Krščen denar: Razlika med redakcijama

Ali jeziti se ni pomagalo in možje so ji rajši z navidezno prijaznostjo obečavali, da bi ji že nekoliko pomagali, če bi hotela prezidati. Saj je kak goldinar celo še od milodarov ostal. Pa je bilo tudi res, da je nekoliko i njena hiša trpela — vsaj pošteno osmojena je bila — in bi nikdo ne mogel reči, da ni pravično, ako tudi ona dobi kak desetak. Ali Šilarica je hotela, da ji napravijo vse iz nabranega denarja. Tega pa možje niso mogli privoliti. In tako je ostalo že petnajsto leto po požaru vse pri starem; le slamnato streho je zamenjala z opekasto, skoro na ukaz oblasti. Trideset let in še pet mesecev je namreč že preteklo od tistega strašnega dne do danes, ko se začne ta povest.

 

 

Vroč poletni dan je in široka, ravna cesta od kranjske meje sem se sveti, da kar vid jemlje. Po njej pa stopa proti Slivnici popoten človek, ne več mladenič, a tudi ne ve mož. Čez levo ramo nosi na širokem jermenu pisano harmoniko, čez desno par škornjev, zato pa so mu noge bose. Oblečen ni ne kmečko ne gosposko; to se pravi: obleka mu je urezana po mestni noši, blago pa je ne samo že vse oguljeno, nego tako lahko in mahedravo, da bi pa pameten človek nikdar ne kupil. Namesto klobuka ima na glavi nekaj kapi podobnega, okrog vratu si je bil privezal žensko ruto ali ka-li. Postave je srednje in zelo šibke, obraza bledega, bolj ženskega, oči pa mu kar pojejo in žvižgajo; tako so poredne, vesele in brez skrbi.

"Saj res ni tako napačno v tem kraju! Mogoče, da se mi le posreči!" je vzdihnil.

 

 

"Kako da ste danes že tako zgodnji?" se je začudila Šilarica, ko je prišel Martin drugo jutro že pred šesto uro po stopnicah.

Ona je nekaj zagodrnjala, češ, kam da bo neki hodil ali nekaj takega, toda jasnega ni bilo nič razumeti. Martin pa se je hitro odpravil v cerkev, češ, da se boji, ali ni lep del pridige že zamudil.

 

 

Iz cerkve je prišel Martin prvi. Privezal si je bel Šilaričin predpasnik okrog pasu in je začel plati juho v krožnike, ki jih je bil lepo razvrstil po ognjišču. Še slišal ni, ko se je starka hudovala, naj vendar počaka, ali bo kdo tudi naročil. Šele ko je bilo pet krožnikov že pripravljenih, jo je vprašal, ali je mera prava. Pogledala je in prikimala. Tedaj je zajel iz vsakega krožnika po en korec in je s temi zajemki napolnil šestega.

"Saj pravim, da mi je," je potrdil Martin. "Veste mati, poskusiva: ako vam ne bom po volji, bo dosti beseda, pa jo uberem spet okrog vogla. Ampak naveličal sem se že ceste in bi tudi jaz že rad rekel, da sem kje doma. O, ne boste se kesali, ne, saj ste sami videli, da nisem neroden človek."

 

 

Ljudje se niso mogli načuditi, kaj naj to pomeni. Videli so, kako je godec tisto ponedeljkovo jutro stopal počasi brez harmonike a s staro Šilarico ob strani po cesti tja mimo studenca; kako sta se tam na ovinku ustavila; kako je Šilarica kazala človeku svoje njive in polja.

"Ej, ti pa tudi vedno le na to misliš," se je starka zadovoljna nasmejala, in zopet je bilo vse prav.

 

 

Ko sta prišla Martin in starka domov, je videla vsa vas s sodi težko naložen voz. Tudi gori pri Močniku je bil nekdo za zavesami pri oknu.

In ko je Martin videl, da se je bil dovolj prikupil in da domaČi govore vse bolj spoštljivo ž njim, in ko mu je tudi Miha obečal, da pride, se je naglo odpravil.

 

 

Pa niti ni bilo treba čakati do nedelje na ljudi. Že isti dan in potem več in več naslednje dni so prihajali, pokušat novo vino. In ta in oni ga je vzel mero tudi domov, češ, da ima bolnika; ali pa s kakim drugim izgovorom.

"Vse še pride, vse še pride," ji je odgovoril Martin ravno tako.

 

 

Tako je Martin ob vsaki priložnosti napeljeval "vodico na svoj mlin", kakor je govoril. In bolj ko so se vrtela kolesa in več ko je bilo moke, to se pravi zaslužka, bolj je hitel.

Ne, tistega starka ni hotela, da bi dala vse sama. Da tudi nima in tako naprej; Ali nekaj da bo že pomagala, če bo videla, da je stvar pametna ... Sploh pa naj napravi, kakor hoče, ko vidi, da je doslej še zmerom njegova obveljala.

 

 

Martin je bil vse, kar je bilo treba, že preje natihoma pripravil, ker ni nikdar dvomil, da bo pri starki le pretolkel prej ali slej. In zdaj je lahko brez odloga začel. Pa če ne v štirinajstih dneh, v enem mesecu je stalo tam, kjer je bil prej vrt na cesto, prav čedno prizidje. Martin je mislil na to, da bo spravil ob nedeljah noter lahko tudi precej pivcev in je napravil ves prostor obširen in svetel.

na najpotrebnejše.

 

 

Teklo je h koncu že drugo leto, odkar je bil Martin v Slivnici. Dela je imel zmerom polne roke, a tudi ne toliko, da ne bi mu bilo ostalo kake pol urice, ki jo je presedel najrajši pri starki za ognjiščem.

Nič, kar učitelju bom rekel, pa naj stori, kar hoče, je odločil Martin. Če me sprejmejo v društvo, je prav, če ne, se tudi ne bom jokal. In če me danes ne, me bodo drugič.

 

 

Kar se tiče obeh gospodov v Slivnici, to je župnika in učitelja, je bil Martin z obema v dobrih odnošajih, a ne da je prišlo ne z enim ne z drugim do kakega posebnega prijateljstva.

A že ga je zgrabilo deset trdih pesti in ga potisnilo skozi vrata.

 

 

Tako je Martin tudi tu zmagal s pomočjo neumnosti in nagle jeze drugih ljudi.

"Da, če gre za čast Močnikove hiše, kakor pravi on," se je zasmejal Matijček. "Ali stari ve prav dobro, da je Peter butec in da bo vse skupaj pognal, če mu pride v roke. Ali veš, da ga v trg nikoli ne pusti samega, ko mu je nekoč zapravil ves denar za vino in davke. Samo pri igri so ga oskubile trške pijavke za čez sto goldinarjev. Boš že še videl, kako bo stari napravil: njej bo vse dal, Petra pa kot. Glavno mu bo, da premoženje ostane."

 

 

Martin za enkrat ni več misli na ženitev. Napravil se je, kakor da ono z Zalarjevo ni bilo vse skupaj nič, in ljudje so kmalu začeli ugibati, ali si ni deklina sama izmislila. Zakaj posebno starejšim še v glavo ni šlo, da bi bilo mogoče takega snubca odbiti.

Peter je potem mislil, da bi se peljal po notarja, ali oni je hladno odvrnil, da zna pisati in ne rabi ne pisarja ne notarja.

 

 

Mislil je, da zna testament napraviti, pokazalo pa se je kmalu, da ga ni znal.

Tudi ko je župnik že odšel, se je nadaljevalo veselje — do tiste ure, ko je imel Martin navado pogledati na uro, vstati in dati s tem znamenje, da bo za nocoj dovolj.

 

 

To povest sem vam, dragi rojaki, povedal, ne da bi preganjal vražo o krščenem denarju, ki je, upam, med vami še tam, kjer je bila, že davno ni več; saj je od takrat, ko se je vršila ta zgodba, prešlo že precej časa, in so bili plemeniti možje neprestano na delu, da vas poučijo in izobrazijo. Nego hotel sem vam samo pokazati človeka, ki je tudi sam o sebi pogostoma rekel, da ni brez pogreškov, ki pa tudi napačen mož ni bil. Ah, grešen človek in poln slabosti, a tudi raznih lepih lastnosti, kakor nas je večina popotnikov po tej dolini solz!...