lice čisto okroglo in zardelo in dolgo, prisrčno se je smejal. Rekel je, da je priporočilo imenitno in da bi rad poznal mojstra Arerja, zdaj pa naj mu pokažeta podobe, ki sta jih naslikala v njegovi delavnici. Ko je trenutek pozneje razvil Lovrenčeve slike, se je mahoma raztogotil. Začel je begati po pisarni sem in tja in kričati.
 
Anton Janša je stal zbegan zraven svoje krošnje s šopom podob v rokah, in medtem ko je nekako doumel, da sta prišla zaman in da bo treba narediti dolgo pot z Dunaja nazaj na Breznico — stvar, ki ga je pred trenutkom mikala in se mu je zdaj zdela sramotna in težja kot vse, česar koli se je doslej lotil v življenju — mu je roka zašla nazaj v krošnjo in izvlekel je ven risbo, ki mu jo je Arer podaril za slovo, ter jo pridružil svojim slikam. Sam ni prav vedel, zakaj je to storil, toda ko je Weirotter pritekel k njemu in mu malone iztrgal šop iz rok, mu je prepustil hkrati s svojimi slikami tudi Arerjevo. Bilo je nepošteno, seveda, toda ni si znal drugače pomagati. Napeto je čakal, kaj bo učitelj rekel. Videl je njegove nestrpne gibe, s katerimi je odbiral skice in jih spuščal na mizo — za trenutek se je pomudil pri blejskem otoku in Gradu — nato pa je prišel do nimf in jih obdržal v rokah. Obraz se mu je hipoma spet razjasnil.
Vrstica 961 ⟶ 944:
Lovrenc je dvignil obrvi in presenečeno pogledal brata. Ta je povesil pogled. Učitelj je dolgo gledal risbo in potem zadovoljno prikimal.
 
»Italijanska šola.« Takoj nato je planil nazaj v jezo. »Zakaj sta izbrala tole?« je kričal in tolkel z obrnjeno dladlanjo po slikah. »Ali mar mislita, da je dunajska Akademija šola za kmečke podobarje? Da bo Akademija zbrala kmečke podobarje iz vsega cesarstva in da jih bomo tu krmili in oblačili in učili? Samo to nekaj velja!« Ves zasanjan se je zagledal v plešoče nimfe.
 
Nekoliko pozneje je pisar vpisal kot nova učenca poleti ustanovljene šole Antona in Lovrenca Janšo z Brezni-ceBreznice. — Tega je zdaj že več kot leto dni. Brat Tine je prišel za njima na jesen, v kimovcu, ko so doma začela zoreti jabolka. Bila sta bistra fanta, oba njegova mlajša brata, kljub temu pa je Weirotter za zdaj največkrat pohvalil Antona, najstarejšega v šoli, kjer so se zbirali največ mladi ljudje razen dveh ali treh, ki so že poprej delali kot bakrorezci.▼
njo po slikah. »Ali mar mislita, da je dunajska Akademija šola za kmečke podobarje? Da bo Akademija zbrala kmečke podobarje iz vsega cesarstva in da jih bomo tu krmili in oblačili in učili? Samo to nekaj velja!« Ves zasanjan se je zagledal v plešoče nimfe.
 
▲Nekoliko pozneje je pisar vpisal kot nova učenca poleti ustanovljene šole Antona in Lovrenca Janšo z Brezni-ce. — Tega je zdaj že več kot leto dni. Brat Tine je prišel za njima na jesen, v kimovcu, ko so doma začela zoreti jabolka. Bila sta bistra fanta, oba njegova mlajša brata, kljub temu pa je Weirotter za zdaj največkrat pohvalil Antona, najstarejšega v šoli, kjer so se zbirali največ mladi ljudje razen dveh ali treh, ki so že poprej delali kot bakrorezci.
 
Antonu se nikoli ni zdelo, da bi mlajša brata mučilo domotožje. Bila sta razborita fanta in moral ju je krotiti. Spomnil se je, kako sta zašla v neko krčmo in padla med pretepače — Tineta je nekdo udaril z majolko, da mu je ostala na čelu grda brazgotina. Antonu je bilo žal bratovega zdravo brhkega obraza, toda poslej fanta vsaj nista več zahajala v krčmo. Še zmeraj pa sta hodila po Dunaju in potem sta mu pripovedovala, kaj vse sta videla. — Sicer pa je vse te reči videl tudi sam, samo da jih je gledal drugače kot brata.
 
Zdaj je Dunaj dodobra poznal. Videl je vse tisto, o čemer mu je nekoč pripovedoval Melkiad, in še veliko drugega. Spoznal je svet, v katerem je živel Melkiad: vojašnica, krčma in cesta. V vojašnici je nekaj veljal — nekoč poprej je bil študent. Toda kot žolnir si je mogel iskati veselja samo po krčmah, in kadar ga je obšla želja za lepšim življenjem, je pogledoval skozi vrata bogatih hiš, kjer so v vežah posedali sluge v livrejah in pletli nogavice, vsak tretrenutek pripravljeni vstati in pokazati svoj najbolj naduti ali najbolj ponižni obraz, kakršen je bil pač gost, ki je potrkal na vrata. Včasih je gledal v okna kočij, ki so drdrale po cestah, in potem je morda mislil na gosposke ljudi, ki so udobno zleknjeni sedeli za steklom, ali pa je pljunil na življenje, ki ga je kakor za predpustno šalo naredilo žolnirja. Potem ga je nekega dne povozila kočija, v vojaškem špitalu so mu ranocelniki odsekali razcefrano nogo in potem je prišla baronica — ali pa morda niti ni bila baronica, temveč si je Melkiad pozneje vse to izmislil, da bi dal svoji bedi nekoliko žalostnega sijaja? — in nato je zapustil bolnišnico z leseno nogo in mošnjičem tolarjev.
 
Nazadnje je postal vaški črednik. — Anton Janša je te-gobnotegobno mislil na usodo svojega prijatelja iz otroških let.▼
nutek pripravljeni vstati in pokazati svoj najbolj naduti ali najbolj ponižni obraz, kakršen je bil pač gost, ki je potrkal na vrata. Včasih je gledal v okna kočij, ki so drdrale po cestah, in potem je morda mislil na gosposke ljudi, ki so udobno zleknjeni sedeli za steklom, ali pa je pljunil na življenje, ki ga je kakor za predpustno šalo naredilo žolnir-ja. Potem ga je nekega dne povozila kočija, v vojaškem špitalu so mu ranocelniki odsekali razcefrano nogo in potem je prišla baronica — ali pa morda niti ni bila baronica, temveč si je Melkiad pozneje vse to izmislil, da bi dal svoji bedi nekoliko žalostnega sijaja? — in nato je zapustil bolnišnico z leseno nogo in mošnjičem tolarjev.
 
Samo nekaj je ostalo od Melkiadovih pripovedi: spoznanje, da je mesto neusmiljeno. Bilo je čudno: mesto je bilo neusmiljeno, čeprav so bili ljudje dobri. Zdaj je že poznal veliko ljudi, ki niso bili drugačni kot domačini na Breznici, samo da je bila njihova govorica tuja in so se drugače oblačili. Mati Matilda, vdova po mestnem biriču, ki so ga zabodli v predmestni krčmi, ko je miril pijane pretepače, je s svojim tihim, nenavadno grenkim obrazom vsako jutro in vsak večer pogledala v njegovo čumnato in ga materinsko vprašala, ali kaj potrebuje. Ko je preteklo zimo, kmalu po svojem prihodu, zbolel, ga je zdravila s krepilno juho iz divjačine in zdravilnimi zavrelicami, in čeprav še ni čisto razumel njenega dunajskega narečja, mu je bilo vendar dobro, kadar je stopila k njegovi postelji in mu dolgo govorila o stvareh, ki jih ni poznal: o svojem življenju, o možu, ki so ga pred leti ubili in o žalosti, ker ni imela otrok. Bila je preprosta in tudi dobra, in prav tak je bil tudi krčmar Sigmund, ki je dal svoji neznatni krčmi zveneče ime Zum goldenem Adler in je Janši, medtem ko mu je prinašal na mizo cmoke in pivo, pripovedoval, kako je sam prišel na Dunaj kot ubog kmečki fant s Spodnjega Štajerskega in kako se mu je sreča nasmehnila, da se je oženil z vdovo po krčmarju — priskutno matrono, ki je neprestano brskala po ognjišču in se vrešče zadirala na svojega moža. Potem so bili tu dobri, preprosti ljudje, ki so stanovali v isti ulici: mali, sušični pisar pri mestni tehtnici, drobna šivilja, ki je pozno v noč šivala in vezla obleke bogatim gospem, dacarjev pomočnik, krojač, pri katerem je Janša naročil zase in za brata obleko in suknje po dunajski modi, ko je spoznal, da se jim v šoli zaradi njihove kmečke irhovine posmehujejo. — Toda kljub dobrim ljudem je mesto ostalo neusmiljeno in v Antonu je ostal pritajen strah pred njim.▼
▲Nazadnje je postal vaški črednik. — Anton Janša je te-gobno mislil na usodo svojega prijatelja iz otroških let.
 
Včasih se je skušal iztrgati trdemu prijemu mesta, ki ga je zgrabilo kakor vse tiste ljudi, ki so nekoč prišli po razdrapanih deželnih cestah, da bi si tu poiskali kruha. Hotel ga je videti drugače. Pozimi je gledal Štefanovo cerkev, ko so se s strme strehe trkljale snežne kopice — nikoli bi ne bil verjel, daje kamen lahko tako lahek! Ni se zdelo, da cerkev stoji na trdnih tleh — v snegu bi prej verjel, da plava v zraku. Gledal je mestno hišo, ki je bila podobna cerkvi, in palače; marsikatera je bila resnično tako velika, da bi ji radovljiška graščina lahko služila za preddverje — v tem Melkiad ni lagal. Od daleč, s strahom podložnika, je opazoval cesarski grad. Kamnita leva sta legla na mogočne podstavke kot za stražo; eden je gledal v mesto, drugi proti gradu. Ob njiju so kakor prikovani stali gardisti v visokih kučmah. Tu skozi se je vozila cesarica, toda nikoli je še ni videl, ker se je zmeraj nagnetla ob poti pregosta truma ljudi — sicer pa je dacarjev pomočnik pravil, da je cesarica kakor katera dunajskih gospodinj in da večkrat sama pogleda v kuhinjo in privzdigne pokrovke na loncih, da bi videla, kaj se kuha za njeno služinčad. — Nekoč, ko je kočija že odrdrala mimo in so se ljudje začeli razhajati, pa je mimogrede zagledal nimfo iz belega marmorja, naslonjeno na pečino sredi zelene vode. Tako bela je bila in tako izzivalna, da ga je zabolelo pri srcu. Ob njenih nogah so se belili lokvanjevi cveti. To je umetnost, je pomislil, tista umetnost, ki jo je Arer videl v Italiji in ga je opijanila, da se je moral neprestano vračati k njej! — Potem so bile na Dunaju slike, toliko slik, da se mu je od njih vrtelo v glavi. Zmeraj spet se je čutil spričo njih neskončno majhnega, obrazi s slik pa so ga gledali z očmi, ki ne poznajo časa. Obupoval je. Nikoli ne bo velik slikar, to je vedel.▼
▲Samo nekaj je ostalo od Melkiadovih pripovedi: spoznanje, da je mesto neusmiljeno. Bilo je čudno: mesto je bilo neusmiljeno, čeprav so bili ljudje dobri. Zdaj je že poznal veliko ljudi, ki niso bili drugačni kot domačini na Breznici, samo da je bila njihova govorica tuja in so se drugače oblačili. Mati Matilda, vdova po mestnem biriču, ki so ga zabodli v predmestni krčmi, ko je miril pijane pretepače, je s svojim tihim, nenavadno grenkim obrazom vsako jutro in vsak večer pogledala v njegovo čumnato in ga materinsko vprašala, ali kaj potrebuje. Ko je preteklo zimo, kmalu po svojem prihodu, zbolel, ga je zdravila s krepilno juho iz divjačine in zdravilnimi zavrelicami, in čeprav še ni čisto razumel njenega dunajskega narečja, mu je bilo vendar dobro, kadar je stopila k njegovi postelji in mu dolgo govorila o stvareh, ki jih ni poznal: o svojem življenju, o možu, ki so ga pred leti ubili in o žalosti, ker ni imela otrok. Bila je preprosta in tudi dobra, in prav tak je bil tudi krčmar Sigmund, ki je dal svoji neznatni krčmi zveneče ime Zum goldenem Adler in je Janši, medtem ko
 
Vendar, če je vse premislil, pravzaprav ni bilo slabo. Vsi trije bratje so bili na Dunaju, in če ne bodo postali veliki slikarji, vaški podobarji tudi ne bodo. Daleč je ostala Breznica s svojim kmečkim trpljenjem, ki je za bajtarja dvakratno. Nikoli se ne bodo vrnili tja. Po dobroti Weirot-terjaWeirotterja, o katerem so pripovedovali, da je prišel s kmetov, tlačanski sin, so dobivali vsi trije štipendijo — ne veliko, a vendar dovolj, da so mogli živeti v cesarskem mestu. Anton Janša je slikal. Svojo prvo sliko je podaril dobri Matildi — na sliki je bil sveti Gregor, ki mu ptiči obletavajo glavo in sedajo na roke — in dobra starka je prižigala pred njo lučko, ker je bil to patron njenega rajnega moža. Trgovec Ramke, zastopnik velike hanzeatske tvrdke, pa ga je jeseni celo povabil na svoje posestvo blizu mesta. Vozili so se s kočijo in Janša je vzel s seboj svojo slikarsko skrinjico. Ves dan so ga gostili in govorili z njim s prijaznostjo visokih ljudi, ki nizkim ne morejo čisto prikriti prezira, in medtem ko so oni sedeli v vrtni uti, je on naslikal hišo, zeleno trato pred njo in vinograd. Na trato je postavil bela jagnjeta, ki jih v resnici ni bilo in so ga spominjala jagnjet, ki jih je včasih pasel na planini. Slika je bila prava pastirpastirska idila, trgovec je bil vesel in mu je dal zanjo pet šmarnih petic. — Da, po malem si je že začel služiti denar. Lovrenc tudi, Tine pa bo še pokazal, kaj zna. Ne, ni se mu treba kesati, da je poslušal starega Arerja in se napotil na Dunaj!▼
mu je prinašal na mizo cmoke in pivo, pripovedoval, kako je sam prišel na Dunaj kot ubog kmečki fant s Spodnjega Štajerskega in kako se mu je sreča nasmehnila, da se je oženil z vdovo po krčmarju — priskutno matrono, ki je neprestano brskala po ognjišču in se vrešče zadirala na svojega moža. Potem so bili tu dobri, preprosti ljudje, ki so stanovali v isti ulici: mali, sušični pisar pri mestni tehtnici, drobna šivilja, ki je pozno v noč šivala in vezla obleke bogatim gospem, dacarjev pomočnik, krojač, pri katerem je Janša naročil zase in za brata obleko in suknje po dunajski modi, ko je spoznal, da se jim v šoli zaradi njihove kmečke irhovine posmehujejo. — Toda kljub dobrim ljudem je mesto ostalo neusmiljeno in v Antonu je ostal pritajen strah pred njim.
 
Še zmeraj je gledal prezebajočo platano, ko je Wierot-terjevWierotterjev glas postal tako predirljiv, da se je moral ozreti. Učitelj je stal pred tablo, obraz mu je zaripnil in kričal je, kakor bi se prerekal z nevidnim nasprotnikom:▼
▲Včasih se je skušal iztrgati trdemu prijemu mesta, ki ga je zgrabilo kakor vse tiste ljudi, ki so nekoč prišli po razdrapanih deželnih cestah, da bi si tu poiskali kruha. Hotel ga je videti drugače. Pozimi je gledal Štefanovo cerkev, ko so se s strme strehe trkljale snežne kopice — nikoli bi ne bil verjel, daje kamen lahko tako lahek! Ni se zdelo, da cerkev stoji na trdnih tleh — v snegu bi prej verjel, da plava v zraku. Gledal je mestno hišo, ki je bila podobna cerkvi, in palače; marsikatera je bila resnično tako velika, da bi ji radovljiška graščina lahko služila za preddverje — v tem Melkiad ni lagal. Od daleč, s strahom podložnika, je opazoval cesarski grad. Kamnita leva sta legla na mogočne podstavke kot za stražo; eden je gledal v mesto, drugi proti gradu. Ob njiju so kakor prikovani stali gardisti v visokih kučmah. Tu skozi se je vozila cesarica, toda nikoli je še ni videl, ker se je zmeraj nagnetla ob poti pregosta truma ljudi — sicer pa je dacarjev pomočnik pravil, da je cesarica kakor katera dunajskih gospodinj in da večkrat sama pogleda v kuhinjo in privzdigne pokrovke na loncih,
 
»Kaj slišim zdaj govoriti? — da barok ni umetnost in bo zaradi tega propadel! Nekdo — imena ne bom izrekel, ker me je sram zanj — je primerjal barok z ostarelim kava-lirjemkavalirjem, ki si je zaman kupil novo lasuljo! Jaz pa vam pravim, da šele zdaj prihaja čas, ko bo baročno slikarstvo zares oživelo! Znova se bo rodilo, kakor ptič Feniks, ki prerojen plane iz ognja! Jasnost linije, pravim, in pa natančnost! Veliki mojstri vseh časov so bili potrpežljivi pri svojem delu in natančni — samo oglejte si čipkaste ovratnike na njihovih portretih! Jasnost in natančnost ...« Weirot-terjevWeirotterjev glas je prešel v šepet, kakor bi bil neznansko utrujen ali kakor bi razodeval skrivnost.▼
da bi videla, kaj se kuha za njeno služinčad. — Nekoč, ko je kočija že odrdrala mimo in so se ljudje začeli razhajati, pa je mimogrede zagledal nimfo iz belega marmorja, naslonjeno na pečino sredi zelene vode. Tako bela je bila in tako izzivalna, da ga je zabolelo pri srcu. Ob njenih nogah so se belili lokvanjevi cveti. To je umetnost, je pomislil, tista umetnost, ki jo je Arer videl v Italiji in ga je opijanila, da se je moral neprestano vračati k njej! — Potem so bile na Dunaju slike, toliko slik, da se mu je od njih vrtelo v glavi. Zmeraj spet se je čutil spričo njih neskončno majhnega, obrazi s slik pa so ga gledali z očmi, ki ne poznajo časa. Obupoval je. Nikoli ne bo velik slikar, to je vedel.
 
▲Vendar, če je vse premislil, pravzaprav ni bilo slabo. Vsi trije bratje so bili na Dunaju, in če ne bodo postali veliki slikarji, vaški podobarji tudi ne bodo. Daleč je ostala Breznica s svojim kmečkim trpljenjem, ki je za bajtarja dvakratno. Nikoli se ne bodo vrnili tja. Po dobroti Weirot-terja, o katerem so pripovedovali, da je prišel s kmetov, tlačanski sin, so dobivali vsi trije štipendijo — ne veliko, a vendar dovolj, da so mogli živeti v cesarskem mestu. Anton Janša je slikal. Svojo prvo sliko je podaril dobri Matildi — na sliki je bil sveti Gregor, ki mu ptiči obletavajo glavo in sedajo na roke — in dobra starka je prižigala pred njo lučko, ker je bil to patron njenega rajnega moža. Trgovec Ramke, zastopnik velike hanzeatske tvrdke, pa ga je jeseni celo povabil na svoje posestvo blizu mesta. Vozili so se s kočijo in Janša je vzel s seboj svojo slikarsko skrinjico. Ves dan so ga gostili in govorili z njim s prijaznostjo visokih ljudi, ki nizkim ne morejo čisto prikriti prezira, in medtem ko so oni sedeli v vrtni uti, je on naslikal hišo, zeleno trato pred njo in vinograd. Na trato je postavil bela jagnjeta, ki jih v resnici ni bilo in so ga spominjala jagnjet, ki jih je včasih pasel na planini. Slika je bila prava pastir
 
ska idila, trgovec je bil vesel in mu je dal zanjo pet šmarnih petič. — Da, po malem si je že začel služiti denar. Lovrenc tudi, Tine pa bo še pokazal, kaj zna. Ne, ni se mu treba kesati, da je poslušal starega Arerja in se napotil na Dunaj!
 
▲Še zmeraj je gledal prezebajočo platano, ko je Wierot-terjev glas postal tako predirljiv, da se je moral ozreti. Učitelj je stal pred tablo, obraz mu je zaripnil in kričal je, kakor bi se prerekal z nevidnim nasprotnikom:
 
▲»Kaj slišim zdaj govoriti? — da barok ni umetnost in bo zaradi tega propadel! Nekdo — imena ne bom izrekel, ker me je sram zanj — je primerjal barok z ostarelim kava-lirjem, ki si je zaman kupil novo lasuljo! Jaz pa vam pravim, da šele zdaj prihaja čas, ko bo baročno slikarstvo zares oživelo! Znova se bo rodilo, kakor ptič Feniks, ki prerojen plane iz ognja! Jasnost linije, pravim, in pa natančnost! Veliki mojstri vseh časov so bili potrpežljivi pri svojem delu in natančni — samo oglejte si čipkaste ovratnike na njihovih portretih! Jasnost in natančnost...« Weirot-terjev glas je prešel v šepet, kakor bi bil neznansko utrujen ali kakor bi razodeval skrivnost.
 
Lovrenc se je ozrl izza Antonovega pulta in se nasmehnil. Tudi Anton seje nasmehnil. Weirotterje stopil k svojemu pultu in vzel iz mape nekaj listov. Šel je z njimi med klopi.
 
»To je DiirerDürer,« je rekel. »Prinesel sem vam pokazat nekaj njegovih bakrorezov. Motiv ... motiv je nekaj takega, da se človeku naježijo lasje! Ne moremo mu zameriti, ker je živel v časih splošne zabitosti. Ljudje njegovega časa so verjeli v čarovnice in ples okostnjakov opolnoči na pokopališču. Vladarji še malo niso skrbeli za podložna ljudstva. Toda oglejte si to natančnost! To je pravi bakrorez, bogve da je to pravi bakrorez!«
 
Odložil je mapo DiirerjevihDürerjevih bakrorezov in z razžarje-nimrazžarjenim obrazom pokazal pol ducata listov nekega malo znanega mojstra. »To,« je rekel in zavihtel liste nad glavo, »to pa je bakrorez, kakršen mora biti! Boljši kot DiirerjevDürerjev! To zahtevam od vas! Sprejeli smo vas semkaj in vas redimo, da bi delali take bakroreze ...«
 
Dopoldne se je vleklo neskončno počasi. Janša bi se bil najlaže spet zagledal v platano pod oknom. Toda zdaj je Weirotter pazil, kdo ga posluša, in če bi zapazil, da eden njegovih učencev zamišljeno strmi skozi okno, bi se zares razjezil. Navsezadnje je gotovo tudi veliko resnice v njegovi razlagi! Lovrenc se vsemu posmehuje, toda on sploh nima spoštovanja pred umetnostjo. Tako je, kakor bi si bil čisto domač z njo in bi jo poznal že tako dolgo, da mu ne more pokazati nič novega več. Kdo bi si bil poprej to mislil o fantu z lešnikovo rjavimi lasmi, ki je zmeraj imel na sebi nekaj zlatega in dobrega? A morda bo prav zato laže slikal, morda bo zato postal mojster, ker nima strahu pred umetnostjo. Janša je nejasno zaslutil, da je treba umetnost osvojiti in da je nikoli ne osvojiš, če se je bojiš. To je bilo malone tako kot s Cilko.
 
Na cesti, na zmrzlem snegu so drobno peli kraguljčki. V učilnici je postajalo zatohlo in vroče. Moravan Holaček je ves čas vstajal in nalagal polena v peč. Weirotter se je ustavil za svojim pultom, nihajoč z glavo sem in tja, da mu je lasulja lezla bolj in bolj nad obrvi, in zdaj že z utrujenim, naveličanim glasom, ki ni več mogel v višino, razlagal zgodovino bakroreza. Janša je pomislil, da je to razlago slišal že neštetokrat in da je zmeraj enaka. Nekoliko o baroku, nato o bakrorezih starih mojstrov in o novih bakrorezih in vmes hvala šoli, ki redi štipendiste. Da bi bilo vsaj že popoldne! Popoldne bodo risali, in čeprav je učitelj neprenehoma tekal okrog njih in jim popravljal potepoteze, je bilo vendar prijetneje. Še najboljše pa je bilo ob torkih in četrtkih, ko je Weirotterja zamenjal učitelj prostoročnega risanja Scraba. Ta je bil še mlad mož, vitek in črnolas, in kadar je govoril, se je zdelo, da mu notranji žar osvetljuje olivni obraz. Scraba je učil drugače kot Weirotter:
 
ze, je bilo vendar prijetneje. Še najboljše pa je bilo ob torkih in četrtkih, ko je Weirotterja zamenjal učitelj prostoročnega risanja Scraba. Ta je bil še mlad mož, vitek in črno-las, in kadar je govoril, se je zdelo, da mu notranji žar osvetljuje olivni obraz. Scraba je učil drugače kot Weirot-ter:
 
»Papir in črnilo in pero so snovi, iz katerih nastajajo umetnine — tako mislijo nekateri. Motijo se! Veliko ljudi poznam, ki znajo uporabljati vse troje, a niso umetniki. Treba je naučiti roko in oko, da znata ravnati s temi rečmi, kot mora vsak rokodelec znati rabiti svoje orodje, toda za umetnost je potreben dobri demon človekove fantazije ...«
Vrstica 1.009 ⟶ 980:
Potem pa je vendar zazvonilo poldne in Weirotter je pospravil svoje bakroreze v mapo. Naravnal si je lasuljo, vzel palico in dostojanstveno pomigal s prsti v pozdrav. Tine Janša je nesel za njim mapo bakroreznih listov.
 
Učenci so se malone razbežali iz učilnice. Ura opoldanskega počitka je bila tako kratka, da je bilo treba hiteti, Janša se je ozrl po Lovrencu. Ta se je pomešal med gručo tovarišev, ki so šli spredaj in živahno žuboreli. Sami mladi fantje. Anton je pomislil, da ne spada med te mlade ljudi. Bil je starejši od njih po letih in po mišljenju. Počasi je stopal za veselim tropom. Sluga, ki ga ni dobro pogledal, ga je spoštljivo pozdravil.
 
Čumnata je bila nizka in temačna, stene so bile pobeljene zeleno in pozimi se je zdela strupeno mrzla; povrh so skoznjo držale stopnice v zgornjo izbo in vsak večer je prišla po njih mati Matilda, ko se je odpravljala spat. Edino okno je bilo obrnjeno na pusto dvorišče in na zunanji strani podsuto z žaganjem, ob straneh pa zatlačeno z mahom, da bi ne prepuščalo mraza. Tudi pohištvo je bilo preprosto: oguljena postelja z nebom in raztrganimi zavesami, ki je davno nekoč stala v gosposki sobi, miza z debelo hrastovo ploščo, klop in neroden stol z naslonjalom — vse zneseno od vseh vetrov in v čudnem nesoglasju med seboj. V kotu je stala lesena krošnja, ki jo je Janša prinesel še z Breznice in je zdaj hranil v njej svoje slike, zraven je bila skrinjica s slikarskim orodjem in zavitki novega platna, obleka pa je visela na lesenih klinih v steni. Vse je bilo tu, kakor je prinesel s seboj: kratek ovčji kožuh, okrašen z uvezenimi rožami, nad njim polhovka, zraven pražnja obleka iz zgoškega lodna in klobuk širokokrajnik, platnene srajce in dvoje irhastih hlač. Spodaj so stali trpežni škornji domače izdelave. To obleko je hranil pravzaprav samo za spomin, ker je ni mogel nositi. Zdaj je bil namreč oblečen v čez pas stisnjeno, in spodaj zvončasto modro suknjo, srajco z veliko pentljo za vratom in rumene nankin-gastenankingaste hlače, ki so se ga tesno oprijemale, ter bele nogavice in šolne z zaponko. Lase, ki so bili nekdaj ostriženi po tlačansko, na kratko, si je pustil zrasti. Še zmeraj so bili mišje mehki in so mu rahlo valovito obkrožali obraz. Davno je izginila z lic zdravo zagorela barva mladega kmeta; obraz je postal bledejši in ožji in se je zdel malone gosposki. TuTudi žuljave dlani so se zagladile in roke so postale mehke in bele, kakor bi se ne bil vse življenje ukvarjal s težkim kmečkim delom. Včasih je mislil, da bi ga rodna mati komaj še spoznala. Ali bi bila ponosna nanj? Morebiti. Kdaj pa kdaj je poiskal kakega voznika, ki se je vračal v domače kraje, in mu izročil pozdrave za domače in nekaj srebrnikov za mater.▼
ljudi. Bil je starejši od njih po letih in po mišljenju. Počasi je stopal za veselim tropom. Sluga, ki ga ni dobro pogledal, ga je spoštljivo pozdravil.
 
▲Čumnata je bila nizka in temačna, stene so bile pobeljene zeleno in pozimi se je zdela strupeno mrzla; povrh so skoznjo držale stopnice v zgornjo izbo in vsak večer je prišla po njih mati Matilda, ko se je odpravljala spat. Edino okno je bilo obrnjeno na pusto dvorišče in na zunanji strani podsuto z žaganjem, ob straneh pa zatlačeno z mahom, da bi ne prepuščalo mraza. Tudi pohištvo je bilo preprosto: oguljena postelja z nebom in raztrganimi zavesami, ki je davno nekoč stala v gosposki sobi, miza z debelo hrastovo ploščo, klop in neroden stol z naslonjalom — vse zneseno od vseh vetrov in v čudnem nesoglasju med seboj. V kotu je stala lesena krošnja, ki jo je Janša prinesel še z Breznice in je zdaj hranil v njej svoje slike, zraven je bila skrinjica s slikarskim orodjem in zavitki novega platna, obleka pa je visela na lesenih klinih v steni. Vse je bilo tu, kakor je prinesel s seboj: kratek ovčji kožuh, okrašen z uvezenimi rožami, nad njim polhovka, zraven pražnja obleka iz zgoškega lodna in klobuk širokokrajnik, platnene srajce in dvoje irhastih hlač. Spodaj so stali trpežni škornji domače izdelave. To obleko je hranil pravzaprav samo za spomin, ker je ni mogel nositi. Zdaj je bil namreč oblečen v čez pas stisnjeno, in spodaj zvončasto modro suknjo, srajco z veliko pentljo za vratom in rumene nankin-gaste hlače, ki so se ga tesno oprijemale, ter bele nogavice in šolne z zaponko. Lase, ki so bili nekdaj ostriženi po tlačansko, na kratko, si je pustil zrasti. Še zmeraj so bili mišje mehki in so mu rahlo valovito obkrožali obraz. Davno je izginila z lic zdravo zagorela barva mladega kmeta; obraz je postal bledejši in ožji in se je zdel malone gosposki. Tu
 
di žuljave dlani so se zagladile in roke so postale mehke in bele, kakor bi se ne bil vse življenje ukvarjal s težkim kmečkim delom. Včasih je mislil, da bi ga rodna mati komaj še spoznala. Ali bi bila ponosna nanj? Morebiti. Kdaj pa kdaj je poiskal kakega voznika, ki se je vračal v domače kraje, in mu izročil pozdrave za domače in nekaj srebrnikov za mater.
 
Ti so materi gotovo povedali, kako gosposki je postal njen Tonej. Oh, gosposki ... Natanko je čutil, da ni več kmet, da pa tudi meščan ni in nikoli ne bo. Kaj je potemtakem?
 
V tišini januarskega večera se je sklanjal nad delo. Slikal je podobo gosposkega gradiča s stolpiči, vsega obraš-čenegaobraščenega z divjo trto, ki v oktobru zažari krvavo rdeče; to ga je spominjalo na cvetoči sleč v domačih gorah, ko se pomlad prevesi v poletje. Ali na temno rdeče cvetje murk v poznem poletju, ko se zdi, da vonjajo trpko ter izdihavajo otožnost in slutnjo prihajajoče jeseni. Pred gradičem je bila trata. Na njej sta se igrala otroka z belo ovco — sam ni vedel, zakaj mora zmeraj spet slikati ovce, kakor bi ne mogel pozabiti domačih planinskih pašnikov. Želel si je, da bi naslikal planino, poleti, v visokem soncu, ko se zgrne ovčji trop na pašo in pastir, stari Jakob, stoji sredi med ovcami z ukrivljeno palico v roki, s pastirsko torbo in rogom ob strani, obut v cokle, podkovane s sekanci. Toda take slike bi na Dunaju ne mogel prodati. Morebiti jo bo naslikal nekoč, da jo bo obesil na steno, zdaj pa še ne utegne. Delati mora in služiti denar, da lahko materi pošlje nekaj goldinarjev in da pomaga Tinetu, ki ima majhno štipendijo.
▲do tu popravljeno
 
Slikanje mu je šlo zdaj bolje od rok kot na Breznici. V bakrorezni šoli je res največ delal s peresom, toda naučil se je risati in je mogel po predlogi bolje slikati. Pomislil je,
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Zlati_roj«